VSRS Sodba VIII Ips 9/99

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek tožnice, s katerim je zahtevala spremembo odločbe Ministrstva, št. 133-52/90 z dne 15.6.1994 tako, da bi veljala brez zadnjega odstavka v njenem izreku (za obdobje od 15.10.1990 do 14.10.1995). Hkrati je tožnico napotilo, da svojo denarno terjatev uveljavi pri toženi stranki. Sodišče je ugotovilo, da izpodbijana odločba tožene stranke, po kateri ima tožnica pravico do plačila prispevkov v višini najnižje pokojninske osnove do 14.10.1995 temelji na določbah Uredbe o pogojih za pridobitev pravice do deleža sredstev za plačilo prispevkov za socialno zavarovanje samostojnega kulturnega delavca iz državnega proračuna (Uradni list RS, št. 46/93, 61/93 - v nadaljevanju Uredba), ki je začela veljati 21.8.1993.

Sodišče druge stopnje je tožničino pritožbo zavrnilo, saj je v celoti soglašalo z dejanskimi ugotovitvami sodišča prve stopnje in njegovo pravno presojo.

Proti pravnomočni sodbi sodišča druge stopnje je tožeča stranka vložila pravočasno revizijo, zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka po 1. in 2. točki 1. odstavka 385. člena ZPP, v zvezi z 11. in 13. točko 2. odstavka 354. člena ZPP in zaradi zmotne uporabe materialnega prava (3. točka 1. odstavka 85. člena ZPP). V obrazložitvi revizije navaja, da je tožena stranka z izdajo napadene odločbe posegla v pravnomočno sodno odločbo, s katero je bila tožnici priznana pravica do deleža družbenih sredstev za plačilo prispevkov od 15.10.1990 dalje, na podlagi določb takrat veljavnega Pravilnika o pogojih za pridobitev pravice do deleža družbenih sredstev za plačilo prispevkov za zdravstveno, invalidsko in pokojninsko zavarovanje ter za zavarovanje za primer začasne brezposelnosti posameznim samostojnim kulturnim delavcem (v nadaljevanju: Pravilnik) z dne 22.10.1986. S to sodbo je tožnica pridobila pravico do plačila prispevkov za socialno zavarovanje, ki ni bila časovno omejena, njeno trajanje je odvisno le od preverjanja tožene stranke, ali še v naprej obstajajo splošni in posebni pogoji za njeno priznanje (13. člen Pravilnika). Tako predpisan postopek se po mnenju revizije, razlikuje od postopka določenega v Uredbi, ki jo je izdala Vlada Republike Slovenije z dne 22.7.1993. Zato je stališče sodišča, da omenjena Uredba ureja priznanje, trajanje in prenehanje pravice do plačila prispevkov iz proračuna na enak način kot prej veljavni Pravilnik kulturne skupnosti Slovenije, pravno zmotno, njegova odločitev pa predstavlja zaradi kršitve ustavne pravice o prepovedi povratne veljave predpisov poseg v pridobljene pravice tožnice. Zato predlaga, da se izpodbijana sodba sodišča druge stopnje tako spremeni, da se v celoti ugodi tožbenemu zahtevku tožnice.

Revizija je bila vročena toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila, Državno tožilstvo Republike Slovenije pa se o reviziji ni izjavilo (390. člen ZPP).

Revizija ni utemeljena.

Neutemeljen je procesni očitek, da izpodbijana sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih in odgovorov na pritožbene navedbe tožeče stranke. Sodba sodišča druge stopnje vsebuje vse razloge o odločilnih dejstvih, v njeni obrazložitvi tudi ni nasprotja o tem, kar se v sodbi navaja o vsebini listin. Sodišče druge stopnje je presodilo skladno z določilom 1. odstavka 375. člena ZPP vse pritožbene navedbe, ki so odločilnega pomena, zato po oceni revizijskega sodišča uveljavljeni revizijski razlog bistvenih kršitev določb pravdnega postopka pomeni revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava kot posledice zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Po 3. odstavku 385. člena ZPP pa revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja.

Iz ugotovitev sodb sodišč prve in druge stopnje izhaja, da je bila z odločbo Sodišča združenega dela tožnici (takrat predlagateljici) kot samostojni kulturni delavki priznana pravica do deleža družbenih sredstev za plačilo prispevkov od 15.10.1990 dalje, Ministrstvu za kulturo pa je bilo naloženo, da plačuje od dneva izdaje te odločbe za tožečo stranko prispevke za zdravstveno, pokojninsko in invalidsko zavarovanje in za zavarovanje za primer začasne brezposelnosti. O navedenem zahtevku je sodišče prve stopnje odločilo potem, ko je v dokaznem postopku ugotovilo, da tožnica izpolnjuje pogoje, določene v 2. in 3. členu omenjenega Pravilnika, ki je veljal v času, ko je tožnica vložila zahtevek pri toženi stranki (nazadnje 15.10.1990). Sodišče prve stopnje je v okviru svojih pristojnosti iz takrat veljavnega Zakona o sodiščih združenega dela (Uradni list SFRJ, št. 24/74, 38/84) s citirano odločbo nadomestilo odločitev Ministrstva, s katero je bil tožničin zahtevek zavrnjen.

Odločba sodišča združenega dela opr. št. S 4147/92 je postala pravnomočna.

Iz nadaljnjih ugotovitev izhaja, da je Ministrstvo za kulturo na podlagi omenjene Uredbe tožnici z dne 15.6.1994 izdano odločbo priznalo pravico do plačila prispevkov za socialno zavarovanje iz državnega proračuna od najnižje pokojninske osnove, ki jo določa Zavod pokojninskega in invalidskega zavarovanja za obdobje od 15.10.1990 do 14.10.1995. V obrazložitvi napadene odločbe je vsebovano le besedilo 7. člena in 3. odstavka 12. člena Uredbe, ki ureja postopek za pridobitev pravice od ponovnega priznanja te pravice. Sodišče prve stopnje je (zmotno) presodilo, da je tožena stranka z omenjeno odločbo dopolnila izrek pravnomočne sodne odločbe, iz katerega naj bi pomotoma izpadel čas trajanja tožnici priznane pravice. Pritožbeno sodišče pa je izpodbijani odločbi Ministrstva za kulturo pripisalo naravo izvedbenega akta o načinu izvršitve sodne odločbe.

Ves čas postopka je tako bilo sporno, ali ne gre v obravnavanem sporu, ko je bila tožnici s sodno odločbo priznana pravica na podlagi odločbe tožene stranke, časovno omejena, za že razsojeno zadevo. Ta ugovor je pomemben zaradi ugotovitve utemeljenosti uveljavljenega revizijskega razloga absolutne bitvene kršitve tako določb pravdnega postopka kot upravnega postopka, oziroma za eventuelno odločanje upravnega organa iz sodne pristojnosti. Prepoved ponovnega odločanja v že razsojeni zadevi je absolutne narave ter je močnejša od interesa, da se odpravijo morebitne pomanjkljivosti postopka. Zato je zmotna presoja sodišča prve stopnje, da bi se z napadeno odločbo tožene stranke lahko odpravile pomanjkljivosti pravnomočne sodne odločbe, (tudi če bi bile res podane) v smislu določila 339. člena ZPP. V tej smeri je graja revizije upravičena.

Za presojo materialnopravne pravilnosti izpodbijane sodbe je potrebno izhajati iz dejanskih ugotovitev obeh sodišč, da je bila tožnici s sodbo Sodišča združenega dela prvič priznana pravica do plačila prispevkov iz državnega proračuna od 15.10.1990 dalje. Ta pravica je bila tako po določbah navedenega Pravilnika, ki ga je dne 22.10.1986 sprejela skupščina Kulturne skupnosti Slovenije, kot tudi z Uredbo, ki je pričela veljati 21.7.1993, časovno omejena na obdobje pet let. Po poteku petih let je samostojni kulturni delavec upravičen do ponovnega priznanja te pravice, če še nadalje izpolnjuje splošne in posebne pogoje. Po obeh omenjenih predpisih sta postopek in način njene ponovne pridobitve različno urejena. Po določbi 7. člena Uredbe se upravičencu, ki izpolnjuje pogoje iz 2. in 4. člena, prizna pravica na podlagi nove odločbe ministra, pristojnega za kulturo. Pravilnik pa je v 13. členu določal, da se po preteku vsakih pet let preveri, ali upravičenec do plačila prispevkov še izpolnjuje splošne in posebne pogoje iz tega Pravilnika. To je pomenilo, da je samostojni kulturni delavec užival priznano pravico tudi po preteku petih let, če je komisija ugotovila obstoj predpisanih pogojev za njeno ponovno priznanje.

Odgovor na vprašanje, ali je tožnica, ki je izpolnila pogoje in ji je bila priznana pravica do plačila prispevkov iz državnega proračuna po določbah prej veljavnega Pravilnika, upravičena, da se o ponovnem priznanju te pravice odloči po postopku iz prejšnjega predpisa, bi moral biti urejen v prehodnih in končnih določbah nove Uredbe. Pravna razmerja, nastala zaradi prehoda iz ene ureditve v drugo, so praviloma urejena v tako imenovanih prehodnih in končnih določbah kasneje sprejetega predpisa. V njih se določa, kateri predpisi se uporabljajo za uveljavljanje določenih pravic, za dokončanje začetih postopkov, ponovne odmere pravic in tako dalje.

Uredba prehodnih in končnih določb ne vsebuje. To pomeni, da z uveljavitvijo te Uredbe ni bila dana možnost upravičencem, ki jim je bila priznana pravica do plačila prispevkov za socialno zavarovanje pred njeno uveljavitvijo, da jih tudi po uveljavitvi Uredbe uveljavljajo na način in po postopku, določenem v prej veljavnem Pravilniku pod pogojem, če bi bilo to zanje ugodnejše. Zato je v danem primeru uporabiti pravilo, da je bil z Uredbo, kot pozneje izdanim predpisom, razveljavljen v celoti Pravilnik kot starejši predpis. Tak zaključek izhaja tudi iz določbe 14. člena navedene Uredbe, v kateri je za samostojne kulturne delavce, ki jim je bila že pred uveljavitvijo te Uredbe priznana pravica do plačila prispevkov za socialno zavarovanje, predpisana izjema glede začetka veljavnosti določbe 2. odstavka 12. člena te Uredbe, (da so zavezani predložiti izpisek iz žiro računa) šele v letu 1994. Po 15. členu je namreč Uredba v celoti začela veljati petnajsti dan po objavi v Uradnem listu Republike Slovenije, to je 21.8.1993. Ker veljavnost posameznih določb Pravilnika ni bila z novo uredbo podaljšana, je izpodbijana odločba tožene stranke, tudi po presoji revizijskega sodišča, zakonita.

Z njo niso bile prizadete tožničine pridobljene pravice, saj gre pri njihovi ponovni uveljavitvi po postopku, predpisanem v 7. členu Uredbe za uporabo inštituta procesnega prava, torej kot procesno sredstvo za uresničitev pravice temelječe na materialnem pravu.

Ker v reviziji ni podan razlog, zaradi katerega je bila vložena, jo je revizijsko sodišče na podlagi 393. člena ZPP zavrnilo kot neutemeljeno.

Določbe ZPP je revizijsko sodišče smiselno uporabilo na podlagi 1. odstavka 4. člena Ustavnega zakona za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I in 45/I/94).