VSRS Sodba I Ips 86/2005

Zahteva vrhovnega državnega tožilca za varstvo zakonitosti se zavrne.

A.

1Okrajno sodišče v Novem mestu je s sodbo z dne 3.3.2004 obdolženega A.Z. spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja ponarejanja listin po prvem odstavku 256. člena KZ, za kar mu je izreklo 450.000,00 SIT denarne kazni, ter ustavilo kazenski postopek zaradi kaznivega dejanja goljufije po prvem odstavku 217. členu KZ. Višje sodišče v Ljubljani je s sodbo z dne 23.2.2005, ob reševanju pritožbe obdolženčeve zagovornice, izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje razveljavilo in obtožni predlog zavrglo.

2Zoper to pravnomočno sodbo vlaga na podlagi drugega odstavka 421. člena ZKP vrhovni državni tožilec F.M. zahtevo za varstvo zakonitosti in Vrhovnemu sodišču predlaga, naj ugotovi, da je bila s sklepom Višjega sodišča v Ljubljani z dne 23.2.2005, prekršena 3. točka prvega odstavka 352. člena ZKP. Navaja, da je zagovornica obdolženega v pritožbenem postopku obvestila sodišče, da je obdolženi državni svetnik in predlagala, naj sodišče vpraša Državni svet RS glede imunitete, kar mu je Državni svet nato s sklepom priznal. Poleg tega navaja, da je Ustavno sodišče z odločbo z dne 10.2.2005, opr. št. U-I-335/04, razveljavilo določbo 34. člena Poslovnika Državnega sveta (PoDS) in posebej izreklo, da začne razveljavitev učinkovati z vročitvijo odločbe Višjemu sodišču v Ljubljani. Zahteva izpodbija stališče višjega sodišča, da razveljavitev 34. člena PoDS s strani Ustavnega sodišča ne vpliva na imuniteto obdolženca, ker mu je bila ta priznana na podlagi drugih določb Zakona o državnem svetu in PoDS. Ker gre v danem primeru za vzpostavitev imunitete članu Državnega sveta v zvezi s kaznivim dejanjem, glede katerega je bil začet kazenski postopek preden je obdolženi postal član Državnega sveta, se namreč po mnenju vrhovnega državnega tožilca priznanje imunitete lahko opira edino na razveljavljeni 34. člen PoDS. Zato ni odločilno, na katere določbe PoDS se je skliceval Državni svet ob priznanju imunitete, temveč je odločilna odločitev Ustavnega sodišča, pri čemer je razumljivo, da z razveljavitvijo 34. člena PoDS preneha imuniteta vsakomur, ki mu je bila na ta način vzpostavljena. Ni mogoče, da bi bila razveljavljena le poslovniška ureditev, protiustavno stanje pa bi se ohranjalo, ker je pač oprto na druge določbe PoDS. Navaja, da je bila obdolžencu vzpostavljena imuniteta, ki mu po drugem odstavku 100. člena Ustave RS že od začetka ni pripadala.

3Obdolženi A.Z. v odgovoru na zahtevo za varstvo zakonitosti meni, da ta ni utemeljena.

B.

4V skladu z drugim odstavkom 100. člena v zvezi z drugim in tretjim odstavkom 83. člena Ustave RS se zoper državnega svetnika, če se sklicuje na imuniteto, ne sme začeti kazenski postopek brez dovoljenja državnega sveta. Enako določa 60. člen Zakona o državnem svetu ter 24. in 25. člen PoDS. V obravnavanem primeru gre za procesno imuniteto državnega svetnika, ki v skladu s citiranimi določbami Ustave RS in Zakona o državnem svetu ter 136. členom ZKP predstavlja procesno oviro za začetek ali vodenje kazenskega postopka zoper določeno osebo. Navedeno izhaja tudi iz določbe prvega odstavka 179. člena ZKP (preiskovalni sodnik s sklepom prekine preiskavo, (med drugim) če ni potrebnega dovoljenja za pregon); petega odstavka 181. člena ZKP (preiskavo prekine senat, ko odloča o kateremkoli vprašanju med preiskavo, če so podane okoliščine, ki samo začasno preprečujejo pregon obdolženca); drugega odstavka 277. člena ZKP (senat v ugovornem postopku zavrže obtožnico, ko odloča o ugovoru zoper obtožnico ali o zahtevi predsednika senata po prvem odstavku 284. člena ZKP); 2. točka prvega odstavka 352. člena ZKP (senat zavrže obtožnico, če ni potrebnega dovoljenja pristojnega državnega organa); 393. člen ZKP (sodišče druge stopnje razveljavi s sklepom sodbo sodišča prve stopnje in zavrže obtožnico, če pri obravnavi pritožbe ugotovi, da je podan primer iz prvega odstavka 352. člena ZKP).

5Namen imunitete je v tem, da se predstavniškemu telesu (državnemu svetu) oz. njegovim članom (državnim svetnikom) zagotovi pogoje za nemoteno, neodvisno in svobodno delovanje pri opravljanju njihovih funkcij. Pomeni jamstvo pravne varnosti in zagotovitev neodvisnosti svetnika pri opravljanju predstavniške funkcije pred neutemeljenimi posegi drugih vej oblasti (tako glede poslanske imunitete M. Mozetič; Komentar Ustave, str. 790). Podobno namen imunitete pojmuje tudi Ustavno sodišče, in sicer je ta v preprečitvi morebitnega oviranja dela predstavniškega telesa v razmerju do drugih državnih organov, pri čemer sta v kazenskem postopku to lahko le državni tožilec in sodišče. Pridobitev dovoljenja za pregon ni predmet razmerja med strankami v kazenskem postopku, ampak razmerja med zakonodajno vejo oblasti na eni ter izvršilno oz. sodno vejo na drugi strani (zadeva opr. št. Up-15/93 z dne 8.11.1994).

6Glede na takšno razumevanje namena instituta imunitete in njene vloge v sistemu delitve funkcij oblasti mora biti obseg presoje kazenskega sodišča v zvezi z njo v posameznem konkretnem primeru nujno omejen. Procesna imuniteta predstavlja negativno procesno predpostavko (procesno oviro) za začetek oziroma vodenje kazenskega postopka, zato je sodišče v posameznem postopku dolžno ves čas po uradni dolžnosti paziti, ali je ta ovira podana in ob ugotovitvi da je, sprejeti (formalno) odločitev, kakršno za posamezno fazo kazenskega postopka predvideva ZKP, s tem pa je njegova vloga tudi izčrpana. Podlaga za ugotovitev kazenskega sodišča, ali ta procesna ovira obstaja, namreč ni Ustava RS ali kak drug splošni akt, temveč dovoljenje za pregon, to je posamična in konkretna odločitev predstavniškega telesa, v tem primeru državnega sveta, da svojemu članu priznava imuniteto oz. da mu jo odvzema.

7Obdolženi se je v tem postopku na imuniteto prvič skliceval šele v postopku s pritožbo. Glede na zgoraj navedeno je sodišče druge stopnje ravnalo pravilno, ko je državni svet pozvalo, naj se izreče o priznanju oz. odvzemu imunitete svojemu članu, saj je vloga državnega tožilca, ki je sicer dolžan pridobiti dovoljenje pristojnega državnega organa za pregon (136. člen ZKP), v postopku s pritožbo omejena. Pritožbeno sodišče pa je prav tako ravnalo pravilno, ko je razveljavilo sodbo sodišča prve stopnje in zavrglo obtožni predlog. Zgoraj opisani namen imunitete kazenskemu sodišču nujno jemlje možnost presoje vprašanja, ali je bila obdolžencu imuniteta podeljena pravilno ali utemeljeno. Sodišče je smelo zato sklep državnega sveta o podelitvi imunitete obdolžencu z dne 20.10.2004 presojati zgolj kot dovoljenje za pregon v smislu 136. člena ZKP in je lahko le ugotovilo, da to obstaja ali ne obstaja. V nasprotnem primeru, torej ko bi kazensko sodišče smelo v (vsakem) konkretnem primeru presojati pravilnost ali utemeljenost odločitve predstavniškega telesa o podelitvi imunitete, bi bil s tem njen cilj, kot je razumljen zgoraj, (lahko) izničen. Če je namreč namen imunitete varovati organ zakonodajne veje oblasti pred organi izvršilne in sodne veje oblasti, takšne presoje logično ne more opraviti prav organ tiste veje oblasti, pred katerim naj ga imuniteta varuje. Glede na navedeno mora biti odločitev o tem, ali bo imuniteto priznalo ali ne, povsem v pristojnosti predstavniškega telesa kot organa zakonodajne veje oblasti in povsem na njem tudi leži odgovornost, da instituta ne zlorablja.

8Glede na navedeno se pokaže vprašanje, na katerem členu PoDS temelji sklep Državnega sveta z dne 20.10.2004, ki ga izpostavljata tako pritožbeno sodišče v razlogih sklepa kot tudi zahteva za varstvo zakonitosti, kot nepomembno, saj gre pri tem ravno za vprašanje njegove pravilnosti. Prav tako nepomembno je zato tudi vprašanje, katere določbe Zakona o Državnem svetu in PoDS so navedene v glavi citiranega sklepa, na kar je svojo sicer pravilno odločitev napačno oprlo višje sodišče. Obrazložitev pritožbenega sodišča, da sklep o priznanju imunitete velja kljub razveljavitvi 34. člena PoDS zaradi tega, ker sklep glede na glavo temelji na drugih določbah Zakona o državnem svetu in PoDS, se namreč spušča ravno v presojo pravilnosti sklepa Državnega sveta. Pri tem je treba poudariti, da je višje sodišče po prejemu sklepa državnega sveta o podelitvi imunitete obdolžencu, z dopisom z dne 2.12.2004 državni svet pravilno pozvalo, naj sodišče nemudoma obvesti o morebitni spremembi izdanega sklepa, da bo postopek mogoče nadaljevati. Vendar je državni svet v dopisu pritožbenemu sodišču z dne 17.2.2005 po prejemu razveljavitvene odločbe ustavnega sodišča U-I-335/04 z dne 10.2.2005 pri odločitvi o podelitvi imunitete obdolžencu vztrajal, in sicer prav na podlagi stališča, da sklep z dne 20.10.2004 ne temelji na razveljavljenem 34. členu PoDS.

9V zvezi s tem po presoji Vrhovnega sodišča v primeru, ko se kazenski postopek vodi zoper osebo, ki je nesporno član predstavniškega telesa, pravice le-tega, da v končni instanci odloči o imuniteti svojega člana, tudi ni dopustno zaobiti preko stališča, da dovoljenje za pregon (torej odločitev o imuniteti) v določenih primerih sploh ni potrebno. Tudi to vprašanje se postavlja v obravnavanem primeru, ko zahteva za varstvo zakonitosti zatrjuje, da je bila obdolžencu vzpostavljena imuniteta, ki mu po drugem odstavku 100. člena Ustave RS že od začetka ni pripadala. To stališče je lahko pravilno, vendar ne more biti predmet presoje v kazenskem postopku. Ne le vprašanje, ali bo članu podelilo imuniteto v konkretnem primeru, temveč tudi vprašanje, kateri so tisti primeri, ki takšno odločitev sploh zahtevajo, mora biti v celoti pridržano predstavniškemu telesu. Po določbi 136. ZKP je torej treba postopati vedno, ko se v kazenskem postopku ugotovi, da je obdolženi član predstavniškega telesa.

10Prav tako se ni mogoče strinjati s trditvijo zahteve, da z razveljavitvijo 34. člena PoDS s strani Ustavnega sodišča preneha imuniteta vsakomur, ki mu je bila na tej podlagi vzpostavljena. Razveljavitvena odločba Ustavnega sodišča ima za posledico, da razveljavljena določba zakona oz. podzakonskega akta preneha veljati in iz nje ne more več nastati nikakršna pravna posledica, kar pomeni, da mora organ, ki je naslovljenec razveljavljene pravne norme, odločiti tako, da le-te ne upošteva (več) kot pravne podlage za odločanje v zadevi. Glede na zgoraj obrazloženo razumevanje namena instituta imunitete in zlasti njene vloge v sistemu delitve funkcij oblasti, je edini naslovljenec odločbe Ustavnega sodišča, opr. št. U-I-335/04 z dne 10.2.2005, s katero je razveljavilo določbo 34. člena PoDS, državni svet. Postopek podelitve imunitete je namreč od (tega) kazenskega postopka ločen. Slednje velja ne glede na to, da je Ustavno sodišče posebej izreklo, da začne razveljavitev učinkovati z vročitvijo odločbe Višjemu sodišču v Ljubljani. Ustavno sodišče je s tem odločilo o času nastopa učinka razveljavitve 34. člena PoDS, ne pa o obsegu razveljavitve; o tem je odločilo v prvi točki odločbe. Sklepanja (vložnika zahteve) o tem, kaj naj bi Ustavno sodišče z določitvijo časa učinka razveljavitve še mislilo, pa na odločitev v zadevi ne morejo vplivati.

11Pravno pravilo drugega odstavka 100. člena v zvezi s 83. členom Ustave RS je pomensko odprto. To izhaja nenazadnje tudi iz dejstva, da je stari Poslovnik DZ (Ur. l. RS št. 40/93) do sprejetja novega poslovnika, ki je bil objavljen v Ur. l. RS št. 35/2002, v 42. členu vseboval povsem enako določbo kot razveljavljeni 34. člen Poslovnika DS. Poleg tega je tudi Ustavno sodišče v zadevi opr. št. U-I-335/04 z dne 10.2.2005 izrecno povedalo, da se ni spustilo v presojo ustavnosti vprašanja podelitve imunitete za primer, ko je kaznivo dejanje storjeno pred izvolitvijo oz. potrditvijo mandata. Stališče, ki ga je v tej zadevi zavzema Vrhovno sodišče, odločitev o tem skladno s ciljem instituta imunitete prepušča (normodajni in konkretni) praksi predstavniških teles.

12Zatrjevana kršitev 3. točke prvega odstavka 352. člena ZKP torej ni podana. Glede na navedeno je Vrhovno sodišče zahtevo vrhovnega državnega tožilca za varstvo zakonitosti na podlagi 425. člena ZKP zavrnilo kot neutemeljeno.