VSRS Sodba I Ips 57/2002

Zahteva obsojenčevega zagovornika za varstvo zakonitosti se zavrne.
Obsojenec je dolžan plačati kot strošek postopka, nastal s tem izrednim pravnim sredstvom, na 80.000,00 SIT odmerjeno povprečnino.

Okrajno sodišče v Gornji Radgoni je spoznalo obs. F.M. za krivega kaznivega dejanja lahke telesne poškodbe po prvem odstavku 133. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ). Izrečena mu je bila pogojna obsodba z določeno kaznijo enega meseca zapora in preizkusno dobo enega leta. Dolžan je povrniti stroške kazenskega postopka, pri čemer je bila odmerjena povprečnina v višini 70.000,00 SIT. Višje sodišče je zavrnilo pritožbe okrožne državne tožilke, obsojenca in njegovega zagovornika ter potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Obsojenca je oprostilo plačila stroškov pritožbenega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP). Obsojenčev zagovornik je dne 30.1.2002 vložil zahtevo za varstvo zakonitosti. V njej izpodbija sodbi sodišč prve in druge stopnje zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP in drugega odstavka istega člena, torej iz razlogov po 2. in 3. točki prvega odstavka 420. člena ZKP. Predlaga, da Vrhovno sodišče sodbo višjega sodišča v zvezi s prvostopenjsko sodbo razveljavi.

Vrhovni državni tožilec v odgovoru na zahtevo za varstvo zakonitosti (drugi odstavek 423. člena ZKP) meni, da je ta neutemeljena, zato predlaga, naj se zavrne. Navaja, da ne gre za nobeno kršitev, če sodnik v sumarnem postopku odloči, da se opravi glavna obravnava v obsojenčevi nenavzočnosti ob pogojih, ki jih zahteva zakon. Tako lahko odloči, čeprav obsojenec zaradi operacije ni prišel na glavno obravnavo. Prav tako ni podana bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Zagovornik v zahtevi navaja:

1da je sodišče kršilo obsojenčevo pravico do obrambe, ker je opravilo glavno obravnavo v njegovi nenavzočnosti, kljub temu da je predložil zdravstveno dokumentacijo, iz katere je razvidno, da se je zaradi telesne poškodbe ni bil zmožen udeležiti. Njegova navzočnost pa je bila potrebna, saj bi tako imel možnost poslušati izpovedbe zaslišanih prič ter jim zastavljati vprašanja predvsem o tem, na kakšen način, kje in kakšno poškodbo je utrpel oškodovanec;

2da so ostali nerazjasnjeni razlogi o posameznih odločilnih dejstvih, zaradi česar se sodba ne more preizkusiti. Višje sodišče je namreč povzelo zaključke prvostopenjske sodbe, ta pa je sledila samo izpovedbam tistih prič, ki jih je predlagal oškodovanec. Po njegovem bi se višje sodišče moralo opreti na izpostavljena odločilna dejstva iz pritožbe. Poleg tega ne obstoji noben dokaz, na podlagi katerega bi se obsojencu dokazalo očitano kaznivo dejanje, v zvezi s čimer zagovornik povezuje uporabo pooblastila iz 427. člena ZKP.

K tč. 1

Če je glavna obravnava opravljena v nasprotju z določbami ZKP, ki določajo pogoje za sojenje v obdolženčevi nenavzočnosti, sodišče s tem stori bistveno kršitev določb kazenskega postopka po 3. točki prvega odstavka 371. člena ZKP, ker je opravilo glavno obravnavo brez osebe, katere navzočnost na njej je po zakonu obvezna. V tem primeru gre za tako imenovano absolutno bistveno kršitev, pri kateri se domneva, da vpliva na zakonitost sodbe, zato v takem primeru ni treba posebej ugotavljati, ali gre za kršitev pravice do obrambe iz drugega odstavka istega člena.

V skladu s prvim odstavkom 442. člena ZKP je mogoče opraviti glavno obravnavo v skrajšanem postopku v obdolženčevi nenavzočnosti, če so izpolnjeni naslednji pogoji: da je bil nanjo v redu povabljen, da je bil pred tem zaslišan in da njegova navzočnost ni nujna. V konkretnem primeru je sporno, da sodišče ni upoštevalo obsojenčevega opravičila, s tem v zvezi pa tudi nepravilno odločilo, da njegova prisotnost ni nujna.

Iz listin v spisu je razvidno, da je sodišče na dan glavne obravnave 12.4.2001 prejelo zagovornikovo obvestilo (l. št. 66) o tem, da je bil obsojenec prejšnji dan operiran, da je podvržen mirovanju in da se glavne obravnave iz zdravstvenih razlogov ne more udeležiti, kar izkazuje s priloženim ambulantnim kartonom. Ker pa meni, da je njegova prisotnost na obravnavi nujna, saj se ga bo soočevalo s pričami, prav tako pa tudi priče med seboj, predlaga preložitev glavne obravnave. Iz omenjenega ambulantnega kartona (l. št. 67) pa je razvidno, da je bil obsojenec dan pred tem v bolnišnici, kjer so mu ob lokalni anesteziji iz predela prvega členka na prstančevi strani leve roke poskusili odstraniti metalni tujek. Ta ni bil najden, dobil pa je šive kože, obveze in opornico. Predpisano je bilo nadaljnje jemanje antibiotikov.

Kot je navedeno v obrazložitvi prvostopenjske sodbe (l. št. 75), zagovornikovo sporočilo, da bo obdolženec iz določenega razloga izostal, še ne pomeni, da je obdolženec svoj izostanek tudi opravičil, saj ga sodišče ni ocenilo kot opravičljivega in ni preklicalo glavne obravnave. Ker je sodnica sprejela sklep o sojenju o nenavzočnosti, je očitno, da navedenih okoliščin ni štela za dovolj tehtne, da bi opravičevali obsojenčevo odsotnost. Prav tako ni bila nujna njegova navzočnost. Tudi pritožbeno sodišče je ocenilo, da uveljavljana kršitev ni podana.

Z navedenim se strinja tudi Vrhovno sodišče. Med ustavno zagotovljenimi pravnimi jamstvi v kazenskem postopku je tudi obdolženčeva pravica, da se mu sodi v njegovi navzočnosti (2.

alineja 29. člena Ustave Republike Slovenije - v nadaljevanju URS). Tej pravici pa se lahko odpove bodisi izrecno bodisi s konkludentnim ravnanjem, kamor je mogoče šteti izostanek, ki ga opravičuje z navajanjem neutemeljenih razlogov. Ocena o tem, ali je razlog utemeljen ali ne, pa je v domeni sodišča. Zato zgolj sporočilo o odsotnosti z glavne obravnave in navedba razloga samo po sebi še ni opravičljiv razlog za njeno preložitev. Tovrstni avtomatizem bi namreč pomenil tudi nasprotje načeloma pospešitve postopka in prepovedi zlorabe procesnih pravic iz 15. člena ZKP, ki določa, da si mora sodišče prizadevati, da se postopek izvede brez zavlačevanja in da onemogoči kakršnokoli zlorabo pravic, ki jih imajo udeleženci v postopku. V zvezi z oceno o neutemeljenosti razloga za obsojenčev izostanek v tej zadevi Vrhovno sodišče še dodaja, da iz predloženega ambulantnega kartona ni razvidno, da se obdolženec naslednji dan po posegu ni bil sposoben udeležiti glavne obravnave, zato ker bi moral mirovati, kot je to zatrjeval zagovornik.

Če se obdolženec iz neupravičenega razloga ne udeleži glavne obravnave, pa morajo biti za sojenje v njegovi nenavzočnosti izpolnjeni že prej navedeni pogoji iz prvega odstavka 442. člena ZKP. Zagovornik utemeljuje nujnost obsojenčeve prisotnosti na glavni obravnavi z njegovo pravico biti navzoč pri zaslišanju prič in jim postavljati vprašanja.

Iz spisa je razvidno, da na glavni obravnavi 12.4.2001 ni bila zaslišana nobena priča, ampak so bili prebrani zapisniki o njihovih izpovedbah na prejšnjih narokih za glavno obravnavo oziroma med opravljanjanjem preiskovalnih dejanj. Pri vseh zaslišanjih sta bila prisotna obsojenec in zagovornik, razen pri zaslišanju izvedenca dr. A.N. med opravljanjem preiskovalnih dejanj dne 29.12.1997 (o izvedbi dokazov na ta dan je bil obsojenec obveščen na naroku, na katerem je podal zagovor, pri čemer se je odpovedal ponovnemu pisnemu vabilu - l. št. 16) ter zaslišanjih prič A.H., S.N., R.M. st., J.P. in V.Š. dne 30.1.2001. Navedene priče so bile zaslišane izven glavne obravnave, ki je bila preložena, ker se je obsojenec in zagovornik nista udeležila, izostanka pa nista opravičila (l. št. 53). Tako eden kot drugi sta torej imela možnost biti navzoča pri njihovem zaslišanju in jim postavljati vprašanja.

Glede na navedeno in upoštevajoč, da zagovornik v zahtevi ne konkretizira, katerim pričam in o čem bi obsojenec postavljal vprašanja (zgolj navedba, da bi obsojenec poslušal njihove izpovedbe in jim postavljal vprašanja o okoliščinah, ki so že sicer zakonski znaki kaznivega dejanja, je povsem pavšalna), Vrhovno sodišče ugotavlja, da obsojenčeva prisotnost na glavni obravnavi 12.4.2001 ni bila nujna.

K tč. 2

Zagovornik sicer zatrjuje bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, vendar iz obrazložitve izhaja, da se ne strinja z ugotovljenim dejanskim stanjem in dejstvom, da tudi višje sodišče glede tega ni imelo pomislekov.

Zaradi zmotno ali nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče vložiti (drugi odstavek 420. člena ZKP). Pri tem velja dodati, da v primeru, ko pritožbeno sodišče nima pomislekov o pravilnosti ugotovljenih odločilnih dejstev in zato sprejme dokazno oceno sodišča prve stopnje, ni dolžno posebej utemeljevati, zakaj ne dvomi vanjo.

Ker je zahteva za varstvo zakonitosti neutemeljena, jo je Vrhovno sodišče zavrnilo (425. člen ZKP).

Obsojenec ni uspel z zahtevo za varstvo zakonitosti, zato je dolžan plačati stroške postopka, ki so nastali s tem izrednim pravnim sredstvom (prvi odstavek 95. člena v zvezi z 98. a členom ZKP). Pri odmeri povprečnine je sodišče v skladu s tretjim odstavkom 92. člena ZKP upoštevalo, da postopek ni bil zamotan in njegove premoženjske razmere, ugotovljene v postopku na prvi stopnji (pokojnina v višini 50.000,00 SIT, brez premoženja, brez preživninskih obveznosti).