270. člen ZPIZ

Ustavno sodišče RS je v odločbi št. U-I-239/14-10, Up-1169/12-24 poudarilo tudi, da narava in namen pravice do pokojnine ter način njenega uživanja terjajo, da se z veljavnostjo za naprej priznajo pravni učinki odločbe Ustavnega sodišča RS, s katero je bila ugotovljena protiustavnost 4. alineje 46. člena ZPIZ/92, pri vseh zavarovancih, na položaj katerih je vplivala. Odločitev je bila nujna za polno uresničitev odločbe Ustavnega sodišča RS št. U-I-392/98 in za zagotovitev enakega obravnavanja s protiustavno ureditvijo prizadetih zavarovancev, ko gre za uresničevanje njihove pravice iz 1. odstavka 50. člena Ustave RS, torej pravice do socialne varnosti. Za izvedbo 3. točke izreka ustavne odločbe št. U-I-239/14-10, Up-1169/12-24 je torej po stališču pritožbenega sodišča potrebno upoštevati lastninsko preoblikovanje z notranjim odkupom delnic, ne glede na način vplačila delnic, če so bile vplačane z delom plač. Torej tudi z obveznicami, prejetimi kot del plač, zamenjanimi za delnice. Pritrditi je namreč potrebno pritožnici, da bi drugačno stališče glede izvedbe 3. točke izreka ustavne odločbe, torej da se upošteva le lastninsko preoblikovanje z notranjim odkupom delnic na podlagi v

Toženec je že pravnomočno priznano invalidsko pokojnino ponovno odmeril na podlagi odločbe Ustavnega sodišča RS, št. U-I-239/14-10, Up1169/12-24 z dne 26. 3. 2015, tako da je v pokojninsko osnovo upošteval tudi del plače, s katerim so bile vplačane delnice za notranji odkup za leta od 1990 do 1992, in jo priznal od prvega dne naslednjega meseca po izdaji odločbe. Sporno je, ali je tožnica do na novo odmerjene oziroma višje invalidske pokojnine upravičena vse od upokojitve 1. 12. 2002 dalje. Pravilno je stališče sodišča prve stopnje, da za to ni podlage.

Upoštevaje odločitev Ustavnega sodišča sta nižji sodišči ravnali pravilno, ker sta odpravili odločbi tožene stranke o zavrženju tožnikove zahteve in ji naložili ponovno odmero pokojnine z upoštevanjem zneska, ki ga je tožnik prejel iz naslova dobička podjetja.

Zavarovanci, ki so se upokojili v času veljavnosti ZPIZ-1 oziroma so v tem času zahtevali ponovno odmero pokojnine, pri kateri bi bil upoštevan tudi del plač, s katerim so vplačali delnice za notranji odkup, so bili neenako obravnavani.

Ker je Ustavno sodišče v zadevi U-I-239/14, Up-1169/12 z dne 26. 3. 2015 ugotovilo neskladje ZPIZ-1 iz razlogov, ki so na kratko povzeti v 5. točki obrazložitve, v zvezi s tem pa je bilo ugotovljeno neenakopravno obravnavanje, je razveljavilo tudi prejšnjo sodbo revizijskega sodišča (odločba Up-706/12-14 z dne 27. 5. 2015). S tem je postalo očitno, da je toženec zahtevo tožnika, ki je zahteval ponovno odmero, nepravilno zavrgel na podlagi 4. točke prvega odstavka 129. člena ZUP oziroma, da sta sodišči druge in prve stopnje pravilno odločili, ko sta izpodbijani odločbi odpravili in naložili tožencu ponovno odmero starostne pokojnine za tožnika.

Upoštevaje odločitev Ustavnega sodišča sta nižji sodišči ravnali pravilno, ker sta odpravili odločbi tožene stranke o zavrženju tožnikove zahteve in ji naložili ponovno odmero pokojnine z upoštevanjem zneskov, ki jih je tožnik prejel iz naslova dobička podjetja. Ustavno sodišče je namreč že z odločbo U-I-392/98 z dne 10. 7. 2002 ugotovilo neskladje četrte alineje 46. člena ZPIZ/92 z ustavo, ker brez razloga, ki bi utemeljeval javno korist, ni dovoljevala vštetja dela plač, namenjenih za notranji odkup podjetij, v pokojninsko osnovo.

Ker je Ustavno sodišče v zadevi U-I-239/14, Up-1169/12 z dne 26. 3. 2015 ugotovilo neskladje ZPIZ-1 iz razlogov, ki so na kratko povzeti v 5. točki obrazložitve, v zvezi s tem pa je bilo ugotovljeno neenakopravno obravnavanje, je razveljavilo tudi prejšnjo sodbo revizijskega sodišča (odločba Up-707/12-13 z dne 27. 5. 2015). S tem je postalo očitno, da je toženec zahtevo tožnice, ki je zahtevala ponovno odmero, nepravilno zavrgel na podlagi 4. točke prvega odstavka 129. člena ZUP oziroma, da sta sodišči druge in prve stopnje pravilno odločili, ko sta izpodbijani odločbi odpravili in naložili tožencu ponovno odmero starostne pokojnine za tožnico.

Upoštevaje odločitev Ustavnega sodišča sta nižji sodišči ravnali pravilno, ker sta odpravili odločbi tožene stranke o zavrženju tožnikove zahteve in ji naložili ponovno odmero pokojnine z upoštevanjem zneskov, ki jih je tožnik prejel v obliki obveznic podjetja.

Določba 158. člena Ustave RS opredeljuje (postopkovni) institut pravnomočnosti, ki ravno zaradi pravne varnosti na račun (objektivne) pravičnosti sanira pravno zmotne interpretacije in postopkovne napake državnih institucij pri odločanju. Navedena trenutno veljavna postopkovna zakonodaja pa ne dovoljuje drugačne odločitve v obravnavani zadevi.

Določba 158. člen Ustave RS opredeljuje (postopkovni) institut pravnomočnosti, ki ravno zaradi pravne varnosti na račun (objektivne) pravičnosti sanira pravno zmotne interpretacije in postopkovne napake državnih institucij. Navedena trenutno veljavna postopkovna zakonodaja ne dovoljuje drugačne odločitve v obravnavani zadevi.

Dejstva so torej obstajala že v času odločanja o starostni pokojnini, revident jih je neuspešno uveljavljal z izrednim pravnim sredstvom obnove. Z novo zahtevo za odmero pokojnine zaradi nepravilne odmere prvotne pokojnine (po dejstvih, ki so tedaj že obstajala) pa ne more uspeti v obravnavani zadevi, ker ZPIZ-1 te možnosti ne omogoča.

Stranka razen z izrednim pravnim sredstvom ne more doseči spremembe pravnomočne in dokončne odločbe, s katero ji je bila priznana pravica do pokojnine. Če vloži novo zahtevo za ponovno odmero pokojnine, je podlaga za zavrženje slednje 4. točka prvega odstavka 129. člena ZUP, ki določa, da organ s sklepom zavrže zahtevo, če se o isti upravni zadevi že vodi upravni ali sodni postopek, ali je bilo že pravnomočno odločeno, pa je stranka z odločbo pridobila kakšne pravice, ali pa so ji bile naložene kakšne obveznosti.

Nadomestilo za čas čakanja na ustrezno zaposlitev, ki ga tožnik prejema, predstavlja pretežni del mesečnih dohodkov njegove štiričlanske družine. Iz tega razloga bi se, v kolikor se tožniku ustavi izplačevanje tega nadomestila, ne da bi se istočasno odločilo o pravico do delne invalidske pokojnine in višini te dajatve, tožnik in njegova družina znašli v situaciji, ko bi bilo ogroženo njihovo osnovno preživetje. Takšna situacija pa pomeni možnost nastanka težko nadomestljive škode, kar je eden izmed pogojev za izdajo začasne odredbe za zavarovanje nedenarne terjatve (konkretno, da se zadrži izvrševanje odločb toženke, s katerima je bilo odločeno, da se ustavi izplačevanje nadomestila za čas čakanja na ustrezno zaposlitev).

Po presoji revizijskega sodišča je revident zahtevo pravilno zavrgel v skladu s 4. točko prvega odstavka 129. člena ZUP. Z zahtevo za ponoven izračun družinske pokojnine tožnica uveljavlja spremembo pravnomočne odločbe o priznani pravici. Dejansko stanje, ki je podlaga za priznanje pravice oziroma za naložitev obveznosti, predstavljajo vsa dejstva, ki so nastala do izdaje upravne odločbe in bi lahko predstavljala dejansko podlago za odločanje o pravici oziroma obveznosti materialnega prava, in ne le dejstva, ki so bila v tej odločbi ugotovljena.

Tožena stranka v osnovo za odmero pokojnine ni vštela zneskov, ki jih je tožnica prejela kot del plače v obliki vrednostnih papirjev in ki so bili namenjeni notranjemu odkupu podjetja v postopkih lastninskega preoblikovanja. Tožnica se zoper odločbo ni pritožila, temveč je kasneje pri toženi stranki vložila zahtevo za ponovno odmero pokojnine. To zahtevo je tožena stranka ob sklicevanju na 4. točko prvega odstavka 129. člena ZUP utemeljeno zavrgla, saj je bilo o zadevi dokončno in pravnomočno odločeno, medtem ko ZPIZ-1 ponovne odmere ne ureja.

Glede na to, da za ponovno odmero pokojnine z upoštevanjem spornih zneskov plač izplačanih v letih od 1990 do 1994 v obliki komercialnih zapisov, ni pravne podlage in da je bilo o pokojnini že pravnomočno odločeno, je odločitev tožene stranke, da se takšna zahteva zavrže, pravilna.

Tožena stranka v osnovo za odmero pokojnine ni vštela zneskov, ki jih je tožnica prejela kot del plače v obliki vrednostnih papirjev in ki so bili namenjeni notranjemu odkupu podjetja v postopkih lastninskega preoblikovanja. Tožnica se zoper odločbo ni pritožila, temveč je kasneje pri toženi stranki vložila zahtevo za ponovno odmero pokojnine. To zahtevo je tožena stranka ob sklicevanju na 4. točko prvega odstavka 129. člena ZUP utemeljeno zavrgla, saj je bilo o zadevi dokončno in pravnomočno odločeno, medtem ko ZPIZ-1 ponovne odmere ne ureja.

Toženec je tožnikovo zahtevo za ponovno odmero starostne pokojnine pravilno zavrgel. O starostni pokojnini je bilo namreč dokončno in pravnomočno odločeno, ZPIZ-1 pa ponovne odmere (pri kateri bi se v pokojninsko osnovo všteli zneski, izplačani v obliki delnic) ne predvideva.

Toženec je zahtevo za ponovno odmero starostne pokojnine pravilno zavrgel. O starostni pokojnini je bilo namreč dokončno in pravnomočno odločeno, ZPIZ-1 pa ponovne odmere (pri kateri bi se v pokojninsko osnovo všteli zneski, izplačani v obliki delnic) ne predvideva.

Z zahtevo za ponoven izračun starostne pokojnine tožnik dejansko uveljavlja spremembo pravnomočne odločbe o priznani pravici. Ker so v času vložitve te zahteve toženo stranko pri odločanju zavezovala pravila ZPIZ-1 in ZUP, bi tožnik z uveljavljanim pravnim varstvom lahko uspel le, če bi bila v ZPIZ-1 ali ZUP podana pravna podlaga za to, da se starostna pokojnina, ki mu je bila priznana in odmerjena s pravnomočno odločbo v letu 1993, ponovno odmeri, tokrat z upoštevanjem zatrjevane ugodnejše pokojninske osnove.