156. člen ZJU-B

ZJU ne določa kriterijev za premestitev javnih uslužbencev; slednje je v izključni pristojnosti delodajalca, ki mora paziti le na to, da odločitev ni diskriminatorna. Toženka se je kljub temu odločila za uporabo kriterijev in meril ter presoje drugih okoliščin za premestitev, pri čemer je bil (zgolj) eden izmed faktorjev tudi želja javnega uslužbenca, izražena v spletnem vprašalniku. Ker je tožnik zatrjeval, da je bila njegova premestitev posledica sankcioniranja in neenakopravne obravnave, je sodišče prve stopnje pravilno presojalo, ali se je toženka pri premestitvi tožnika držala meril in kriterijev, ki jih je oblikovala in v postopku zatrjevala.

Po drugem odstavku 156. člena ZJU je javni uslužbenec zaradi poslovnega razloga oziroma reorganizacije (spremembe akta o notranji organizaciji in sistemizaciji delovnih mest) lahko premeščen na delovno mesto, ki ne ustreza njegovemu nazivu. Če uradnika v organu ni mogoče premestiti na delovno mesto, ki se opravlja v istem nazivu, ima pod istimi pogoji pravico do premestitve na delovno mesto, ki se opravlja v nazivu istega kariernega razreda ali prvega nižjega kariernega razreda (četrti odstavek 158. člena ZJU). Toženka je zaradi ukinitve petih izpostav in posledično delovnega mesta pokojnega A. A. preverila možnost njegove premestitve v skladu s 158. členom ZJU. Ugotovila je, da zanj obstaja možnost premestitve na drugo delovno mesto, ki se opravlja v nazivu prvega nižjega kariernega razreda in za katerega je izpolnjeval vse pogoje. ZJU ne določa nobenih kriterijev za premestitve javnih uslužbencev. Toženka v primeru premestitve javnih uslužbencev ni dolžna uporabiti kriterijev, saj določba 31. člena KPND uporabo kriterijev za ugotavljanje presežnih delavcev izrecno predvideva le v primeru odpovedi večjemu številu delavcev. Kljub temu se je toženka odločila za smiselno upo

Sodišče prve stopnje je v izpodbijani sodbi materialnopravno pravilno navedlo pogoje, ki jih glede premestitve določata 149. in prvi odstavek 150. člena ZJU in dodatno, da je skladno s tretjim odstavkom 156. člena ZJU podlaga za premestitev iz poslovnega razloga sprememba akta o notranji organizaciji in sistemizaciji delovnih mest. Pravilno je pojasnilo, da mora javni uslužbenec, ki se premešča iz poslovnega razloga (v konkretnem primeru zaradi reorganizacije), izpolnjevati predpisane pogoje za novo delovno mesto, mora biti sposoben opravljati naloge tega delovnega mesta, pri čemer pa za premestitev iz poslovnega razloga ni predpisan nadaljnji pogoj, to je da novo delovno mesto ustreza njegovemu dotedanjemu nazivu, saj je javni uslužbenec lahko premeščen tudi na delovno mesto, ki se opravlja v nižjem nazivu (drugi odstavek 156. člena ZJU). Premestitev javnih uslužbencev na novo sistemizirana delovna mesta je v pristojnosti predstojnika, ki mora pri tem spoštovati določila 158. člena ZJU. ZJU pa ne določa posebnih (dejansko nobenih) kriterijev za premestitve javnih uslužbencev, zaradi česar je slednje v izključni pristojnosti delodajalca. Glede na nesporno dejstvo, da je pri tože

Javni uslužbenec, ki se premešča iz poslovnega razloga (v konkretnem primeru zaradi reorganizacije), mora izpolnjevati predpisane pogoje za novo delovno mesto, mora biti sposoben opravljati naloge tega delovnega mesta, pri čemer pa za premestitev iz poslovnega razloga ni predpisan nadaljnji pogoj, t.j. da novo delovno mesto ustreza njegovemu dotedanjemu nazivu in da je javni uslužbenec lahko premeščen tudi na delovno mesto, ki se opravlja v nižjem nazivu (drugi odstavek 156. člena ZJU). ZJU ne določa posebnih (dejansko nobenih) kriterijev za premestitve javnih uslužbencev, zaradi česar je slednje v izključni pristojnosti delodajalca. Glede na nesporno dejstvo, da je pri toženki dejansko prišlo do reorganizacije in ukinitve izpostave, v kateri je delo opravljala tožnica ter posledično ukinitve tožničinega delovnega mesta, ter da je tožnica izpolnjevala vse pogoje za delovno mesto, na katero je bila po novem aktu premeščena, je pravilen zaključek, da je bila premestitev tožnice zakonita. Če ima delodajalec v primeru nastanka poslovnega razloga (drugi odstavek 156. člena ZJU), na voljo kakšno (prosto) delovno mesto, ki ga lahko ponudi kateremu od presežnih javnih uslužbencev,

Ob ugotovljenem povečanju sredstev iz ekonomskega programa in tržne dejavnosti, je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da tožena stranka ni dokazala utemeljenega ekonomskega oziroma javnofinančnega razloga, ki bi imel za posledico prenehanje potrebe po delu tožnice.

V primeru, ko delodajalec dejansko spremeni akt o sistematizaciji in ukine delovno mesto, ne gre za fiktivni razlog. Tožena stranka je z reorganizacijo dela (sprememba akta o sistematizaciji) ukinila večje število delovnih mest in namesto njih sistematizirala enako število delovnih mest. To pa je bil tudi razlog za tožnikovo premestitev z delovnega mesta in je bil zato v obravnavanem primeru podan utemeljen organizacijski razlog za premestitev.

V primeru, ko delodajalec dejansko spremeni akt o sistemizaciji in ukine delovno mesto zaradi znižanja stroškov dela, ne gre za fiktivni razlog. Tožena stranka je z reorganizacijo dela (sprememba akta o sistemizaciji) zmanjšala število zaposlenih na delovnem mestu, za katero se je zahtevalo znanje tujega jezika, in povečala število izvajalcev na delovnem mestu policist vodja izmene, za katero se ni zahtevalo znanje tujega jezika in zato tudi ni bil predviden dodatek za dvojezičnost. Tožena stranka je tožnika premestila, in je bil torej v obravnavanem primeru podan organizacijski razlog za tožnikovo premestitev. Tudi dejstvo, da je bil glavni motiv za izvedbo spremembe organizacije znižanje stroškov dela pri toženi stranki, še ne pomeni, da je bila premestitev tožnika nezakonita. Namreč javno finančni razlog, po drugem odstavku 156. člena ZJU, je eden od poslovnih razlogov za izvedbo premestitev javnega uslužbenca na drugo delovno mesto.

Neutemeljeno je revizijsko zavzemanje za to, da bi moralo sodišče obstoj odpovednega razloga presojati na podlagi prve alineje prvega odstavka 89. člena ZDR-1, in ne na podlagi 156. člena ZJU. Prvi odstavek 156. člena ZJU izrecno določa, da se glede razlogov za redno odpoved delodajalca iz poslovnih razlogov ne uporabljajo določbe zakona o delovnih razmerjih, temveč določbe tega zakona. Tožniku, ki je javni uslužbenec, je bila odpoved pogodbe o zaposlitvi podana iz poslovnega razloga. Zato je sodišče pravilno uporabilo materialno pravo, ko je razloge zanjo presojalo na podlagi določb ZJU.

V primeru, ko delodajalec dejansko spremeni akt o sistemizaciji in ukine delovno mesto zaradi znižanja stroškov dela, ne gre za fiktivni razlog. Tožena stranka je z reorganizacijo dela (sprememba akta o sistemizaciji) zmanjšala število zaposlenih na delovnem mestu policist vodja izmene, za katero se je zahtevalo znanje tujega jezika, in povečala število izvajalcev na delovnem mestu policist vodja izmene, za katero se ni zahtevalo znanje tujega jezika in zato tudi ni bil predviden dodatek za dvojezičnost. Zato je bil v obravnavanem primeru podan organizacijski razlog za tožnikovo premestitev ter premestitev ni bila izvedena izključno z namenom znižanja osnovne plače, kot to trdi tožnik. Tudi dejstvo, da je bil glavni motiv za izvedbo spremembe organizacije znižanje stroškov dela pri toženi stranki, še ne pomeni, da je bila premestitev tožnika nezakonita.

V skladu z ustaljeno sodno prakso sprememba obstoječega ali sprejem novega akta o sistemizaciji ni pogoj za reorganizacijo in ne za zakonitost odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga. S tem, ko je bilo tožničino delo dejansko prerazporejeno deloma na občino in deloma na ostale zaposlene pri toženi stranki, je prenehala potreba po tožničinem delu pod pogoji iz sklenjene pogodbe o zaposlitvi. Pri toženi stranki je tako v času tožničine odpovedi obstajal utemeljen poslovni ekonomski oziroma organizacijski razlog za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi.

ZJU v 156. členu določa, da je lahko javnemu uslužbencu pogodba o zaposlitvi odpovedana zaradi zmanjšanja obsega javnih nalog, privatizacije javnih nalog, organizacijskih, strukturnih, javnofinančnih in podobnih razlogov (poslovni razlog). Podlago za odpoved pogodbe o zaposlitvi v tem primeru predstavlja sprememba akta akta o notranji organizaciji in sistematizaciji delovnih mest (reorganizacija), kateri mora biti priložena obrazložitev, ki vsebuje cilje reorganizacije, razloge za njeno izvedbo, analizo delovnih opravil in delovnih postopkov ter število in strukturo delovnih mest in število javnih uslužbencev.

Predlagatelj je v predlogu in kasnejši vlogi navajal le, da je nasprotna udeleženka pri sprejemu akta kršila peti odstavek 156. člena ZJU, ker analiza delovnih opravil in postopkov in bila izdelana. Bistveno je, da peti odstavek 156. člena ZJU takšne analize niti ne navaja, ampak zahteva, da mora biti reorganizaciji priložena obrazložitev, ki vsebuje: cilje reorganizacije, analizo delovnih opravil in delovnih postopkov, število in strukturo delovnih in število javnih uslužbencev. Vse to pa predlog izpodbijanega akta vsebuje, kar je prvostopno sodišče pravilno ugotovilo. ZDSS-1 v prvem odstavku 34. člena res določa, da sodišče po izvedbi vseh dokazov, ki so jih predlagale stranke, ne more ugotoviti dejstev, ki so pomembna za odločitev, lahko izvede dokaze tudi po uradni dolžnosti. Vendar ta določba ne razbremenjuje strank njihovega materialnega in procesnega dokaznega bremena. Tveganje svoje pravdne pasivnosti nosi vsaka stranka sama. Ker predlagatelj določenih dejstev ni izpostavil za sporne, jih sodišču sploh ni potrebno ugotavljati, kaj šele, da bi za njihovo ugotovitev izvajalo dokaze po uradni dolžnosti.

Sodišče prve stopnje je zaradi neizvedbe dokaza z zaslišanjem dveh prič preuranjeno presodilo, da je izpodbijana redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga zakonita. Menilo je namreč, da ti dve priči (bivša zunanja računovodkinja tožene stranke in tožničina sodelavka, s katero sta sedeli v isti pisani) ne bi mogli izpovedati o obstoju poslovnega razloga. Četudi je sodišče prve stopnje pravilno poudarilo, da je reorganizacija delovnega procesa v pristojnosti delodajalca, je v primeru trditev, kot jih podaja tožnica, da je bila odpoved podana zgolj z namenom, da ravno tožnica ostane brez zaposlitve, ne pa z namenom zasledovanja boljše organizacije, stranki potrebno omogočiti dokazovanje njenih trditev o šikanozni odpovedi.

Ukinitev delovnega mesta podsekretarja za okolje in prostor, katerega je zasedal tožnik, in prenos nalog tega delovnega mesta med druge zaposlene, zaradi česar je prenehala potreba pod pogoji pogodbe o zaposlitvi, predstavlja utemeljen organizacijski oziroma poslovni razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi po 2. odstavku 156. člena ZJU. Delodajalec lahko spremeni organizacijo dela na način, kot je to storila tožena stranka, z ukinitvijo delovnih mest, s formiranjem novih delovnih mest in z določitvijo drugačnih izobrazbenih pogojev.

Okoliščina, da je tožnik na podlagi odpovedane pogodbe o zaposlitvi opravljal naloge, ki so v zvezi z izvrševanjem (izvornih ali prenesenih) pristojnosti tožene stranke (občine), ki tudi od odpovedi dalje še vedno obstajajo, ne pomeni, da je redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga nezakonita. Občina mora namreč opravljati svoje z zakonom ali drugimi akti predpisane pristojnosti. Sprememba organizacije je dopusten poslovni razlog. Delodajalec lahko spremeni organizacijo dela na način, kot je to storila tožena stranka, z ukinitvijo oddelka in delovnih mest, s formiranjem novih delovnih mest in z določitvijo drugačnih izobrazbenih pogojev. Tožena stranka je tudi dokazala, da zahtevana izobrazba za zasedbo novih delovnih mest ni bila določena šikanozno - z namenom, da tožnik tega pogoja ne bi izpolnjeval, ampak zato, ker so to narekovale spremenjene potrebe delovnega procesa.

Ukinitev delovnega mesta je organizacijski razlog, zaradi katerega javnemu uslužbencu v skladu z drugim odstavkom 156. člena ZJU lahko preneha delovno razmerje. Na podlagi te določbe javnemu uslužbencu lahko preneha delovno razmerje, ali pa je premeščen na delovno mesto, ki ne ustreza njegovemu nazivu, zaradi zmanjšanja obsega javnih nalog, privatizacije javnih nalog, iz organizacijskih, strukturnih, javnofinančnih ali podobnih razlogov (poslovni razlog).

Pritožba neutemeljeno zatrjuje, da premestitev tožnice ni bila v skladu s 156. členom ZJU, prav tako naj premestitev ne bila v skladu s 158. členom ZJU, pri čemer drugi odstavek 158. člena ZJU zahteva pogoj, da se uradnika premesti na delovno mesto, če njegovo delo na delovnem mestu, na katerem dela ni več potrebno. Tožnica je bila premeščena skladno z aktom o sistemizaciji delovnih mest, pri čemer so ji bile dejansko določene naloge odvzete, prav tako pa so ji bile določene naloge dodane, pri čemer je tožena stranka zasledovala cilj tako organizacijskega razloga kot tudi javno finančnega razloga, iz razloga, da bodo izhajajoč iz javno finančne situacije za maso plač zagotovljena nižja sredstva. Tožena stranka je opravila analizo delovnih opravil in delovnih postopkov in spremenila akt o notranji organizaciji in sistemizaciji delovnih mest, pri čemer je k reorganizaciji priložila obrazložitev z vsebino ciljev, razlogov za izvedbo reorganizacije, analizo delovnih opravil in delovnih postopkov ter število in strukturo delovnih mest in število javnih uslužbencev. Tožena stranka je tudi, skladno z določili šestega odstavka 156. člena ZJU, obvestila sindikat in mu omogočila, da je po

Tožnik v individualnem delovnem sporu ne more uveljavljati, da je akt o sistemizaciji, ki ga je sprejela tožena stranka in s katerim je ukinila njegovo delovno mesto, nezakonit. Za primere, ko se uveljavlja, da sistemizacija ni v skladu z zakonom oziroma kolektivnimi pogodbami, je predviden kolektivni delovni spor. Odločitev o načinu reorganizacije je v izključni pristojnosti tožene stranke kot delodajalca, zato ima ta pravico, da delo organizira na način, ki je zanj ekonomsko in organizacijsko najbolj sprejemljiv.

V členu 156/5 ZJU je določeno, da mora biti reorganizaciji priložena "analiza delovnih opravil in delovnih postopkov", ne pa "analiza posameznih delovnih mest, iz katere bi bilo mogoče ugotoviti, da določeno delo ni potrebno, ali da ni dela za določena delovna mesta". Te besede je prvostopno sodišče povzelo iz izpovedbe priče. Sodišče prve stopnje je vsebino določila v členu 156/5 ZJU razširilo z vsebino, ki ni navedena, zaradi česar je bilo napačno uporabljeno materialno pravo. Predlagatelj v zvezi s kršitvami usklajevalnega postopka ni podal trditev. Glede kršitev 26. člena ZJU je sodišče prve stopnje zaključke sprejelo iz izpovedi prič in s tem nedopustno vzpostavilo trditveno podlago. Nasprotna udeleženka se do te trditvene podlage ni imela možnosti opredeliti. Zato je bilo kršeno načelo kontradiktornosti oziroma pravica do izjave iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Storjena pa je bila tudi kršitev iz prvega odstavka 339. člena ZPP, saj niso bile spoštovane določbe ZPP o trditvenem in dokaznem bremenu (7. in 212. člen ZPP).