VSM sodba in sklep Cp 1832/2002

Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem zavrnilnem delu glede plačila zavarovalnine za ugotovljen obseg tožnikove invalidnosti nad 5,5 odstotki s pripadki r a z v e l j a v i ter zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. V obsodilnem delu glede zakonskih zamudnih obresti in stroškov postopka se pritožba zavrne in p o t r d i sodba sodišča prve stopnje. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

: Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo odločilo, da je tožena stranka dolžna plačati tožniku 18.159,21 SIT iz naslova zavarovalnine za invalidnino (5 odstotno invalidnino je tožena stranka poravnala že pred pravdo, tako da je tožniku sodišče prisodilo le še zavarovalnino za 0,5 odstotka invalidnine) z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 29.4.2000 dalje do plačila, ter pravdne stroške v znesku 4.464,00 SIT, vse v 15 dneh, pod izvršbo. V presežku je tožnikov tožbeni zahtevek zavrnilo kot neutemeljen. Zoper citirano odločitev se pritožuje tožeča stranka, ki uveljavlja vse tri pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni, podrejeno pa razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila. Pritožba je delno utemeljena. Pritožbeno sodišče uvodoma ugotavlja, da tožeča stranka v pritožbi ne izpodbija zavrnilnega dela sodbe glede dnevne odškodnine za čas od 13.9.1996 do 13.11.1996, zato je prvostopna zavrnila sodba v tem delu že pravnomočna. Pritožbeno sodišče se strinja s pritožbenimi navedbami tožeče stranke, da je sodišče prve stopnje pri ugotavljanju obsega tožnikove invalidnine nepravilno uporabilo določbe ZPP, kar pa bi lahko vplivalo na zakonitost in pravilnost sodbe, in s tem zagrešilo relativno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP. Nepravilna uporaba določb ZPP se nanaša na izvajanje dokazov z izvedenci, natančneje na prvi odstavek 252. člena ZPP v povezi z prvim odstavkom 253. člena in drugi odstavek 254. člena istega zakona. Obseg tožnikove invalidnosti je prvostopno sodišče ugotavljalo z izvedencema medicinske stroke. Prvi izvedenec A. N., dr. med., spec. kirurg je tožnikove poškodbe zloma ledvenega vretenca hrbtenice najprej ocenil kot 11 % invalidnost, po dopolnitvi mnenja, upoštevaje degenerativne spremembe pa 8 % invalidnost. Ker se pravdni stranki z odstotkom ugotovljene invalidnosti nista strinjali, je sodišče prve stopnje v zadevo pritegnilo drugega izvedenca I. S., dr. med, spec. kirurga, ki je tožnikovo invalidnost ocenil na 5,5 %. Tudi temu mnenju sta pravdni stranki ugovarjali, pri čemer se je tožeča stranka zavzemala za uporabo prvega izvedenskega mnenja, toženka pa je sprva predlagala pritegnitev še tretjega izvedenca, nato pa je ta dokazni predlog umaknila. Sodišče prve stopnje je odločilo na podlagi mnenja I. S., dr. med. in ugotovljene 5,5 % invalidnosti, z obrazložitvijo, da bi moral tožnik, če bi želel odpraviti razliko med mnenjema obeh izvedencev predlagati tretjega izvedenca oz. zahtevati dopolnitev izvedeniških mnenj. Tega pa ni predlagal, zato se je sodišče oprlo na S. mnenje, saj je njegov ugotovljen odstotek invalidnosti zajet tudi v mnenju izvedenca N., ki je tožnikovo invalidnost ocenil kot 8 %. S tako argumentacijo se pritožbeno sodišče ne strinja. Ker gre za neskladja med enim in drugim izvedenskim mnenjem, zato bi moralo sodišče prve stopnje razlike v izvidu poskušati odpraviti v okviru procesnega in materialnopravnega vodstva pravde (285. člen ZPP) tudi brez predloga pravdnih strank. Na podlagi drugega odstavka 254. člena ZPP bi moralo sodišče izvedenca, ki sta podala različni mnenji o obsegu tožnikove invalidnosti, zaslišati, po potrebi pa tudi soočiti. Dolžnost zaslišanja izvedenca izvira tudi iz prvega odstavka 253. člena ZPP, ki določa, da sodišče odloči, ali naj izvedenec da svoj izvid in mnenje samo na ustni obravnavi ali pa naj ju da tudi pisno pred obravnavo. Tudi prvi odstavek 252. člena ZPP določa, da sodišče vodi dokazovanje z izvedenci, označi izvedencu predmet, ki naj ga pregleda, mu postavlja vprašanja in zahteva po potrebi pojasnila glede danega izvida in mnenja. Citirane določbe torej sodišču nalagajo, da v okviru sklepa o postavitvi izvedenca, zahteva od izvedenca v primeru pisnega izvida tudi ustno dopolnitev mnenja, če je to seveda zaradi nejasnosti, pomanjkljivosti ali razlik od drugih mnenj, potrebno. Za ustno dopolnitev izvedenskega mnenja oz. za zaslišanje izvedenca sodišče torej ne potrebuje posebnega dokaznega predloga pravdnih strank. Sodišče prve stopnje bi prav tako moralo ob določitvi drugega izvedenca, le-temu v sklepu o postavitvi tudi naložiti, da se opredeli do ugotovljenega odstotka invalidnosti prvega izvedenca, tega pa ni storilo, tako da se drugi izvedenec tudi ni opredelil do mnenja prvega in do njegovega ugotovljenega odstotka invalidnosti. Zaradi relativne bistvene kršitve določbe pravdnega postopka je pritožbeno sodišče prvostopno sodbo v izpodbijanem zavrnilnem delu glede plačila zavarovalnine za ugotovljen obseg tožnikove invalidnosti nad 5,5 odstotki s pripadki razveljavilo in vrnilo zadevo sodišču prve stopnje v tem obsegu v novo sojenje (prvi odstavek 354. člen ZPP). Glede na obrazloženo naj sodišče prve stopnje v novem sojenju natančno ugotovi obseg tožnikove invalidnine, tako da odpravi nasprotja med enim in drugim izvedenskim mnenjem v skladu z drugim in tretjim odstavkom 254. člena ZPP, nato pa naj o zavrnilnem delu glavnega zahtevka skupaj s pripadki še enkrat odloči. Pritožbeno sodišče nadalje ugotavlja, da tožniku ni mogoče priznati zakonske zamudne obresti od dneva vložitve tožbe dalje, saj je prišla tožena stranka v zamudo s plačilom zavarovalnine po drugem odstavku 919. člena takrat veljavnega Zakona o obligacijskih razmerjih - ZOR in v skladu s 14. členom Splošnih pogojev za nezgodno zavarovanje oseb Zavarovalnice X. NE-96 (B3), po katerem mora tožnica izplačati zavarovalnino v 14 dneh po tem, ko je prejela dokaze o obstoju in višine svoje obveznosti, šele 15. dan po prejemu prvega izvedenskega mnenja. Šele s prvim izvedenskim mnenjem sta namreč bila znana obstoj in višina obveznosti nad že pred pravdo priznano 5 % invalidnostjo. Zato je prvostopno sodišče odločilo pravilno, ko je tožniku prisodile zakonske zamudne obresti od 29.4.2000, torej 15. dan po tem, ko je tožena stranka prejela (14.4.2000) mnenje izvedenca N. Pritožbeno sodišče tudi ne more slediti pritožbi tožeče stranke v delu, ko uveljavlja povrnitev stroškov izvedenca v celoti, torej ne glede na uspeh v pravdi. Stroški izvedenca so stroški pravdnega postopka po prvem odstavku 151. člena ZPP, zato se tudi ti stroški odmerjajo glede na uspeh v pravdi. V obsodilnem delu glede zakonskih zamudnih obresti in stroškov pravdnega postopka je pritožba tožeče stranke neutemeljena, zato jo je pritožbeno sodišče zavrnilo in v tem obsegu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP). Odločitev o pritožbenih stroških je v skladu s tretjim in četrtim odstavkom 165. člena ZPP. Določila tedaj veljavnega ZOR je pritožbeno sodišče uporabilo glede na 1060. člena sedaj veljavnega Obligacijskega zakonika.