VSRS Sodba in sklep II Ips 110/2012

Tožničina revizija se zavrže.

Toženkina revizija se zavrne.

Tožnica sama krije stroške svojega revizijskega odgovora.

1Tožnica je zahtevala 114.625,50 EUR odškodnine za nepremoženjsko in premoženjsko škodo v zvezi z dvema prisilnima hospitalizacijama v psihiatrični kliniki .... v letih 1999 in 2000. V zvezi s prvo je zahtevala 2.921,05 EUR (700.000 SIT) odškodnine za nepremoženjsko škodo, v zvezi z drugo pa 80.537,47 EUR (19,300.000 SIT) za nepremoženjsko škodo in 31.166,98 EUR (7,468.855 SIT) za premoženjsko škodo. Sodišče prve stopnje je z vmesno sodbo odločilo, da je tožbeni zahtevek po podlagi utemeljen do 1/5.

2Sodišče druge stopnje je odločilo o pritožbah obeh pravdnih strank tako, da jima je delno ugodilo, delno pa ju je zavrnilo in v še izpodbijanih delih potrdilo prvostopenjsko sodbo. Pri tem je z delno sodbo (zaradi drugačne presoje o vprašanju zastaranja) odškodninski zahtevek v zvezi s prvo prisilno hospitalizacijo v višini 2.921,05 EUR zavrnilo, z vmesno sodbo pa odločilo, da je tožbeni zahtevek, ki se nanaša na drugo hospitalizacijo, po podlagi utemeljen.

3Sodbo pritožbenega sodišča s pravočasnima revizijama izpodbijata obe pravdni stranki. Tožnica uveljavlja vse revizijske razloge iz prvega odstavka 370. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) in zatrjuje tudi prekoračitev zahtevka po drugem odstavku istega člena. Predlaga razveljavitev delne sodbe in v tem obsegu vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje, odpravo zatrjevanih nepravilnosti v izreku vmesne sodbe in ugotovitev zatrjevanih kršitev ustavnih pravic, pri čemer naj bo revizijsko sodišče pozorno, da izpodbijane vmesne sodbe ne bo spremenilo v škodo tožnice.

4Toženka v svoji reviziji izpodbija odločitev pritožbenega sodišča o podlagi tožbenega zahtevka v zvezi z drugo prisilno hospitalizacijo, uveljavlja revizijska razloga zmotne uporabe materialnega prava in bistvene kršitve določb pravdnega postopka ter predlaga tako spremembo sodb obeh sodišč, da se tožbeni zahtevek zavrne oziroma njuno razveljavitev in vrnitev zadeve prvostopenjskemu sodišču v novo sojenje. Toženka se ne strinja z razlogi o nezakonitosti sklepa nepravdnega sodišča o prisilnem pridržanju tožnice. Čeprav je bil ta sklep zaradi procesnih nepravilnosti razveljavljen, pa je nato prišlo do ustavitve postopka, saj je bila tožnica že odpuščena iz zdravstvene ustanove. Analogija s kazenskim postopkom, ki je bil ustavljen zaradi obnove postopka, je zato neustrezna. Ker je prisilno pridržanje predvsem zdravstveni in varstveni ukrep in ne pravni ukrep, je najbolj pomembno, da se v postopek pritegne neodvisni zdravnik, kar je bilo v tem primeru narejeno. Sodišči se nista ukvarjali z utemeljenostjo same prisilne hospitalizacije, zato ni mogoče šteti, da tožnici pripada odškodnina. Pritožbeno sodišče se ni opredelilo do toženkinih ugovorov, da je bila tožnica v zaprtem oddelku le 8 dni, kasneje pa je bila na odprtem oddelku. Toženka vztraja še pri svojem ugovoru, da država ni odgovorna za obveznosti zavoda, saj je Psihiatrična klinika ... samostojna pravna oseba, država kot ustanoviteljica pa mora le zagotoviti ustrezne materialne pogoje za njeno delo.

5Vsaka od revizij je bila vročena nasprotni stranki. Tožnica v odgovoru na toženkino revizijo zavrača njena revizijska stališča ter obširno in tudi dodatno z novimi pravnimi okoliščinami utemeljuje podlago svojega tožbenega zahtevka, česar ni mogoče upoštevati. Toženka na tožničino revizijo ni odgovorila.

6Tožničina revizija ni dovoljena, toženkina pa ni utemeljena.

7Novela ZPP-D je za revizijski postopek uvedla pomembne novosti. V obravnavani zadevi je treba uporabiti spremenjeno ureditev, saj je sodišče prve stopnje vmesno sodbo izdalo po 1. 10. 2008, torej po uveljavitvi novele (drugi odstavek 130. člena ZPP-D). Po novi ureditvi iz 367. člena ZPP je revizija dovoljena, če vrednost izpodbijanega dela pravnomočne sodbe presega 40.000 EUR, nedovoljena pa je, če revizijsko sporna vrednost ne presega 2.000 EUR oziroma če zakon tako določa. Pri revizijsko spornih vrednostih v razponu med 2.000 do 40.000 EUR je revizija dovoljena le, če jo je revizijsko sodišče pred tem dopustilo.

8Tožničina revizija proti delni sodbi pritožbenega sodišča o zavrnitvi tožbenega zahtevka za plačilo 2.921,05 EUR odškodnine (v zvezi s prvo hospitalizacijo) ni dovoljena, ker tožnica ni v skladu z novo procesno ureditvijo glede tega dela vložila predloga za dopustitev revizije (tretji odstavek 367. člena v zvezi s 367. a členom ZPP). V ostalem tožničina revizija sicer izpolnjuje vrednostni pogoj, saj v zvezi z drugo hospitalizacijo uveljavlja odškodnino, ki presega revizijski prag 40.000 EUR (nepremoženjska škoda 80.537,47 EUR, premoženjska škoda 31.166,89 EUR), ne izpolnjuje pa drugega pogoja za dovoljenost. Vsaka zahteva za sodno varstvo (torej tudi tožba in redna ter izredna pravna sredstva proti sodni odločbi) mora izkazovati obstoj pravnega interesa. Gre za pomembno zahtevo, ki je v našem procesnem zakonu določena kot procesna predpostavka, brez katere ni vsebinskega odločanja o zahtevi za sodno varstvo. Pravico do revizije ima le tista stranka, ki ji lahko morebitna ugoditev reviziji prinese konkretno in neposredno korist. Če ta ni izkazana gre po izrecni določbi drugega odstavka 374. člena ZPP za nedovoljeno revizijo. Kot tožničino utemeljevanje pravnega interesa za revizijo bi bilo mogoče opredeliti trditve o nepravilnosti izreka vmesne sodbe (trditve na 16. in 17. strani revizije), ker v njem ni opredeljena višina tožbenega zahtevka, na katerega se nanaša odločitev o utemeljenosti podlage. Revizijsko sodišče ugotavlja, da izpodbijana vmesna sodba pomeni za tožnico uspeh, izrek te vmesne sodbe pa je tudi zadosti določen. Zato tožnica z opisanimi izvajanji ne more utemeljiti pravnega interesa za revizijsko izpodbijanje tega dela pritožbene sodbe.

9Nova ureditev revizijskega postopka je med drugim uvedla tudi strogo omejitev obsega preizkusa revizijskega sodišča: izpodbijano sodbo lahko v skladu s 371. členom ZPP preizkusi le v tistem delu, ki se izpodbija z revizijo in le v mejah tistih razlogov, ki so v njej navedeni. Za dopuščeno revizijo so določene še dodatne omejitve. Uradnega preizkusa pravilne uporabe materialnega prava ni več, za procesne kršitve pa je že po dosedanji ureditvi veljalo, da v tej smeri ni nobenega uradnega preizkusa. Kot toženkino uveljavljanje procesne kršitve je mogoče opredeliti le očitek pritožbenemu sodišču, da se ni opredelilo do njenih ugovorov o trajanju prisilne hospitalizacije, vendar to vprašanje v sedanji fazi postopka ni odločilno, saj ne vpliva na obstoj podlage odškodninskega zahtevka, ampak na njegovo višino (prvi odstavek 360. člena v zvezi s prvim odstavkom 339. člena ZPP). Na procesni kršitvi, ki jo je uveljavljala v pritožbi (glede izreka in s tem povezanimi razlogi glede temelja s procesnopravnega, pa tudi materialnopravnega stališča) pa toženka v reviziji ne vztraja več in v zvezi s tem vprašanjem tudi pritožbenemu sodišču ne očita ničesar.

10Tožnica je podlago svojega tožbenega zahtevka utemeljevala s trditvami o pritopravnosti ravnanja tako zdravstvenega zavoda kot sodišča ob njeni prisilni hospitalizaciji. Prvostopenjsko sodišče protipravnega ravnanja pri sprejemu tožnice v Psihiatrični kliniki ... in pri zdravljenju v njej ni ugotovilo, ker tožnica ni hotela založiti predjema za izvedenca za ugotovitev njenega takratnega zdravstvenega stanja. Ugotovilo pa je vrsto procesnih nepravilnosti v sodnem nepravdnem postopku o pridržanju oseb v psihiatričnih zdravstvenih organizacijah ter tudi neupoštevanje temeljnih procesnih jamstev, ki izhajajo že iz Ustave Republike Slovenije (URS). Celotni sodni postopek pridržanja tožnice je ocenilo za nezakonit v takšni meri, da je ravnanje nepravdnega sodišča opredelilo kot protipravno v smislu ene od predpostavk odškodninske odgovornosti tožene stranke.

11Toženkino revizijsko vztrajanje, da ni pasivno legitimirana za protipravno ravnanje Psihiatrične klinike ..., je neutemeljeno iz pravilnih razlogov obeh sodišč, kaj pomeni solidarna odgovornost zavoda in njegovega ustanovitelja in kaj izhaja iz statuta konkretnega zavoda. Tako je tudi stališče sodne prakse(1). Podrobnejši odgovor ni potreben že iz razloga, ker v obravnavani zadevi po presoji obeh sodišč toženkina odgovornost temelji na protipravnem ravnanju sodišča in ne zdravstvenega zavoda.

12Odškodninska odgovornost države za protipravno ravnanje sodišča ima podlago v 26. členu URS, po katerem ima vsak pravico do povračila škode, ki mu jo v zvezi z opravljanjem službe ali kakšne druge dejavnosti državnega organa, organa lokalne skupnosti ali nosilca javnih pooblastil s svojim protipravnim ravnanjem stori oseba ali organ, ki tako službo ali dejavnost opravlja. Del literature in manjši del sodne prakse se sicer zavzemata, da je odgovornost države objektivna. Večinski del sodne prakse pa sprejema stališče o krivdni odgovornosti države za protipravno ravnanje svojega organa oziroma nosilca javnih pooblastil. Določba 26. člena URS je sama po sebi podnormirana, zato je utemeljeno in v sodni praksi že ustaljeno stališče o njenem povezovanju s splošnimi določbami o odškodninskem deliktu, torej s 154. členom in tudi s 172. členom Zakona o obligacijskih razmerjih (v nadaljevanju ZOR v zvezi s 1060. členom Obligacijskega zakonika). Ureditev v Zakonu o kazenskem postopku o protipravnem odvzemu prostosti je specialna ureditev za tiste primere, ki so s tem zakonom izrecno določeni. V konkretni zadevi je sklicevanje na analogno uporabo teh določb (vsaj) nepotrebno, kot bo razvidno iz nadaljnje obrazložitve. V naši pravni ureditvi odškodninskega prava je subjektivna odgovornost pravilo, objektivna pa izjema. Ali z drugimi besedami: če je ugotovljena krivdna odgovornost, je iskanje razlogov za objektivno odgovornost praviloma nepravilno in tudi nepotrebno. In še: tako v literaturi kot sodni praksi je opozorjeno tudi na prepletanje pojmov o protipravnosti in krivde oziroma zahtevane skrbnosti ravnanja.

13Protipravnost ravnanja je pravni standard, ki ga v vsakem posameznem primeru napolnjuje sodna praksa, ta pa lahko pri nedoločenih pravnih pojmih postavi tudi vsem sorodnim primerom enake okvire. Tako je Vrhovno sodišče Republike Slovenije na Občni seji 24. 12. 1995 sprejelo pravno mnenje, da je treba pri presoji o protipravnosti sodnikovega ravnanja izhajati iz same narave njegovega dela. Zato tega pojma ni mogoče enačiti z vsemi razlogi, zaradi katerih je lahko sodna odločba spremenjena ali razveljavljena v postopku z rednimi in izrednimi pravnimi sredstvi. To stališče je sodna praksa še dopolnila z razlogi, da o sodnikovem protipravnem ravnanju govorimo takrat, ko sodnik ni uporabil povsem jasne določbe zakona, ali če je predpis namerno razlagal v nasprotju z ustaljeno sodno prakso.(2)

14Le v pravkar opisanem okviru ima toženka prav, kolikor ugovarja razlogom pritožbenega sodišča o objektivni odgovornosti države in o pomenu razveljavitve prvostopenjskega sklepa nepravdnega sodišča o prisilni hospitalizaciji tožnice. Pri tem pa prezre, da gre v tej zadevi za širši okvir in dodatne razloge o nezakonitem ravnanju prvostopenjskega nepravdnega sodišča. Revizijsko sodišče ugotavlja, da sta nižji sodišči pravilno izhajali iz izhodišča, da pomeni prisilno pridržanje bolnika poseg v več z ustavo varovanih pravic: v pravice do osebne svobode iz prvega odstavka 19. člena URS, do varstva duševne integritete iz 35. člena URS in do prostovoljnosti zdravljenja iz tretjega odstavka 51. člena URS. Zato je odvzem prostosti dopusten le v primerih in po postopku, ki ga določa zakon (drugi odstavek 19. člena URS). V času škodnega dogodka v letu 2000 je bil sodni postopek o pridržanju oseb v psihiatričnih zdravstvenih organizacijah urejen v takratnem 7. poglavju (70. do 81. člen) Zakona o nepravdnem postopku (v nadaljevanju ZNP), za katerega je Ustavno sodišče Republike Slovenije s kasnejšo odločbo U-I-60/03 s 4. 12. 2003 ugotovilo, da je iz več razlogov v neskladju z URS. Sodišči sta konkretni nepravdni postopek in ravnanje nepravdnega sodnika presojali sicer na podlagi takrat veljavnih zakonskih določb, vendar tudi z upoštevanjem temeljnih z ustavo varovanih človekovih pravic in svoboščin. Iz njunih ugotovitev izhajajo take nepravilnosti v ravnanju nepravdnega sodnika, da sta ugotovili tudi protipravnost njegovega ravnanja.

15Z njuno presojo se revizijsko sodišče strinja. Pri tem poudarja, da je obravnavana zadeva drugačna od primerov, naštetih v 13. točki te odločbe. Poleg narave sodnikovega dela je v tej zadevi treba upoštevati tudi naravo samega sodnega postopka, ki ga je sodnik vodil, in način, kako ga je vodil. Nepravdni postopek o pridržanju v psihiatrični organizaciji je posebne vrste postopek, za katerega je že po naravi stvari značilna velika občutljivost, ranljivost in tudi (iz palete različnih razlogov izhajajoča) nemoč osebe, ki naj bi bila prisilno pridržana. Zato je prisilni odvzem prostosti sicer mogoč, vendar mora biti izveden po predpisanem postopku in na naravi postopka ustrezen način. Ali z drugimi besedami: sodnik mora še posebej paziti tudi na to, da je res zagotovljeno spoštovanje človekovih pravic in temeljnih svoboščin take osebe. V tej luči lahko posamezne procesne kršitve pridobijo dodaten pomen in tudi prerastejo v kršitve ustavnih pravic. Če sodnik v takem primeru ne ravna s skrbnostjo, ki se od njega zahteva, je kriv in zanj krivdno odgovarja država.

16V obravnavanem primeru postopek o pridržanju tožnice ni bil izveden niti na predpisan način niti ni bil prilagojen naravi takega postopka. Sodišče tožnice ni zaslišalo, čeprav je izvedba tega dokaza obligatorna (če je le mogoče), zaslišalo tudi ni zdravnika, ki jo je sprejel, zdravnika, ki jo je sicer zdravil, bližnjih oseb (matere, izvenzakonskega partnerja), ki bi lahko dale podatke o njenem duševnem stanju. Oprlo se je le na mnenje izvedenca psihiatra o obstoju nevarnosti „lastne ogrozitve“, ker naj bi „se pojavile tudi samomorilne misli“. Niti iz izvedenskega mnenja niti iz razlogov sklepa o pridržanju tožnice za dobo dveh mesecev ne izhaja, ali je bil ukrep res nujno potreben za preprečitev ogrožanja njenega lastnega življenja, še manj pa, zakaj za tako dolgo obdobje. Da je ukrep prisilnega pridržanja v psihiatrični organizaciji ultima ratimo, torej ukrep, ki ga je mogoče uporabiti le kot skrajni ukrep, ko milejši ukrepi ne zadostujejo, je bilo sprejeto stališče v sodni praksi še v času veljavnosti 9. poglavja ZNP.(3) Kljub tako pomanjkljivemu postopku pa tudi sam sklep ni bil sprejet brez odlašanja. Sprejet naj bi bil sicer v zakonskem roku 30 dni od obiska sodišča v bolnišnici 2. 8. 2000, vendar je bila odredba zapisana šele 4. 9. 2000, tožnici pa je bil sklep vročen šele 12. 9. 2000, ko je bila že na odprtem oddelku bolnišnice. Tožnica in njen takratni izvenzakonski partner sta se pritožila in uspela, saj je bil prvostopenjski sklep razveljavljen zaradi številnih procesnih in materialnopravnih nepravilnosti, nato pa je bil postopek ustavljen. Vendar kljub takemu končnemu rezultatu postopka ni mogoče šteti, da je bilo tožnici zagotovljeno učinkovito sodno varstvo. Opisano ravnanje sodišča v prvem postopku ne pomeni niti upoštevanja vseh v samem zakonu določenih zahtev (obligatorno zaslišanje tožnice, širša seznanitev z duševnim stanjem tožnice, odločitev brez odlašanja), še manj pa je prilagojeno posebni naravi takega nepravdnega postopka (ustrezno zaslišanje tožnice in upoštevanje oziroma obravnavanje njenih morebitnih zahtev, npr. po zagovorniku, ki ga je pred tem od zdravstvenega osebja zahtevala, vendar ne dosegla – primerjaj tretji odstavek 19. člena URS). Taka izvedba postopka in odlašanje z izdajo sklepa sta tožnici onemogočili, da bi sicer pravočasno in uspešno izkazala neizpolnjevanje pogojev za pridržanje. To ugotavlja tudi pritožbeno sodišče v razlogih v 19. točki izpodbijane sodbe. Že ta ugotovitev zadostuje za presojo, da je bila tožnici kršena tudi ustavno varovana pravica do učinkovitega sodnega varstva iz 23. člena URS.

17Iz navedenih razlogov je utemeljen zaključek, da v tožničini zadevi nepravdni sodnik ni ravnal s skrbnostjo, ki se od njega zahteva. Za njegovo krivdno ravnanje odgovarja država, torej toženka. Zmotno je njeno stališče, da bi bila odgovorna le, če bi v tej zadevi sodišče ugotovilo še, da sama prisilna hospitalizacija ni bila utemeljena. Kot je bilo že pojasnjeno, bi bilo to vprašanje lahko pomembno pri vprašanju toženkine odgovornosti za protipravno ravnanje bolnišnice, katere ustanoviteljica je, ki pa v tej zadevi ni bilo ugotovljeno.

18Revizijsko sodišče je na podlagi 377. člena in 378. člena ZPP o revizijah obeh pravdnih strank odločilo kot v izrekih te odločbe, ki zajemajo tudi odločitev o njunih revizijskih stroških. Ker se tožnica v svojem revizijskem odgovoru v večinskem in zelo obsežnem delu ukvarja z dodatnim utemeljevanjem svoje revizije, je revizijsko sodišče stroške takega odgovora ocenilo za nepotrebne in odločilo, da jih zato tožnica krije sama (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 155. člena ZPP).

---.---

Op. št. (1): II Ips 622/2006.

Op. št. (2): II Ips 25/98, II Ips 556/2002, II Ips 454/2002 in druge.

Op. št. (3): II Ips 291/2004.