136. člen ZKP

Na podlagi prvega odstavka 52. člena ZKP je potrebno predlog podati v šestih mesecih od dneva, ko je upravičenec izvedel za kaznivo dejanje in storilca. Na podlagi 136. člena ZKP državni tožilec ne more vložiti obtožnega predloga, če ne predloži dokaza, da je podan potreben predlog. Kadar je oškodovanec pravna oseba, lahko voljo za pregon storilca z vložitvijo predloga za pregon izjavijo njeni zakoniti zastopniki oziroma pooblaščenci, zaposleni pa lahko poda predlog za pregon le na podlagi posebnega pooblastila. Sodišče mora po uradni dolžnosti paziti, ali je navedena procesna predpostavka podana, sicer se kazenski postopek ne more začeti, vendar sodišče samo predloga ne pribavlja. To mora storiti državni tožilec, preden začne kazenski pregon. Če se tekom postopka ugotovi, da procesna predpostavka, tj. predlog za pregon, ni podana, ali če je predlog za pregon naknadno umaknjen, se more postopek končati.

Za osebe, ki niso poslovno sposobne, poda predlog za pregon njihov zakoniti zastopnik, v konkretnem primeru Center za socialno delo, oškodovankin skrbnik. Protipravnost pri kaznivem dejanju protipravnega odvzema prostosti je posebni zakonski znak in mora biti konkretiziran v opisu kaznivega dejanja.

Kaznivo dejanje krive izpovedbe je podano, če se lažnost izpovedi nanaša na bistvene stvari, torej na tiste, ki se nanašajo neposredno na stvar obravnavanja oziroma so lahko podlaga za odločitev. Učinka „res iudicata“ ni mogoče širiti na zavrženje kazenske ovadbe po 161. členu ZKP, saj ne gre niti za v sodni postopek pritegnjeno zadevo niti za zunajsodno rešitev zadeve, ki bi osumljencu nalagala določene obveznosti. Sodišče bi moralo razpolagati z dovoljenjem Državnega zbora za kazenski pregon obsojenca (sodnika) že v trenutku zaslišanja obsojenca pred vložitvijo obtožnega predloga. Sodišče, ki obtožnega predloga zaradi odsotnosti dovoljenja za začetek kazenskega postopka ni zavrglo in je samo vložilo zahtevo za pridobitev tega dovoljenja, je kršilo določbo prvega odstavka 437. člena v zvezi s 136. členom ZKP, vendar ugotovljena relativna bistvena kršitev določb kazenskega postopka ni vplivala na zakonitost izpodbijane sodbe.

Zavrženje kazenske ovadbe po 161. členu ZKP nima učinka pravnomočno razsojene stvari. Predsednik Vrhovnega sodišča RS je generalnemu državnemu tožilcu predlagal, naj oceni pravilnost ravnanja tožilke, ki je zavrgla kazensko ovadbo zoper obsojenca, vendar samo to dejstvo ni vplivalo na nepristranskost sodnikov, ki so sodili v tej kazenski zadevi, četudi brez te intervencije kazenski postopek zoper obsojence verjetno ne bi stekel. Če je bilo dovoljenje Državnega zbora Republike Slovenije za začetek kazenskega postopka zoper sodnika dano tekom postopka pred sodiščem prve stopnje , bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 5. točke prvega odstavka 371. člena ZKP ni podana. Ker ZKP ne določa, da se sodba na dokaz, ki je bil pridobljen, preden je Državni zbor dal dovoljenje za začetek kazenskega postopka zoper sodnika, ne sme opirati, in ker sodniška imuniteta ni osebna ali človekova pravica sodnika, temveč privilegij, tudi bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 8. točke prvega odstavka 371. člena ZKP ni podana. Zaslišanje sodnika, četudi kot posamezno preiskovalno dej

Vrhovno sodišče RS je že presodilo, da je državni tožilec tisti, ki je pristojen za vložitev zahteve za pridobitev dovoljenja Državnega zbora RS za odreditev pripora in začetek kazenskega postopka zoper sodnika (sodba Vrhovnega sodišča RS, št. XI Ips 4980/2011 z dne 22.2.2011). Kazenski postopek se, kot je določeno v 19. členu ZKP, uvede na zahtevo upravičenega tožilca in tako ni nobenega dvoma, da se kazenski postopek začne z izdajo sklepa o preiskavi. Zakonski opis kaznivega dejanja jemanje podkupnine po 261. členu KZ-1 je v povsem zadostni meri konkreten. Za obstoj kaznivega dejanja je potrebna storilčeva zavest o tem, za kakšno ravnanje dobiva podkupnino, v zvezi s tem pa je KZ-1, ki velja od 1. 11. 2008, uvedel novoto, ki je v tem, da ima lahko storilec poleg neupravičene oprave ali neoprave uradnega dejanja, v zavesti tudi drugačno zlorabo svojega položaja. Novota, ki jo je uvedel KZ-1, je očitno plod spoznanja, da ima lahko storilec v zavesti tudi drugačno zlorabo svojega položaja, ne pa samo oprave dejanja, ki ga ne bi smel opraviti oziroma neoprave dejanja, ki bi ga sicer moral ali smel opraviti, saj s taksativno naštetimi oblikami ni mogoče zajeti vseh poja

Državni tožilec je pristojen za vložitev zahteve za pridobitev dovoljenja Državnega zbora za odreditev pripora in začetek kazenskega postopka zoper sodnika.

Čeprav zakon ne predpisuje oblike predloga za pregon, mora biti oškodovančeva volja, da se zoper obdolženca sproži kazenski postopek, izražena jasno in nedvoumno. Oškodovanec pri kaznivem dejanju ogrožanja varnosti je le oseba, pri kateri je nastal občutek ogrožene varnosti zaradi storilčevih groženj z napadom na njeno življenje ali telo.

Sodišče v konkretnem kazenskem primeru ne sme presojati pravilnosti ali utemeljenosti odločitve predstavniškega telesa o podelitvi imunitete.

Za kazniva dejanja, za katera je v Kazenskem zakoniku določeno, da se storilec preganja na predlog (takšno pa je po določbi drugega odstavka 146. člena KZ tudi kaznivo dejanje grdega ravnanja), mora oškodovanec podati predlog, na podlagi katerega lahko državni tožilec začne pregon kaznivega dejanja, ki se nadalje preganja po uradni dolžnosti. Kazenski pregon "na predlog" je izjema od načela oficialnosti, ker je kazenski pregon odvisen od volje oškodovanca. Predlog mora oškodovanec podati v treh mesecih, od kar je zvedel za kaznivo dejanje in storilca (prvi odstavek 52. člena ZKP). Glede posameznih kaznivih dejanj, kjer kazenski zakon določa, da se storilci preganjajo na predlog oškodovanca, je tak predlog oškodovanca procesna predpostavka, da lahko državni tožilec sploh začne kazenski pregon. Sodišče mora po uradni dolžnosti paziti, ali je navedena procesna predpostavka podana, vendar samo tega predloga ne pribavlja. To mora storiti državni tožilec, preden začne kazenski pregon. Če navedene procesne predpostavke ni, se kazenski postopek ne more začeti; če se to ugotovi šele med potekom postopka, pa se mora posto

Če sodišče v odločbi o varnostnem ukrepu odvzema predmetov ne navede, kateri predmeti se obsojencu vzamejo, to pomanjkljivost lahko odpravi predsednik senata sodišča prve stopnje s posebnim sklepom po 1. odstavku 136. člena ZKP.

Z zahtevo za izreden preizkus pravnomočne sodbe ni mogoče uveljavljati prekršitev določb o vštevanju pripora (6. točka 365. člena ZKP), temveč se morebitne napake te vrste lahko odpravijo s posebnim sklepom predsednika senata sodišča, ki je sodilo na prvi stopnji (1. odstavek 136. člena ZKP).