140. člen ZJU-UPB3

Pripadniku Slovenske vojske na misiji ne pripada plačilo za nadurno delo kot tako, temveč plačilo za delo, opravljeno v času, ko bi mu moral biti zagotovljen dnevni oziroma tedenski počitek, pa mu ni bil.

Tožnik je zadostil trditvenemu in dokaznemu bremenu. Tožnik je že v tožbi konkretiziral delovne naloge, ki jih je opravil v času tedenskega počitka, oziroma delovne naloge, s katerimi je presegel v pogodbi o zaposlitvi dogovorjeno povprečno mesečno delovno obveznost. V pripravljalni vlogi je te naloge tudi natančno časovno specificiral in pojasnil, na podlagi čigavega ukaza jih je izvršil. Glede tako podanih trditev je obrazložil, da jih je oprl na podatke iz evidence opravljenih nalog na misiji (ki jo je vodil zaradi izkušnje z nezagotavljanjem ustreznega počitka na predhodnih misijah).

Za sprejem in spremembo sistemizacije v organih državne uprave je izključno pristojen predstojnik (prvi odstavek 40. člena ZJU), sodišče pa v individualnem delovnem sporu ne more naložiti spremembe sistemizacije, javnega uslužbenca ne more uvrstiti v višji (izhodiščni) plačni razred, kot je sistemiziran za delovno mesto, na katerega je javni uslužbenec razporejen, prav tako ne more spremeniti vrednotenja delovnega mesta. Zaposleni na delovnem mestu kriminalistični inšpektor specialist delo izvajajo na nivoju GPU, zaposleni na delovnem mestu kriminalistični inšpektor specialist SKP pa na nivoju policijskih uprav na regionalni ravni. Že zgolj upoštevajoč navedeno nesporno dejstvo, je neutemeljen očitek neenaki obravnavi enakih oziroma primerljivih položajev. Glede na ugotovljeno razlikovanje med obema delovnima mestoma ni izkazano, da se pri vrednotenju ni upoštevalo kriterijev iz ZSPJS. Vrednotenje delovnih mest je tudi sicer v izključni pristojnosti delodajalca.

Za sprejem in spremembo sistemizacije v organih državne uprave je izključno pristojen predstojnik (prvi odstavek 40. člena ZJU), sodišče pa v individualnem delovnem sporu ne more naložiti spremembe sistemizacije, javnega uslužbenca ne more uvrstiti v višji (izhodiščni) plačni razred, kot je sistemiziran za delovno mesto, na katerega je javni uslužbenec razporejen, prav tako ne more spremeniti vrednotenja delovnega mesta. Zaposleni na delovnem mestu kriminalistični inšpektor specialist delo izvajajo na nivoju GPU, zaposleni na delovnem mestu kriminalistični inšpektor specialist sektor D. pa na nivoju policijskih uprav na regionalni ravni. Že zgolj upoštevajoč navedeno, je neutemeljen očitek o neenaki obravnavi enakih oziroma primerljivih položajev. Glede na ugotovljeno razlikovanje med obema delovnima mestoma ni izkazano, da se pri vrednotenju ni upoštevalo kriterijev iz ZSPJS.

Za sprejem in spremembo sistemizacije v organih državne uprave je izključno pristojen predstojnik (prvi odstavek 40. člena ZJU), sodišče pa v individualnem delovnem sporu ne more naložiti spremembe sistemizacije, javnega uslužbenca ne more uvrstiti v višji (izhodiščni) plačni razred, kot je v sistemizaciji določen za delovno mesto, na katero je razporejen, prav tako ne more spremeniti vrednotenja delovnega mesta. Ovrednotenje delovnih mest je v izključni pristojnosti delodajalca. Zaposleni na delovnem mestu kriminalistični inšpektor specialist izvajajo delo na nivoju GPU, zaposleni na delovnem mestu kriminalistični inšpektor specialist SKP pa na nivoju policijskih uprav na regionalni ravni. Že upoštevaje to, nesporno dejstvo, je neutemeljen pritožbeni očitek o neenaki obravnavi enakih (oziroma primerljivih) položajev, in že zgolj zaradi navedenega razlikovanja med delovnima mestoma (sistemizirana sta na različnih nivojih) ne more biti utemeljeno pritožbeno zavzemanje, da toženka pri njunem vrednotenju ni upoštevala kriterijev iz ZSPJS ter da je kršila drugi odstavek 1. člena ZSPJS in drugi odstavek 14. člena URS. Poleg tega je toženka, kot že navedeno, pri sprejemu sistemi

Ugoditev tožbenim zahtevkom, ki so predmet tega spora, ne more biti pogojena s predhodno ugotovitvijo, da je delodajalec huje zlorabil odpoved pogodbe o zaposlitvi za namen oškodovanja oziroma šikaniranja delavca oziroma ravnal samovoljno in arbitrarno.

Obveznost delodajalca je, da delavca vzpodbudi (tudi uradno) k izrabi letnega dopusta in ga posebej pouči, da bo pravica do izrabe po poteku referenčnega obdobja in obdobja za prenos izgubljena, če letnega dopusta ne izrabi. Če te svoje obveznosti ne izpolni (jo krši), je podana protipravnost in s tem odškodninska odgovornost. Tožnik je že 5. 4. 2020 od toženke zahteval plačilo zneska zaradi neizrabljenega letnega dopusta za leto 2016. Drugi odstavek 299. člena OZ veže nastop zamude in tek zamudnih obresti na datum vložitve pisne zahteve za izpolnitev denarne obveznosti. Zato je pritožbeno sodišče priznalo tožniku zakonske zamudne obresti od 21. 4. 2020 dalje.

Delavca je treba obravnavati kot šibkejšo stranko v delovnem razmerju in nujno preprečiti, da bi imel delodajalec možnost, da mu njegovo pravico omeji; treba se je izogibati položaju, v katerem bi breme zagotavljanja dejanske uveljavitve pravice do plačanega dopusta v celoti nosil delavec, delodajalcu pa bi se s tem ponudila možnost, da se razbremeni svoje obveznosti pod pretvezo, da mu delavec ni predložil prošnje za plačani dopust; da sicer spoštovanje obveznosti do letnega dopusta ne sme seči tako daleč, da bi delodajalec svojim delavcem moral naložiti, da dejansko uveljavijo svojo pravico do plačanega dopusta, vendar vseeno velja, da mora delodajalec zagotoviti, da ima delavec takšno pravico možnost uveljaviti; delodajalec mora konkretno in pregledno poskrbeti, da ima delavec dejansko možnost izrabiti plačani letni dopust, tako da ga vzpodbudi, po potrebi uradno, naj to stori, ter ga hkrati - podrobno in pravočasno, zato da si lahko z dopustom še vedno zagotovi počitek in sprostitev, ki naj bi ji bil namenjen - pouči, da bo dopust, če ga ne izrabi, na koncu referenčnega obdobja ali dovoljenega obdobja za prenos izgubljen. Izrecno je poudarjeno, da dokazno breme nosi delodaja

Ni pravilno stališče pritožbe, da je le v primeru vojakov, ki vtožujejo plačilo odškodnine zaradi neizkoriščenega tedenskega počitka, dokazno breme prevaljeno na delavce kot tožnike, zaradi česar naj bi šlo za kršitev ustavnega načela enakosti. Pritožbeno sodišče poudarja, da bi tožnik moral glede na obsežno in enotno sodno prakso, iz katere je razvidno, kaj mora tožnik v teh sporih dokazovati, navesti vsa dejstva, na podlagi katerih bi sodišče prve stopnje lahko sklepalo o kršitvi pravice do tedenskega počitka in ugotovilo obseg ur, ki jih je moral tožnik opraviti v času, ko naj bi mu bil zagotovljen tedenski počitek. Tožnik tako ni dokazal, da je bil angažiran v času, ko naj bi imel tedenski počitek. Nasprotno, iz navedb toženke in listinske dokumentacije v spisu izhaja, kdaj je imel tožnik zagotovljen tedenski počitek, kar je tožnik potrdil tudi s podpisom evidence o izrabi počitka, vendar tožnik na te navedbe in dokaze ni odreagiral in ni navedel, kaj konkretno in po čigavem ukazu je delal na dneve, ko toženka zatrjuje izrabo tedenskega počitka. Sodišče prve stopnje je pravilno presojalo tožnikov zahtevek za plačilo odškodnine zaradi neizkoriščenega tedenskega počitka

Iz ugotovitev sodišča prve stopnje ne izhaja, da bi toženka tožnika vzpodbudila k izrabi letnega dopusta za leto 2020 in ga hkrati poučila o možnosti izgube pravice (tega ni niti konkretizirano zatrjevala). Da bi se svoje odškodninske odgovornosti razbremenila, ne zadošča, da je bil tožnik seznanjen s številom dni letnega dopusta in referenčnim obdobjem oziroma obdobjem za prenos ter da bi eventualno ob boljšem načrtovanju lahko izrabil več letnega dopusta, kot so ga drugi policisti. Navedeno niti ni bistveno; ni bistveno, kdaj in koliko dni letnega dopusta so izrabili drugi policisti, ki so bili prav tako kot tožnik v letu 2021 (in 2022) napoteni (C.), prav tako ni bistveno, kakšna so bila pravila za izrabo letnega dopusta v času napotitve. Bistveno je le, ali je toženka svojo obveznost izpolnila, pri čemer ne zadošča, kar je bilo (zatrjevano in) ugotovljeno, da je bil tožnik pozvan, da načrtuje izrabo letnega dopusta (tako s strani toženke v letu 2020 kot s strani C. v letu 2021, torej v obdobju za prenos). Kot že navedeno, je njeno protipravno ravnanje v tem, da tožnika ni (aktivno) vzpodbudila k izrabi letnega dopusta in da ga ni poučila o tem, da bo sicer pravica izgubljena

Pravilna je presoja sodišča prve stopnje, da je tožnica upravičena do odškodnine za neizkoriščen letni dopust tudi za čas po datumu nezakonitega prenehanja delovnega razmerja, torej za celotno obdobje s pravnomočno sodbo za nazaj priznanega delovnega razmerja. Obdobje za prenos letnega dopusta v tej zadevi ne vpliva na pravico do odškodnine za neizkoriščen letni dopust. Sodba, s katero je bilo ugotovljeno nezakonito prenehanje delovnega razmerja in je bilo vzpostavljeno delovno razmerje za nazaj, je postala pravnomočna dne 12. 5. 2016. Tega dne je tožnica šele pridobila pravico terjati izpolnitev obveznosti iz naslova koriščenja dopusta, ki je toženka ni izpolnila, tedaj pa je začel teči tudi zastaralni rok.

Sodišče prve stopnje je za vsak dan posebej ugotovilo, kdaj je tožnik začel in kdaj zaključil z delom, ter koliko ur dela več je opravil na račun manjkajočega dnevnega počitka. Glede na to ne drži pritožbena navedba, da sodišče prve stopnje ni dovolj natančno ugotovilo, za koliko ur je tožena stranka kršila tožnikovo pravico do dnevnega počitka.

Sodišče prve stopnje je napačno presodilo, da predstavlja izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi, ki jo je toženka podala tožniku, zlorabo instituta odpovedi in s tem protipravno ravnanje. Zgolj zato, ker je toženkin prvostopenjski organ drugače od drugostopenjskega organa presodil dokaze in okoliščine primera ter na podlagi njih zaključil, da je tožnik z odtujitvijo denarja kršil pogodbene in druge obveznosti iz delovnega razmerja, ki imajo hkrati tudi znake kaznivega dejanja male tatvine, še ne pomeni, da je zlorabil institut odpovedi. Sodišče prve stopnje je napačno zaključilo, da je toženka odškodninsko odgovorna za škodo, ki je tožniku nastala zaradi govoric, ki so se v zvezi s podano izredno odpovedjo širile po mestu. Toženka ne more odgovarjati za ravnanja tožnikovih someščanov, ki so se pogovarjali o tožniku in o dejanju, ki mu je bilo očitano v odpovedi, sploh pa ne za neresnice, ki so nastajale s širjenjem govoric.

Neutemeljene so pritožbene trditve, da bi moral tožnik zaradi predloženih evidenc tedenskega počitka povsem natančno navesti dela in naloge, ki jih je opravljal posamezne dni, ki so v evidenci označeni kot prosti. Takšna zahteva je pretirana, saj se nanaša na daljše obdobje, pri tem pa je pomembno, da iz navedb toženke o evidencah tedenskega počitka, ki so bile podkrepljene z listinsko dokumentacijo ter iz kasneje izvedenih dokazov, ni izhajalo, da bi evidentiranje v celoti odgovarjalo zadolžitvam vojakov oziroma naloženim nalogam.

Sodišče prve stopnje je pravilno upoštevalo izpovedi tožnika in prič o tem, kaj je obsegalo njegovo vsakodnevno delo od ponedeljka do sobote in kaj ob nedeljah, ko je opravljal delo v delovnih prostorih v posebni dislocirani enoti znotraj baze. Upoštevajoč njihove izpovedi o tem, da so evidence podpisovali le zato, ker je toženka tako zahtevala, je sodišče prve stopnje utemeljeno zaključilo, da evidence ne odražajo dejanskega stanja in da tožniku predvideni nedeljski tedenski počitek ni bil zagotovljen. Zgolj dejstvo, da je tožnik navedel, katera opravila je opravil vsako nedeljo, ne da bi jih še posebej datumsko opredelil za vsako od 23 nedelj, ne pomeni, da so trditve tožnika pomanjkljive oziroma premalo podrobne.

Iz obrazložitve izpodbijane sodbe ni razvidno, kdaj in koliko časa naj bi tožnik opravljal posamezne naloge ter katere so bile te naloge, zaradi katerih naj ne bi mogel koristiti zakonsko predpisanega 11-urnega dnevnega počitka. Sodišče prve stopnje je namreč vsebino tožnikovih nalog ugotovilo povsem na splošno. Pritožba utemeljeno nasprotuje odločitvi sodišča prve stopnje, da pripada tožniku odškodnina za celotnih zakonsko predpisanih 11 ur dnevnega počitka in ne zgolj za manjkajoče ure dnevnega počitka.

Pritožba utemeljeno navaja, da iz obrazložitve izpodbijane sodbe niso razvidna konkretna obdobja, v katerih naj toženka tožniku ne bi zagotavljala potrebnih ur dnevnega počitka, kot tudi ne kdaj in koliko časa naj bi tožnik opravljal posamezne naloge ter katere so bile te naloge, zaradi katerih naj ne bi mogel koristiti zakonsko predpisanega 11-urnega dnevnega počitka. Zahtevana odškodnina za premoženjsko škodo predstavlja odškodnino zaradi kršitve pogodbe zaradi več opravljenih ur dela, kot je bilo določeno v pogodbi med strankama. Avtomatična določitev odškodnine v višini 11 ur je torej materialnopravno zmotna. Tožnik je upravičen do višine odškodnine (le) glede na dejanske ure opravljenega dela, ki mu niso bile plačane.

Odločitev sodišča prve stopnje, da je tožena stranka tožniku odmor zagotovila, ker delo tožnika ni bilo tako intenzivno, da bi bila onemogočena izraba odmora, ne nasprotuje sodni praksi Sodišča EU. Sodišče prve stopnje je pravilno obrazložilo, da do kršitve pravice do odmora med delovnim časom ne pride že samo zato, ker mora delavec biti prisoten na delovnem mestu ali v njegovi bližini, ali ker za čas koriščenja odmora nima zagotovljene zamenjave.

Pri tožnikovem dežurstvu je šlo za opravila, ki so mu onemogočala izrabo tedenskega počitka, saj so po vsebini in intenziteti presegala pripravljenost oziroma dosegljivost na telefon, in niso pomenila le opravil na podlagi hišnega reda ali rutinskih opravil v času bivanja v bazi. Glede na navedeno niso utemeljene pritožbene navedbe, da je šlo za kratka javljanja v primeru klicev (nekaj sekund na tri do šest javljanj v času celotnega dežurstva), kar je tudi sicer nedovoljena pritožbena novota, saj je vsako preverjanje in čakanje (večkrat na dan) trajalo od 30 do 45 minut, ko je moral biti tožnik prisoten pri zvezah, spremljati je moral gibanje patrulj na radiu ali računalniku in biti prisoten ob preverjanju zvez. Pritožba neutemeljeno navaja, da se pri izračunu višine odškodnine, ki se pripadniku prisodi zaradi neizrabljenih dni tedenskega počitka, upošteva le osnovna plača brez dodatkov k plači. Za takšno stališče ni materialno pravne podlage, sklicevanje na način izračuna višine plačila za poseben dopust pa ni na mestu.