VSRS Sklep VIII Ips 39/2011

Revizija se zavrže.

1Sodišče prve stopnje je ugodilo primarnemu zahtevku predlagatelja in ugotovilo ničnost določb 30. člena Kolektivne pogodbe Zavoda za p. (KP predlagatelja), veljavne v času od 18. 3. 1993 do 19. 5. 2008, da pripada delavcu enkrat letno regres za letni dopust v višini delavčeve plače v mesecu pred izplačilom regresa. Sklicevalo se je na določbe 16. člena Zakona o javnih uslužbencih (ZJU – Ur. l. RS, št. 56/2002 s spremembami), ki določa, da delodajalec javnemu uslužbencu ne sme zagotoviti pravic v večjem obsegu, kot je to določeno z zakonom, podzakonskim predpisom ali kolektivno pogodbo, če bi s tem obremenil javna sredstva. Hkrati se je sklicevalo tudi na določbe 14. člena Ustave RS o enakosti pred zakonom in na ureditev regresa za letni dopust v zakonu ter podzakonskih splošnih aktih v času pred julijem 2003.

2Sodišče druge stopnje je pritožbi nasprotnega udeleženca ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je predlagateljev primarni zahtevek za ugotovitev ničnosti določb njegove kolektivne pogodbe o višini regresa za letni dopust in glede povrnitve stroškov postopka kot neutemeljen zavrnilo, predlog v zvezi s podrednim zahtevkom za ugotovitev, da predlagatelj z neizvrševanjem določb 30. člena svoje KP ni kršil pravic delavcev in svoje obveznosti glede izplačevanja regresa za letni dopust, pa kot nedovoljen zavrglo. Presodilo je, da tretji odstavek 16. člena ZJU ne omejuje kolektivnih pogodb glede urejanja višine regresa za letni dopust, temveč nalaga delodajalcu v javnem sektorju zagotavljanje pravic delavcem tudi v skladu z veljavnimi kolektivnimi pogodbami. Predhodna interventna zakonodaja, sprejeta v prvi polovici devetdesetih let, je veljala le za omejena obdobja in je le v teh obdobjih izključevala uporabo posameznih ugodnejših določb kolektivnih pogodb, urejanje višine regresa v Kolektivni pogodbi za negospodarske dejavnosti v Republiki Sloveniji (KPND – Ur. l. RS, št. 18/91 s spremembami) in z dogovori o višini regresa za letni dopust pa tudi ni predstavljalo prisilnih predpisov, ki bi povzročili ničnost ugodnejših določb v KP predlagatelja. Tako je bila višina regresa v KP predlagatelja urejena v skladu z načelom, da se lahko posamezne pravice delavcev v kolektivnih pogodbah uredijo ugodneje, kot je to določeno v zakonu, če to ni v nasprotju s prisilnimi predpisi. Glede podrednega negativnega ugotovitvenega zahtevka pa je sodišče ugotovilo, da je bil postavljen v nasprotju s 5. in 53. členom Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1) ter 181. členom Zakona o pravdnem postopku (ZPP).

3Zoper pravnomočno sodbo in sklep sodišča druge stopnje vlaga predlagatelj revizijo in v njej uveljavlja revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava, glede zavrženja predloga v zvezi s podrednim zahtevkom pa smiselno tudi bistveno kršitev določb pravdnega postopka. Soglaša sicer s pravilom, da se s kolektivnimi pogodbami pravice delavcev lahko uredijo ugodneje, kot določa zakon, vendar le, če to ni v nasprotju s prisilnimi predpisi. Ponavlja svoje navedbe, da so bile določbe 30. člena njegove KP o višini regresa za letni dopust v nasprotju tako z določbo tretjega odstavka 16. člena ZJU, kot s podzakonskim aktom in določbami kolektivne pogodbe višjega ranga (KPND), ki so bile prisilnega značaja in pri sklepanju katerih so sodelovali tudi predstavniki nasprotnega udeleženca. Zato sedaj nasprotni udeleženec neutemeljeno in celo nemoralno vztraja pri višjem regresu. Predlagatelj je ves čas izplačeval regres, ki je bil po višini usklajen na širšem nivoju. Izplačevanje višjega regresa delavcem z višjimi plačami bi bilo moralno nevzdržno in bi pomenilo med delavci diskriminacijo ter neenakost z ostalimi zaposlenimi v javnem sektorju. Nasprotuje tudi sklepu o zavrženju predloga v zvezi s podrednim zahtevkom in navaja, da je tak zahtevek v kolektivnem delovnem sporu o izvrševanju kolektivne pogodbe mogoč. Podredni in primarni zahtevek pa sta tudi medsebojno povezana, saj se prvi nanaša na zakonitost oziroma skladnost določb kolektivne pogodbe, podredni pa se nanaša na izvrševanje takih določb. Glede na zmotno odločitev o vsebini zahtevka oziroma zmotno odločitev o predlogu revizija posebej graja tudi odločitev o stroških postopka.

4Revizija ni dovoljena.

5Na podlagi četrtega in petega odstavka 86. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) lahko v postopku z izrednimi pravnimi sredstvi (torej tudi v postopku revizije) stranka opravlja pravdna dejanja samo po pooblaščencu, ki je odvetnik, oziroma če ima sama ali njen zakoniti zastopnik opravljen pravniški državni izpit. Zakon o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1) določa od tega pravila izjemo le za postopek v individualnih delovnih sporih (35. člen) in postopek v socialnih sporih (65. člen) in določa, da lahko v teh sporih stranka v postopku z izrednimi pravnimi sredstvi opravlja pravdna dejanja tudi po pooblaščencu, ki je predstavnik sindikata oziroma združenja delodajalcev, ki ga ta zaposli za zastopanje svojih članov, in je opravil pravniški državni izpit. To velja tudi za pooblaščenca zavoda v socialnem sporu. Za postopek v kolektivnih delovnih sporih pa ZDSS-1 takšne izjeme ne določa, tako da velja za ta postopek ureditev zastopanja po četrtem in petem odstavku 86. člena ZPP (19. člen ZDSS-1).

6Revizije v imenu predlagatelja ni vložil niti odvetnik in niti njegov zakoniti zastopnik, temveč pooblaščenec, ki glede na gornje določbe ZPP take pravice nima. Revizija, ki jo je vložil nekdo, ki take pravice nima, je nedovoljena (drugi odstavek 374. člena ZPP). Glede na to je sodišče na podlagi 377. člena ZPP revizijo predlagatelja kot nedovoljeno zavrglo.