VSRS Sodba VIII Ips 97/2011

Revizija se zavrne.

Tožeča stranka krije sama svoje stroške revizijskega postopka.

1Sodišče prve stopnje je delno ugodilo tožbenemu zahtevku in toženi stranki naložilo v plačilo 8.000 EUR iz naslova nepremoženjske škode, ki je nastala tožniku zaradi nezakonitega prenehanja delovnega razmerja s sklepom disciplinske komisije z dne 5. 8. 2004. Višji tožbeni zahtevek za plačilo 7.000 EUR iz istega naslova je zavrnilo ter odločilo, da mora tožena stranka tožniku povrniti stroške postopka. Ugotovilo je, da je bila nezakonitost sklepa o prenehanju delovnega razmerja (sodba Delovnega in socialnega sodišča I Pd 1040/2004 z dne 6. 4. 2005 v zvezi s sodbo Višjega delovnega in socialnega sodišča Pdp 878/2005 z dne 15. 3. 2007) pravnomočno ugotovljena. Zaradi nezakonitega sklepa tožene stranke je tožnik imel psihične težave, za kar mu je sodišče prisodilo odškodnino v višini 5.000 EUR. Zaradi neugodnosti pri zdravljenju mu je prisodilo 1.000 EUR in zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti 2.000 EUR.

2Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo tožene stranke in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Obrazložilo je, da je na podlagi 184. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 in naslednji) delodajalec delavcu dolžan povrniti škodo po splošnih načelih odškodninske odgovornosti. Odgovoren je tudi za škodo, ki jo utrpi delavec v povezavi z delom zaradi kršitev pravic iz delovnega razmerja. Vprašanje vzročne zveze je pojasnila izvedenka psihiatrične stroke, ki je ugotovila povezanost med protipravnim ravnanjem tožene stranke in tožnikovimi duševnimi bolečinami kot škodno posledico tega ravnanja. Sodišče prve stopnje je po oceni sodišča druge stopnje sicer nepravilno opredelilo psihične bolečine kot pravno priznano škodo, vendar pa je prisojena skupna odškodnina v višini 8.000 EUR glede na ugotovljeno škodo ustrezna.

3Vrhovno sodišče je s sklepom VIII Dor 110/2010 z dne 23. 2. 2011 dopustilo revizijo glede vprašanja, ali je v primeru nezakonite odpovedi pogodbe o zaposlitvi odgovornost delodajalca za povzročeno škodo nepogodbena (deliktna) ali pogodbena (poslovna). Posledično je na to vezano tudi vprašanje, ali je v takem primeru delavec upravičen do povračila nepremoženjske škode.

4Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je tožena stranka vložila revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb pravdnega postopka. Navaja, da je pravni temelj nastanka delovnega razmerja pogodba o zaposlitvi, zato moramo govoriti o pogodbeni naravi delovnega razmerja. Pri poslovni odškodninski odgovornosti se protipravnost kaže kot kršitev pogodbene obveznosti. Tožena stranka je z izdajo nezakonitega sklepa o prenehanju delovnega razmerja kršila pogodbeno obveznost, s tem pa ni nastal civilni delikt z neposlovno odškodninsko odgovornostjo, temveč je to lahko kvečjemu podlaga za poslovno odškodninsko odgovornost po drugem odstavku 239. člena Obligacijskega zakonika (OZ, Ur. l. RS, št. 83/2001 in naslednji). Nepremoženjska škoda ni pravno priznana škoda v primeru pogodbene odškodninske odgovornosti. Pogodbo o zaposlitvi se mora obravnavati enako kot ostale pogodbe z vidika možnosti prisoje odškodnine za nepremoženjsko škodo.

5Revizija je bila v skladu z 375. členom Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji) vročena tožniku, ki predlaga njeno zavrnitev.

6Revizija ni utemeljena.

7Revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo pri dopuščeni reviziji samo glede pravnih vprašanj, glede katerih je bila revizija dopuščena in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni (drugi odstavek 371. člena ZPP). Dopuščena je bile le glede pravilne uporabe materialnega prava, zato izpodbijane sodbe z vidika uveljavljanih bistvenih kršitev (ki niti niso konkretizirane) ni bilo dovoljeno preizkušati.

8Materialno pravo ni zmotno uporabljeno.

9Odgovor o pravni naravi odgovornosti delodajalca za škodo se skriva v dejanski in pravni podlagi odškodninskega zahtevka, ki ga delavec postavi zoper delodajalca. V obravnavanem primeru je sodišče prisodilo tožniku – javnemu uslužbencu - odškodnino za nematerialno škodo, ki mu je nastala zaradi nezakonitega disciplinskega ukrepa odpovedi pogodbe o zaposlitvi po 4. točki drugega odstavka (sedaj že črtanega) 124. člena Zakona o javnih uslužbencih (ZJU, Ur. l. RS št. 56/2002 in naslednji) z dne 5. 8. 2004.

10Javni uslužbenec in delodajalec stopita praviloma v pravni odnos s sklenitvijo pisne pogodbe o zaposlitvi, ko se vzpostavi delovno razmerje (prvi odstavek 53. člena ZJU). V primeru odsotnosti pisne pogodbe o zaposlitvi se domneva, da delovno razmerje obstaja, če obstajajo elementi delovnega razmerja (16. člen ZDR v povezavi s prvim odstavkom 5. člena ZJU). Odnos med delavcem – javnim uslužbencem - in delodajalcem je torej nedvomno pogodben, pri čemer lahko izvira iz oblično sklenjene pisne pogodbe o zaposlitvi ali pa iz dejanskega obstoja delovnega razmerja, ki ga lahko delavec do prenehanja delovnega razmerja formalizira z zahtevo po izdaji pisne pogodbe o zaposlitvi (tretji in četrti odstavek 15. člena ZDR).

11Glede odškodninske odgovornosti delodajalca 140. člen ZJU v prvem odstavku določa, da mora delodajalec javnemu uslužbencu povrniti povzročeno škodo, ki mu nastane pri delu ali v zvezi z delom, po splošnih načelih civilnega prava, v drugem odstavku pa, da se odškodninska odgovornost delodajalca nanaša tudi na škodo, ki jo delodajalec povzroči javnemu uslužbencu s kršenjem pravic iz delovnega razmerja. Določba 140. člena ZJU je (enako kot določba 184. člena ZDR) napotilno pravno pravilo, ki izrecno poudarja uporabo pravil o splošni odškodninski odgovornosti za presojo škodnih ravnanj delodajalca. Tudi brez te norme bi imel delavec – javni uslužbenec podlago za oblikovanje odškodninskega zahtevka zoper delodajalca v splošnih določilih OZ.

12Po prvem odstavku 125. člena OZ pogodba ustvarja pravice in obveznosti za pogodbeni stranki. Vsaka pogodbena stranka je dolžna izpolniti, kar se je s pogodbo zavezala. Neizpolnitev katerekoli pogodbene obveznosti oziroma vsako odstopanje od dogovorjenega je kršitev pogodbe. Ta se odraža v t.i. izpolnitvenih motnjah: neizpolnjevanju obveznosti, dogovorjenih s pogodbo o zaposlitvi, izpolnitvi obveznosti z zamudo in nepravilni izpolnitvi.

13Pogodba o zaposlitvi ni izjema. Tudi kršitev obveznosti, dogovorjenih s pogodbo o zaposlitvi, je kršitev pogodbe. Dokler pogodba velja, morata stranki obveznosti, ki so z njo dogovorjene, izpolnjevati. Od stranke, ki ne izpolni svoje obveznosti ali jo izpolni z zamudo ali nepravilno, lahko druga stranka zahteva izpolnitev (prvi odstavek 239. člena OZ). Če dolžnik – stranka pogodbenega razmerja – ne izpolni obveznosti ali zamudi z njeno izpolnitvijo, je upnik upravičen zahtevati tudi povrnitev škode, ki mu je nastala zaradi tega (drugi odstavek 239. člena OZ). Upnik ima pravico do povračila navadne škode in izgubljenega dobička, ki bi ju dolžnik moral pričakovati ob kršitvi pogodbe kot možni posledici kršitve pogodbe glede na dejstva, ki so mu bila znana ali bi mu morala biti znana (prvi odstavek 243. člena OZ). V primeru prevare ali namerne neizpolnitve ter iz hude malomarnosti ima upnik pravico zahtevati od dolžnika povrnitev celotne škode, ki je nastala zaradi kršitve pogodbe, ne glede na to, ali je dolžnik vedel za posebne okoliščine, zaradi katerih je nastala (drugi odstavek 243. člena OZ). Vse navedeno velja, če pogodbena stranka krši obveznost, dogovorjeno z veljavno pogodbo.

14Pogodba o zaposlitvi ima kljub določbi prvega odstavka 11. člena ZDR, ki napotuje glede sklepanja, veljavnosti, prenehanja in drugih vprašanj na smiselno uporabo splošnih pravil civilnega prava, svoje posebnosti. Te posebnosti so v primeru, ko gre za pogodbo javnega uslužbenca o sklenitvi delovnega razmerja v javnem sektorju še bolj izrazite, kot pri pogodbah o zaposlitvi v zasebnem sektorju. Po četrtem odstavku 53. člena ZJU namreč o pravicah in obveznostih javnega uslužbenca delodajalec odloča s sklepom v skladu z zakonom, podzakonskimi predpisi, kolektivno pogodbo in pogodbo o zaposlitvi. Med drugim je z zakonom določeno tudi, kdaj in na kakšen način preneha pogodba o zaposlitvi javnega uslužbenca. Po prvem odstavku 156. člena ZJU mora delodajalec o odpovedi pogodbe o zaposlitvi izdati pisen sklep. Odpoved pogodbe o zaposlitvi po sklepu disciplinskega organa je (bil) eden od zakonitih načinov prenehanja njene veljavnosti. Doseči ga je bilo mogoče po postopku in v primerih, določenih z zakonom. Pogodba o zaposlitvi je v takem primeru prenehala veljati z dokončnostjo sklepa o odpovedi (prvi odstavek 157. člena ZJU), s prenehanjem pogodbe pa tudi vse pravice in obveznosti, ki iz nje izhajajo. Po prenehanju veljavnosti pogodbe o zaposlitvi ta nobene pogodbene stranke ne zavezuje več.

15Posebnost delovnega razmerja kot pogodbenega razmerja je torej glede na navedeno tudi ta, da delodajalcu omogoča enostranski poseg v veljavnost pogodbe o zaposlitvi z njeno odpovedjo, če ugotovi, da obstaja z zakonom določen odpovedni razlog. Zato je treba razlikovati med položajem, ko nastane škoda, ker se obveznosti iz veljavne pogodbe ne izpolnjujejo ali se izpolnjujejo z zamudo ali nepravilno in položajem, ko nastane škoda zaradi nezakonite odpovedi. Če gre v prvem primeru nedvomno za pogodbeno odškodninsko odgovornost, pa gre v drugem primeru za deliktno.

16Ko pogodba o zaposlitvi preneha veljati na nezakonit način, ima delavec na voljo sistem pravnih sredstev, ki omogočajo, da v rokih in po postopku, določenem v zakonu, doseže ugotovitev nezakonitosti in odpravo njenih posledic (reintegracijo in reparacijo ali razvezo pogodbe in odškodnino). Tožnik je v sodnem postopku dosegel ugotovitev nezakonitosti sklepa o odpovedi pogodbe o zaposlitvi, reintegracijo ter reparacijo. Zahteva pa tudi odškodnino za škodo, ki mu je nastala zaradi nezakonitega sklepa. Če bi bila odpoved zakonita, delavec ob popolnoma enakem položaju (in lahko tudi škodi) do odškodnine ne bi bil upravičen. Zato je odškodninsko odgovornost delodajalca v primeru nezakonite odpovedi pogodbe o zaposlitvi treba presojati z vidika dogodka, ki je škodo povzročil in ne z vidika dejstva, da se pogodba ne izpolnjuje (več). Pogodba se ne izpolnjuje več, ker je bila odpovedana, podlaga za odškodnino pa je ugotovitev, da je bila odpovedana nezakonito. Škoda je nastala zaradi nezakonite odpovedi in ne zaradi neizvrševanja pogodbe (ki se tudi v primeru zakonite odpovedi ne bi izvrševala), zato je odgovornost povzročitelja deliktna. Primeri, ki jih ponuja revizija, ne obravnavajo situacij, ki bi jih bilo mogoče enačiti z odpovedjo pogodbe o zaposlitvi.

17Glede na navedeno sta nižji sodišči pravilno in v skladu z uveljavljeno sodno prakso v delovnih sporih odškodninsko odgovornost delodajalca za povzročeno škodo obravnavali kot deliktno odškodninsko odgovornost. V tem primeru pa ni dvoma, da je povzročitelj škode odgovoren tudi za nepremoženjsko škodo (1). Ker revizija o presoji sodišča druge stopnje o obstoju elementov odškodninskega delikta in posamezne vrste nepremoženjske škode ni bila predlagana in dopuščena (ampak se zavzema le za to, da je odgovornost tožene stranke poslovna, pri tej pa naj bi nepremoženjska škoda ne bila pravno priznana), jo je revizijsko sodišče na podlagi 378. člena zavrnilo.

18Tožnik na podlagi prvega odstavka 155. člena ZPP krije sam svoje stroške odgovora na revizijo.

---.---

Op. št. (1): Sicer pa odgovornosti za nepremoženjsko škodo niti v primeru poslovne odškodninske odgovornosti ni mogoče povsem izključiti (Glej D. Možina: Kršitev pogodbe, GV Založba 2006, str. 390 - 394)