VSRS Sodba III Ips 224/2008

Revizija se zavrne.

Tožeča stranka sama krije stroške revizije.

Tožeča stranka mora v 15 dneh od vročitve te sodbe toženi stranki povrniti 978,58EUR stroškov revizijskega odgovora, za primer zamude pa še zakonske obresti od tega zneska od šestnajstega dne od vročitve te sodbe do plačila.

1Sodišče prve stopnje je v delu, ki je pomemben za odločitev o reviziji, delno ugodilo tožbenemu zahtevku iz naslova nepriznanega plačila davka na dodano vrednost (v nadaljevanju DDV) po gradbeni pogodbi in tako razsodilo, da je tožena stranka na podlagi sklepa o izvršbi dolžna plačati tožeči stranki 10,132.386,66 SIT s pripadki (prvi odstavek izreka) ter ji povrniti nastale izvršilne in pravdne stroške (prvi in tretji odstavek izreka).(1) Presodilo je, da je tožeča stranka, kot izvajalka gradnje (poslovnega objekta), na podlagi 15. in 16. člena takrat veljavnega Zakona o obligacijskih razmerjih (v nadaljevanju ZOR) upravičena do plačila iz naslova razlike v pogodbeni ceni del zaradi uvedbe novega DDV (gre za razliko med izrecno predvidenim 3% davkom na promet proizvodov in storitev po Zakonu o prometnem davku in 19% stopnjo DDV po Zakonu o davku na dodano vrednost).

2Tožena stranka je zoper sodbo sodišča prve stopnje v delu, v katerem je bilo tožbenemu zahtevku ugodeno, vložila pritožbo. Višje sodišče je pritožbi ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem prvem in tretjem odstavku njenega izreka spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek tudi v tem delu zavrnilo. Svojo presojo o zavrnitvi tožbenega zahtevka je utemeljilo z neizpolnjevanjem potrebnih predpostavk po materialnopravnih podlagah 133. člena ZOR (razveza pogodbe zaradi spremenjenih okoliščin), 210. člena ZOR (neupravičena pridobitev) in 154. člena ZOR (podlaga za odškodninsko odgovornost).

3Tožeča stranka je proti sodbi sodišča druge stopnje vložila revizijo in z njo uspela. Vrhovno sodišče Republike Slovenije (v nadaljevanju Vrhovno sodišče) je namreč s sklepom III Ips 112/2005-2 z dne 11. 12. 2007 sodbo sodišča druge stopnje razveljavilo in mu zadevo vrnilo v novo sojenje, saj izpodbijana sodba ni imela razlogov v zvezi z obravnavo tožbenega zahtevka tudi na pravni podlagi iz 637. člena ZOR (določilo o nespremenljivosti cen).

4Višje sodišče je v ponovljenem postopku pritožbi tožene stranke ugodilo ter tožbeni zahtevek v še spornem delu ponovno zavrnilo, tokrat še na pravni podlagi iz 637. člena ZOR.

5Tožeča stranka je proti sodbi sodišča druge stopnje vložila revizijo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Revizijskemu sodišču je prvenstveno predlagala spremembo sodbe sodišča druge stopnje z zavrnitvijo pritožbe tožene stranke in povrnitvijo nastalih pravdnih stroškov, podredno pa razveljavitev sodb sodišč nižjih stopenj z vrnitvijo zadeve v izpodbijanem delu sodišču prve stopnje v novo sojenje.

6Revizija je bila vročena toženi stranki, ki je nanjo odgovorila, in Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije. Tožena stranka je v odgovoru na revizijo priglasila stroške z morebitnimi zamudnimi obrestmi.

7Vrhovno sodišče je na podlagi drugega odstavka 130. člena Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 45/2008; v nadaljevanju ZPP-D) uporabilo Zakon o pravdnem postopku s spremembami, ki so bile uveljavljene pred ZPP-D (Ur. l. RS, št. 73/2007 – uradno prečiščeno besedilo; v nadaljevanju ZPP).

8Revizija ni utemeljena.

9Iz dejanskih ugotovitev sodišč prve in druge stopnje sledi, da sta stranki spora na podlagi javnega razpisa dne 13. 11. 1998 sklenili gradbeno pogodbo (v nadaljevanju Pogodbo) za izgradnjo poslovnega objekta ..., in sicer za vrednost pogodbenih del v višini 195,869.479,00 SIT, izrecno upoštevajoč vključeni 3% davek od prometa storitev. Sodišči prve in druge stopnje sta ugotovili še, da je bila vrednost pogodbenih del določena v „fiksnem, bruto“ znesku, saj so bile, upoštevaje 2. člen Pogodbe, cene za pogojena in več dela fiksne do konca gradnje, tudi pri povečanju količin del ali v primeru povečanjadavščin. Iz dejanskih ugotovitev sodišč prve in druge stopnje sledi tudi, da sta tožeča stranka kot izvajalka in tožena stranka kot investitorka vsa medsebojna razmerja po pogodbi uredili, z izjemo načina obračunavanja davščin, natančneje, z izjemo zneska razlike med 3% prometnim davkom in tedaj novim 19% DDV v višini tožbenega zahtevka tožeče stranke. Dne 1. 7. 1999 je namreč začel veljati novi Zakon o davku na dodano vrednost (v nadaljevanju ZDDV), ki je z uvedbo DDV nadomestil prejšnji 3% prometni davek po Zakonu o prometnem davku.

10Revizijsko sodišče se pridružuje presoji drugostopenjskega sodišča, da je, za razrešitev predmetnega spora pri pravilni uporabi 637. člena ZOR, ključna razlaga in uporaba spornega 2. člena Pogodbe. Določilo tretjega odstavka 2. člena Pogodbe je namreč dovolj jasno, da ga je mogoče uporabiti, kot se glasi (prvi odstavek 99. člena ZOR). Z njim je bilo tako med pravdnima strankama določeno, da so cene fiksne tudi v primeru povečanja davščin (glej 16.-20. točko obrazložitve sklepa Vrhovnega sodišča RS III Ips 112/2005-2 z dne 11. 12. 2007(2)). Zato je drugostopenjsko sodišče pravilno ugotovilo, da sta se pravdni stranki dogovorili za znesek „davka“ kot dela pogodbene cene.

11Pravilno je materialnopravno izhodišče, da so v 637. členu ZOR zakonsko vgrajena pravila, ki preprečujejo, da bi se pogodbeni stranki vnaprej odrekli vplivu spremenjenih okoliščin na zvišanje cene.(3)Vendar pa je pri razrešitvi predmetnega spora pritožbeno sodišče glede presoje pravice izvajalke do razlik v ceni po 637. členu ZOR pravilno upoštevalo tudi splošne določbe ZOR, ki se nanašajo na spremenjene okoliščine v zvezi z zvišanjem cen (glej 5. stran drugostopenjske sodbe). Upoštevaje temeljno pravilo, da specialni predpis derogira splošnega samo v delu, v katerem določeno vprašanje ureja drugače, je treba namreč dopustnost odpovedi sklicevanja na določeno spremenjeno okoliščino (ki jo 637. člen ZOR ne ureja), presojati po splošnih pravilih 133. in 136. člena ZOR.(4) Zato se je načelno sicer mogoče strinjati s tem, da bi uvedba (novega) DDV lahko predstavljala tak ukrep ekonomske politike, ki bi omogočal stranki sklicevanje na spremenjene okoliščine oziroma da bi zaradi povišanja cen posledično bil utemeljen zahtevek na podlagi 637. člena ZOR.(5) Vendar pa je v predmetnem sporu ključna ugotovitev pritožbenega sodišča, da sta pravdni stranki spremenjeni sistem obdavčevanja pričakovali in se s tretjim odstavkom 2. člena Pogodbe smiselno vnaprej odpovedali sklicevanju na spremenjene okoliščine v zvezi s povečanjem davščin na dogovorjeno fiksno ceno, pri čemer iz dejanskih ugotovitev sodišč prve in druge stopnje ne izhaja, da bi tak dogovor nasprotoval načelu vestnosti in poštenja (primerjaj 136. člen ZOR).(6)

12Iz pravkar navedenega sledi, da so revizijska izhodišča o uporabi 637. člena ZOR za celotno povišanje cen nad 10% (skupaj z vplivom novega DDV) napačna. Določba 637. člena ZOR je namreč uporabljiva le takrat, kadar med pogodbenima strankama ni sporazuma o spremembi pogodbene cene (povzeto iz obrazložitve sodbe Vrhovnega sodišča RS III Ips 36/1995 z dne 23. 10. 1996). V obravnavanem primeru pa je takšen sporazum v zvezi z davščinami vsebovan v tretjem odstavku 2. člena Pogodbe. Zato je pritožbeno sodišče pri uporabi določbe 637. člena ZOR pravilno presodilo, da je potrebno iz indeksacije povečanja cen izločiti vpliv povečanja cen zaradi DDV. Neutemeljen je revizijski očitek, da je drugostopenjsko sodišče zaradi upoštevanja dogovora o ne-vplivu povečanja davščin na fiksno ceno odločilo „nasprotno izrecni, kogentni zakonski določbi 637. člena ZOR in diametralno drugače od obstoječe sodne prakse in teoretičnih stališč.“ Iz odločitve pritožbenega sodišča je namreč jasno razvidno, da uporaba 637. člena ZOR s pogodbo ni bila izključena, kot to napačno zatrjuje revident, saj je pritožbeno sodišče opravilo potrebno presojo na tej pravni podlagi, vendar pa je tožbeni zahtevek zavrnilo, ker „tožeča stranka ni navedla pravno odločilnega dejstva, da bi tudi samo zaradi povečanega indeksa cen materiala in dela bila cena višja za več kot 10%“. Materialnopravno pravilno je drugostopenjsko sodišče presodilo tudi, da vprašanje odbitka vstopnega DDV po 40. členu ZDDV v predmetnem sporu ni pomembno, saj je bila vrednost pogodbenih del določena v fiksnem znesku, ob hkratnem dogovoru o bremenu kritja povečanja davščin na strani tožeče stranke.

13Svojo presojo o DDV kot elementu pogodbene cene pritožbeno sodišče jasno veže na razlago Pogodbe. Pri tem ni razhajanj med tem, kar je navedeno v Pogodbi, in tistim, kar je od tam povzeto v sodbi. Zato revizijski očitek protispisnosti ni utemeljen.

14Revizijsko sodišče ne more sprejeti niti revizijskega očitka o kršitvi 23. člena (pravica do sodnega varstva) in 25. člena (pravica do pravnega sredstva) Ustave Republike Slovenije, kar po presoji Vrhovnega sodišča v obravnavanem sporu vsebinsko predstavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP v zvezi z opustitvijo obravnave priloženih izvedenskih mnenj ter v zvezi z zavrnitvijo izvedbe dokaza z izvedencem finančne ekonomske stroke. Vendar pa je prvostopenjsko sodišče predlagane dokaze pretehtalo in ustrezno obrazložilo, zakaj le-ti na odločitev sodišča ne bi mogli vplivati (glej 3. stran prvostopenjske sodbe).

15Revizijsko sodišče je ugotovilo, da ni podan nobeden od uveljavljenih revizijskih razlogov. Zato je zavrnilo revizijo na podlagi 378. člena ZPP (I. točka izreka).

16Odločitev o revizijskih stroških tožeče stranke temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP (II. točka izreka). Ker tožeča stranka z revizijo ni uspela, pa mora toženi stranki povrniti potrebne stroške revizijskega odgovora. Gre za priglašene stroške, razen stroškov posveta s stranko, ki so vsebovani v stroških sestave odgovora na revizijo, ki v seštevku (skupaj z davkom na dodano vrednost) znašajo 978,58 EUR. Od priznanih stroškov gredo toženi stranki za primer zamude tudi zahtevane zamudne obresti (Pravno mnenje občne seje Vrhovnega sodišča z dne 13. 12. 2006 - Pravna mnenja I/2006).

---.---

Op. št. (1): V skladu z določbama prvega in četrtega odstavka 13. člena Zakona o uvedbi eura se z dnem uvedbe eura kot zakonitega plačilnega sredstva v Republiki Sloveniji (1. 1. 2007) tolarski zneski, navedeni v predpisih, sodnih in upravnih aktih, glasijo na euro. Zato je revizijsko sodišče po uradni dolžnosti vse tolarske zneske v sodbah preračunalo v eure, upoštevaje pri tem uradni tečaj zamenjave.

Op. št. (2): Ker je revizijsko sodišče stališče v zvezi z razlago (spornega določila) Pogodbe že zavzelo v sklepu III Ips 112/2005-2 z dne 11. 12. 2007, v tej sodbi revizijski očitki v zvezi s pravilno razlago Pogodbe niso ponovno obravnavani.

Op. št. (3): Primerjaj Cigoj, S., Komentar obligacijskih razmerij, III knjiga, ČZ Uradni list SRS, 1985, str. 1852.

Op. št. (4): Primerjaj Načelno pravno mnenje občne seje Vrhovnega sodišča SRS z dne 21. in 22. 12. 1987 v Poročilu o sodni praksi Vrhovnega sodišča SRS, št. II/87, str. 23-26 (navedeno v Juhart, M., in ostali, Obligacijski zakonik s komentarjem, Tretja knjiga, GV Založba, Ljubljana, 2004, str. 1015), in Stališče Jugoslovanske gospodarske koordinacije z dne 3. do 5. 6. 1986 v GV, št. 37/86, str. 51 (navedeno prav tam, str. 1018). V zvezi s citiranjem je treba opozoriti, da sta besedili 136. člena ZOR (sedaj 115. člena Obligacijskega zakonika, v nadaljevanju OZ) in 637. člena ZOR (sedaj 656. člena OZ) v bistvenem ostali enaki tudi po sedaj veljavni ureditvi.

Op. št. (5): Primerjaj še Juhart, M., in ostali, Obligacijski zakonik s komentarjem, Prva knjiga, GV Založba, Ljubljana, 2004, str. 603.

Op. št. (6): „ZOR daje možnost, da se stranka odreče svojemu varstvu celo, če gre za spremembo cene, ki pomeni spremembo okoliščin. V takem primeru se lahko stranki s pogodbo vnaprej odpovesta sklicevanju na določene spremenjene okoliščine, razen če to ne nasprotuje načelu vestnosti in poštenja.“ - Cigoj, S., prav tam, str. 1855.