VSRS Sodba VIII Ips 206/98

Reviziji se ugodi in se sodbi sodišča druge in prve stopnje spremenita tako, da se ugodi tožbenemu zahtevku tožeče stranke, ki se glasi:

" Odločbi Zavoda pokojninskega in invalidskega zavarovanja Slovenije št. I 277.160 z dne 4.1.1995 in z dne 3.3.1994 se razveljavita in se dovoli obnova postopka, končanega pri toženi stranki SPIZ Slovenije, št. I 277.160 z dne 20.7.1993."

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek tožnika B.L., da se razveljavita odločbi toženega Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje z dne 3.3.1994 in z dne 4.1.1995, s katerima je bil tožnikov predlog za obnovo postopka, končanega z odločbo zavoda z dne 20.7.1993, kot neutemeljen zavrnjen. Sodišče je ugotovilo, da niso bili podani obnovitveni razlogi iz 249. člena ZUP. Dokončna odločitev Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Slovenije z dne 20.7.1993, da tožnik od 1.8.1993 dalje nima pravice do nadomestila plače na drugem ustreznem delu, pa temelji na določbah 134., 137. v zvezi s 43. in 62. členom Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Uradni list RS, št. 12/92 - 7/96 ZPIZ).

Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo tožnika in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, ker je v celoti soglašalo z njegovimi dejanskimi ugotovitvami in pravno presojo.

Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je tožeča stranka vložila pravočasno revizijo, v kateri uveljavlja revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava (3. točka 1. odstavka 385. člena ZPP). V reviziji tožnik ponavlja predhodne navedbe, da je potrebno pri izračunu njegove pokojninske osnove upoštevati najugodnejši variantni izračun plače desetletnega obdobja od 1.1.1970 do 31.12.1991, saj je do 1.4.1992 prejemal enako plačo kot pred spremenjeno delovno zmožnostjo. Pri tožniku je bila zaradi posledic bolezni od 25.9.1985 dalje podana spremenjena delovna zmožnost, na podlagi katere mu iz naslova invalidskega zavarovanja niso bile priznane nobene pravice. Šele z odločbo tožene stranke z dne 28.8.1992 je bil razvrščen v tretjo kategorijo invalidnosti s pravico do zaposlitve na drugem ustreznem delu in s pravico (na podlagi določbe z dne 11.12.1992) do nadomestila zaradi manjše plače od 1.5.1992 dalje. Z dokončno odločbo zavoda z dne 20.7.1993 pa mu je bilo zaradi zmotne uporabe materialnega prava že priznano nadomestilo ukinjeno. Zato predlaga razveljavitev izpodbijanih sodb in novo sojenje na prvi stopnji.

Revizija je bila v skladu s 390. členom Zakona o pravdnem postopku (Uradni list SFRJ, št. 4/77 - 27/90 - ZPP) vročena toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila, in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo.

Revizija je utemeljena iz naslednjih razlogov:

Po 297. členu ZPIZ se uživalcem denarnih nadomestil iz 94. člena zakona, ki so to pravico uveljavili po predpisih, ki so se uporabljali do 31.3.1992, denarna nadomestila za čas od 1.4.1992 po uradni dolžnosti na novo odmerijo po določbah zakona. Uživalec pravic iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja, uveljavljanih po predpisih, ki so veljali do 31.1.1992, pa je lahko po 298. členu zakona tudi sam zahteval, da se mu pravice določijo po tem zakonu, če je to zanj ugodneje.

Tožniku je bilo z odločbo z dne 11.12.1992, izdano na podlagi 297. člena omenjenega zakona, kot delovnemu invalidu tretje kategorije invalidnosti zaradi posledic bolezni na novo odmerjeno nadomestilo zaradi manjše plače na drugem ustreznem delu od 1.5.1992. Razlika med pokojninsko osnovo, od katere bi se delovnemu invalidu odmerila invalidska pokojnina ob razporeditvi na drugem ustreznem delu, in plačo določeno ob razporeditvi na to drugo ustrezno delo (134. člen ZPIZ), je po ugotovitvah tožene stranke na dan 1.4.1992 znašala 2.359,00 SIT. Zato je bilo tožniku odmerjeno nadomestilo plače v višini tako ugotovljene razlike od 1.4.1992 dalje. Odmerjeno nadomestilo se po 136. členu Zakona od tega dne dalje usklajuje enako kot pokojnina.

Dne 20.7.1993 pa je bila tožniku na isti pravni podlagi izdana druga odločba, s katero tožena stranka ugotavlja, da tožnik od 1.8.1993 nima pravice do nadomestila plače na drugem ustreznem delu. Iz skope obrazložitve naj bi ta odločitev temeljila na novem potrdilu tožnikovega delodajalca R., po katerem znaša zavarovančeva plača na drugem ustreznem delu, na dan 1.4.1992 - 33.712,37 SIT in ne 28.704,50 SIT, kot je razvidno iz prve odločbe zavoda z dne 20.7.1993. Ker je odločba tožene stranke z dne 20.7.1993 postala dokončna in pravnomočna, je očitno postala predmet odločanja v priviligiranem obnovitvenem postopku po 270. členu Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju.

V presojo vprašanja, ali je imela tožena stranka v tem določilu zakonito podlago za izdajo nove odločbe, se obe nižji sodišči nista spuščali. Iz obrazložitve sodišča druge stopnje je sklepati, da ni imelo pomislekov v zakonitost izvedenega postopka tožene stranke. V 270. členu ZPIZ so vsebovani razlogi, zaradi katerih je možno dokončno odločbo, izdano v škodo zavarovancu razveljaviti ali spremeniti v novem postopku. Dokončna odločba se razveljavi ali spremeni, če se zve za nova dejstva, ki vplivajo na zavarovančevo pravico, ta dejstva po so nastala po izdaji odločbe (1. alinea); če je bilo o kakšnem pravnem vprašanju kasneje zavzeto stališče, ki je ugodnejše za zavarovanca (2. alinea), in če so bile s prejšnjo odločbo očitno kršene materialne določbe zakona in splošnih aktov v zavarovančevo škodo (3. alinea).

V obravnavanem primeru je tožena stranka na podlagi novega potrdila z dne 11.6.1993 R.T. ugotovila, da znaša tožnikova plača na drugem ustreznem delu 33.712,37 SIT, in to na dan 1.4.1992. Po potrdilu R.T. z dne 14.7.1992, da znaša plača tožnika ob njegovi razporeditvi na drugo ustrezno delo (vzdrževanje in manipuliranje s svetilkami)

istega dne, to je 1.4.1992 - 28.704,50 SIT, je toženi Zavod z dokončno odločbo priznal zavarovancu nadomestilo plače v višini razlike (2.359,00 SIT) med pokojninsko osnovo, usklajeno po 135.

členu Zakona na dan 1.4.1992 v znesku 31.063,26 SIT in manjšo plačo v znesku 28.704,50 SIT.

Odločilno dejstvo, pravno pomembno za priznanje pravice do nadomestila plače tožniku je torej višina plače določena ob njegovi razporeditvi na drugo ustrezno delo. To dejstvo, odločilno za nastanek pravice tožnika do nadomestila, je tožena stranka pri svoji odločitvi z dne 1.12.1992 ugotovila na podlagi dokazne listine (potrdila delodajalca z dne 14.7.1992). Drugačen podatek R.T. z dne 11.6.1993 o plači tožnika na isti dan (1.4.1992) zato ni mogoče šteti kot novo dejstvo, ki bi nastalo po izdaji odločbe in bi kot tako pomenilo razlog iz 1. alinee 1. odstavka 270. člena ZPIZ za spremembo dokončne odločbe po nadzorstveni pravici. Nov je namreč le dokaz, ki je bil predložen toženi stranki s strani istega delodajalca. Ker se nanaša na podatek o višini tožnikove plače na isti dan, to je 1.4.1992 (kot podatek z dne 14.7.1992), gre za dejstvo, ki ni novo, niti ni nastalo po izdaji prve odločbe. Zato ni bila podana zakonita podlaga za spremembo dokončne odločbe Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje z dne 11.12.1992 po uradni dolžnosti iz razloga po 1. alinei 1. odstavka 270. člena ZPIZ.

Prav tako ni obstajala pravna podlaga za izdajo izpodbijane določbe po 3. alinei 1. odstavka 270. člena ZPIZ. Po tem zakonskem določilu je dopustno spremeniti dokončno odločbo samo v primeru, če je bil z njo očitno prekršen materialni zakon v škodo zavarovanca. Za razveljavitev po nadzorstveni pravici ne zadostuje kakršnakoli kršitev, ampak mora biti to očitna kršitev materialnega zakona.

Kršitev, ki izhaja iz nepravilno ugotovljenega dejanskega stanja, ni očitna kršitev materialnega zakona v smislu določila 3. alinee 1. odstavka 270. člena ZPIZ.

Tožena stranka je na podlagi novega potrdila R. izdanega po dokončni odločbi Zavoda o priznanju pravice do nadomestila plače tožniku, ugotovila, da tožnik do tega nadomestila ni upravičen. To je storila na podlagi novih podatkov iz potrdila delodajalca, ki so v nasprotju z njegovimi lastnimi, prej predloženimi podatki. Ne glede na to, da bi morala biti ta nasprotja podvržena dokazni oceni in presoji tožene stranke, sporna odločitev toženega zavoda temelji na nepravilno in nepopolno ugotovljenem dejanskem stanju. Zaradi nepravilno ugotovljenega dejanskega stanja bi morda lahko prišlo do kršitve zakona, toda za razveljavitev dokončne odločbe po nadzorstveni pravici ne zadošča, da je bil zakon kršen, ampak mora biti očitno kršen in to v zavarovančevo škodo. Noben izmed zakonitih pogojev za uporabo določila 3. alinee 1. odstavka 270. člena ZPIZ v danem primeru ni bil izpolnjen. Z dokončno odločbo, po kateri je bil tožnik upravičen do nadomestila do manjše plače na drugem sutreznem delovnem mestu, ni bilo odločeno v njegovo škodo, sicer mu pravica ne bi bila priznana.

Očitne kršitve materialnega zakona pa ni mogoče izvajati na posreden način s presojo oziroma preverjanjem pravilnosti ugotovljenega dejanskega stanja v prvem postopku. Tudi nepravilna ali nepopolna ocena izvedenih dokazov ne predstavlja kršitve materialnega zakona, temveč le formalnega zakona. Pri uporabi nadzorstvene pravice pristojni organ nima pooblastila, da presoja izvedene dokaze, saj mora presoditi pravilno uporabo materialnega zakona po tistem dejanskem stanju, ki je bilo ugotovljeno v prejšnjem postopku.

Iz navedenih razlogov je revizijsko sodišče reviziji ugodilo in na podlagi 1. odstavka 395. člena spremenilo izpodbijano sodbo.