21. člen ZVRS

S Sklepom o določitvi deležev odpadne embalaže za januar, februar in marec 2022, ki ga je sprejela toženka kot državni organ, v okviru svojih pristojnosti (21. člen Zakona o Vladi Republike Slovenije), je odločeno o pritožničini materialnopravno določeni obveznosti in o njenem obsegu. Ta sklep torej posega v njen pravni položaj, hkrati pa je utemeljen na normi javnega prava, ki toženko pooblašča za enostransko, oblastveno, posamično odločanje v javnem interesu (na petem odstavku 30. člena Uredbe). Sporni sklep zato izpolnjuje tako formalne kot materialne kriterije za pojem upravnega akta iz 2. člena ZUS-1

Uredba na podlagi izkazanega neprekinjenega prejemanja enega od naštetih prejemkov v določenem časovnem obdobju pred vložitvijo prošnje vzpostavlja domnevo obstoja potrebnih sredstev za preživljanje in s tem izpolnjevanje pogoja iz 4. točke prvega odstavka 10. člena ZDRS. To pomeni, da se določba o dveletnem neprekinjenem prejemanju izplačil v obdobju dveh let pred vložitvijo prošnje uporablja za namen določene pravne domneve v zvezi s taksativno naštetimi prejemki prosilca za sprejem v državljanstvo. Pomeni pa tudi, da prosilcu, ki izkaže okoliščine iz 3. člena Uredbe, ni treba dodatno dokazovati izpolnjevanja zakonskega pogoja iz 4. točke prvega odstavka 10. člena ZDRS, saj že Uredba nalaga sklepanje, da ima potrebna sredstva. Uredba z določitvijo časovnega obdobja prejemanja denarnih sredstev pred vložitvijo vloge ne določa dodatnega pogoja za sprejem v državljanstvo in zato v tem delu ni nezakonita.

Sodišče ugotavlja, da tožnik ne zatrjuje kakšnega konkretnega dejanja ali opustitve, ki bi bilo že izvršeno, in s katerim so organi že posegli ali posegajo v človekove pravice in temeljne svoboščine. Dejstvo, da bo tožniku šele nastala škoda, ko mu bo onemogočeno opravljati posamezna dejanja v javnem življenju, je bodoče negotovo dejstvo, ki se še ni zgodilo. Po stališču Vrhovnega sodišča RS pa tudi uveljavljanja nezakonitosti Odlokov (da je ta v nasprotju z zakonom ali ustavo) ni mogoče šteti kot nezakonito dejanje sprejetja Odloka. Sodišče tako zaključuje, da predmetna tožba ni bila vložena zaradi nezakonitosti že izvršenih dejanj in se tudi ne nanaša na konkretna nezakonita dejanja, pač pa se nanaša neposredno na ugotovitev nezakonitosti določb splošnega podzakonskega predpisa.

Dogovor in Sporazum, ki sta imela naravo kolektivne pogodbe, sta zavezovala nasprotno udeleženko le k aktivnosti v smislu izvedenega usklajevanja predloga uredbe. Ker je med reprezentativnimi sidnikati in nasprotno udeleženko do tega usklajevanja predloga uredbe prišlo, je nasprotna udeleženka (vsaj v manjši meri) zadostila določbam Dogovora in Sporazuma. To pomeni, da ni prišlo do zatrjevanih kršitev Dogovora in Sporazuma v zvezi z usklajevanjem predloga uredbe. Sodišče ne more naložiti nasprotni udeleženki sprejem usklajenega besedila Uredbe o spremembah Uredbe o uvrstitvi formacijskih dolžnosti in nazivov v Slovenski vojski.

Za oblastveno dejanje v smislu 4. člena ZUS-1 gre, če je odločitev oblasti sprejeta brez procesne forme in če neposredno učinkuje tako, da ustvarja pravne posledice zoper tožnike. Dejanje je torej materialni (realni) akt. Predmet presoje zakonitosti so samo izvršena dejanja, to je storitve ali opustitve, s katerimi so organi posegli ali še posegajo (v primeru trajajočih dejanj) v človekove pravice in temeljne svoboščine. Tožbe tako ni mogoče vložiti zoper hipotetične, še neizvršene primere nezakonitih dejanj oblastnih organov. Iz pritožbe in iz izpodbijanega sklepa ne izhaja, da sta pritožnika vložila tožbo zaradi nezakonitosti že izvršenih dejanj zdravstvene inšpekcije in policije. V tožbi tudi nista predlagala ugotovitve nezakonitosti konkretnih dejanj omenjenih organov, ampak sta zahtevala, naj sodišče ugotovi nezakonitost izpodbijanih odlokov in kršitev njunih pravice iz naštetih členov Ustave s predpisanimi ukrepi. Pritožnikoma je v primerih dejansko naloženih obveznosti na podlagi spornih odlokov zagotovljeno sodno varstvo (in zatrjevanje, da so zoper njiju sprejeti ukrepi na podlagi določb odlokov nezakoniti), v postopkih, ki bi se na tej podlagi vodili

Pridobitev državljanstva z naturalizacijo je v celoti in podrobno urejena v 10. členu ZDRS, pri čemer je treba med drugim izpolnjevati tudi pogoj zagotovljenosti sredstev, ki zagotavljajo materialno in socialno varnost (4. točka 10. člena ZDRS). Uredba o merilih in okoliščinah ugotavljanja pogojev pridobitve državljanstva Republike Slovenije v postopku naturalizacije določa le, kdaj se našteti prejemki, s katerimi se lahko dokazuje izpolnjevanje tega pogoja, štejejo kot sredstvo, ki zagotavlja materialno in socialno varnost. To pomeni, da je že zakon opredelil pogoje pridobitve državljanstva z naturalizacijo, Vlada pa je na podlagi posebnega zakonskega pooblastila pooblaščena le za določanje meril za ugotavljanje, ali ima oseba zagotovljena sredstva, ki njej in osebam, ki jih mora preživljati, zagotavljajo materialno in socialno varnost. Zato se s tem, ko je Vlada določila, da mora prosilec vsaj dve leti pred vložitvijo prošnje za naturalizacijo neprekinjeno prejemati enega izmed naštetih prejemkov, po presoji sodišča v ničemer ne posega v pogoje za pridobitev državljanstva in se na novo ne določa zakonskih obveznosti.

Z izpodbijano odločbo je bilo odločeno o tožnikovi zahtevi za dodelitev podpore proizvodnji električne energije iz obnovljivega (sončnega) vira energije v obliki finančne pomoči za tekoče poslovanje. Kljub temu, da je bil prvostopenjski akt razveljavljen, je sodišče zadevo obravnavalo po vsebini in tožbe ni zavrglo. Razveljavitev namreč učinkuje ex nunc, torej od sedaj, kar pomeni, da ima izpodbijana odločba vse pravne učinke do njene razveljavitve. Spremenjena Uredba o podporah električni energiji, proizvedeni iz obnovljivih virov energije, je začela veljati 1. 12. 2012, tožnik pa je vlogo za finančno pomoč vložil 7. 1. 2013, ko je torej že veljala spremenjena Uredba, zato prvostopenjskemu organu ni možno očitati, da bi uporabil nezakonit predpis. Tožnik dokazuje, da je sprememba Uredbe protiustavna, ker v postopku sprejemanja splošna in strokovna javnost nista bili obveščeni o nameravani spremembi Uredbe, ki je podpore znižala. V zvezi s tem sodišče pojasnjuje, da Uredba temelji na tedaj veljavnem 64.n členu EZ, ki je vladi dal pravico, da sama odloči o podporah tako, da jih bodisi zvišuje bodisi znižuje ali pa jih tudi sploh ne podeli. Zaradi takega zakonskega besedila

Koncesijsko razmerje nastane z dnem, določenim s koncesijsko pogodbo, ki se sklene na podlagi pravnomočne odločbe o izbiri koncesionarja. Koncesijo je tožeča stranka pridobila že z izdajo odločbe o podelitvi koncesije, medtem ko se koncesijska pogodba, ki pomeni nekaj drugega kot koncesija, sklene kasneje. ZVet določa, da vsebuje javni razpis med drugim tudi navedbo o začetku in trajanju koncesije. Ker določa Uredba vsebino javnega razpisa, obstaja tako tudi zakonska podlaga o tem, da sme Uredba določati to, kdaj se sklene koncesijska pogodba in koliko časa lahko traja. Tudi 33. člen ZGJS določa, da koncesijski akt vsebuje tudi začetek in čas trajanja koncesije.

Tožeča stranka zahteva odpravo odločbe o razrešitvi s položaja predsednika uprave družbe, zato po presoji vrhovnega sodišča zahtevek temelji na določbah Zakona o gospodarskih družbah in se neposredno ne nanaša na njeno pogodbo o zaposlitvi in na delovnopravne predpise. Odpoklic članov uprave oziroma pogoje določa ZGD-1. Gre torej za gospodarski spor, za odločanje o njem pa je pristojno okrožno sodišče.

Tudi če se na razpisano prosto mesto generalnega državnega tožilca prijavi le en kandidat in ta izpolnjuje razpisane pogoje, ga Vlada RS ni dolžna predlagati v imenovanje Državnemu zboru RS.