VSRS Sodba II Ips 746/2005

Revizija se zavrne.

Tožeči stranki morata prvotoženi stranki povrniti 579,85 EUR stroškov revizijskega postopka v 15 dneh z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po izteku roka za prostovoljno izpolnitev do plačila.

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbena zahtevka (1) da sta dolžni toženi stranki tožečima strankama omogočiti neovirano uporabo celotne površine javne poti na parc. št. 2188/1 k.o. ... in odstraniti oporni zid in ves material s te poti v delu, ki meji s parcelo F. L. št. 1478/3 iste k.o. in (2) da se F. L. prepove v bodoče s poseki na svoji parceli št. 1478/3 k.o. ... povzročati ovire za promet na javni poti. Presodilo je, da ni pogojev za stvarno pravno varstvo po 4. in 5. členu Zakona o temeljnih lastninsko pravnih razmerjih (Uradni list SFRJ, št. 6/80, v nadaljevanju ZTLR) ter tudi ne za varstvo po prvem odstavku 156. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (Uradni list SFRJ, št. 22/78, v nadaljevanju ZOR).

Sodišče druge stopnje je zavrnilno sodbo potrdilo.

Sodbo pritožbenega sodišča tožeči stranki izpodbijata z revizijo, katere vsebina bo v bistvenem povzeta v nadaljevanju, iz vseh revizijskih razlogov iz prvega odstavka 370. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 26/99 s spremembami in dopolnitvami, v nadaljevanju ZPP).

Revizija je bila vročena toženima strankama in Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije (373. člen ZPP). Prvotoženec je nanjo odgovoril; opozoril je, da tožnika nedovoljeno izpodbijata dejanske ugotovitve nižjih sodišč in da so njuna materialnopravna stališča zmotna. Predlagal je zavrnitev revizije.

Revizija ni utemeljena.

Dejanske trditve, na katerih temeljita tožbena zahtevka, so, da je prvotoženec zgradil betonski oporni zid deloma na javni poti, ki je javno dobro, sicer pa je celoten zid (tudi del, ki stoji na zemljišču prvotoženca) postavljen tako, da ogroža normalno uporabo javne poti.

Vrhovno sodišče uvodoma povdarja, da ZTLR ne daje podlage za stvarno pravno varstvo uporabnika javne ceste zoper tistega, ki ovira njeno rabo. To velja tudi, če nekdo na javno cesto postavi oviro, kakršno bi lahko v konkretnem primeru predstavljal oporni zid. Parcela, ki je javna pot, je javno dobro. Javno dobro je stvar, ki jo v skladu z njenim namenom ob enakih pogojih lahko uporablja vsakdo. Je torej v splošni rabi(1). Splošna raba je pravica javnega in ne zasebnega prava(2). Spori, ki se nanašajo na uporabo dobrin v splošni rabi, niso spori iz premoženjskih ali drugih civilnopravnih razmerij v smislu določbe 1. člena ZPP; za odločanje o njih redna sodišča niso pristojna(3). Če bi torej zahtevka tožečih strank temeljila le na trditvi, da na javni poti zgrajen oporni zid ovira rabo poti, bi moralo sodišče tožbo zavreči. V tem okviru je zato lega opornega zidu nepomembna. Ker se revizija z njo (sicer posredno, ko graja postopanje in uporabo materialnega prava nižjih sodišč v zvezi z ugotovitvijo meje med javno potjo in zemljiščem F. L.) obširno in podrobno ukvarja, ji bo v nadaljevanju (kratko) odgovorjeno.

Sodišče prve stopnje je zaključilo (in pritožbeno sodišče se je s tem strinjalo), da tožeči stranki nista uspeli dokazati, da zid (oziroma vsaj njegov del) leži na zemljišču, ki je javno dobro. Vprašanje lege zidu (njegovega pozicioniranja v prostor) je dejansko vprašanje, zato njegova rešitev ne more biti predmet izpodbijanja z revizijo, ki je izredno pravno sredstvo, namenjeno izključno odpravi pravnih napak, zagrešenih pred nižjima sodiščema (tretji odstavek 370. člena ZPP). Ugotovitev, na kateri parceli leži sporni zid, je bila v konkretnem primeru odvisna od vprašanja poteka meje med parcelama št. 1478/3 in 2188/1 k.o. ... Vprašanje poteka meje med dvema parcelama (ki je po svoji vsebini vprašanje prostorskega obsega lastninske pravice vsakega od mejašev) je lahko dejansko (ko gre zgolj za tehnično opravilo prikaza oziroma prenosa katastrske meje v naravo, ta prikaz pa ni povezan z odločanjem pristojnega organa) ali pravno (ko se meja določa oziroma o njenem poteku odloča pristojni organ).

V konkretnem primeru je meja med zgoraj navedenima parcelama dokončna v smislu določbe prvega odstavka 11. člena Zakona o evidentiranju nepremičnin, državne meje in prostorskih enot (Uradni list RS, št. 52/2000, v nadaljevanju ZENDMPE) oziroma urejena v smislu določbe prvega odstavka 20. člena sedaj veljavnega Zakona o evidentiranju nepremičnin (Uradni list RS, št. 47/2006, v nadaljevanju ZEN; uporablja se od 24.11.2006).(4) Dokončna je postala tako, kot je bila (brez spora) ugotovljena in zamejničana v mejnem ugotovitvenem postopku št. ... Območne geodetske uprave Novo mesto, Izpostave Novo mesto, njena dokončnost pa je bila ugotovljena z odločbo istega upravnega organa z dne 22.5.2003, ki je dokončna. Dokončno mejo (oziroma urejeno mejo v smislu sedaj veljavnega ZEN) je mogoče spremeniti samo v postopku komasacije, parcelacije ali izravnave, do katerih v konkretnem primeru ni prišlo.

Procesno pravilno je z revizijo izpodbijano stališče pritožbenega sodišča, da je bilo prvostopenjsko sodišče na rešitev mejnega ugotovitvenega postopka, ki je tekel pred pristojnim (upravnim) organom, vezano in da ga ni bilo upravičeno reševati samo kot predhodno vprašanje. Po določbi prvega odstavka 13. člena ZPP lahko sodišče, kadar je njegova odločba odvisna od predhodne rešitve vprašanja, ali obstaja kakšna pravica ali pravno razmerje (predhodno vprašanje), pa o njem še ni odločalo sodišče ali kakšen drug pristojen organ, samo reši to vprašanje, če ni s posebnimi predpisi drugače določeno. Iz te določbe a contrario izhaja, da je pravdno sodišče, ko sta pristojno sodišče ali drug pristojen organ že odločila o predhodnem vprašanju kot o glavnem vprašanju, na odločitev vezano in o njem ne more ponovno odločiti:(5) v nasprotnem bi kršilo načelo prirejenosti postopkov(6); tako stališče je to vrhovno sodišče že zavzelo.(7)

Revidenta menita, da pravdno sodišče upravne odločbe ne bi smelo upoštevati tudi zato, ker je nična, saj je z njo v nasprotju s prisilnimi predpisi del parcele, ki je kot javno dobro izvzeta iz prometa, prešel v last prvotoženca.

Res je bilo že odločeno, da sodišče na ničen upravni akt ni vezano (ga pa ne more v pravdnem postopku izreči za ničnega).(8)

Razlogi ničnosti upravne odločbe so lahko različni; lahko so posledica kršitve procesnih ali materialno pravnih pravil (279. člen Zakona o splošnem upravnem postopku, Uradni list RS, št. 24/07, v nadaljevanju ZUP). Toda sankcioniranju pravnih napak v upravnem postopku (vključno z odločbo) so namenjena z zakonom predvidena pravna sredstva. To vrhovno sodišče je že izreklo,(9) da je pravnomočno odločbo, izdano v upravnem postopku, mogoče odpraviti, razveljaviti ali spremeniti samo na podlagi pravnih sredstev, določenih z zakonom (15. in 16. poglavje ZUP). Neupoštevanje dokončne upravne odločbe, s katero je na matičnem področju rešeno predhodno vprašanje (in ponovno), reševanje tega predhodnega vprašanja v pravdi ter s tem odstop od pravila vezanosti sodišča na pravnomočno oziroma dokončno upravno odločbo, je lahko le izjema. Pridržana je samo za tiste najbolj skrajne (v praksi osamljene) primere, ko so po presoji sodišča, ki o zadevi ni odločalo, ker za to ni bilo pristojno, procesne hibe, zagrešene v upravnem postopku, tako pomembne in tako očitne, da odločbe sploh ni mogoče šteti za odločbo in je primerljiva z v teoriji civilnega procesnega prava tako imenovano neobstoječo sodbo (judgement inexistant; primer zanjo je sodba, ki jo izda oseba, ki ni sodnik(10)), posledica takšne (skrajno nekvalitetne) sodbe pa je, da je v primeru, ko se v kateremkoli postopku kdo sklicuje nanjo, dovoljeno prejudicialno ugotavljati njen (pravni) neobstoj. Sicer pa (v civilnem procesnem pravu) ničnost, razen zgoraj obravnavane izjeme, ne pomeni neobstoja sodbe: nična (to je z absolutnimi bistvenimi kršitvami obremenjena) sodba obstaja in lahko postane pravnomočna; ničnost je le razlog za njeno razveljavitev.(11)

V konkretnem primeru tožeči stranki kot razlog za uveljavljano ničnost dokončne upravne odločbe zatrjujeta kršitev materialnega prava (z upravno odločbo urejena meja po trditvah revidentov povzema predhoden dogovor o prepovedanem prometu z zemljiščem, ki je javno dobro; tega - in sploh spremembe poteka meje - nižji sodišči nista ugotovili, v zahtevku ali siceršnjih trditvah tožečih strank površina in prostorska razporeditev zemljišča, ki naj bi bilo predmet nedovoljenega razpolaganja, nista opredeljena). Ne gre torej za izjemo, ko sodišče ne bi smelo upoštevati upravne odločbe na podlagi argumenta, da je ta nična.

Revizijske trditve, ki nasprotujejo stališču o rešitvi predhodnega vprašanja poteka meje z dokončno upravno odločbo (točka 4.3. na 10 - 14 strani revizije), so zato zmotne; judikati, s katerimi tožeči stranki to nasprotovanje utemeljujeta, se ne nanašajo na vprašanje vezanosti sodišča na dokončno upravno odločbo, ampak v prvi vrsti na vprašanje dovoljenosti oziroma prepovedi razpolaganja z javnim dobrim.

Meja med parcelama št. 1478/3 in 2188/1 k.o. ..., urejena z dokončno upravno odločbo, poteka po ugotovitvah nižjih sodišč tako, da sporen oporen zid leži na prvotoženčevi parceli in ne na javni poti. Okoliščina, ali je z upravno odločbo urejena meja (delno) spremenjena (premaknjena v javno dobro), je zato v tej pravdi nepomembna in revizijskemu sodišču ni treba odgovarjati na revizijske trditve, ki uveljavljajo procesne kršitve v postopku pred nižjima sodiščema v zvezi z obravnavanjem in dokazovanjem trditev, da je do premika meje - predvsem v primerjavi s stanjem, kot ga izkazuje skica iz leta 1926, vendarle prišlo (na primer o zavrnitvi po tožečih strankah predloženega strokovnega mnenja M. G., o neupoštevanju odločbe Republiškega inšpektorata št. ... in podobno).

Odgovoriti je treba še na vprašanje, ali tožečima strankama pripada uveljavljano obligacijskopravno varstvo. Po določbi prvega odstavka 156. člena ZOR, na katero opirata svoja zahtevka, lahko vsak zahteva od drugega, da odstrani vir nevarnosti, od katerega njemu ali nedoločenemu številu oseb grozi večja škoda, ter da se vzdrži dejavnosti, iz katere izvira vznemirjanje ali škodna nevarnost, če nastanka vznemirjanja ali škode ni mogoče preprečiti z ustreznimi ukrepi. Tožnika trdita, da jima kot uporabnikoma javne poti nastaja premoženjska škoda: v zid, zaradi njegove lege tik ob vozni površini javne poti, zadevajo njuna (oziroma v njun obrat namenjena) tovorna prevozna sredstva, tovor je potrebno prelagati na manjša vozila ipd.. Meja med javnim (upravnim) in sodnim (civilnopravnim) varstvom je v tem primeru (ker tožnika kot uporabnika javne poti zahtevata odstranitev zidu, ki ju pri rabi ovira) zelo rahla. Ob izhodišču, da je kriterij razmejitve med upravno in sodno pristojnostjo tudi v odgovoru na vprašanje, ali gre za poseg v katero od civilnopravnih pravic ali za poseg v javno sfero,(12) revizijsko sodišče meni, da tožečima strankama sodnega varstva le ni mogoče odreči. Cilj, ki ga s tožbo zasledujeta, je preprečitev, da bi (n)jima v bodoče še nadalje (na zgoraj opisan način) nastajala škoda; škoda pa je poseg v njuno civilnopravno (premoženjsko) sfero.

Po sodbah nižjih sodišč oporni zid prvotoženca, ki leži tik ob (in ne na) javni cesti, ni vir nevarnosti nastanka večje škode. Ugotovili sta, da je parcela št. 2188/1 k.o. ... last drugotožene stranke, ki jo je leta 1998 kategorizirala kot javno pot. Javne poti so najnižja kategorija občinskih javnih cest, saj so namenjene povezovanju naselij ali delov naselij v občini in ne izpolnjujejo meril niti za lokalno cesto. Namenjene so samo določenim vrstam udeležencev v prometu; so krajevne ceste in poti, vaške ceste ter poti, poti za pešce, kolesarje ipd. (4. člen Uredbe o merilih za kategorizacijo javnih cest ŠUradni list RS, št. 49/97Ć). Revizijsko stališče (5. točka revizije), da status ceste (kategorizacija) ni pomemben z vidika uporabe 156. člena ZOR, ni pravilno. Javno pot je treba uporabljati skladno z njeno kategorizacijo. Zato je relevantna le tista večja škoda ali nevarnost njenega nastanka v smislu določbe prvega odstavka 156. člena ZOR, ki nastane pri uporabi javne poti, ki ni v nasprotju z dovoljenim načinom rabe oziroma funkcijo, to pa določa prav kategorizacija (pravilnost upravne odločbe o kategorizaciji ne more biti predmet presoje pravdnega sodišča - 13. člen ZPP in so neupoštevne revizijske trditve, da kategorizacija sporne poti ni pravilna). Bistvo splošne rabe je prav v tem, da javno dobro uporabljajo vsi pod enakimi pogoji, v skladu z namenom rabe in na običajen oziroma družbeno priznan način.(13) Gre za pravico javnega prava.(14)

V konkretnem primeru je bilo ugotovljeno, da je sporna pot namenjena povezovanju delov naselja in da po njej uporabniki lahko "normalno" vozijo osebna vozila, tovorna vozila brez priklopnikov, traktorje, traktorje s priklopniki in podobno, a z omejitvijo: širina poti ob zidu (ki znaša v najožjem delu po ugotovitvah izvedenca Š. 3,20 m) tem vozilom ne omogoča srečevanja. Ugotovljeno je bilo nadalje še, da vir škodne nevarnosti, vendar manjše, oporni zid predstavlja le za vožnje s tovornimi vozili s priklopniki in z vlačilci, ker v takih primerih lahko pride do oplaženja vozila ob oporni zid, da pa uporaba tovrstnih vozil ne pomeni običajne rabe sporne javne poti. Zaključek, da je tudi ob uporabi takšnih vozil podana le nevarnost nastanka manjše škode temelji na ugotovitvi, da sta tožeči stranki dokazali, da je bila škoda, ko je v posamičnih primerih prišlo do oplaženja vozil, zanemarljiva in je znašala med približno 6.000 SIT do največ 36.698,84 SIT.

Presoja, da oporni zid glede na krajevne razmere in običajno rabo sporne poti ni vir nevarnosti nastanka večje škode in da zato niso izpolnjene predpostavke za sodno varstvo tožečih strank po prvem odstavku 156. člena ZOR, je zato materialno-pravno pravilna. Na to presojo ne vplivata legalnost oziroma nelegalnost izgradnje opornega zidu ter protipravnost ravnanja toženih strank (ki sicer ni bila ugotovljena): tudi legalno zgrajen objekt je, če iz njega izvira večja škodna nevarnost za okolico, razlog za varstvo po 156. členu ZOR. Nepomembna je tudi tista škoda tožečih strank, ki je posledica uporabe ali nemožnosti uporabe vozil, za kakršna konkretna pot ni namenjena (npr. škoda na "prevelikih" vozilih zaradi oplaženja ob zid, povečani stroški poslovanja zaradi posamičnih primerov pretovarjanja tovora na manjša vozila). Nevarnost nastanka večje škode pa mora biti konkretna in realna in ne zgolj hipotetična, kakršna je npr. nevarnost, da velika gasilska vozila ne bi mogla hitro intervenirati ipd. (pri čemer se v slednjem primeru znova zastavi vprašanje javnopravnega ali civilnopravnega varstva).

Tudi z revizijo uveljavljane procesne kršitve niso bile zagrešene. Nekatere trditve o njihovem obstoju so bile doslej že zavrnjene, na preostale bo odgovorjeno v nadaljevanju. Tako ne drži, da bi pritožbeno sodišče zagrešilo absolutni bistveni kršitvi določb pravdnega postopka iz 8. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, nanizane v 1. točki (stran 2-6) revizije. Predvsem ni mogoče upoštevati tistih revizijskih trditev, ki procesne kršitve uveljavljajo neobrazloženo oziroma sklicevaje se na (neponovljene) pritožbene navedbe (na primer točka 1.2.) ter tistih, s katerimi (sicer pod krinko zatrjevanih procesnih kršitev) revidenta grajata dejanske ugotovitve nižjih sodišč, ki so bile podlaga presoji, da ni nevarnosti nastanka večje škode (točka 1.1.). Na pritožbene trditve o nerelevantnosti kategorizacije sporne javne poti (točka 1.3. revizije), je bilo odgovorjeno v drugem odstavku na 7. strani sodbe sodišča druge stopnje (le, da je bilo stališče pritožbenega sodišča drugačno od tistega, za katerega se zavzemata revidenta) in ne drži, da izpodbijana sodba o tem nima razlogov. Glede zavrnitve strokovnega mnenja M. G. (točka 1.4. revizije), ki se sicer nanaša na ugotovitev dejstev, ki jih v pravdi ni dovoljeno ugotavljati (13. člen ZPP) oziroma so bila za odločitev nepomembna, se je revizijsko sodišče opredelilo že zgoraj, procesne kršitve pa ne predstavlja niti zavrnitev izvedbe dokaza z zaslišanjem priče S. P., saj okoliščine, o katerih naj bi izpovedal (da namreč ni resnična izpoved prvotoženca, da mu vaščani niso nikoli rekli, naj škarpo odstrani in da so mu jo celo pomagali graditi), niso relevantne, kar sta pojasnili obe nižji sodišči (prvostopno v drugem odstavku na 4. strani in drugostopenjsko v drugem odstavku na 9. strani sodbe). Prav tako ne drži, da naj pritožbeno sodišče ne bi obravnavalo pritožbe celovito, saj da ni obravnavalo navedb o tem, da zid stoji na javni poti: kot pravilno je sprejelo ugotovitev prvostopenjskega sodišča, da je zid zgrajen na zemljišču prvotoženca, pri čemer se je sklicevalo na dokončno upravno odločbo o ureditvi meje in pojasnilo, da je pravdno sodišče na takšno odločbo vezano (6. stran sodbe sodišča druge stopnje).

V zvezi z uveljavljanimi procesnimi kršitvami, nanizanimi pod točko 2. revizije, vrhovno sodišče znova opozarja, da, ker je revizija izredno pravno sredstvo z omejenim obsegom izpodbijanja pravnomočne sodbe in ker je mogoče procesne kršitve uveljavljati le obrazloženo, zgolj sklicevanje na posamezne dele pritožbe (v konkretnem primeru na 1. in 4. točko pritožbe) ne zadošča. V preostalem revizija v tem delu (2. točka) nedovoljeno graja dejanske ugotovitve prvostopenjskega sodišča glede lege spornega opornega zidu, o poteku oziroma zatrjevani (nedovoljeni) spremembi meje v škodo javne poti in o okoliščinah, relevantnih za zapolnitev pravnega standarda večje škodne nevarnosti.

Revizija tožečih strank je torej neutemeljena in jo je vrhovno sodišče zavrnilo (378. člen ZPP).

Ker z revizijo nista uspeli, tožeči stranki nista upravičeni do povrnitve stroškov revizijskega postopka, pač pa morata stroške tega postopka povrniti prvotožencu (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP). Te predstavljajo nagrada za zastopanje v postopku z izrednim pravnim sredstvom, odmerjena po Odvetniški tarifi in povečana za 20 % DDV in za 2 % iz naslova materialnih stroškov ter sodna taksa za odgovor na revizijo, odmerjena po Taksni tarifi.

-------.-------

Op. št. (1): Glej prvi odstavek 19. člena sedaj veljavnega Stvarnopravnega zakonika (Uradni list RS, št. 87/2002, v nadaljevanju SPZ). Op. št. (2): Renato Vrenčur, v: Miha Juhart in soavtorji, Stvarnopravni zakonik s komentarjem, GV Založba, Ljubljana 2004, stran 129. Op. št. (3): Ibidem, stran 128; enako Miha Juhart, Matjaž Tratnik, Renato Vrenčur, Stvarno pravo, GV Založba, Ljubljana 2007, stran 73. Op. št. (4): Dokončna je meja parcele, ki je urejena oziroma določena z dokončno upravno ali pravnomočno sodno odločbo in ki ima s predpisano natančnostjo določene koordinate zemljiško katastrskih točk v državnem koordinatnem sistemu. Meje, ki so bile urejene v mejno ugotovitvenem postopku, v postopku izdelave zemljiškega katastra (nove izmere) ali v postopku prenosa mej v naravo po podatkih zemljiškega katastra po Zakonu o zemljiškem katastru (Uradni list SRS, št. 16/74, v nadaljevanju ZZK) se štejejo za dokončne, če so določene s koordinatami zemljiškoknjižnih točk, ki so določene s predpisano natančnostjo, in če iz zapisnikov jasno izhaja, da so se lastniki strinjali s potekom mej, ki so bile v postopku označene z mejniki (prvi odstavek 100. člena ZENDMPE). Odločba geodetske uprave o dokončnosti meje ni konstitutivna (peti odstavek 100. člena istega zakona). Op. št. (5): Primerjaj Siniša Triva in Mihajlo Dika, Građansko parnično procesno pravo, sedma izdaja, Narodne novine d.d., Zagreb 2004, stran 100 ter Vesna Rijavec, v: Lojze Ude in soavtorji, pravni postopek, Zakon s komentarjem, prva knjiga, Založba Uradni list in Gospodarski vestnik Založba, Ljubljana 2005, stran 121 in sledeče. Op. št. (6): Jože Juhart, pravdni postopek, Ljubljana 1974, stran 41 in Lojze Ude, civilno procesno pravo, Založba Uradni list Republike Slovenije, Ljubljana 2002, stran 132 - 134. Op. št. (7): Primerjaj zadevi II Ips 392/99, II Ips 315/2005.Op. št. (8): Jože Juhart, že citirano delo, stran 43. Op. št. (9): Primerjaj zadevo II Ips 315/2005.Op. št. (10): Siniša Triva, Mihajlo Dika, citirano delo, stran 684. Op. št. (11): Ibidem, stan 679.Op. št. (12): Primerjaj sodbo II Ips 611/94.Op. št. (13): Andrej Berden, v: Miha Juhart in soavtorji, Stvarnopravni zakonik s komentarjem, GV Založba, Ljubljana 2004, stran 128. Op. št. (14): Ibidem.