134. člen ZPIZ

Pravilnost in zakonitost izpodbijanih odločb o prenehanju pravice in ustavitvi izplačevanja nadomestila zaradi dela s skrajšanim delovnim časom je potrebno presoditi tudi ob uporabi in razlagi sodbe Evropskega sodišča za človekove pravice v zadevi Krajnc proti Sloveniji z dne 31. 10. 2017 in presoditi, ali gre pri tožniku za ustavno dopustno prikrajšanje oziroma zmanjšanje invalidske dajatve. Ugotoviti je torej treba, ali je zaradi spremenjene invalidnosti zmanjšanje nadomestila pri tožniku v okoliščinah konkretnega primera resno vplivalo na njegova sredstva za preživljanje, oziroma ali mu je bilo omogočeno, da se prilagodi na novo dohodkovno situacijo. Tega sodišče prve stopnje zaradi zmotnega materialnopravnega izhodišča v doslej izvedenem dokaznem postopku ni ugotavljalo.

Namen priznanja nadomestila zaradi manjše plače na drugem ustreznem delu je bil v tem, da se delovnim invalidom II. ali III. kategorije invalidnosti, ki so bili na podlagi priznane pravice do razporeditve razporejeni oziroma so opravljali manj plačano delo, zagotoviti ustreznejši socialni položaj in po izpolnitvi pogojev za upokojitev tudi ustrezno pokojnino, vendar ta pravica ne predstavlja pravice iz delovnega razmerja oziroma dela plače, ki bi jo izplačeval delodajalec. V ZUTD ni podlage za to, da bi se tožnici denarno nadomestilo za primer brezposelnosti odmerjalo z upoštevanjem njene plače in (kumulativno) tudi nadomestila zaradi manjše plače na drugem ustreznem delu, ne glede na to, če se kasneje to nadomestilo upošteva tudi pri pokojninski osnovi.

Tožnica v celotnem obdobju od nastanka invalidnosti do prenehanja delovnega razmerja ni sklenila ustrezne pogodbe o zaposlitvi in ni začela delati na drugem ustreznem delu (ampak je bila napotena na čakanje na drugo ustrezno delo s pravico do nadomestila plače), zato ni izpolnjen pogoj za plačilo nadomestilo plače zaradi manjše plače na drugem ustreznem delu.

Del plače na podlagi delovne uspešnosti je sestavni del plače, ki je bil, sklicujoč se na podjetniško kolektivno pogodbo, določen v tožničini pogodbi o zaposlitvi. Ob ugotovitvi, da je tožnica ta del plače (stimulativni del v višini 34%) prejemala v skladu z določbami podjetniške kolektivne pogodbe in torej v skladu s pogodbo o zaposlitvi, je presoja sodišča druge stopnje, da je tožena stranka v plačo, določeno ob razporeditvi tožnice na drugo ustrezno delo utemeljeno vštela tudi ta del plače, pravilna.

Pridobitev pravic po ZPIZ-1 pomeni, da od trenutka njihove pridobitve dalje zavarovanec oziroma uživalec pravic ne more več uživati pravic, pridobljenih po ZPIZ/92.

Ker se je postopek za priznanje pravic iz invalidskega zavarovanja za tožnika začel po uveljaviti ZPIZ-1 (1. 1. 2003), predstavljajo pravno podlago za priznanje pravic iz invalidskega zavarovanja določbe ZPIZ-1 in ne določbe prej veljavnega ZPIZ, kljub temu da je invalidnost pri tožniku nastala v času veljavnosti ZPIZ (9. 10. 2002). Tožnik ima zato kot invalid III. kategorije, ki ni več zmožen opravljati svojega dela pod splošnimi pogoji, temveč so pri delu potrebne določene omejitve, pravico do nadomestila za invalidnost iz 94. člena ZPIZ-1 in ne do nadomestila zaradi manjše plače na drugem ustreznem delu iz 133. člena ZPIZ.

Nadomestilo plače za čas čakanja na razporeditev oziroma zaposlitev na drugo ustrezno delo se pri izračunu pokojninske osnove za izračun nadomestila zaradi manjše plače na drugem ustreznem delu upošteva v dejanskem znesku, zato je tožnikov tožbeni zahtevek, da bi se upoštevala plača oziroma osnova, od katere so bili plačani prispevki iz koledarskega leta pred začetkom prejemanja nadomestila, neutemeljen.

Dodatki k plači (dodatek zaradi vplivov okolja, dodatek za izmensko delo, dodatek za deljen delovni čas, dodatek za osebno uspešnost, dodatek za uspešnost poslovanja območne enote), ki jih določa kolektivna pogodba delodajalca in s tem posredno tudi pogodba o zaposlitvi in od katerih je delodajalec obračunal prispevke za pokojninsko in invalidsko zavarovanje, predstavljajo plačo, ki se upošteva pri izračunu pokojninske osnove in torej tudi pri izračunu nadomestila zaradi manjše plače na drugem ustreznem delu.

Postopek za priznanje pravic iz invalidskega zavarovanja se je začel na predlog tožnikovega osebnega zdravnika z dne 5. 2. 2003. Pravna podlaga za priznanje pravic iz invalidskega zavarovanja je zato v celoti ZPIZ-1.

Pri izračunu prikrajšanja pri plači, ki tožniku – invalidu nastaja zaradi razporeditve na drugo delovno mesto, je treba upoštevati tudi, da sedaj tožnik prejema nadomestilo s strani Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Slovenije. Za znesek tega nadomestila se zmanjša znesek prikrajšanja pri plači, ki ga je dolžna povrniti tožena stranka.

Tožnik je bil razvrščen v III. kategorijo invalidnosti zaradi posledic bolezni, priznana mu je bila pravica do razporeditve oziroma do zaposlitve na drugo ustrezno delo. Ker je invalidnost nastala v času veljavnosti ZPIZ/92, bi bil upravičen do nadomestila zaradi manjše plače na drugem ustreznem delu, ki je enako razliki med pokojninsko osnovo, od katere bi se odmerila invalidska pokojnina ob razporeditvi na drugo ustrezno delo, in plačo, določeno ob razporeditvi na drugo ustrezno delo, le v primeru, če bi bila njegova plača manjša od pokojninske osnove.

Primarni in poglavitni vzrok za poklicno bolezen tožnika je delo v neustreznem delovnem okolju, za kar je tožena stranka tudi krivdno odgovorna.

Tožnik nima pravice do nadomestila zaradi manjše plače na podlagi določb 133. do 137. člena ZPIZ (Uradni list RS, št. 12/92 do 54/98), če je postavil zahtevek v zvezi z odločbo Zavoda za pokojninsko zavarovanje Slovenije, na podlagi katere po razporeditvi na drugo delovno mesto ni imel manjše plače.

Ker je bil tožnik pri toženi stranki spoznan za invalida tretje kategorije s pravico do dela na drugem ustreznem delovnem mestu s konkretno opredeljenimi omejitvami, bi ga morala tožena stranka po dokončnosti invalidske odločbe razporediti na ustrezno drugo delovno mesto. Vse do takšne razporeditve je bil tožnik upravičen do prejemanja nadomestila plače za čas čakanja na razporeditev na ustrezno delo, kar pomeni, da je bil z dela upravičeno odsoten.

Plača na drugem ustreznem delu se delavcu določi z razporeditvijo (s samim sklepom o razporeditvi ali na podlagi takega sklepa bodisi s posebnim sklepom ali pogodbo o zaposlitvi) in ta plača je nato podlaga za obračun nadomestila po prvem odstavku 134. člena ZPIZ. Nadomestilo se na podlagi 190. člena ZPIZ delavcu izplačuje tako za dneve dela, kot tudi za druge dneve, "za katere imajo delavci po posebnih predpisih pravico do nadomestila plače" - torej tudi za vse dneve ko je delavec upravičeno odsoten z dela.

1. Invalid II. kategorije je lahko upravičen do dveh nadomestil, in sicer do nadomestila zaradi manjše plače na drugem ustreznem delu po 134. členu ZPIZ ter do nadomestila plače zaradi dela s skrajšanim delovnim časom. Pri tem ni pomembno, če kumulacija teh dveh nadomestil znaša celo več, kot če bi delal na prejšnjem delovnem mestu polni delovni čas. Plača delavca na prejšnjem delovnem mestu in višina vseh nadomestil skupaj nista več primerljivi kategoriji, ker se pri obračunu nadomestila zaradi manjše plače na drugem ustreznem delu (134. čl. ZPIZ) ne upošteva delavčeva plača na prejšnjem delovnem mestu, temveč pokojninska osnova, od katere bi se delovnemu invalidu odmerila invalidska pokojnina ob razporeditvi na drugo ustrezno delo. 2. Ni pravne podlage za to, da bi sodišče k izplačilu nadomestila plače tožnice zaradi dela s skrajšanim delovnim časom direktno zavezalo zavod za pokojninsko in invalidsko zavarovanje. Primarni zavezanec za takšno izplačilo je namreč delodajalec, šele sekundarni pa zavod, odvisno od zahtevka delodajalca zavodu. 3. Tožnica je tekom postopka najprej skrčila tožbeni zahtevek, kasneje pa razširila tožbeni zahtevek. Zaradi delnega umika tožbe je

V skladu s 133. členom ZPIZ-92 je pravico do nadomestila zaradi manjše plače na drugem ustreznem delu mogoče priznati le, če invalid II. in III. kategorije na podlagi priznane pravice do razporeditve oz. zaposlitve opravlja preostali delovni zmožnosti ustrezno delo. Ker v obravnavanem primeru zavarovanec opravlja delo, ki je kontraindicirano glede na njegovo preostalo delovno zmožnost, do denarnega nadomestila ni upravičen.

V pristojnosti delodajalca je pravna možnost, da lahko uredi ugodnejše pogoje za priznanje pravic ali za odmero nadomestil delavcem, pri katerih obstaja neposredna nevarnost za nastanek invalidnosti kot so v ZPIZ določeni za delovne invalide s preostalo delovno zmožnostjo. Po določbi 2. odstavka 145. člena pa jim mora biti zagotovljen takšen obseg pravic oziroma vsaj tako ugodni pogoji za njihovo pridobitev, kot jih določa 94. člen ZPIZ za invalide III. kategorije (134. člen).

1. Za presojo o pravici do nadomestila plače zaradi dela s skrajšanim delovnim časom je bistveno, na kakšni podlagi je bil tožnik zavarovan ob nastanku invalidnosti. Od tega vprašanja odvisno, ali se nadomestilo plače zaradi dela s skrajšanim delovnim časom odmeri na način, določen v 131. čl. ZPIZ (zavarovanci iz 8., 9. in 10. čl. ZPIZ) ali pa v 132. čl. ZPIZ (vsi ostali zavarovanci iz 11. do 24. čl. ZPIZ). 2. Nadomestilo se odmeri samo enkrat, saj ima značaj rente, ter ga zavarovanci obdržijo, četudi so kasneje prerazporejeni na novo drugo ustrezno delo, na katerem je lahko plača večja ali pa manjša od plače, določene s pogodbo o zaposlitvi ali prvi razporeditvi po nastanku invalidnosti na drugo ustrezno delo.

Sklenitev pogodbe o zaposlitvi ob razporeditvi delovnega invalida na drugo ustrezno delo je predpisana v prvem odstavku 134. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Uradni list RS, št. 12/92, 5/94 in 7/96 - ZPIZ). Dolžnostno ravnanje, predpisano z zakonom, pa nima elementov nedopustnosti oziroma protipravnosti, zato očitek šikanoznega ravnanja toženke ni utemeljen.