VSRS Sodba III Ips 5/2014

Revizija se zavrne.

Tožeča stranka sama krije stroške revizije.

Dosedanji potek postopka

1Tožeča stranka od Republike Slovenije zahteva plačilo odškodnine za materialno in nematerialno škodo, ki naj bi jo utrpela:

- zaradi nezakonitega, protipravnega ravnanja uslužbencev davčne uprave, ki so v zvezi s pripojitvijo družbe A. d. o. o. odmerili davčni dolg, izvršili nedokončno odločbo ter odtegnili in zadrževali denarna sredstva v znesku 122,086.871,62 SIT, ter

- zaradi protipravnega ravnanja službe davčne uprave, ki so omogočili in dopustili javno objavo podatka o davčnem dolgu tožeče stranke v sredstvih javnega obveščanja, zaradi česar je bila tožeča stranka v B. in C. objavljena med največjimi davčnimi dolžniki.

2Sodišče prve stopnje je zaradi delnega umika primarnega tožbenega zahtevka za znesek 306.970,42 EUR postopek ustavilo (1. točka izreka odločbe); v preostalem delu, ki se nanaša na plačilo 2,112.516,57 EUR, pa je primarni tožbeni zahtevek zavrnilo (2. točka izreka odločbe). Prav tako je zavrnilo podrejeni tožbeni zahtevek, ki se nanaša na plačilo 10,462.088,99 EUR (3. točka izreka odločbe), ter odločilo, da pravdni stranki nosita vsaka svoje stroške (4. točka izreka odločbe).

3Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo tožnice in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (izpodbijano 2., 3. in 4. točko izreka odločbe).

4Tožeča stranka je vložila revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava in bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Vrhovnemu sodišču prvenstveno predlaga, da sodbo sodišča druge stopnje spremeni tako, da pritožbi tožeče stranke ugodi, odločbo sodišča prve stopnje v 2., 3. in 4. točki izreka (sodbo) razveljavi ter zadevo v tem delu vrne sodišču prve stopnje v ponovno obravnavo; podrejeno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču druge stopnje v ponovno sojenje. Zahteva povračilo stroškov revizijskega postopka.

5V pretežnem delu revizija očita, da sodišči druge in prve stopnje vprašanja protipravnosti ravnanja tožene stranke nista obravnavali poglobljeno. Nalaganje davčnih obveznosti brez pravne podlage je predstavljalo nedopustno ravnanje organov tožene stranke, pri čemer problem odločanja v upravnem postopku ni bil v napačnem tolmačenju zakona, pač pa v odločanju brez pravne podlage. Odločilno je, ali je objektivno napačna uporaba prava temeljila na skrbni presoji pravnih in dejanskih okoliščin ter ali je bila takšna interpretacija strokovno upravičena in sprejemljiva. Zaradi izostale obravnave pritožbenih razlogov in presoje okoliščin, ki jih je v postopku zatrjevala tožeča stranka, sta sodbi sodišč druge in prve stopnje obremenjeni s kršitvijo po 14. točki drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP); zaradi napačnega upoštevanja sodbe Upravnega sodišča pa s kršitvijo po 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP.

6Revizija je bila vročena nasprotni stranki, ki nanjo ni odgovorila.

Ugotovljeno dejansko stanje.

7Iz dejanskih ugotovitev sodišč prve in druge stopnje, na katere je revizijsko sodišče vezano (tretji odstavek 370. člena ZPP), izhaja, da je bila družba A. d. o. o. 30. 12. 1998 pripojena tožeči stranki. V letu 1997 je A. d. o. o. uveljavljala zmanjšanje davčne osnove iz naslova 40% investiranega zneska v opredmetena osnovna sredstva, zaradi česar je DURS - Davčni urad Celje 9. 8. 1999 izdal odločbo, po kateri je bila tožeča stranka, pravna naslednica družbe A. d. o. o., za leto 1998 dolžna plačati davek od dobička pravnih oseb z zamudnimi obrestmi ter davek od prometa proizvodov z zamudnimi obrestmi. Tožeča stranka je zoper odločbo Davčnega urada Celje vložila pritožbo, ki pa jo je DURS - Glavni urad Ljubljana z odločbo z dne 28. 12. 2000 zavrnil, saj je zagovarjal stališče, da gre pri pripojitvi za prenos oziroma odtujitev premoženja. Tožeča stranka je nato na Upravno sodišče vložila tožbo, s katero je uspela (sodba U 1945/2000 z dne 8. 11. 2001), tako da je Upravno sodišče odločbo Glavnega urada DURS odpravilo ter mu zadevo vrnilo v ponovno obravnavo. Med tem pravdnim postopkom je Vrhovno sodišče odločilo o pritožbi zoper sodbo Upravnega sodišča (sodba I Up 48/2002 z dne 25. 10. 2005). Potrdilo je stališča Upravnega sodišča ter pojasnilo, da prenosa premoženja pri pripojitvi gospodarskih subjektov ni mogoče šteti za odtujitev opredmetenega sredstva v smislu prvega odstavka 40. člena Zakona o davku od dobička pravnih oseb (v nadaljevanju ZDDPO). DURS - Davčni urad Celje je nato 27. 12. 2005 izdal odločbo o vračilu sredstev, ki so bila izterjana oziroma plačana na podlagi (razveljavljenih) odločb; tožeči stranki pa je bil 4. 1. 2006 vrnjen oziroma nakazan znesek 235,625.947,65 SIT.

Uporabljeni pravni predpisi.

8Vsakdo ima pravico do povračila škode, ki mu jo v zvezi z opravljanjem službe ali kakšne druge dejavnosti državnega organa, organa lokalne skupnosti ali nosilca javnih pooblastil s svojim protipravnim ravnanjem stori oseba ali organ, ki tako službo ali dejavnost opravlja (26. člen Ustave Republike Slovenije, v nadaljevanju URS). V URS predvidena odgovornost države je podnormirana, zato se v skladu z ustaljeno sodno prakso uporabljajo natančneje razdelana določila o odgovornosti pravnih oseb iz 170. do 172. člena Zakona o obligacijskih razmerjih(1) (sedaj 147. do 148. člena Obligacijskega zakonika). Poleg predpostavk iz 26. člena URS morajo biti tako podane tudi druge splošne predpostavke odškodninske odgovornosti.(2)

Presoja utemeljenosti revizije.

9Revizija je izredno pravno sredstvo, s katerim revident izpodbija pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje; zato se Vrhovno sodišče do očitkov, ki izpodbijajo pravilnost sodbe sodišča prve stopnje, ni dolžno opredeliti.

10Revizijsko sodišče se strinja z nosilnim razlogom v sodbah sodišč druge in prve stopnje, da v ravnanju organov tožene stranke ni mogoče najti elementov protipravnosti. „Ex iure imperii delikt“ (za razliko od klasičnega civilnega delikta) upošteva posebnost oblastnega ravnanja, kar se kaže v drugačni presoji odškodninske odgovornosti. Seveda je presoja protipravnosti ravnanja organa države odvisna od neskladnosti s pravom, vendar pa vsako neskladje s pravom še ni podlaga za odškodninsko odgovornost. Ravnanje organa tožene stranke ni protipravno zgolj zato, ker je bila njegova odločba razveljavljena v okviru rednih ali izrednih pravnih sredstev, ki so na voljo stranki v določenem pravnem postopku(3), saj je osnovni in primarni način za odpravo škode v tovrstnih primerih vgrajen v pravni sistem [prav] v obliki predvidenih in ustavno zagotovljenih pravnih sredstev.

Ustaljena sodna praksa s protipravnostjo razume (le) kvalificirano stopnjo napačnosti oziroma kršitve, ki so zavestne, namerne in očitne. To se kaže zlasti kot: (1) nerazumno odstopanje od jasnih določb materialnega prava in uveljavljene sodne prakse,(4) (2) neuporaba povsem jasne določbe zakona ali namerna razlaga predpisa v nasprotju z ustaljeno sodno prakso zaradi pristranskosti,(5) (3) grobo kršenje pravil postopka,(6) (4) napake, ki so povsem zunaj okvira pravno še dopustnega dejanja (v smislu arbitrarnosti oziroma izdaje odločbe zunaj kakršnegakoli z zakonom predvidenega postopka),(7) ter druge podobne kvalificirane kršitve.(8) Da bi bilo torej o protipravnosti ravnanja organa tožene stranke mogoče govoriti, mora biti protipravnost ravnanja jasna in očitna.(9)

11Iz ugotovljenega dejanskega stanja, ki je podlaga za odločanje v tem revizijskem postopku, izhaja, da sta davčna organa v upravnem postopku zavzela stališče, da je zaradi pripojitve družbe A. d. o. o. k prevzemni družbi (to je tožeči stranki) prišlo do prenosa oziroma odtujitve opredmetenega osnovnega sredstva pred potekom treh let od leta, v katerem je družba A. d. o. o. uveljavljala davčno olajšavo v višini 40% investirane vrednosti v osnovna sredstva, zaradi česar sta menila, da mora (univerzalna) pravna naslednica zvišati davčno osnovo za znesek uveljavljene davčne olajšave. Kot pravno podlago sta uporabila določbo 40. člena ZDDPO, ki je določal: „Če davčni zavezanec proda ali odtuji opredmeteno sredstvo oziroma neopredmeteno dolgoročno sredstvo prej kot v treh letih po letu, v katerem je izkoristil davčno olajšavo po 39. členu tega zakona [to je ZDDPO], mora za znesek izkoriščene davčne olajšave povečati davčno osnovo, in sicer v letu prodaje oziroma odtujitve sredstva.“ Njuno materialnopravno stališče se je nato v upravnem sporu izkazalo kot napačno, kar je vseskozi zatrjevala tudi tožeča stranka, zaradi česar je prišlo do razveljavitve odločb davčnih organov ter vračila neutemeljeno plačanega davka.

Tožeča stranka tožbeni zahtevek utemeljuje s tem, da sta upravna organa pri svojem postopanju odločala nestrokovno, nezakonito ter brez pravne podlage oziroma da sta odločitev sprejela v nasprotju z jasno zakonsko določbo („contra legem“), česar pa ji (tudi) v revizijskem postopku ne uspe izkazati. Zmotna materialnopravna presoja davčnih organov, zaradi katere je bila izdana sodba Upravnega ter nato še Vrhovnega sodišča, ki sta razsodili v korist tožeče stranke ter odpravili odločbi davčnih organov, namreč ne izpolnjuje pravnega standarda protipravnosti ravnanja tožene stranke. Tožeča stranka ni uspela izkazati kvalificirane kršitve tožene stranke, v smislu namerne oziroma zavestno napačne materialnopravne razlage predpisa. ZDDPO, ki je veljal v času odločanja davčnih organov, ni (jasno in izrecno) urejal davčnih posledic združitev, delitev, prenosa premoženja ter kapitalskih deležev; (ustaljene) sodne prakse pa v času odločanja davčnih organov še ni bilo, saj je Vrhovno sodišče šele v postopku, ki je tekel med pravdnima strankama tega spora, (prvič) zavzelo stališče, da prenosa premoženja pri pripojitvi gospodarskih subjektov ni mogoče šteti za odtujitev opredmetenega sredstva po 40. členu ZDDPO, kar je utemeljilo s karakteristikami univerzalnega pravnega nasledstva (sodba I Up 48/2002 z dne 25. 10. 2005). Stališču, da zakonska norma ni bila jasna in povsem določna, pa v prid govori tudi dejstvo, da je naknadno prišlo do spremembe zakonodaje na tem področju, ko je ZDDPO-1(10) ob prevzemu in uporabi skupne davčne ureditve iz Direktive Sveta 90/434/EGS, ki je od 1. maja 2004 obvezna tudi za Slovenijo, izrecno predvidel davčne učinke združitev in delitev družb. Šele z uvedbo ZDDPO-1 in kasneje ZDDPO-2(11) je torej mogoče govoriti, da je obdavčitev prenosa premoženja v primerih delitev in združitev izrecno ter konkretizirano zakonsko urejena.

Revizijski očitek, da so davčni organi pri svojem postopanju odločali arbitrarno in v nasprotju z izrecno zakonsko določbo („contra legem“), se zato izkaže za neutemeljenega. O odločanju brez pravne podlage bi bilo namreč mogoče govoriti le, če bi ZDDPO izrecno predvideval, da obdavčitve pri združitvah in delitvah oziroma statusnih preoblikovanjih ni. V konkretnem primeru so sicer davčni organi prenos premoženja ob pripojitvi šteli za odtujitev, vendar pa tožeča stranka ni izkazala, da bi upravni organi tako odločili le v njenem primeru, zaradi česar ob ne povsem jasni zakonski določbi ni izkazana kvalificirana kršitev upravnih organov. Avtonomna razlaga zakona, kot jo je v konkretnem primeru podal davčni organ, tako sama po sebi ne kaže na arbitrarnost odločanja niti na neskrbnost njegovega ravnanja, saj je davčni organ, skladno z naravo njegovega dela, v predvidenem, zakonitem postopku postopal v skladu s pravili stroke, ko je argumentirano odgovarjal na očitke tožeče stranke ter se argumentirano zavzemal za določeno (drugačno) pravno razlago (ne povsem jasne) norme. Tudi vztrajanje tožene stranke pri svoji odločitvi ter vlaganje predvidenih in ustavno zagotovljenih pravnih sredstev (25. člen URS) ne more biti podlaga za zaključek o protipravnem ravnanju tožene stranke; zlasti, ker iz ugotovljenega dejanskega stanja izhaja, da je tožena stranka po pravnomočnosti sodbe neupravičeno odtegnjena sredstva v razumnem roku tožeči stranki tudi vrnila.

12Revizija tudi neutemeljeno očita, da je v izpodbijani sodbi izostala obravnava pritožbenih razlogov oziroma da se je sodišče druge stopnje presoje protipravnosti ravnanja tožene stranke lotilo ne-poglobljeno ter da se ni opredelilo do argumentov tožeče stranke o obstoju protipravnosti ravnanja, zaradi česar sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih (14. točka drugega odstavka 339. člena ZPP). Sodba sodišča druge stopnje je jasna, določna ter izčrpna. V 14. do vključno 22. točki njene obrazložitve je bilo namreč pritožnici izčrpno pojasnjeno, zakaj protipravnost ravnanja tožene stranke ni podana ter zakaj ni mogoče govoriti o opustitvi potrebne skrbnosti organov tožene stranke. V okviru te kršitve uveljavljena kritika glede odločitve o stroških pa je pavšalna in ne-konkretizirana.

13Prav tako neuspešna je revidentka s konstituiranjem kršitve 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Za protispisnost po tej določbi gre, kadar o odločilnih dejstvih obstaja nasprotje med tem, kar je navedeno v obrazložitvi sodbe o vsebini listin, zapisnikov o izvedbi dokazov ali prepisi le-teh, in med samimi listinami, zapisniki ali prepisi. Napaka, kakršno predvideva ZPP, je po svoji naravi tehnična, saj gre za nepravilen prenos določenega podatka iz listinskega dokaznega gradiva v sodbo, pri čemer se sodišče do prenesenega dokaza vrednostno (še) ne opredeljuje. Izpodbijana sodba takšnih napak ne vsebuje, pač pa (po oceni revizijskega sodišča) revidentka z uveljavljanjem te kršitve očitno izkazuje nestrinjanje s prenosi podatkov, ki so že posledica sodnikovega sklepanja, vrednotenja ter presoje dokazov, kar ne predstavlja protispisnosti v smislu 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, temveč dokazno oceno, ki pa ni predmet revizijske presoje.

14Na opisano pravno razlago glede neizkazanosti obstoja protipravnosti ravnanja tožene stranke sta se sklicevali že sodišči druge in prve stopnje. Revizija te razloge sicer graja, vendar v graji ni mogoče najti argumentov, ki bi omajali stališča revizijskega sodišča. (Materialno) nepravilno odločanje davčnih organov samo po sebi še ni protipravno ravnanje v pomenu, ki bi utemeljeval odškodninsko odgovornost tožene stranke; v primeru odsotnosti enega od štirih kumulativno zahtevanih elementov za obstoj odškodninske terjatve pa je odločitev o zavrnitvi tožbenega zahtevka pravilna in zakonita. Vrhovno sodišče je zato neutemeljeno revizijo tožeče stranke zavrnilo (378. člen ZPP).

Odločitev o stroških revizijskega postopka.

15Revidentka z revizijo ni uspela, zato v skladu z določbo prvega odstavka 165. člena ZPP v povezavi z določbo prvega odstavka 154. člena ZPP sama krije svoje stroške revizijskega postopka.

---.---

Op. št. (1): Odločba VS RS II Ips 110/2012 z dne 12. 7. 2012. Glej tudi odločbo Ustavnega sodišča RS U-I-65/05 z dne 22. 9. 2006.

Op. št. (2): Dr. Damjan Možina; Odškodninska odgovornost države v sistemu obligacijskega prava, Dnevi civilnega in gospodarskega prava, Portorož 11., 12. april 2013, str. 56. Glej tudi prvi odstavek 154. člena ZOR.

Op. št. (3): Tako tudi sodba VS RS III Ips 114/2009 z dne 17. 12. 2012.

Op. št. (4): Sodba VS RS II Ips 1014/2007 z dne 13. 1. 2011.

Op. št. (5): Sodba VS RS II Ips 556/2002 z dne 13. 11. 2003.

Op. št. (6): Sodba VS RS II Ips 64/2010 z dne 20. 5. 2010.

Op. št. (7): Sodba VS RS III Ips 48/2010 z dne 17. 12. 2012.

Op. št. (8): Enako tudi sodba VS RS II Ips 200/2010 z dne 9. 1. 2014.

Op. št. (9): Bizjak, D.: Odškodninska odgovornost države za škodo, ki izvira iz protipravnega delovanja inšpektorjev, v: Uprava, letnik VII, 1/2009, str. 69-70.

Op. št. (10): Obdavčitev v primeru združitev in delitev gospodarskih subjektov ureja v njegovem 41. do 47. členu.

Op. št. (11): Obdavčitev pri združitvah in delitvah je urejena v njegovem 48. do 51. členu.