53. člen ZJU-B

Datum razporeditve tožnice temelji na prehodni določbi 31. člena akta o novi sistemizaciji, ki določa, da začne nova sistemizacija veljati z dnem 15. 3. 2023, vendar ne pred objavo (med strankama ni sporno, da je bila objavljena 15. 3. 2023), uporablja pa se od 1. 4. 2023. Pravilna je presoja sodišča prve stopnje, da se tožnico razporedi s 1. 4. 2023 na novo sistemizirano delovno mesto, tj. z dnem začetka uporabe akta o novi sistemizaciji. Tožnica se je v tožbi zavzemala za spremembo izpodbijanega sklepa tako, da učinkuje za nazaj, tj. že od 15. 3. 2023, vendar za to ni pravne podlage.

Ugoditev tožbenim zahtevkom, ki so predmet tega spora, ne more biti pogojena s predhodno ugotovitvijo, da je delodajalec huje zlorabil odpoved pogodbe o zaposlitvi za namen oškodovanja oziroma šikaniranja delavca oziroma ravnal samovoljno in arbitrarno.

Za uradniška delovna mesta kot pogoj za opravljanje dela, se poleg splošnih pogojev, ki jih urejajo predpisi s področja delovnega prava, lahko določijo tudi drugi pogoji, če tako določa zakon. Toženka je utemeljeno in zakonito v aktu o sistemizaciji delovnih mest pri delovnem mestu višji svetovalec v pravosodju v službi A., ki ga je zasedala tudi tožnica, določila pogoj opravljenega izpita iz upravnega postopka.

S sklicevanjem na stališča iz judikata Vrhovnega sodišča RS VIII Ips 153/2016 je pravilno utemeljilo, da tega dejstva (obstoja že sklenjene pogodbe o zaposlitvi) ne more spremeniti okoliščina, da je tožnik v vtoževanem obdobju dejansko opravljal delo drugega delovnega mesta. Posledično je prvostopenjsko sodišče utemeljeno zavrnilo zahtevek za izstavitev pogodbe o zaposlitvi za delovno mesto višji kriminalistični inšpektor - forenzični izvedenec. Kot je Vrhovno sodišče RS obrazložilo v citirani zadevi in velja tudi za ta spor, ima na podlagi 17. člena ZDR-1 delavec pravico zahtevati izstavitev pogodbe o zaposlitvi, če pisna pogodba ni sklenjena in se opravlja delo brez nje, ne pa tudi v primeru, ko je pisna pogodba sklenjena, dejansko pa delavec opravlja drugo delo. Sodno varstvo za izstavitev drugačne pogodbe o zaposlitvi od obstoječe ni predvideno. To sicer ne pomeni, da formalna ureditev dejanskega statusa javnega uslužbenca ni možna. Javnega uslužbenca je na primer mogoče, če so za to podani pogoji, premestiti na drugo delovno mesto na podlagi 147. člena ZJU (s soglasjem ali brez), vendar se tudi v tem primeru, razen, če gre za premestitev k drugemu delodajalcu, nova pogodba

Tožnik je bil v času od 1. 12. 2016 do 31. 12. 2021 zaposlen (izključno) na delovnem mestu „obrambni ataše v B.“. Na njem je skladno s tretjim odstavkom 47. člena ZObr opravljal vojaško službo in posledično, skladno s prvim odstavkom 48. člena ZObr, imel status vojaške osebe. Ker je dne 26. 1. 2021 hkrati izpolnil tudi pogoje za starostno upokojitev, mu je toženka, kot je pravilno presodilo sodišče prve stopnje, upoštevaje kogentno določbo dvanajstega odstavka 92. člena ZObr ter izrecen dogovor pravdnih strank v 10. členu Pogodbe o delu v tujini, zakonito izdala izpodbijano odločbo o prenehanju delovnega razmerja.

Pritožba očita nezakonitost sklepa z dne 14. 4. 2020, ker je bil izdan na podlagi 53. člena ZJU, kar naj bi predstavljalo neustrezno pravno podlago, saj je šlo za enostransko izdani sklep, ne pa za sklenitev pogodbe o zaposlitvi (na podlagi pravnomočne sodbe mu namreč delovno razmerje ni prenehalo). Očitek ni utemeljen. ZJU izrecno ne ureja načina reintegracije delavca nazaj na delo v primeru, kot je obravnavani. Delovno mesto, za katero je tožnik imel neposredno pred odpovedjo sklenjeno pogodbo o zaposlitvi, v času izvršitve pravnomočne sodbe ni več obstajalo. Toženka je zato utemeljeno pristopila k izvršitvi reintegracije na način, da mu je najprej ponudila v podpis pogodbo o zaposlitvi, ker pa je to odklonil, mu je izdala sklep, ki ga je mogoče smiselno opreti na četrti odstavek 53. člena ZJU.

Z izpodbijano sodbo je tožniku materialnopravno utemeljeno prisojena razlika med plačo, ki bi jo prejel, če nezakonite premestitve ne bi bilo, in plačo, ki jo je v tem času dejansko prejel. Pritožba zmotno meni, da tožnikovo neuveljavljanje pravnega varstva zoper sklep z dne 6. 9. 2016 vpliva na pravico do sodnega varstva, ki ga tožnik zahteva v tem sporu. Tožnik namreč uveljavlja denarni tožbeni zahtevek zaradi prikrajšanja pri plači v posledici nezakonite premestitve, glede takega zahtevka pa je v skladu s četrtim odstavkom 200. člena ZDR-1 dovoljeno direktno sodno varstvo.

Ker sindikalni zaupniki predlagatelja nimajo sklenjenih pogodb o zaposlitvi oziroma aneksov za opravljanje sindikalnega dela, dogovor o izrabi ur za sindikalno delo sindikalnega zaupnika (ki ga predvideva 22.o člen KPP) pa ni bil sklenjen, in ker iz 4. točke prvega odstavka 22.n člena KPP (na kateri po navedbah predlagatelja temelji njegov sklep z dne 16. 12. 2021 o določitvi dela sindikalnih zaupnikov v organih sindikata za polni delovni čas) tudi po stališču pritožbenega sodišča ne izhaja, da lahko predlagatelj na podlagi tega določila sam vnaprej določi fond ur za delo v organih sindikata in hkrati sam določi polni delovni čas za sindikalno delo določenim članom sindikata, je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da verjetnost terjatve v tej fazi postopka ni izkazana.

Glede na citirani določbi 93. člena ZObr sta za odločitev o zahtevku za plačilo odpravnine pomembni dve okoliščini: obvestilo tožnika o možnosti razporeditve na ustrezno delovno mesto in odklonitev. V zvezi s tem je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je toženka izpolnila svojo obveznost, ko je tožniku več kot 15 dni pred iztekom pogodbeno dogovorjenega roka ponudila razporeditev na ustrezno delo v ministrstvu. Toženka je tožnika na običajen način (po liniji poveljevanja prek poveljnika čete) obvestila o tem, da je zanj pripravljen pisni predlog nove pogodbe o zaposlitvi, ki ga lahko podpiše v prostorih generalštaba. Ključno dejstvo spora je, da tožnik pripravljenega pisnega dokumenta ni podpisal, ker se je odločil za zaposlitev pri drugem delodajalcu. Toženka je dokazala, da tožnik ni imel namena nadaljevati zaposlitve pri toženki. Z zaposlitvijo pri drugem delodajalcu je odklonil ponujeno razporeditev.

Celo pri spremembah istega akta delodajalca lahko pride do različnih pravnih podlag za urejanje položaja delavca – npr. le drugačnega poimenovanja delovnega mesta, še bolj pogosto pa pride tudi do vsebinskih sprememb, ki lahko predstavljajo poslovni razlog za premestitev javnega uslužbenca itd. Tudi glavna vsebina Stavkovnega sporazuma se nanaša na višje vrednotenje delovnih mest policistov v V. tarifnem razredu, ki se presistemizirajo v ustrezna delovna mesta v VI. tarifnem razredu s premestitvijo policistov, ki morajo pridobiti višjo izobrazbo; v takšnih primerih bi lahko govorili o premestitvi. Ob takšnih pravnih izhodiščih je torej pri premeščanju javnega uslužbenca s sklepom delodajalca treba upoštevati zakonske podlage oziroma določbe ZJU o premestitvi, vendar se je treba vprašati tudi, ali gre v konkretnih okoliščinah, ki jih je treba ugotoviti, upoštevajoč relevantne zakonske določbe, sploh za primer (klasične) premestitve.

Ker gre pri začasni napotitvi oziroma razporeditvi po določbi 77. člena ZPol za enostransko spreminjanje pogodbe o zaposlitvi s strani predstojnika (razporeditev oziroma napotitev brez soglasja javnega uslužbenca), jo je kot izjemo od splošnega pravila (dogovarjanja o pravicah in obveznostih iz uslužbenskega razmerja) treba razlagati ozko. To pomeni, da bi morala biti možnost podaljšanja šestmesečne začasne napotitve v ZPol izrecno predpisana. Ker ni predpisana, je odločba tožene stranke o podaljšanju začasne napotitve za nadaljnjih šest mesecev nezakonita, tožnica pa ima po poteku časa prve napotitve (po preteku šest mesecev) pravico do vrnitve na prejšnje delovno mesto.

Tožnik je vložil zahtevo za varstvo pravic (da se njegova pogodba o zaposlitvi za določen čas šteje za pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas) še v času trajanja delovnega razmerja. Tožena stranka je na podlagi te zahteve izvedla dvostopenjski postopek, tožnik pa je glede na prejem drugostopne odločbe tožene stranke sodno varstvo uveljavljal pravočasno. Njegova tožba je tako dopustna ne glede na dejstvo, da je od prenehanja veljavnosti pogodbe o zaposlitvi za določen čas do vložitve tožbe preteklo več kot 30 dni.

Sodišče je zmotno presodilo, da je določba ZJU (16. člen) o prepovedi zagotavljanja pravic javnemu uslužbencu v večjem obsegu, kot je določeno z zakonom, podzakonskim predpisom ali kolektivno pogodbo, neposredno vplivala na veljavnost določbe tožničine pogodbe o zaposlitvi iz leta 2001, s katero je bila tožnici že pred uveljavitvijo ZJU določena višja plača, kot je bila za njeno delovno mesto okvirno določena v kolektivni pogodbi tožene stranke.

O vseh pravicah in obveznostih javnih uslužbencev (razen navodil za delo v okviru opisa nalog delovnega mesta) se odloča s pisnimi sklepi. Zoper te sklepe je določena možnost pritožbe (razen izjem) in v nadaljevanju tudi sodno varstvo. Sodno varstvo se v takem primeru nanaša na izpodbijano odločitev (sklep) o pravici in obveznosti javnega uslužbenca in ne neposredno na samo pravico, za katero tožnik meni, da mu pripada. Tožnica bi morala izpodbijati oziroma zahtevati odpravo obeh odločb tožene stranke, s katerima ji za nazaj ni bil priznan dodatek za magisterij in šele potem zahtevati plačilo tega dodatka.

Z določilom 3. odstavka 14. člena ZFDO zakonodajalec ni izključil nujnosti izvedbe javnega razpisa tudi za ponujeno delo v času, ko funkcionar uveljavlja pravice po prenehanju funkcije. Smiselna razlaga in uporaba določil ZUP o obnovi kot izrednem pravnem sredstvu v konkretnem primeru zahteva upoštevanje koncepta pridobljenih pravic in načela sorazmernosti. Z vidika možnosti za pravna sredstva zoper nezakonite izbire oziroma imenovanja je namreč treba na obe fazi postopka gledati kot na celoto, kajti sicer ravno v primeru, ko izbirni postopek ni zakonit in ni bil izveden javni razpis, zoper napake v tej fazi postopka ne bi bilo učinkovitega pravnega sredstva.