VSRS Sodba in sklep I Ips 10289/2013-28

I. a) Zahtevi za varstvo zakonitosti se ugodi in se izpodbijana sodba Okrožnega sodišča v Ljubljani II Ks 10289/2013 z dne 3. 6. 2013 spremeni tako, da se obsojencu ob upoštevanju:

- sodbe Okrožnega sodišča v Ljubljani II K 312/2000 z dne 17. 9. 2004, v zvezi s sodbo in sklepom Višjega sodišča v Ljubljani I Kp 425/2005 z dne 21. 12. 2005, s katero je bila obsojencu izrečena kazen štirih let zapora, ki šteje kot določena,

- sodbe Okrožnega sodišča v Kranju K 81/2000 z dne 12. 6. 2000, v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani I Kp 826/2000 z dne 20. 8. 2000, s katero je bila obsojencu izrečena izrečena kazen enega leta in enega meseca zapora, ki šteje kot določena,

- sodbe Okrožnega sodišča v Ljubljani II K 493/2000 z dne 14. 12. 2004, v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani I Kp 1018/2005 z dne 25. 1. 2006, s katero je bila obsojencu izrečena kazen treh let in pet mesecev zapora, ki šteje kot določena,

in

- sodbe Okrožnega sodišča v Mariboru Ks 288/2008 z dne 28. 4. 2008, ki je postala pravnomočna dne 14. 6. 2008, s katero je bila obsojencu izrečena kazen dveh let in štirih mesecev zapora, ki šteje kot določena,

na podlagi 3. točke drugega odstavka 53. člena Kazenskega zakonika (KZ-1) izreče

e n o t n a k a z e n

10 (deset) let zapora.

b) V skladu z določbo 56. člena Kazenskega zakonika (KZ-1) se obsojencu v izrečeno enotno kazen zapora všteje v celoti prestana kazen po sodbi Okrožnega sodišča v Ljubljani II K 312/2000 z dne 17. 9. 2004, v zvezi s sodbo in sklepom Višjega sodišča v Ljubljani I Kp 425/2005 z dne 21. 12. 2005, od dne 13. 5. 2009, predčasni odpust dne 3. 2. 2013, izvršitev sankcije dne 3. 5. 2013, ter del že prestane kazni po sodbi Okrožnega sodišča v Ljubljani Ks 2218/2009 z dne 12. 3. 2010, v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani V Kp 312/2010 z dne 2. 9. 2010, pravnomočno dne 27. 9. 2010, od dne 3. 2. 2013 dalje.

II. a) Sodba Okrajnega sodišča v Ljubljani II K 545/2006 z dne 11. 7. 2007, v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani I Kp 1177/2007 z dne 13. 2. 2008, se spremeni tako, da se obtožni predlog Okrožnega državnega tožilstva v Ljubljani z dne 1. 12. 2006,

da si je obdolženec M. N. z namenom, da bi sebi pridobil protipravno premoženjsko korist, spravil drugega z lažnivim prikazovanjem dejanskih okoliščin v zmoto in ga s tem zapeljal, da je ta v škodo tujega premoženja nekaj storil, s tem da je dne 28. 9. 2004 v trgovini A. v Ljubljani kupil štiri gospodinjske aparate v skupni vrednosti 354.750,00 SIT in pri tem plačal prvi obrok v znesku 70.750,00 SIT, za razliko do polnega plačila v znesku 284.000,00 SIT pa je s tam zaposlenim prodajalcem podpisal pogodbo o brezgotovinskem poravnavanju računov, po kateri bi moral plačati znesek 284.000,00 SIT v petih obrokih po 56.800,00 SIT, in sicer na ta način, da bi Nova Ljubljanska banka d.d. z njegovega računa vsak mesec poravnala en obrok, pri tem pa je v pogodbi navedel lažen podatek, da je zaposlen pri K. d.n.o., čeprav je bil brezposeln in brez rednih dohodkov in je Nova Ljubljanska banka d.d. obvestila oškodovano družbo M. d.o.o., ki je lastnik trgovine A., da na računu nima zagotovljenega kritja in ne izpolnjuje pogojev za odprtje trajnega naloga z njegovega računa, kar vse je že od vsega začetka vedel in ni imel namena v celoti plačati kupljenih izdelkov in jih vse do danes še tudi ni plačal ter si je tako na škodo M. d.o.o. pridobil za 284.000,00 SIT oziroma 1.185,11 EUR protipravne premoženjske koristi,

na podlagi 3. točke prvega odstavka 352. člena v zvezi z 429. členom Zakona o kazenskem postopku zavrže.

b) Stroški kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena Zakona o kazenskem postopku ter potrebni izdatki obdolženca bremenijo proračun.

c) Oškodovana družba M. d.o.o. se s premoženjskopravnim zahtevkom na podlagi tretjega odstavka 105. člena Zakona o kazenskem postopku napoti na pravdo.

III. a) Sodba Okrožnega sodišča v Kranju K 22/2006 z dne 10. 10. 2007, v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani I Kp 182/2008 z dne 15. 5. 2008, se:

- glede dejanja pod točko 1. izreka sodbe spremeni tako, da se obtožnica Okrožnega državnega tožilstva v Kranju z dne 3. 2. 2006,

da sta M. N. in L. M. s sodelovanjem pri izvršitvi poskusila vzeti drugemu tujo premično stvar z namenom, da si jo protipravno prilastita, tatvino pa sta poskušala storiti tako, da sta z vlomom prišla v zaprt prostor, s tem, da sta 20. 4. 2004 okoli 10.30 ure v Kranju po predhodnem dogovoru in zaklenjenih vhodnih vratih stanovanjske hiše odvila vijake na ščitu cilindričnega vložka ključavnice in ščit odmaknila ter odlomila zunanji del cilindričnega vložka tako, da sta lahko vrata odprla in vstopila v hišo last P. in D. Z. z namenom, da bi pregledala notranjost hiše in iz nje odnesla denar ter druge vrednejše predmete ter si jih prisvojila, vendar jima iz hiše ni uspelo odnesti ničesar, tako da je njuno dejanje ostalo pri poskusu,

v delu, ki se nanaša na M. N., na podlagi 3. točke prvega odstavka 352. člena Zakona o kazenskem postopku zavrže;

- glede dejanja pod točko 2. izreka sodbe spremeni tako, da se obtožnica Okrožnega državnega tožilstva v Kranju z dne 17. 2. 2006,

da je obtoženec M. N. z namenom, da bi si pridobil protipravno premoženjsko korist, uporabljal bančno kartico za plačilo in na bančnem avtomatu za dvig gotovine, čeprav je vedel, da nima kritja na tekočem računu, in si tako pridobil premoženjsko korist, s tem, da je 8. in 9. 11. 2004 v Kranju in v Medvodah za plačilo in za dvig gotovine na bančnem avtomatu uporabljal bančno kartico Deželne banke Slovenije d.d., čeprav je vedel, da ima na transakcijskem računu te banke le še 3.951,90 SIT, in sicer v igralnici D. d.o.o., 8. 11. 2004 ob 09.26 uri za plačilo zneska 100.000,00 SIT, ob 09.36 uri za plačilo zneska 100.000,00 SIT, ob 09.56 uri za plačilo zneska 150.000,00 SIT in ob 10.59 uri za plačilo zneska 300.000,00 SIT, 9. 11. 2004 ob 10.03 uri pa na bančnem avtomatu BA 00334N, Medvode, za dvig 3.000,00 SIT gotovine, s čimer si je na škodo Deželne banke Slovenije d.d. pridobil za 649.048,10 SIT premoženjske koristi,

na podlagi 3. točke prvega odstavka 352. člena Zakona o kazenskem postopku zavrže.

b) Razveljavi se odločba o vštetju pridržanja obtoženemu M. N. v izrečeno kazen zapora.

c) Stroški kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena Zakona o kazenskem postopku, potrebni izdatki in nagrada zagovornika po uradni dolžnosti in potrebni izdatki obtoženca v spremenjenem delu bremenijo proračun.

č) Oškodovana pravna oseba se s premoženjskopravnim zahtevkom na podlagi tretjega odstavka 105. člena Zakona o kazenskem postopku napoti na pravdo.

A.

1S sodbo Okrajnega sodišča v Ljubljani II K 545/2006 z dne 11. 7. 2007 je bil obsojeni M. N. spoznan za krivega storitve kaznivega dejanja goljufije po prvem odstavku 217. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ). Izrečena mu je bila kazen šest mesecev zapora. Sodišče je odločilo, da je obsojenec dolžan oškodovani gospodarski družbi plačati znesek 1.185,11 EUR, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne 1. 1. 2005 dalje, ter obsojenca oprostilo plačila stroškov kazenskega postopka. Višje sodišče v Ljubljani je s sodbo I Kp 1177/2007 z dne 13. 2. 2008 obsojenčevo pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo prvostopenjsko sodbo. Okrožno sodišče v Kranju je s sodbo K 22/2006 z dne 10. 10. 2007 obsojenca spoznalo za krivega poskusa storitve kaznivega dejanja velike tatvine po 1. točki prvega odstavka 212. člena KZ v zvezi s prvim odstavkom 211. člena, 22. členom in 25. členom KZ in kaznivega dejanja zlorabe bančne kartice po drugem in prvem odstavku 253. člena KZ. Izrečena mu je bila enotna kazen osem mesecev zapora, v katero mu je sodišče vštelo čas pridržanja od 23. 4. 2004 od 01.05 ure do 24. 4. 2004 do 19.25 ure. Sodišče je oškodovani banki prisodilo premoženjskopravni zahtevek v višini 2.708,43 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 10. 11. 2004 dalje do plačila, jo s presežkom napotilo na pravdo in obsojenca oprostilo plačila stroškov kazenskega postopka. Višje sodišče v Ljubljani je s sodbo I Kp 182/2008 z dne 15. 5. 2008 pritožbo obsojenčevega zagovornika zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Navedeni pravnomočni sodbi sta bili v postopku neprave obnove spremenjeni v odločbi o kazenski sankciji in sta postali del sodbe senata Okrožnega sodišča v Ljubljani Ks 2218/2009 z dne 12. 3. 2010, s katero je bila obsojenemu izrečena enotna kazen sedem let in devet mesecev zapora. Višje sodišče v Ljubljani je s sodbo V Kp 312/2010 z dne 2. 9. 2010 pritožbi obsojenca in njegovega zagovornika zoper navedeno sodbo senata zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo prvostopenjsko sodbo. Nadalje je bila v odločbi o kazni spremenjena tudi sodba Ks 2218/2009, ki je v postopku neprave obnove postala del sodbe Okrožnega sodišča v Ljubljani II Ks 10289/2013 z dne 3. 6. 2013, s katero je bila obsojenemu izrečena enotna kazen enajst let in osem mesecev zapora, v katero je sodišče vštelo v celoti in deloma prestane kazni.

2Vrhovna državna tožilka je dne 14. 10. 2013 vložila zahtevo za varstvo zakonitosti zoper sodbo senata Okrožnega sodišča v Ljubljani Ks 2218/2009 z dne 12. 3. 2010, v zvezi z zgoraj navedenima pravnomočnima sodbama Okrajnega sodišča v Ljubljani II K 545/2006 in Okrožnega sodišča v Kranju K 22/2006, ki sta v postopku neprave obnove postali del sodbe Ks 2218/2009 in s tem izgubili svojo samostojnost. Nato je dne 24. 3. 2014 vložila še dopolnitev zahteve za varstvo zakonitosti, s katero izpodbija tudi sodbo senata Okrožnega sodišča v Ljubljani II Ks 10289/2013 z dne 3. 6. 2013, v katero je bila v postopku neprave obnove vključena prvotno izpodbijana sodba Okrožnega sodišča v Ljubljani Ks 2218/2009. V zahtevi navaja, da je bil obsojenec s strani Konfederacije Švice izročen Republiki Sloveniji zaradi izvršitve kazni po štirih pravnomočno končanih postopkih (zadeve Okrajnega sodišča v Ljubljani II K 384/2002, Okrožnega sodišča v Mariboru II K 442/2001, Okrožnega sodišča v Ljubljani II K 493/2000 in II K 312/2000). Obsojenec se je odrekel formalnemu postopku izročitve in se je z izročitvijo Sloveniji strinjal, ni pa se odrekel načelu specialnosti. V skladu z omenjenim načelom je izročeno osebo dovoljeno preganjati, zoper njo izvršiti kazen ali jo predati samo zaradi tistega kaznivega dejanja, ki ga je storila pred predajo in zaradi katerega je bila predana. Okrajno sodišče v Ljubljani in Okrožno sodišče v Kranju sta v zadevah II K 545/2006 in K 22/2006 obsojenega spoznali za krivega očitanih kaznivih dejanj po tem, ko je bil izročen naši državi, zato je podana okoliščina, ki začasno preprečuje kazenski pregon. Za obsojenca namreč ne velja nobena od izjem od načela specialnosti iz 44. člena Zakona o sodelovanju v kazenskih zadevah z državami članicami Evropske unije (v nadaljevanju ZSKZDČEU), saj tuja država ni bila zaprošena za soglasje za pregon za kazniva dejanja v omenjenih zadevah, obsojenec pa se tudi pred domačim sodiščem načelu specialnosti ni odpovedal. Vrhovnemu sodišču predlaga, da zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 5. točke prvega odstavka 371. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču v novo odločanje.

3Vrhovno sodišče je zahtevo za varstvo zakonitosti in njeno dopolnitev na podlagi drugega odstavka 423. člena ZKP poslalo obsojencu, ki pisanja ni dvignil.

B - I.

4Na podlagi prvega odstavka 420. člena ZKP se sme zahteva za varstvo zakonitosti vložiti po pravnomočno končanem kazenskem postopku zoper pravnomočno sodno odločbo, s katero je bil končan kazenski postopek, zoper drugo odločbo pa le, če je od odločitve Vrhovnega sodišča mogoče pričakovati odločitev o pravnem vprašanju, ki je pomembno za zagotovitev pravne varnosti, enotne uporabe prava ali za razvoj prava preko sodne prakse, in zoper sodni postopek, ki je tekel pred tako pravnomočno odločbo.

5Sodba Okrožnega sodišča v Ljubljani II Ks 10289/2013 z dne 3. 6. 2013, ki jo vložnica neposredno izpodbija, ni pravnomočna sodba odločba, s katero bi bil kazenski postopek pravnomočno končan. Vendar pa Vrhovno sodišče ugotavlja, da gre v obravnavani zadevi za specifično situacijo, saj vložnica dejansko oziroma po vsebini izpodbija sodbi Okrajnega sodišča v Ljubljani II K 545/2006 z dne 11. 7. 2007, v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani I Kp 1177/2007 z dne 13. 2. 2008, in Okrožnega sodišča v Kranju K 22/2006 z dne 10. 10. 2007, v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani I Kp 182/2008 z dne 15. 5. 2008 (v delu, ki se nanaša na M. N.). Obe navedeni sodbi sta bili v postopku neprave obnove na podlagi prvega odstavka 407. člena ZKP spremenjeni in upoštevani v sodbi Okrožnega sodišča v Ljubljani Ks 2218/2009 z dne 12. 3. 2010, slednja pa je (v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani V Kp 312/2010 z dne 2. 9. 2010) v postopku neprave obnove postala del sodbe Okrožnega sodišča v Ljubljani II Ks 10289/2013 z dne 3. 6. 2013. Vrhovna državna tožilka je zahtevo za varstvo zakonitosti pravilno vložila zoper sodbo II Ks 10289/2013, saj sta izpodbijani sodbi Okrajnega sodišča v Ljubljani II K 545/2006 in Okrožnega sodišča v Kranju K 22/2006 postali del omenjene sodbe zunajobravnavnega senata in s tem izgubili svojo pravno samostojnost. Čeprav je zahteva formalno vložena zoper navedeno sodbo, ki predstavlja t. i. drugo odločbo, je po presoji Vrhovnega sodišča zahtevo za varstvo zakonitosti glede na njeno vsebino potrebno obravnavati. Kot navaja vložnica, izpodbijana sodba II Ks 10289/2013 pri izreku enotne kazni upošteva tudi dve obsodilni sodbi, ki v sodbo, s katero je bilo odločeno v postopku neprave obnove, ne bi smeli biti vključeni. Obe kazni, izrečeni po omenjenih sodbah, namreč ne bi smeli biti upoštevani pri izreku enotne kazni v postopku neprave obnove, saj procesne predpostavke za dovoljenost kazenskega pregona za kazniva dejanja iz teh dveh sodb niso bile izpolnjene. Vrhovno sodišče takšno zadevo prvič obravnava, zato gre za pravno vprašanje, ki je pomembno za enotno uporabo prava in razvoj prava preko sodne prakse.

B - II.

6Iz dokumentacije, ki se nanaša na obsojenčevo izročitev Republiki Sloveniji, izhaja, da je dne 1. 12. 2006 Okrožno sodišče v Ljubljani zoper obsojenca izdalo Evropski nalog za prijetje in predajo zaradi izvršitve kazni po štirih pravnomočnih sodbah, in sicer po sodbi Okrajnega sodišča v Ljubljani II K 384/2002, sodbi Okrožnega sodišča v Mariboru II K 442/2001 ter sodbah Okrožnega sodišča v Ljubljani II K 493/2000 in II K 312/2000. Obsojenec je bil dne 13. 1. 2007 prijet v Tessinu v Švici. Na zaslišanju pred pristojnimi švicarskimi organi je izjavil, da se odreka formalnemu postopku izročitve in da se z izročitvijo Sloveniji strinja, ni pa se odrekel načelu specialnosti. Izročitev obsojenca je bila tako opravljena po poenostavljenem postopku izročitve, ki ima enake učinke kot redna izročitev, vendar je bila omejena z načelom specialnosti. Do izročitve je prišlo na letališču v Zürichu dne 23. 1. 2007 in obsojenec je bil po prihodu v Slovenijo odpeljan v ZPKZ Ljubljana.

7Načelo specialnosti je vsebovano v 4. členu ZSKZDČEU, ki se na podlagi 237. člena Zakona o sodelovanju v kazenskih zadevah z državami članicami Evropske unije (v nadaljevanju ZSKZDČEU-1) uporablja v obravnavani zadevi. V skladu z omenjenim načelom se sme zahtevano osebo, ki je predana drugi državi članici, preganjati, zoper njo izvršiti kazen ali jo predati drugi državi članici samo zaradi tistega kaznivega dejanja, ki ga je storila pred predajo in zaradi katerega je bila predana, razen če ZSKZDČEU določa drugače. Izjeme od načela specialnosti so določene v 44. členu tega zakona. Tako se načelo specialnosti ne uporablja v primerih, (1) če oseba, ki je imela možnost oditi iz Republike Slovenije, tega ne stori v petinštiridesetih dneh po svoji dokončni izpustitvi ali se v Republiko Slovenijo po odhodu znova ne vrne; (2) če je za drugo dejanje, ki ga je oseba storila pred predajo, predpisana le denarna kazen; (3) če se je oseba pred ali po predaji izrecno odpovedala načelu specialnosti; (4) če je država članica, ki je osebo predala, soglašala s pregonom, izvršitvijo kazni ali predajo drugi državi članici, zaradi drugega kaznivega dejanja, ki ga je oseba storila pred predajo. Oseba, ki je predana Republiki Sloveniji, se lahko za kazniva dejanja, storjena pred predajo, načelu specialnosti na podlagi prvega odstavka 45. člena ZSKZDČEU tudi odpove. To lahko stori pred domačim sodiščem, pred katerim teče kazenski postopek zaradi kaznivega dejanja, storjenega pred predajo, ali pred preiskovalnim sodnikom sodišča, pristojnega za izvršitev kazni ali za postopek predaje. Če se oseba, ki je bila predana Republiki Sloveniji, ne odpove načelu specialnosti, mora sodišče zaprositi za soglasje, da se predano osebo lahko preganja, zoper njo izvrši kazen ali preda drugi državi članici zaradi drugega kaznivega dejanja, storjenega pred njeno predajo (četrti odstavek 45. člena ZSKZDČEU).

8Kazenski zadevi II K 545/2006 in K 22/2006 v Evropskem nalogu za prijetje in predajo nista bili navedeni. Okrajno sodišče v Ljubljani in Okrožno sodišče v Kranju sta v navedenih kazenskih zadevah obsojenega spoznali za krivega očitanih kaznivih dejanj po obsojenčevi izročitvi Republiki Sloveniji, in sicer za kazniva dejanja, storjena pred njegovo predajo naši državi (kaznivo dejanje goljufije dne 28. 9. 2004, poskus storitve kaznivega dejanja velike tatvine dne 20. 4. 2004 in kaznivo dejanje zlorabe bančne kartice dne 8. in 9. 11. 2004). Konfederacija Švica soglasja za pregon obsojenca zaradi omenjenih kaznivih dejanj, ki jih je obsojenec storil pred izročitvijo, ni podala. Iz podatkov kazenskih spisov K 22/2006 in II K 545/2006 oziroma iz obeh obsodilnih sodb tudi ne izhaja, da bi bila omenjena država zaprošena za izdajo soglasja za kazenski pregon za kazniva dejanja v teh dveh zadevah (kot je bila za soglasje zaprošena v zadevi Okrajnega sodišča v Celju K 169/2005, vendar do izdaje soglasja ni prišlo). Vrhovno sodišče tako ugotavlja, da v kazenskih postopkih K 22/2006 in II K 545/2006 ni bila podana nobena od izjem od načela specialnosti, naštetih v 44. členu ZSKZDČEU, ki bi dovoljevale kazenski pregon obsojenca za očitana kazniva dejanja, ki jih je storil pred izročitvijo. Prav tako se obsojenec v zadevah pred Okrožnim sodiščem v Kranju K 22/2006 in Okrajnim sodiščem v Ljubljani II K 545/2006 načelu specialnosti ni odpovedal.

9Ob upoštevanju vsega navedenega je Vrhovno sodišče zahtevi za varstvo zakonitosti vrhovne državne tožilke ugodilo, saj je ugotovilo, da v obravnavanih zadevah K 22/2006 in II K 545/2006 niso bili podani pogoji za kazenski pregon obsojenca za očitana kazniva dejanja. Gre za okoliščine, ki ne izključujejo, temveč začasno preprečujejo kazenski pregon zoper obsojenca za ta kazniva dejanja, zato je Vrhovno sodišče na podlagi 3. točke prvega odstavka 352. člena ZKP v povezavi s 393. členom ZKP in prvim odstavkom 426. člena ZKP izpodbijano sodbo Okrajnega sodišča v Ljubljani II K 545/2006 z dne 11. 7. 2007 spremenilo tako, da je zavrglo obtožni predlog Okrožnega državnega tožilstva v Ljubljani z dne 1. 12. 2006, sodbo Okrožnega sodišča v Kranju K 22/2006 z dne 10. 10. 2007 pa tako, da je zavrglo obtožnico Okrožnega državnega tožilstva v Kranju z dne 17. 2. 2006 in obtožnico z dne 3. 2. 2006 v delu, ki se nanaša na obsojenca. Takšna odločitev je narekovala tudi spremembe odločb o stroških postopka in prisojenih premoženjskopravnih zahtevkih ter razveljavitev odločbe o vštetju pridržanja v zadevi K 22/2006.

10Kazni, izrečeni s sodbama v zadevah K 22/2006 in II K 545/2006, sta bili v postopku neprave obnove upoštevani pri izreku enotne kazni s sodbo Okrožnega sodišča v Ljubljani Ks 2218/2009, ki je svojo samostojnost izgubila v ponovnem postopku neprave obnove z vključitvijo v sodbo Okrožnega sodišča v Ljubljani II Ks 10289/2013. Ker je Vrhovno sodišče ugotovilo, da procesne predpostavke za kazenski pregon v zadevah K 22/2006 in II K 545/2006 niso bile podane, je spremenilo tudi sodbo II Ks 10289/2013 v odločbi o izrečeni enotni kazni in pri tem ni upoštevalo kazni po sodbah, ki ne bi smeli biti izrečeni. Na podlagi 3. točke drugega odstavka 53. člena Kazenskega zakonika (KZ-1) je, ob upoštevanju pravnomočnih sodb, ki jih je smelo upoštevati, izreklo enotno kazen deset let zapora.

11Vrhovno sodišče je sodbo Okrožnega sodišča v Ljubljani II Ks 10289/2013 spremenilo tudi v odločbi o vštevanju že prestane kazni. V izrečeno enotno kazen zapora je na podlagi 56. člena KZ-1 vštelo že prestane kazni po pravnomočnih sodbah, upoštevanih pri novo izrečeni enotni kazni, in sicer v celoti prestano kazen po sodbi Okrožnega sodišča v Ljubljani II K 312/2000 z dne 17. 9. 2004, v zvezi s sodbo in sklepom Višjega sodišča v Ljubljani I Kp 425/2005 z dne 21. 12. 2005, od dne 13. 5. 2009, ter del že prestane kazni po sodbi Okrožnega sodišča v Ljubljani Ks 2218/2009 z dne 12. 3. 2010, v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani V Kp 312/2010 z dne 2. 9. 2010, pravnomočno dne 27. 9. 2010, od 3. 2. 2013 dalje, v katero so bile v postopku neprave obnove zajete preostale tri sodbe, upoštevane pri novo izrečeni enotni kazni. Po sodbi Okrožnega sodišča v Kranju K 81/2000 z dne 12. 6. 2000, v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani I Kp 826/2000 z dne 20. 8. 2000, je obsojenec kazen že v celoti prestal (začetek izvrševanja 11. 7. 2000, predčasni odpust 29. 12. 2000, izvršitev sankcije 14. 4. 2001), enako pa velja tudi za kazen po sodbi Okrožnega sodišča v Mariboru Ks 288/2008 z dne 28. 4. 2008, ki je postala pravnomočna dne 14. 6. 2008 (začetek prestajanja kazni 28. 7. 2008, datum izvršitve sankcije 13. 5. 2009).