43. člen ZPIZ

Glede na prehodno določbo 417. člena v povezavi s 392. členom ZPIZ-1 je varovana zavarovančeva pravica do starostne pokojnine, ki jo je pridobil po starih predpisih, vendar je tedaj še ni uveljavil.

Tožniku, ki je pogoje za priznanje pravice do starostne pokojnine dopolnil v času veljavnosti ZPIZ-1, ko je bila tudi vložena zahteva za priznanje te pravice, se pokojnina odmeri na podlagi najugodnejšega 18-letnega zaporedja mesečnega povprečja plač, kot je določeno v ZPIZ-1, in ne, kot neutemeljeno uveljavlja tožnik, na podlagi 10-letnega zaporedja mesečnega povprečja plač, ki so najugodnejša, kot je bilo urejeno v prej veljavnem ZPIZ.

Tožena stranka v osnovo za odmero pokojnine ni vštela zneskov, ki jih je tožnica prejela kot del plače v obliki vrednostnih papirjev in ki so bili namenjeni notranjemu odkupu podjetja v postopkih lastninskega preoblikovanja. Tožnica se zoper odločbo ni pritožila, temveč je kasneje pri toženi stranki vložila zahtevo za ponovno odmero pokojnine. To zahtevo je tožena stranka ob sklicevanju na 4. točko prvega odstavka 129. člena ZUP utemeljeno zavrgla, saj je bilo o zadevi dokončno in pravnomočno odločeno, medtem ko ZPIZ-1 ponovne odmere ne ureja.

Če je pokojninska osnova izračunana v nasprotju z zakonskimi določbami, brez upoštevanja vseh plač in osnov, od katerih so bili plačani prispevki, je odmera pokojnine napačna. Odločba, ki temelji na napačni odmeri, je nezakonita. Odpravi nezakonitih odločb sodišč in drugih državnih organov, organov lokalnih skupnosti in nosilcev javnih pooblastil, s katerimi ti odločajo o pravicah, dolžnostih ali pravnih interesih, je namenjen sistem pravnih sredstev. Zoper nezakonito odločbo ni bilo vloženo nobeno pravno sredstvo. Ker je bilo o tožničini starostni pokojnini pravnomočno že odločeno, ponovnega postopka na podlagi vložene zahteve za novo odmero pokojnine ni bilo mogoče začeti.

Glede na opredelitev pokojninske osnove v 43. in 44. členu ter glede na določbe 298. člena ZPIZ/92 je tožnik utemeljeno zahteval, da se pri izračunu pokojninske osnove ob novi odmeri pokojnine upošteva tudi plača, izplačana iz naslova redoljubnosti, in da se mu na tej podlagi pokojnina na novo odmeri, saj je to kazalo na ugodnejšo določitev pravice do pokojnine v smislu navedenega člena ZPIZ/92.

Zavarovanec ima pravico, da se za odmero pokojnine v smislu določb 43. člena ZPIZ/92 vzamejo čim natančnejši podatki o njegovih plačah. Na podlagi 218. člena ZPIZ/92 se pri odmeri pokojnine upoštevajo podatki o zavarovančevi plači iz matične evidence zavarovancev, ki jo v sodelovanju z delodajalcem vodi tožena stranka. Vendar v primeru, ko po krivdi delodajalca ali tožene stranke v matični evidenci za posamezno obdobje teh podatkov ni, zavarovanec ne izgubi pravice, da višino svojih plač dokazuje z drugimi verodostojnimi dokazi. Tak dokaz je lahko tudi primerjalni izračun z ustrezno zajetimi podatki o višini plač sodelavcev v istem obdobju.

Dodatki k plači (dodatek zaradi vplivov okolja, dodatek za izmensko delo, dodatek za deljen delovni čas, dodatek za osebno uspešnost, dodatek za uspešnost poslovanja območne enote), ki jih določa kolektivna pogodba delodajalca in s tem posredno tudi pogodba o zaposlitvi in od katerih je delodajalec obračunal prispevke za pokojninsko in invalidsko zavarovanje, predstavljajo plačo, ki se upošteva pri izračunu pokojninske osnove in torej tudi pri izračunu nadomestila zaradi manjše plače na drugem ustreznem delu.

V primeru, ko v matični evidenci o zavarovancih in uživalcih pravic za posamezna obdobja brez krivde zavarovanca ni podatkov, pomembnih za izračun pokojninske osnove, je te podatke mogoče ugotoviti tudi na podlagi primerjave s plačami primerljivih sodelavcev.

Ker je bila predmet spornih odločb tudi določitev višine tožnikove pokojnine glede na ugotovljeno najugodnejšo pokojninsko osnovo, bi moralo sodišče na opredeljeno zahtevo tožnika preveriti tudi upoštevanje zavarovalnih osnov za čas tožnikovega dela v tujini.

Revidentu pokojninske osnove ni bilo mogoče izračunati na podlagi njegovih dejanskih plač, ki jih je prejel pred 1.1.1966, ker za tak izračun ni zakonske osnove. Za izračun pokojninske osnove se že tako, glede na pravilo iz 43. člena ZPIZ (1992), samo izjemoma upoštevajo plače, prejete za čas od 1.1. 1966 do 31.12.1969. Za zavarovance, med katere spada tudi revident, ki po 1.1.1966 niso imeli najmanj enega leta zavarovanja, pa je za izračun pokojninske osnove lahko upoštevana samo plača, ki bi jo imel glede na stopnjo dejanske izobrazbe po kolektivni pogodbi, in ki so bile določene v navodilu. Zato je ob upoštevanju dejstva, da je bil revident v zadnjem letu zavarovanja pri zavodu zaposlen na delovnem mestu kot visokokvalificiran elektikar, kar pomeni, da je imel IV. stopnjo strokovne izobrazbe, treba zanj upoštevati kot osnovo za izračun pokojninske osnove izhodiščno plačo iz te skupine.

Ker je bila do nastanka invalidnosti (v letu 1968) pokojninska doba zavarovanca krajša od 10 let, mu je bilo nadomestilo plače za čas čakanja na drugo ustrezno zaposlitev pravilno odmerjena od pokojninske dobe, izračunana na podlagi plač, ki jih je zavarovanec prejel v času trajanja zavarovanja, razen iz koledarskega leta, v katerem je nastopil zavarovalni primer, to je nastanek tožnikove invalidnosti.

Po določbi prvega odstavka 43. člena ZPIZ (1992) je pokojnina odmerjena od mesečnega povprečja plač, ki jih je zavarovanec dobil v katerih koli zaporednih desetih letih zavarovanja po 1.1.1970. V to pokojninsko osnovo se po določbah 45. člena ZPIZ vštevajo tudi plače za čas prejemanja nadomestila plače po predpisih o zdravstvenem zavarovanju in otroškem varstvu, kar pomeni, da tožnica zaradi bolniškega staleža oziroma porodniške ni bila prikrajšana. Res je, da ji v pokojninsko osnovo niso bile vštete plače iz desetletnega obdobja, vendar zato, ker takega obdobja dela po 1.1.1970 ni imela. Pri odmeri invalidske pokojnine so bile upoštevane določbe 65. in 66. člena ZPIZ (1992), zato revizijsko sodišče po proučitvi celotne zadeve ugotavlja, da je sodišče tožnici priznalo oziroma odmerilo invalidsko pokojnino v skladu z veljavnimi predpisi.

Novela zakona o temeljnih pravicah iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja je spremenila določbe glede izračuna pokojninske osnove tako, da je določila, da se za njen izračun vzamejo osebni dohodki doseženi po 1.1.1970. Samo, če s takšnimi podatki razpolagata matična evidenca in zavarovanec, se je lahko za izračun pokojninske osnove uporabilo tudi osebne dohodke od leta 1966 dalje. Ker matična evidenca očitno teh podatkov ni imela, je revidentka take podatke morala posredovati organom SPIZ, ne pa tožena stranka. Zato sodišče ni moglo najti protipravnega ravnanja tožene stranke, ki bi lahko bilo temelj za priznanje tožničinega zahtevka.

Iz določb o pokojninski osnovi v 43. in 44. čl. Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur.l. RS, št. 12/92-54/98), na podlagi katerega je bila tožniku odmerjena invalidska pokojnina, jasno izhaja, da se morajo upoštevati dejansko izplačane plače (zmanjšane za davke in prispevke, ki se obračunavajo in plačujejo od plače po povprečni stopnji v RS), ne pa plače iz preteklega leta, usklajene na leto, za katero se je odmerjalo invalidom III. kategorije invalidnosti nadomestilo plače zaradi manjše plače na drugem ustreznem delu, ki ne predstavljajo dejansko izplačane plače invalidu v določenem letu, pač pa fiktivno plačo, upoštevno le za izračun že navedenih nadomestil po predpisih, veljavnih pred 1.4.1992.

Pravica do pokojnine je torej delavcem iz 2. odstavka 108. člena Zakona o obrambi priznana s krajšo pokojninsko dobo kot jo kot pogoj za pridobitev pravice do pokojnine določajo splošni predpisi in brez starostne omejitve za priznanje te pravice. Izhodišče za odmero pokojnine osebam iz omenjenega zakona predstavlja pokojninska osnova, izračunana od povprečnih plač v zadnjem koledarskem letu, torej ne kakršnihkoli zaporednih desetih let zavarovanja po 1.1.1970, kot to določa 1. odstavek 43. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju. To pa ne pomeni, da je s tem določilom upravičencem iz 2. odstavka 108. člena Zakona o obrambi zagotovljena tudi ugodnejša višina pokojnine.

Če sodišče v socialnem sporu ugotovi, da je odločba toženca - ZPIZ nezakonita, ker zavod pri izračunu ni popolno ugotovil dejanskega stanja (pri izračunu pokojnine je upošteval letne prejemke za mesečne), posledično pa je zmotno uporabil materialno pravo, takšno odločbo toženca razveljavi in zadevo vrne tožencu v ponoven postopek.