4. člen ZZZDR-UPB1

Tožnik ni aktivno legitimiran uveljavljati odškodnine za škodo, za katero meni, da je bila prizadejana njegovima otrokoma, ker država ni ustrezno zavarovala njunih interesov, pa bi jih morala. Če je škoda nastala otrokoma, lahko odškodnino zanjo uveljavljata le sama. Trditve tožeče stranke niso takšne, da bi omogočale ugoditev tožbenemu zahtevku po ZVPSBNO, če bi bil tak zahtevek postavljen (pa ni bil), bi ga moralo sodišče prve stopnje (zaradi pomanjkanja procesnih predpostavk) zavreči. Protipravnost je podana le, če je ravnanje sodnika v očitnem nasprotju z zakoni ali če je njegova razlaga predpisa namerno v nasprotju z ustaljeno sodno prakso. Za presojo protipravnosti je odločilno, ali je sodnik ravnal v nasprotju s profesionalnimi standardi sodniške službe. Pravica do stikov med starši in otroki (za razliko od pravice staršev in otroka do skupnega življenja) pomeni po ustaljeni praksi ESČP poseg v trdo jedro pravice do družinskega življenje; prekinitev družinskih vezi upravičujejo zgolj zelo izjemne okoliščine. Dolgotrajno odločanje o dodelitvi deklice in njenih stikih z očetom ob vednosti sodišč, da mati deklico od očeta odtujuje, in ob hkratni nemož

Nepomembna je okoliščina, ali je morala predlagateljica pridobiti soglasje nasprotnega udeleženca v smislu 113. člena ZZZDR (151. člen DZ) oziroma iskati pomoč pristojnega centra za socialno delo, če sporazum z nasprotnim udeležencem ni (ne bi) bil možen, saj to v ničemer ne vpliva na presojo o utemeljenosti odvzema roditeljske pravice (starševske skrbi).

Izhajajoč iz namena stikov (zagotavljanje otrokovih koristi – prvi odstavek 106. člena ZZZDR) in temeljne dolžnosti staršev, izvirajoče iz njihove roditeljske pravice (zagotavljanje uspešnega telesnega in duševnega razvoja njihovih otrok – 4. člen ZZZDR), je vsak starš dolžan poiskati tudi ustrezno strokovno pomoč (v konkretnem primeru z namenom, da se izboljša funkcioniranje roditelja v starševski vlogi), kadar je to potrebno zaradi zagotavljanja otrokove koristi.

Namen stikov ni le v tem, da tisti od staršev, ki otroka nima pri sebi, lahko uresniči svoje čustvene potrebe ter da se s tem, da otroka vidi in z njim govori oziroma kakorkoli z njim komunicira, seznanja z njegovim duševnim in telesnim stanjem ter razvojem, temveč tudi in predvsem v tem, da otrok ohrani občutek čustvene navezanosti, povezanosti z njim in občutek medsebojne pripadnosti. Višino preživninske obveznosti sodišče določi z vrednotnim sklepom, ki naj uravnoteži navedene tri sklope pravnorelevantnih dejavnikov (otrokove potrebe, preživninske zmožnosti matere, preživninske zmožnosti očeta). Pri tem ne gre za matematičen pristop, ki bi temeljil na natančni oceni preživninskih stroškov in po katerem bi že vsaka sprememba omenjenih pravnorelevantnih dejavnikov porušila med njimi ugotovljeno sorazmerje, ampak za oceno. Preživninska zmožnost tožnice je večja od toženčeve, zato mora biti tudi bolj obremenjena s stroški preživljanja otroka. Upoštevaje, da je na tožnici večje breme varstva in skrbi za otroka, kar je v slovenski sodni praksi upoštevna okoliščina pri odmeri denarnega preživninskega prispevka, je pritožbeno sodišče ugotovljeno preživninsko breme med pra

Ustava RS otrokom zaradi njihove ranljivosti in nebogljenosti zagotavlja posebno varstvo in skrb (prvi odstavek 56. člena URS). Pri tem morajo biti starši tisti, ki za to nosijo glavno odgovornost. Otrokove koristi morajo biti njihova poglavitna skrb. ZZZDR v 4. členu določa, da imajo starši pravico in dolžnost, da z neposredno skrbjo, s svojim delom in dejavnostjo zagotavljajo uspešen telesni in duševni razvoj svojih otrok. Tožnik, ki svoje preživninske obveznosti po toženčevi polnoletnosti ni izpolnjeval, do takrat pa jo je izpolnjeval le pod prisilo, ki ni skrbel za življenje, osebnostni razvoj, pravice in koristi svojega otroka in se, kot izhaja iz izvedenega dokaznega postopka sodišča prve stopnje, nikoli ni zanimal za toženčev razvoj, ne more od njega utemeljeno zahtevati preživljanja.

Odločitev za prešolanje je v korist otrokovega razvoja, spodbujanja njegove samostojnosti in večje možnosti za počitek in prosti čas, kljub njegovemu odklanjanju prešolanja. Tega je psihologinja CSD ocenila za pristnega, hkrati pa navedla, da ni mogoče izključiti manipulativnega vedenja očeta in odtujevanja. Slednja ugotovitev pa relativizira pomen otrokovega nasprotovanja prešolanju. Upoštevajoč okoliščine, v katerih je bilo otrokovo mnenje podano in okoliščine, ki se nanašajo na njegov razvoj, vzpodbujanje njegove samostojnosti, večje možnosti za počitek in prosti čas, je prvostopenjsko sodišče pravilno presodilo, da je prešolanje otroka v šolo v kraj njegovega prebivališča, v njegovo korist.

V sporih o varstvu in vzgoji otrok je sodišče v prvi vrsti dolžno upoštevati koristi mladoletnih otrok. Glede na okoliščine primera je bilo nujno, da je prvo sodišče izvedlo dokaz s sodnim izvedencem. Tudi če pravdni stranki ne bi predlagali izvedbe tega dokaza, bi ga moralo prvo sodišče izvesti po uradni dolžnosti (408. člen ZPP). V takšnih okoliščinah je strošek dokaza s sodnim izvedencem skupni strošek obeh pravdnih strank. Obe pravdni stranki sta dolžni po enakih deležih kriti stroške izvedbe dokaza s sodnim izvedencem že v fazi, ko prvo sodišče še izvaja dokazni postopek. Iz založenega predujma tožnice se bo zato plačala polovica celotne nagrade in stroškov sodnega izvedenca, manjkajočo polovico potrebnih sredstev pa je dolžan plačati toženec.

Odvzem pravice do stikov je hud poseg v roditeljsko pravico in zlasti v pravico otroka, zato te pravice brez zanesljive in konkretne ugotovitve, da so vsakršni stiki v otrokovo škodo, ni dopustno odvzeti.

Kljub očetovemu odhodu [ki mu je hči zaupana v vzgojo in varstvo] v tujino v konkretnem primeru ni v korist deklice, da se odločitev o vzgoji in varstvu spremeni in da se jo zaupa v vzgojo in varstvo materi, ker bi to pomenilo selitev v drug kraj in ločitev od babice, na katero je najbolj navezana, ob tem, da mati nima osebnostnih kapacitet, ki bi to izgubo nadomestile.

Za zastopanje otroka v sodnih postopkih je praviloma upravičen tisti od staršev, kateremu je otrok s sodno odločbo zaupan v varstvo in vzgojo, razen kadar gre za vprašanje, ki bistveno vpliva na otrokov razvoj. Vprašanje, da otrok pozna svoj izvor, je vprašanje, ki bistveno vpliva na otrokov razvoj. Ker mora sodišče o vprašanjih, ki bistveno vplivajo na otrokov razvoj, odločiti v skladu z otrokovo koristjo, je sodišče prve stopnje v konkretnem primeru pravilno opravilo tehtanje med pravico otroka do ohranitve statusa in njegovo pravico, da pozna identiteto svojih naravnih staršev.

Pri tehtanju za izbiro tako drastičnega ukrepa, kot je odvzem roditeljske pravice, mora sodišče upoštevati tudi načelo najblažjega posega (gledano z vidika staršev, ob zagotavljanju največje koristi otroka), predvsem, ko med otrokom in roditeljem obstaja poleg krvne povezanosti tudi določeno življenjsko oziroma socialno razmerje ali odnos. Ta je med nasprotno udeleženko in njenim sinom nedvomno obstajal, saj je deček živel pri njej in z njo dobrih sedem let, bila je njegova primarna skrbnica, navezava je bila velika in predstavljala mu je ogromen del njegovega življenja, toda deček (zaradi njene osebnostne motnje) na svojo mater ni mogel vzpostaviti varne navezave. Ob tem je izvedenec ugotovil, izhajajoč iz shizofrenega procesa in osebnostne strukture nasprotne udeleženke, da z veliko verjetnostjo misli, da nikdar ni zmogla poskrbeti za otrokove potrebe. Po kritičnem dogodku (prisostvovanju umoru, čiščenju stanovanja in trupla ter "obredni" pripravi trupla ter poslavljanju) je bil deček prav zaradi tega dogodka (akutna reakcija na stres, ki je v veliki intenzivnosti trajala nekaj dni) hospitaliziran, pri njem pa so zaznali, da gre za travmatiziranega otroka. Zanj in njegovo (duš

Med drugim je sodišče ugotovilo, da je mati osebnostno manj primerna za vzgojo in varstvo otrok kot njun oče. Njena pripadnost omenjenemu duhovnemu gibanju Y je le eden od simptomov oz. posledic tožničine osebnostne strukture. Ne gre torej za različno obravnavanje pravdnih strank na podlagi njune religije, ampak za oceno njunih osebnostnih in drugih pravnorelevantnih okoliščin, ki pogojujejo njuno varstveno in vzgojno sposobnost.

Toženca sta bila popustljiva do A.-jevega ravnanja, njuni ustreznejši vzgojni ukrepi pa so izostali, čeprav sta videla, da zgolj pogovori z A. ne zadoščajo za odpravo njegovih težav (konfliktno, agresivno in napadalno ravnanje do učencev, pa tudi do učiteljev z verbalnimi in fizičnimi izpadi). Kljub poznavanju A.-jevih vedenjskih izpadov toženca nista storila vsega potrebnega v okviru svoje starševske dolžnosti, da poskrbita za A.-jev uspešen osebnostni razvoj (4. člen ZZZDR), saj nista že pred obravnavanim škodnim dogodkom poiskala ustrezne strokovne pomoči za A. (to sta storila šele po tem dogodku).

V konkretnem primeru se starša mladoletne ne strinjata o vprašanju, ali je potrebno v njenem imenu vložiti tožbo na izpodbijanje očetovstva ali ne. Sodišče prve stopnje je zaznalo, da je potrebno opraviti tehtanje med pravico otroka do ohranitve statusa in njegovo pravico, da pozna identiteto svojih naravnih staršev, vendar pa v nadaljevanju tega tehtanja ni opravilo.

Zdravniška napaka nedvomno je povzročila nastanek škode tožnici v obliki preživljanja otrok, ki ga sama ob njihovem rojstvu ni bila finančno zmožna. Vendar pa bi bilo stališče, da je toženkina odgovornost za preživljanje dvojčkov neodvisna od tožničinih finančnih zmožnosti, nepravična in v nasprotju z namenom odškodnine. Rojstva zdravih otrok namreč ni moč označiti za škodo, zato je vprašanje škode povezano zgolj z njihovim preživljanjem, ki za starša (ki otrok ni želel) predstavljajo neobičajno veliko finančno breme.

Ob ugotovitvah, da je bilo nepravilno ravnanje prve toženke enkratno in nepričakovano za vse in da je druga toženka nanj takoj pravilno vzgojno ukrepala, ji ni mogoče očitati, da je opustila dolžno skrbnost nad otrokom oziroma pri izvajanju roditeljske pravice. Zato je pravilna presoja, da ni njene odškodninske odgovornosti za škodo, ki jo je tožniku povzročila prva toženka (četrti odstavek 142. člena OZ).

Obsojenec je izvrševal ponavljajoča istovrstna dejanja, ki sta jih sodišči prve in druge stopnje pravilno opredelili kot eno kaznivo dejanje. Ker je obsojenec navedena dejanja storil na škodo obeh hčera, je s tem storil dve kaznivi dejanji zanemarjanja mladoletne osebe in surovega ravnanja. Obsojenec je s svojim ravnanjem (zmerjanje oškodovank, siljenje h gledanju filmov z grozljivo vsebino, s čemer je obsojenec oškodovankama kratil nočni počitek, ter dopuščanje fizičnih konfliktov med obsojenčevo mlajšo hčerko, bratrancem in sestrično, ki so presegli običajne konflikte med otroci), grobo kršil oziroma opuščal dolžnosti skrbi in vzgoje, ki jih ima kot roditelj, s čemer je ogrožal zdrav oziroma skladen osebnostni razvoj oškodovank.

Mati mladoletnega otroka, ki mu je bil s sklepom postavljen skrbnik za posebni primer (za vložitev tožbe za izpodbijanje očetovstva), je aktivno legitimirano izpodbijati tak sklep v upravnem sporu in s tem v zvezi predlagati izdajo začasne odredbe. V konkretnem primeru je treba z izdano začasno odredbo zagotovitvi učinkovito sodno varstvo. Brez nje bi namreč kolizijski skrbnik v otrokovem imenu, to je kot njegov zastopnik, sprožil postopek za izpodbijanje očetovstva, kar bi lahko vodilo do pravnomočne odločitve o očetovstvu v pravdi še pred koncem tega upravnega spora. V takem primeru pa ne bi bilo več mogoče doseči prejšnjega stanja (torej kot da omenjeni postopek ni bil začet), čeprav bi se kasneje v upravnem sporu izkazalo, da je izpodbijana odločba o postavitvi kolizijskega skrbnika in obveznostih, ki naj jih izvrši, nezakonita.

Vrhovno sodišče ugotavlja, da pogoji za dopustitev revizije iz 367.a člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) niso podani.

Le v primeru objektivne nemožnosti preživljanja otrok, ki so se rodili proti volji staršev zaradi zdravniške napake (neuspeli splav), je oškodovalec (toženec) dolžan povrniti oziroma v bodoče plačati stroške, ki so jih roditelji imeli oziroma bodo imeli za preživljanje otroka.