VSRS Sodba I Ips 10050/2009-63

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

II. Obsojenka je dolžna plačati sodno takso.

1Okrajno sodišče v Ljutomeru je s sodbo K 10050/2009 z dne 14. 4. 2010 obsojeno P. M. spoznalo za krivo dveh kaznivih dejanj žaljive obdolžitve po prvem odstavku 160. člena Kazenskega zakonika (dalje KZ-1), ter ji za vsako dejanje določilo 30 dnevnih zneskov, to je 1.200 EUR denarne kazni, ter ji nato po 4. točki drugega odstavka 53. člena KZ-1 izreklo 40 dnevnih zneskov, to je 1.600 EUR denarne kazni. Po prvem odstavku 95. člena Zakona o kazenskem postopku (dalje ZKP) je odločilo, da mora plačati stroške kazenskega postopka od 1. do 7. točke drugega odstavka 92. člena ZKP. Višje sodišče je pritožbo obsojenke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, obsojenki pa naložilo v plačilo sodno takso.

2Zoper pravnomočno sodbo je obsojenka po zagovorniku vložila zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi vseh razlogov, določenih v prvem odstavku 420. člena ZKP. Njeno vsebino je mogoče strniti v zatrjevanje, da so bile storjene kršitve kazenskega zakona iz 1. do vključno 6. točke 372. člena ZKP, bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 5., 6., 7., 8., 9. in 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP ter druge kršitve določb kazenskega postopka, ki so vplivale na zakonitost in pravilnost sodbe. Predlaga, da se zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi, izpodbijani sodni odločbi razveljavita, da se jo oprosti obtožbe ter se ji povrne stroške kazenskega postopka.

3Vrhovni državni tožilec v odgovoru na zahtevo za varstvo zakonitosti, podanem na podlagi drugega odstavka 423. člena ZKP, predlaga zavrnitev zahteve kot neutemeljene. Sodišče prve stopnje je navedlo natančne razloge, zakaj šteje, da je ravnalo kot pristojno sodišče in se pri tem sklicevalo na t. i. ubikvitetno teorijo, na sprejemljiv način je tudi pojasnilo, zakaj šteje, da je bilo pisanje namenjeno širšemu krogu bližnjih sorodnikov.

4Vrhovno sodišče je na podlagi drugega odstavka 423. člena ZKP odgovor vrhovnega državnega tožilca poslalo obsojeni P. M. in njenem zagovorniku, ki sta se o odgovoru izjavila dne 25. 3. 2011. V izjavi izražata nestrinjanje z odgovorom.

5Vrhovno sodišče je v sodbi I Ips 346/2008 z dne 23. 10. 2008, I Ips 210/2010 z dne 10. 3. 2011 in v številnih drugih sprejelo razlago prvega odstavka 424. člena ZKP glede vprašanja, na kakšen način mora zahteva za varstvo zakonitosti uveljavljati kršitve zakona, da jih Vrhovno sodišče lahko preizkuša. Zahteva za varstvo zakonitosti je namreč izredno pravno sredstvo, ki je z izjemo privilegija pridruženja – beneficium cohaesionis (drugi odstavek 424. člena ZKP) in pooblastila sodišču, da v določenih primerih po uradni dolžnosti preizkuša resničnost posameznih odločilnih dejstev (427. člen ZKP), izključno v rokah strank. Sodišče zato nima pooblastila ugotavljati kršitve zakona preko oziroma mimo zahtevka vložnika, saj ga ne veže načelo oficialnosti. Čeprav je določba prvega odstavka 424. člena ZKP skopa, je jasno, da je preizkušanje pravnomočne sodbe in odločanja o njej v dispoziciji stranke, kar pomeni, da je sodišče pri odločanju o zahtevi vezano na obseg izpodbijanja (del sodbe) in razloge za izpodbijanje (prvi odstavek 420. člena ZKP). Dispozitivnost strankam nalaga, čeprav vsebina zahteve za varstvo zakonitosti posebej ni predpisana, da poleg razlogov iz prvega odstavka 420. člena ZKP navedejo razloge oziroma okoliščine, ki opredeljujejo in utemeljujejo uveljavljano kršitev zakona. Vložnik ima torej odgovornost, da kršitev zakona, ki jo uveljavlja, razločno pojasni oziroma utemelji, jo substancira. Prav slednje je nujen pogoj za to, da bo sodišče lahko preizkušalo utemeljenost zahteve.

6V obravnavani zadevi vložnik zahteve za varstvo zakonitosti navaja le razloge, iz katerih je zahtevo za varstvo zakonitosti mogoče vložiti, ne pa tudi razlogov in okoliščin, ki opredeljujejo in utemeljujejo uveljavljanje kršitve zakona. Z navajanji, da sodišče prve stopnje ni posebej ugotavljalo krajevne in stvarne pristojnosti, da prisilna privedba ne bi smela biti odrejena, da so bile kršene številne ustavne pravice ter da z opozorilom pred tožbo ni mogoče ničesar trditi, vložnik ni konkretiziral in substanciral razlogov, iz katerih je bila zahteva vložena. Tako vložnik zatrjuje, da je v zasebnem pismu na ime zasebnega tožilca poslal le opozorilo pred tožbo z očitkom glede dedne nevrednosti zasebnih tožilcev, na tak način po njegovem mnenju ni mogoče trditi niti raznašati ničesar, kar lahko škoduje časti in dobremu imenu zasebnih tožilcev. Takšnega, pravno zgrešenega, stališča vložnik ne argumentira. Okoliščina, da so bile inkriminirane trditve navedene v zasebnem pismu, ne izključuje njihove žaljivosti. Žaljive trditve o M. M. so bile posredovane drugi osebi – B. M., ki je z njimi potem seznanil oškodovanko. Na ta način je obsojenka drugemu zatrjevala (trdila) žaljiva dejstva, zato okoliščina, da so bile trditve posredovane v pismu, ni relevantna. Žaljive trditve o naslovniku pisma B. M. so bile posredovane oškodovancu in je ta sam druge osebe (ženo) seznanil z vsebino pisma. To bi narekovalo pravno opredelitev dejanja zoper B. M. kot kaznivo dejanje razžalitve po prvem odstavku 158. člena KZ-1, a vložnik, ki meni, da ravnanje obsojenca sploh ni bilo kaznivo, ne pojasni, v čem naj bi bila zaradi pravne opredelitve dejanja po prvem odstavku 160. člena KZ-1 (žaljiva obdolžitev) to v škodo obsojenca glede na to, da sta za dejanje predpisani enaki kazni. Sodišče prve stopnje je izrecno ugotovilo, da je obsojenec ravnal z namenom zaničevanja, zaradi tega kaznivost za razžalitev ne more biti izključena, četudi bi šteli, da je bilo dejanje storjeno zaradi varstva upravičenih koristi (zaradi uveljavljanja glede dedne nevrednosti). Vrhovno sodišče ob teh vprašanjih še dodaja, da zatrjevanje ali raznašanje nečesa iz osebnega ali družinskega življenja kakšne osebe predstavlja ob drugih izpolnjenih pogojih praviloma kaznivo dejanje opravljanja, vendar se s tem vprašanjem niti izpodbijana sodba, niti vložnik zahteve za varstvo zakonitosti ne ukvarjata. Ker vložnik ni navedel okoliščin oziroma ravnanj, ki tvorijo kršitev, ki jo kot zakonski razlog uveljavlja, sodišče zahteve oziroma utemeljenosti njenega predloga ni moglo oziroma ni bilo dolžno preizkusiti; to bi pomenilo delovanje po uradni dolžnosti, ki je v nasprotju s konceptom tega izrednega pravnega sredstva, lahko pa tudi z voljo stranke.

7V skladu z določilom 425. člena ZKP je Vrhovno sodišče zahtevo za varstvo zakonitosti zavrnilo, obsojenki pa v skladu z določbami 6. točke drugega odstavka 92. člena, prvega odstavka 95. člena in 98. a člena ZKP naložilo v plačilo sodno takso.