VSRS Sodba U 6/2004

1. Tožba se zavrne. 2. Tožeča stranka trpi svoje stroške postopka.

Vlada Republike Slovenije (v nadaljevanju Vlada) je ob smiselni uporabi 2. odstavka 17. člena Zakona o državnem tožilstvu (ZDT, Uradni list RS, št. 14/2003 - UPB-1) na 77. seji dne 3.6.2004 ter na 78. seji dne 10.6.2004 sprejela naslednje sklepe:

1Vlada Republike Slovenije se je seznanila z ustnim poročilom ministrice za pravosodje o poteku postopka imenovanja generalnega državnega tožilca in se odločila, da po odstopu dveh kandidatk preostalega kandidata ne bo predlagala v imenovanje Državnemu zboru Republike Slovenije.

2Vlada Republike Slovenije ugotavlja, da se je razpisni postopek zaključil brez izbora kandidata.

3Ministrstvo za pravosodje je dolžno kandidata H.J. obvestiti o odločitvi Vlade Republike Slovenije, sam razpisni postopek pa v čim krajšem času ponoviti.

Tožnik je v tožbi, ki jo je sodišče prejelo 9.6.2004, navedel, da kot kandidat za mesto generalnega državnega tožilca izpodbija sklepe Vlade z dne 3.6.2004 v zvezi s predlaganjem kandidata za generalnega državnega tožilca, za katere je izvedel iz sredstev javnega obveščanja. Ti sklepi mu niso bili vročeni, zato predlaga, da jih pridobi sodišče. Postopek je nujen, ker je seznanjen s tem, da bo ministrstvo v najkrajšem času ponovilo razpis za to mesto, čeprav odločanje po prvotnem razpisu po njegovem mnenju še ni zaključeno. Hkrati je predlagal tudi izdajo začasne odredbe.

Naknadno je tožnik pri sodišču vložil pripravljalno vlogo, ki jo je sodišče prejelo 15.6.2004, s katero je dopolnil prvotno tožbo z natančno navedbo akta, ki ga izpodbija, razlogov za to in z zahtevki, ki naj jim sodišče ugodi. Meni, da je podana za obravnavo te zadeve v upravnem sporu pristojnost Vrhovnega sodišča RS po drugem odstavku 9. člena (pravilno: 2. točki 1. odstavka 10. člena) Zakona o upravnem sporu (ZUS, Uradni list RS, št, 50/97 in 70/2000). Glede pogojev in postopka za imenovanje generalnega državnega tožilca pa se sklicuje na 2. odstavek 17. člena, prvi odstavek 19. člena in 56. člen ZDT ter Zakon o Vladi Republike Slovenije (ZVRS, Uradni list RS, št. 4/93, 71/94, 23/96, 47/97, 23/99, 119/2000, 30/2001, 52/2002 - ZDU-1), zlasti 5. in 6. odstavek 21. člena, in Poslovnik Vlade Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 43/2001, 54/2003, 103/2003), zlasti 8. člen. Glede na navedene določbe meni, da je treba tožiti Vlado, Ministrstvo in ministrico za pravosodje, ker vsak od njih opravi del postopka. Sklicuje se tudi na točko c) Mednarodnega pakta o državljanskih in človekovih pravicah (Mednarodne pogodbe, Uradni list SFRJ, št. 7-35/71, v nadaljevanju Mednarodni pakt), na načelo pravne države (2. člen Ustave RS), enakost pred zakonom (14. člen URS), enako varstvo pravic (22. člen URS), pravico do sodnega varstva (23. člen URS), pravico do pravnega sredstva (25. člen URS) in svobodo dela (49. člen URS). Meni, da je bilo ravnanje toženih strank v njegovem primeru nezakonito in v nasprotju s predpisi. Vlada ga namreč ni predlagala v imenovanje, čeprav izpolnjuje vse razpisane pogoje. Da izpolnjuje vse pogoje, je za sredstva javnega obveščanja potrdila tudi ministrica, in celo izjavila, da je (tudi on) odličen kandidat. Ministrstvo pa je ponovilo razpis za mesto generalnega državnega tožilca pred zaključkom prvega razpisa in še preden mu je bila odločitev glede prvega razpisa vročena, kar je v nasprotju s pravili ZUP, po katerih akt, zoper katerega ni pritožbe, kar so tudi sklepi Vlade, postane dokončen z vročitvijo strankam. Ker je Vlada v zadevi najprej odločala 3.6.2004 in o svoji odločitvi obvestila javnost, je možno, da je svoje sklepe dokončno oblikovala na seji 10.6.2004 zato, da jih je priredila vloženi tožbi in predlagani začasni odredbi, s katerima je bila že seznanjena. To je mogoče oceniti tudi na podlagi osnutka zapisnika seje Vlade z dne 3.6.2004. Meni, da bi bilo treba zaradi ugotovitve nezakonitosti postopka in izpodbijanih sklepov natančno ugotoviti skladnost vsebine dejansko sprejetih odločitev z zapisom pisnega odpravka izpodbijanih sklepov Vlade z dne 10.6.2004. O tem se bo lahko izjasnil, ko bodo izvedeni predlagani dokazi, to je med drugim tudi zapisnika z obeh sej Vlade in magnetograma s teh sej. Meni, da je imenovanje odvisno od izpolnjevanja formalnih pogojev, osebnostne primernosti in ustrezne politične podpore. Prva dva pogoja ocenjuje Ministrstvo za pravosodje. Manevrski prostor Vlade je omejen na izbiro izmed kandidatov, ki izpolnjujejo pogoje, politično odločitev pa sprejema Državni zbor Republike Slovenije (v nadaljevanju Državni zbor). Če ostane le en kandidat, to ni razlog za njegovo neimenovanje, kot je bilo pojasnjevano v medijih. Predlaganje v imenovanje terja že sama narava instituta razpisa, ki pomeni po pravni teoriji enostranski zavezovalni pravni posel. Sklicuje se na odločitev Ustavnega sodišča RS v zadevah Up 132/96 in Up 134/95. Pravico do tega, da je predlagan, utemeljuje tudi s pravico biti pod enakimi pogoji sprejet v javne službe države (točka c) 25. člena Mednarodnega pakta). Ta pravica po njegovem mnenju pomeni pravico posameznika, da se pod enakimi pogoji poteguje za zasedbo proste funkcije ter dolžnost države, da, ob izpolnjevanju pogojev, kandidatu zagotovi opravljanje ustrezne javne funkcije. Da predlog Vlade ni enostranska politična odločitev, izhaja tudi iz narave funkcije generalnega državnega tožilca, ki opravlja svoje naloge na podlagi ustave in zakona (2. odstavek 1. člena ZDT), ter dejstva, da funkcija ni politična (136. člen Ustave RS, v nadaljevanju URS ). Tako kot pri imenovanju sodnikov, je tudi končna politična odločitev glede imenovanja generalnega državnega tožilca pridržana Državnemu zboru. Zato je odločitev Vlade, ki je v tem primeru politična, nezakonita.

Izpodbijani sklepi pa so neveljavni zaradi številnih procesnih in materialnopravnih razlogov: niso obrazloženi, nimajo navedenih procesnih podlag za odločanje Vlade, ne vsebujejo imena kandidata, o katerem se je odločilo.

Predlaga, da sodišče odloči tako, da:

1odpravi izpodbijane sklepe Vlade;

2njega predlaga v imenovanje Državnemu zboru za mesto generalnega državnega tožilca oziroma podrejeno, da zadevo vrne toženim strankam v ponovno odločanje z napotilom, da se Vladi naloži, da ga predlaga v imenovanje Državnemu zboru za mesto generalnega državnega tožilca oziroma podrejeno, da se zadeva vrne toženim strankam v ponovno odločanje z napotilom, da morajo svojo odločitev obrazložiti;

3razpis za prosto mesto generalnega državnega tožilca, objavljen pod št. 111-69/2004 na strani 3949 uradnih objav Uradnega lista RS, št. 64 z dne 11.6.2004, odpravi; in 4. mu tožene stranke nerazdelno povrnejo stroške postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodbe sodišča prve stopnje dalje do plačila.

Vlada je v odgovoru na tožbo najprej opozorila, da prvotna tožba izpodbija akt, ki ga ni, saj je bil ta izdan šele 10.6.2004. V odgovoru na pripravljalno vlogo tožnika, ki jo je sodišče prejelo 15.6.2004, pa Vlada meni, da so vse tožnikove navedbe v tožbi neutemeljene. Tožnik sam priznava, da je tožbo vložil na podlagi navedb v medijih in ni navedel akta, ki ga izpodbija. Predpostavljal je obstoj akta, kar je pomembno zlasti zaradi njegovih tožbenih navedb, da se sklepi z dne 10.6.2004 razlikujejo od sklepov z dne 3.6.2004. Pisnega odpravka sklepa z dne 3.6.2004 ni prejel, ker ga nikoli ni bilo. Zato ga tudi ni mogoče dostaviti sodišču, kar je sicer predlagal tožnik. Nerazumljive so tožbene navedbe, da s tem, če se razpis ponovi, obstajata dva viseča razpisa, saj je Vlada o prvotnem razpisu odločila z 2. točko napadenih sklepov. Zato o dveh postopkih ni mogoče govoriti. Ni ji tudi jasno, na kakšni pravni podlagi tožnik utemeljuje svoje trdno prepričanje, da bi moral biti predlagan Državnemu zboru kot kandidat za generalnega državnega tožilca. Vladi daje pravico, da med predlaganimi kandidati izbere enega, ne daje pa ji pravice, da se ne odloči za nobenega. Po njegovem mnenju ima torej tožena stranka omejeno diskrecijsko pravico, kar pa ni podprto prav v nobenem predpisu. Tožnik se sklicuje na odločitev Ustavnega sodišča Republike Slovenije v zadevah, opr. št. Up 132/96 in Up 134/95, in pri tem navaja dva odlomka iz teh odločb, iztrgana iz konteksta, tako da ni mogoče razbrati, na kakšno dejansko stanje se sploh nanašata. Je pa vseeno mogoče skleniti, da je bilo Ustavno sodišče Republike Slovenije mnenja, da ima državni organ, ki predlaga kandidata (v tem primeru za opravljanje sodniške funkcije) Državnemu zboru sicer popolno diskrecijo, da pa mora pri tem ravnati vseeno v mejah pooblastila in v skladu z namenom, zaradi katerega mu je bilo to pooblastilo dano. Sodni svet ima zakonsko pooblastilo, da predlaga Državnemu zboru kandidata za sodnika, tako kot ima tožena stranka zakonsko pooblastilo v 2. odstavku 17. člena ZDT, da istemu državnemu organu predlaga kandidata za generalnega državnega tožilca. Če Ustavno sodišče Republike Slovenije takšno diskrecijo daje Sodnemu svetu, potem jo ima tudi Vlada. Vlada lahko torej po prosti presoji odloči, ali bo koga predlagala v imenovanje in če ga bo predlagala, koga bo predlagala, seveda pod predpostavko, da kandidat izpolnjuje pogoje. Takšna diskrecija je izrecno uzakonjena z Zakonom o javnih uslužbencih (Uradni list RS, št. 56/2002, 82. člen). Enako je zadeva urejena v primeru sklenitve delovnega razmerja po Zakonu o delovnih razmerjih. Res je tožnik ostal edini kandidat, vendar to ne more biti sam po sebi razlog za njegovo neimenovanje, gotovo pa je tudi res dejstvo, da ne more biti a priori razlog za njegovo imenovanje.

Takšno razmišljanje tožnika je po oceni Vlade zmotno in ga ni mogoče argumentirati z domnevnim preprečevanjem širjenja političnega odločanja zunaj Državnega zbora. Zato Vlada predlaga, da prvostopno sodišče tožnikovo tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Državno pravobranilstvo Republike Slovenije je kot zastopnik javnega interesa prijavilo svojo udeležbo v tem upravnem sporu.

K 1. točki izreka:

Tožba ni utemeljena.

Senat Vrhovnega sodišča Republike Slovenije na prvi stopnji je o tožnikovi tožbi zoper Ministrstvo za pravosodje in ministrico za pravosodje ter o predlogu za izdajo začasne odredbe odločil že s sklepom z dne 22.6.2004, zato je v tem upravnem sporu predmet obravnave le še tožba zoper toženo stranko Vlado.

Tožba je postala sposobna z obravnavo šele s tožnikovo pripravljalno vlogo, ki jo je sodišče prejelo 15.6.2004. Kajti šele 10.6.2004 je bil izdan izpodbijani akt, ki je bil tožniku vročen 14.6.2004. Šele v tej pripravljalni vlogi je tožnik določno navedel izpodbijani akt in oblikoval tožbeni zahtevek. Tudi to pripravljalno vlogo je sodišče poslalo v odgovor toženi stranki in ji dalo za ta odgovor rok 8 dni, ki pa ga je na njeno vlogo podaljšalo še za 8 dni, torej do 2.7.2004. Tega dne je tudi prejelo njen odgovor.

Kateri akti oziroma dejanja so lahko predmet upravnega spora, je navedeno v 1., 2. in 3. členu Zakona o upravnem sporu (ZUS, Uradni list RS, št. 50/97 in 70/2000). Med njimi so v 2. odstavku 3. člena ZUS navedeni tudi posamični akti o izvolitvah, imenovanjih, napredovanjih in razrešitvah funkcionarjev ter nosilcev javnih služb.

Tožnik v tožbi navaja, da je pristojnost Vrhovnega sodišča za obravnavanje te zadeve v upravnem sporu podana v 2. odstavku 9. člena ZUS (pravilno: gre za 2. točko 1. odstavka 10. člena ZUS). V 2. točki 1. odstavka 10. člena ZUS je namreč določeno, da Vrhovno sodišče odloča v upravnem sporu na prvi stopnji med drugim tudi o sporih, ki se nanašajo na zakonitost kandidiranja, na izvolitve, na imenovanja in razrešitve oseb, ki jih izvoli, imenuje ali razreši predsednik države, državni zbor, državni svet ali vlada, razen v sporih, ki se nanašajo na zakonitost imenovanja in razrešitve višjih upravnih delavcev, ki jih imenuje Vlada.

Tožnik torej izpodbija sklepe Vlade kot posamičen akt, izdan v postopku kandidiranja in imenovanja za mesto generalnega državnega tožilca. O tem pa je odločeno le s 1. točko izpodbijanih sklepov, zato sodišče v okviru tega upravnega spora presoja le zakonitost 1. točke obravnavanih sklepov.

Pogoje za imenovanje in postopek imenovanja generalnega državnega tožilca ureja ZDT v 17., 19. in 56. členu. V 56. členu ZDT je določeno, da je za generalnega državnega tožilca lahko imenovana oseba, ki izpolnjuje pogoje za vrhovnega državnega tožilca. V 2.

odstavku 17. člena ZDT je določeno, da generalnega državnega tožilca imenuje Državni zbor na predlog Vlade, in sicer za dobo šestih let z možnostjo ponovnega imenovanja. V 19. členu ZDT pa je določeno, da prosto mesto generalnega državnega tožilca razpiše po uradni dolžnosti ministrstvo, pristojno za pravosodje, ki vodi tudi razpisni postopek. Določa tudi, da se razpis objavi v Uradnem listu Republike Slovenije in da razpisni rok za prijave ne sme biti krajši od 15 dni, ter da se v razpisnem postopku smiselno uporabljajo določbe 15. člena Zakona o sodniški službi (ZSS, Uradni list RS, št. 19/94, 8/96, 24/98, 48/2001 in 67/2002). 15. člen ZSS pa določa, kaj vse mora vsebovati vloga, in katere priloge mora imeti. Določa tudi, da prijave, vložene po izteku razpisnega roka, in prijave, ki niso popolne, ministrstvo, pristojno za pravosodje, po določbah zakona, ki ureja splošni upravni postopek, zavrže s sklepom, zoper katerega je dovoljeno v 8 dneh sprožiti upravni spor. Pristojno sodišče mora o tožbi oziroma pritožbi odločiti v 30 dneh od njene vložitve. Postopek glede razpisanega prostega mesta se prekine do pravnomočnosti sodne odločbe.

V obravnavanem primeru ni sporno, da je tožnik pravočasno in s popolno vlogo kandidiral za mesto generalnega državnega tožilca, kar izhaja tudi iz tega, da mu ministrstvo vloge ni zavrglo, in da za to mesto izpolnjuje razpisane pogoje. Zato po presoji sodišča v obravnavanem primeru določbe 15. člena ZSS, vključno z določbo glede prekinitve postopka imenovanja glede razpisanega prostega mesta, ne pridejo v poštev.

Sporno pa je, ali mora Vlada opraviti izbiro izmed kandidatov, ki izpolnjujejo razpisane pogoje, tako da enega predlaga v imenovanje Državnemu zboru oziroma v primeru samo enega takega kandidata, tega predlaga v imenovanje, ali pa lahko odloči, da ne izbere in ne predlaga kandidata v imenovanje ter na tak način zaključi postopek imenovanja in razpisni postopek po konkretnem razpisu. Nadaljnje vprašanje pa je, ali mora tako svojo odločitev obrazložiti.

Sodišče meni, da glede na določbe ZDT, 49. člena Ustave RS in ZVRS, izbira izmed prijavljenimi kandidati za mesto generalnega državnega tožilca, pri čemer niti ni pomembno, ali je le eden ali jih je več, zajema tudi odločitev, da Vlada ne izbere nikogar in nikogar ne predlaga v imenovanje Državnemu zboru. Sodišče tudi meni, da take odločitve ni treba posebej obrazložiti, ker ne gre za odločitev o pravici, obveznosti ali pravni koristi, obveznosti obrazložitve pa ne določa niti ZDT, niti drug zakon.

URS sicer ne določa izrecno, da je v Republiki Sloveniji Vlada najvišji organ izvršilne oblasti, prav tako ne določa njenih funkcij. Status Vlade in njene funkcije so določene v ZVRS. Po 1. členu ZVRS je Vlada organ izvršilne oblasti in ima politično funkcijo (2. člen ZVRS); in najvišji organ državne uprave. Ima torej tudi strokovno funkcijo (5. člen ZVRS). Vlada je samostojna pri opravljanju svojih funkcij v okviru ustave, zakonov in drugih aktov Državnega zbora (3. člen ZVRS). Državnemu zboru je odgovorna za politiko države, ki jo vodi, in za razmere na vseh področjih iz pristojnosti države;

odgovorna je tudi za izvajanje zakonov in drugih predpisov Državnega zbora ter za celotno delovanje državne uprave. Za Vlado so skupno odgovorni vsi njeni člani, za delo posameznega ministrstva pa pristojni minister (4. člen ZVRS). Po 16. členu ZVRS Vlada dela in odloča na sejah. Veljavno sklepa, kadar je na sejah navzoča večina članov in sprejema odločitve z večino glasov vseh članov. Način dela in odločanja Vlade ter druga vprašanja določa Poslovnik Vlade. V 4. odstavku 21. člena ZVRS je določeno, da med drugim o imenovanjih izdaja Vlada odločbe. V 5. odstavku istega člena pa je določeno, da kadar ne odloči z drugim aktom, sprejme Vlada sklep.

Za uresničevanje svoje odgovornosti za vodenje politike in stanje na vseh področjih iz državne pristojnosti, torej tudi na področju dela državnega tožilstva, ima Vlada v različnih zakonih predpisane ustrezne ukrepe. Zaradi zagotovitve njenega vpliva v kadrovskih zadevah ji ZDT daje pristojnost imenovanja državnih tožilcev na predlog ministra in pristojnost predlaganja kandidata za generalnega državnega tožilca v imenovanje Državnemu zboru.

Predloga za imenovanje generalnega državnega tožilca torej ne pripravi in predloži Vladi minister za pravosodje, kot zmotno meni tožnik, temveč Vlada potem, ko prejme popolne in pravočasne vloge kandidatov, sama odloča, ali bo in katerega od teh kandidatov bo predlagala v imenovanje Državnemu zboru. Odločitev o tem sprejme na seji. Pri tem ne glasuje o vnaprej pripravljenem in obrazloženem predlogu, temveč mora tak predlog, če se za katerega od kandidatov odloči, oblikovati sama. Vlada torej po presoji sodišča glede na določbo 2. odstavka 17. člena ZDT lahko glede predlaganja kandidata v imenovanje odloči zakonito tudi, če se odloči, da ne bo predlagala v imenovanje nikogar, čeprav ZDT nima izrecne določbe o tem (kot jo imata na primer ZSS in Zakon o javnih uslužbencih).

S to pravico Vlade po presoji sodišča ni poseženo v ustavno pravico do svobode dela (49. člen URS). Ta namreč po enotni praksi Ustavnega sodišča RS (Up 36/00, Up 1/98, Up 23/98) zajema le pravico do kandidiranja pod enakimi pogoji, ne pa tudi vnaprejšnje pravice, da bo kandidat na razpisano mesto tudi izbran. To stališče pa po presoji sodišča velja enako za razpis z več prijavljenimi kandidati, ki izpolnjujejo razpisane pogoje, kot tudi za razpis z enim samim kandidatom, ki te pogoje izpolnjuje. Ker pa Vlada glede na določbo 2. odstavka 17. člena opravi izbiro izmed prijavljenih kandidatov, pri čemer lahko, ne glede na število prijavljenih ustreznih kandidatov, v imenovanje predlaga le enega, lahko odloči tudi, da v imenovanje ne bo predlagala nikogar.

Če Vlada ne izbere nobenega izmed kandidatov, ki so se na določen razpis prijavili, je s tem po presoji sodišča razpisni postopek po tem razpisu končan in se lahko objavi nov razpis. Zato je bila v obravnavanem primeru pravilna ugotovitev Vlade, da je z neizbiro kandidata razpisni postopek po prvem razpisu za mesto generalnega državnega tožilca končan in da se lahko izvede nov razpis.

Tožnik s tožbo v tem upravnem sporu ni napadel novega razpisa, ki ga niti ne objavi Vlada, temveč ministrstvo, temveč je vložil tožbo le zoper izpodbijane sklepe Vlade. Kljub temu pa je v tožbenem zahtevku predlagal, da naj sodišče odpravi drugi razpis z dne 11.6.2004, torej je tožba v tem delu nesklepčna. Zato jo je sodišče tudi v tem delu zavrnilo.

Tožnik po presoji sodišča nima prav, ko trdi, da v postopkih kadrovanja funkcionarjev, ki jih na predlog Vlade imenuje Državni zbor, Vlada ne sme odločati politično, temveč mora izmed kandidatov, ki izpolnjujejo z zakonom določene formalne pogoje, enega kandidata (obvezno) predlagati v imenovanje in da je šele Državni zbor tisti, ki odloča politično. Za takšno stališče namreč glede na navedeno po presoji sodišča tožnik nima podlage niti v ZDT, niti v ZVRS, niti v URS.

Tožnik tudi nima prav, ko trdi, da je postopek imenovanja generalnega državnega tožilca tak, da minister za pravosodje po poteku razpisnega roka in po tem ko ministrstvo preveri vloge glede pravočasnosti in popolnosti, opravi tudi presojo ustreznosti kandidatov. Ta presoja po njegovem mnenju zajema tako formalne pogoje kot tudi osebnostne lastnosti kandidatov. Zmotno tudi trdi, da na podlagi te presoje minister predlaga Vladi kandidata, ki naj ga ta predlaga v imenovanje Državnemu zboru.

V 19. členu ZDT je namreč določeno, da se v razpisnem postopku za državnega tožilca smiselno uporabljajo določbe 15. člena ZSS, ki pa med drugim določa, da prijave, vložene po izteku razpisnega roka, in prijave, ki niso popolne, ministrstvo, pristojno za pravosodje, po določbah zakona, ki ureja splošni upravni postopek, zavrže. Torej ZDT daje ministrstvu le pristojnost za presojo pravočasnosti in popolnosti vlog, ne pa tudi pristojnost za presojo izpolnjevanja formalnih pogojev, sploh pa ne osebnostnih lastnosti kandidatov, ki v ZDT niti niso konkretno opredeljene in tudi niso bile določene kot pogoj v obravnavanem razpisu. Prav tako ZDT ne daje podlage za to, da bi minister Vladi predlagal kandidata za generalnega državnega tožilca.

Ker odločitev o izbiri (tudi če se kandidat izbere in predlaga Državnemu zboru) ni akt o imenovanju, Vlada o tem odloči s sklepom. Ker to ni akt o imenovanju, ga po presoji sodišča tudi ni treba posebej obrazložiti, saj z njim ni odločeno o nobeni pravici, obveznosti ali pravni koristi kandidata, glede na to da 49. člen URS ne pomeni vnaprejšnje pravice, da bo na mesto, za katerega se je prijavil, kandidat tudi izbran, obrazložitve takega akta pa tudi ne zahteva ZDT ali kak drug zakon. To se je očitno uveljavilo tudi v dolgoletni praksi tožene stranke, saj je obrazložitev podana le v zvezi s kandidatom, ki se predlaga v imenovanje. Kandidatom, ki niso predlagani, pa se ne daje posebne obrazložitve o razlogih za njihovo nepredlaganje. Glede na to, da v obravnavanem primeru tožnik ni bil predlagan v imenovanje, po mnenju sodišča Vladi razlogov za to ni treba posebej pojasnjevati, tega pa ji izrecno ne nalagata niti ZDT, niti ZVRS. S tem pa po presoji sodišča tudi ni poseženo v pravico do pravnega sredstva (25. člen URS). Tožnik, namreč zatrjuje tudi kršitev ustavne pravice do pravnega sredstva. Ne navede sicer, v čem mu je kršena, zato sodišče tudi ne more konkretneje odgovoriti na ta ugovor.

Tožnik zatrjuje tudi kršitev načela pravne države (2. člen Ustave RS), pravice do enakosti pred zakonom in pravice do enakega varstva pravic (22. člen URS), pri čemer teh kršitev ne pojasni podrobneje, zato na te ugovore sodišče tudi ni more konkretneje odgovoriti.

Sodišče pa meni, da te ustavne določbe v obravnavanem primeru niso kršene, kolikor tožnikovo zatrjevanje teh kršitev izhaja iz njegove napačne razlage 49. člena URS, da mora biti predlagan v imenovanje.

Tožnikove tožbene navedbe, da so bili izpodbijani sklepi Vlade sprejeti že 3.6.2004 in nato prirejeni glede na njegovo vloženo tožbo in predlog začasne odrebe, pa sodišče zavrača kot neutemeljene in za ta upravni spor tudi pravno nepomembne. Tožnik s tožbo (pripravljalna vloga z dne 14.6.2004) izrecno izpodbija sklepe Vlade z dne 10.6.2004, ki so mu bili po njegovih navedbah vročeni 14.6.2004.

Drugih aktov Vlade v zvezi s kandidiranjem tožnik po lastnih navedbah niti ni prejel, ni jih prejelo niti sodišče, niti niso v upravnih spisih. Tožena stranka pa v odgovoru na tožbo izrecno navaja, da drugi sklepi niso bili izdani. Zato sodišče meni, da za pravilno in zakonito odločitev v tej stvari ni treba opraviti nikakršne primerjave osnutkov zapisnikov, zapisnikov in magnetogramov s seje Vlade in s samimi izpodbijanimi sklepi. Predmet tega upravnega spora so le tožniku vročeni sklepi z dne 10.6.2004. Zato ni pomembno, ali in kakšni sklepi so bili v Vladi sprejeti na njeni seji 3.6.2004, saj ti niso bili izdani. Tožnik pa v tožbi tudi sam navaja, da sklepi Vlade postanejo dokončni šele z vročitvijo stranki.

Glede na navedeno je sodišče tožnikovo tožbo zavrnilo na podlagi 1. odstavka 59. člena ZUS.

K 2. točki izreka:

Odločitev sodišča o stroških postopka temelji na določbi 3. odstavka 23. člena ZUS, po kateri v primeru, ko sodišče v upravnem sporu presoja le zakonitost akta, kar je tudi v tem primeru, vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.