115. člen OZ

Tožena stranka je za navodila, s katerimi je od delavcev zahtevala, da morajo izkazati pogoj PCT, imela podlago v zakonu, pri tem pa ni bilo potrebno, da bi bila takšna zahteva določena tudi v tožničini pogodbi o zaposlitvi. Ukrepe, ki se nanašajo na varno delovno okolje, je bila tožena stranka kot delodajalec dolžna sprejeti, saj je bila to njena zakonska dolžnost (45. člen ZDR-1, 5. člen ZVZD-1). Poleg tega so sprejeti odloki učinkovali erga omnes in so zavezovali tako toženo stranko kot tožnico. Zasledovali so javni interes ter specifično in izredno epidemiološko situacijo

Toženka je tožniku utemeljeno podala pisno opozorilo in odpoved iz krivdnega razloga, saj je bila tožnikova odklonitev upoštevanja toženkinega navodila o izpolnjevanju pogoja PCT ter nošenju mask neupravičena in je predstavljala kršitev 33., 34. in 35. člena ZDR-1 ter 12. člena ZVZD-1. Navodila toženke o izkazovanju pogoja PCT in nošenju mask niso bila protipravna, zato jih je tožnik moral spoštovati in jih ni smel zavrniti. Tožnik je kršitve ponavljal in zavestno ni upošteval navodil toženke, kljub temu, da mu je najprej izrekla ustna opozorila, nato še pisno opozorilo. Pritožba neutemeljeno uveljavlja, da je izpodbijana odpoved nesorazmeren ukrep, ker sedaj ni več zahteve po izpolnjevanju pogoja PCT in nošenju mask oziroma so bili ti ukrepi odpravljeni. Za presojo zakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi so pravno pomembne okoliščine, znane v času podaje odpovedi. V času podaje odpovedi so bili ukrepi obvezni, toženka jih je morala spoštovati ter zagotoviti njihovo izvajanje in varen potek delovnega procesa, pri čemer je spoštovanje teh ukrepov upravičeno pričakovala tudi od svojih zaposlenih. Toženka tudi ni mogla vedeti, do kdaj oziroma koliko časa bodo ti ukrepi veljali, z

Okoliščin o nebistvenih navedbah (narava koronavirusne bolezni, kako delujejo testi, škodljivost testiranja in nošenja obraznih mask, namestitev naprav za odvajanje zraka v delovnih prostorih, itd.) sodišče prve stopnje ni bilo dolžno raziskovati in zato tudi ne presojati listin, ki jih je tožnik predložil s tem v zvezi. Delovni spor ni bil namenjen ugotavljanju dejstev, ki zadevajo epidemiološka in druga vprašanja medicinske stroke, temveč je bilo bistveno ugotoviti, ali je tožnik storil očitane kršitve, pri čemer med strankama niti ni bilo sporno, da je zavračal izpolnjevanje pogoja PCT in nošenje maske, kar je predmet opozoril in izpodbijane odpovedi. Toženka je za sprejem aktov, s katerimi je od delavcev zahtevala, da morajo izkazati pogoj PCT ter nositi obrazne maske, imela podlago v zakonu, pri tem pa ni bilo potrebno, da bi bila takšna zahteva določena tudi v tožnikovi pogodbi o zaposlitvi. Ukrepe, ki se nanašajo na varno delovno okolje, je bila toženka kot delodajalec dolžna sprejeti, saj je bila to njena zakonska dolžnost (45. člen ZDR-1, 5. člen ZVZD-1). Poleg tega so sprejeti odloki učinkovali erga omnes in so zavezovali tako toženko kot tožnika. Zasledovali so

Informacija o tem, kateri delavci izpolnjujejo pogoj PCT in kateri ne, je omogočala delodajalcu podvzeti ustrezne ukrepe v zvezi z obvladovanjem okužb. Tveganja, ki izvirajo od delavcev in se pojavljajo na delovnem mestu, je dolžan obvladovati skladno s 45. členom ZDR-1 in 5. členom ZVZD-1 z vso dolžno skrbnostjo in potrebnimi ukrepi.[

Zmotno je pritožbeno vztrajanje, da tožena stranka za sprejem aktov, s katerimi je od delavcev zahtevala, da morajo izkazati pogoj PCT oziroma se samotestirati, ni imela podlage v zakonu, in da bi morala biti takšna zahteva tudi določena v tožnikovi pogodbi o zaposlitvi. Ukrepe, ki se nanašajo na varno delovno okolje, je bila tožena stranka kot delodajalec dolžna sprejeti, saj je bila to njena zakonska dolžnost (45. člen ZDR-1, 5. člen ZVZD-1). S sprejetimi ukrepi zato tožniku ni samovoljno nalagala nobenih dodatnih obveznosti iz delovnega razmerja. Spoštovanje in izvajanje predpisov in ukrepov o varnosti in zdravju pri delu pa je tudi zakonska dolžnost delavca (35. člen ZDR-1), h kateri se je tožnik izrecno zavezal tudi v pogodbi o zaposlitvi.

Zmotno je pritožbeno vztrajanje, da toženec za sprejem aktov, s katerimi je od delavcev zahteval, da morajo izkazati pogoj PCT oziroma se samotestirati, ni imel podlage v zakonu in da bi morala biti takšna zahteva določena v tožnikovi pogodbi o zaposlitvi. Ukrepe, ki se nanašajo na varno delovno okolje, je bil toženec kot delodajalec dolžan sprejeti, saj je bila to njegova zakonska dolžnost (45. člen ZDR-1, 5. člen ZVZD-1). S sprejetimi ukrepi zato tožniku ni samovoljno nalagal nobenih dodatnih obveznosti iz delovnega razmerja. Na drugi strani je spoštovanje in izvajanje predpisov in ukrepov o varnosti in zdravju pri delu zakonska dolžnost delavca (35. člen ZDR-1, 12. člen ZVZD-1).

Zmotno je pritožbeno vztrajanje, da toženka za zahtevo, da morajo delavci izkazati pogoj PCT oziroma se samotestirati, ni imela podlage v zakonu in da bi morala biti takšna zahteva tudi določena v tožničini pogodbi o zaposlitvi. Ukrepe, ki so bili za varno delovno okolje določeni s predpisi, je bila toženka kot delodajalec dolžna upoštevati, saj je bila to njena zakonska dolžnost (45. člen ZDR-1, 5. člen ZVZD-1). Glede na to, da je opravljala dejavnost na področju vzgoje in izobraževanja, je zakonsko podlago za upoštevanje predpisanih ukrepov predstavljala tudi 1. točka drugega odstavka 31. člena ZNB.

Iz razlogov sodišča prve stopnje ne izhaja, da bi morebitna za toženo stranko neugodna sodba vplivala na materialnopravno razmerje med toženo stranko in stransko intervenientko. Iz razlogov izhaja kvečjemu dejanski oziroma ekonomski interes za vstop v pravdo, kar ne zadostuje. Upoštevajoč načela neodvisnega, nepristranskega in učinkovitega sodnega varstva s podzakonskim aktom, ki ga je izdala izvršilna veja oblasti, ni bilo mogoče poseči v ustavno in zakonsko ureditev sodnih postopkov in poslovanja sodišč. Drugače bi bilo, če bi bila takšna omejitev sprejeta s strani predsednika Vrhovnega sodišča RS na podlagi 83.a člena ZS. Ker torej sodišče prve stopnje ni imelo ustrezne pravne podlage, da tožniku zaradi nenošenja mask ni dovolilo, da je prisoten na naroku in ga posledično ni zaslišalo ter ker hkrati niso bili izpolnjeni pogoji za zaslišanje le ene stranke (zakonitega zastopnika tožene stranke) iz prvega odstavka 258. člena ZPP, je sodišče prve stopnje storilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

Tožnica v pritožbi neutemeljeno vztraja pri stališču, da bi morala biti zahteva po izpolnjevanju PCT pogoja oziroma predložitvi dokazil s tem v zvezi določena s pogodbo o zaposlitvi; zahteve, ki se nanašajo na varno delovno okolje, je bila toženka kot delodajalec dolžna sprejeti; z njimi ni posegla v pravice tožnice niti ji ni nalagala dodatnih obveznosti iz delovnega razmerja, razen v okviru spoštovanja in izvajanja predpisov in ukrepov o varnosti in zdravju pri delu. Pritožbeno sodišče pritrjuje presoji v izpodbijani sodbi, da je tožnica kršila obveznosti iz delovnega razmerja že z nepredložitvijo dokazil o izpolnjevanju PCT pogoja. Podan je utemeljen krivdni razlog, ki onemogoča nadaljevanje dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi (drugi odstavek 89. člena ZDR-1), pri čemer je sodišče prve stopnje pravilno upoštevalo, da je tožnica kljub predhodnima pisnima opozoriloma nadaljevala z istovrstnimi kršitvami.

Ne sprememba količin ne vrsta del ne pomeni nekaj drugega kot je bilo dogovorjeno; če je pogodbena obveznost tožeče stranke ostala enaka in je bila tožeča stranka enako pogodbeno obveznost dolžna izvesti tudi po spremembi projekta, ni mogoče govoriti, da se je njena pogodbena obveznost spremenila. Vsebina pogodbene obveznosti je za tožečo stranko ostala enaka, spremenila se je le količina izvedenih del. Kadar je cena dogovorjena s klavzulo "ključ v roke", se cena ne bo spremenila (znižala), četudi je moral izvajalec izvesti manjšo količino (pogodbeno dogovorjenih) del, kot je bilo predvideno s pogodbo.

Po določilu 115. člena OZ se lahko stranki namreč v Pogodbi vnaprej odpovesta sklicevanju na določene spremenjene okoliščine, razen če to nasprotuje načelu vestnosti in poštenja. Odpoved je torej mogoča le glede konkretnih okoliščin in se ne more nanašati na vse možnosti razveze Pogodbe iz katerihkoli razlogov. Pritožba ima zato prav, da je določilo 5. člena Pogodbe nično v delu, s katerim se študent odpoveduje sklicevanju na spremenjene okoliščine. Stranka, ki se sklicuje na spremenjene okoliščine, mora zahtevati razvezo pogodbe. Pri uveljavljanju zahtevka za razvezo gre namreč za oblikovalno tožbo, ki po ustaljeni sodni praksi terja ustrezen konstitutiven zahtevek. Toženec razveze pogodbe ne more uveljavljati zgolj z ugovorom zoper tožbo na izpolnitev pogodbe, prav tako tudi ne zadošča enostranska izjava (prošnja) o odstopu od pogodbe, ki jo je poslal tožnici. Glede na navedeno se sodišču prve stopnje ni bilo treba vsebinsko ukvarjati z vprašanjem nastopa spremenjenih okoliščin, saj toženec razveze z ustreznim zahtevkom ni zahteval.

Skladno z drugim odstavkom 112. člena OZ razveze pogodbe ni mogoče zahtevati, če bi morala stranka, ki se sklicuje na spremenjene okoliščine, ob sklenitvi pogodbe te okoliščine upoštevati ali če bi se jim bila lahko izognila oziroma, če bi njihove posledice lahko odklonila. Pri odločanju o zahtevi za razvezo pogodbe zaradi spremenjenih okoliščin sodišče skladno z 114. členom OZ zraven namena pogodbe upošteva tudi tveganja, ki so za pogodbene stranke v poslovnem prometu običajna pri izpolnjevanju pogodb iste vrste, pri čemer pazi tudi na uravnoteženost interesov obeh pogodbenih strank.

Presoji, katere so tiste spremenjene okoliščine, ki so pomembne za uporabo 6. odstavka 33. člena OZ, je treba upoštevati določbe OZ o razvezi ali spremembi pogodbe zaradi spremenjenih okoliščin. Tudi predpogodba je pogodba, zato ta enako kot druge pogodbe zavezuje pogodbene stranke k izpolnitvi dogovorjenih obveznosti. Od drugih pogodb je različna le v toliko, da v primeru upoštevnih spremenjenih okoliščin ni potrebno, da bi stranka zahtevala njeno razvezo, temveč do tega pride že na podlagi zakona.

Upoštevaje temeljno pravilo, da specialni predpis derogira splošnega samo v delu, v katerem določeno vprašanje ureja drugače, je treba dopustnost odpovedi sklicevanja na določeno spremenjeno okoliščino (ki jo 637. člen ZOR ne ureja), presojati po splošnih pravilih 133. in 136. člena ZOR. Zato se je načelno sicer mogoče strinjati s tem, da bi uvedba (novega) DDV lahko predstavljala tak ukrep ekonomske politike, ki bi omogočal stranki sklicevanje na spremenjene okoliščine oziroma da bi zaradi povišanja cen posledično bil utemeljen zahtevek na podlagi 637. člena ZOR. Vendar pa je v predmetnem sporu ključna ugotovitev pritožbenega sodišča, da sta pravdni stranki spremenjeni sistem obdavčevanja pričakovali in se s tretjim odstavkom 2. člena Pogodbe smiselno vnaprej odpovedali sklicevanju na spremenjene okoliščine v zvezi s povečanjem davščin na dogovorjeno fiksno ceno.

Določbe OZ o zavarovalni pogodbi so v nasprotju s splošnim načelom obligacijskega prava - načelom dispozitivnosti (2. člen OZ) v načelu kogentne (924. člen OZ). Razlog za takšno ureditev je varstvo zavarovalca kot šibkejše pogodbene stranke. V določbah 938. in 939. člena OZ gre za specialno ureditev spremenjenih okoliščin (112. do 115. člen OZ). Iz določbe 939. člena OZ jasno izhaja, da je v primeru spora treba oceniti, kolikšno zmanjšanje zavarovalnine bo pogodbene obveznosti strank uskladilo s spremenjenimi razmerami - povečanjem nevarnosti oziroma ali zavarovalnica sploh dolguje zavarovalnino. Sodišče mora na podlagi konkretnih okoliščin obravnavanega primera presoditi, ali je toženka dokazala, da se je rizik kraje vozila zaradi izgube ključev povečal oziroma za koliko se je povečal ter da bi toženka - če bi za to okoliščino vedela pred nastopom zavarovalnega primera - upravičeno razdrla pogodbo.