157. člen ZOR

Meja med javnim (upravnim) in sodnim (civilnopravnim) varstvom je v tem primeru (ker tožnika kot uporabnika javne poti zahtevata odstranitev zidu, ki ju pri rabi ovira) zelo rahla. Ob izhodišču, da je kriterij razmejitve med upravno in sodno pristojnostjo tudi v odgovoru na vprašanje, ali gre za poseg v katero od civilnopravnih pravic ali za poseg v javno sfero, revizijsko sodišče meni, da tožečima strankama sodnega varstva le ni mogoče odreči. Cilj, ki ga s tožbo zasledujeta, je preprečitev, da bi (n)jima v bodoče še nadalje (na zgoraj opisan način) nastajala škoda; škoda pa je poseg v njuno civilnopravno (premoženjsko) sfero. Revizijsko stališče, da status ceste (kategorizacija) ni pomemben z vidika uporabe 156. člena ZOR, ni pravilno. Javno pot je treba uporabljati skladno z njeno kategorizacijo. Zato je relevantna le tista večja škoda ali nevarnost njenega nastanka v smislu določbe prvega odstavka 156. člena ZOR, ki nastane pri uporabi javne poti, ki ni v nasprotju z dovoljenim načinom rabe oziroma funkcijo, to pa določa prav kategorizacija (pravilnost upravne odločbe o kategorizaciji ne more biti predmet presoje pravdnega sodišča - 13. člen ZPP in so neupoštevne

Ustava v 1. odstavku 37. člena zagotavlja tajnost pisem in drugih občil kot posebno obliko (kategorijo) pravice zasebnosti (35. člen Ustave). Pravico je mogoče kršiti ne le v primeru, ko tretja oseba na nek nedovoljen način pride do komunikacijskega sredstva - pisma in se na ta način seznani z njegovo vsebino, temveč tudi, če se vsebina pisma brez dovoljenja javno objavi (v tisku, knjigi ali na drugačen način tako, da postane dostopna javnosti), pa to javnosti ni bilo namenjeno (npr. odprto pismo). Objava pisma načeloma ni dovoljena, če ni dovoljenja prizadete osebe. Prizadeta oseba pa je predvsem pošiljatelj, saj je predvsem on tisti, katerega osebnost se izraža skozi pisano besedo (je pa seveda tudi naslovnik, če se npr. vsebina pisma tiče njegovega zasebnega življenja ali če je njemu namenjeno pismo prišlo v roke drugi osebi). Lastništvo pisma naslovniku ne daje proste razpolage z njim tako, da z vsebino pisma seznani kogarkoli (tako da mu pokaže pismo, pove za njegovo vsebino ipd.). Tudi naslovnika veže pošiljateljeva pravica pisemske tajnosti - toliko bolj, za kolikor bolj osebno pismo gre oziroma kolikor bolj

Za novo škodo gre takrat, kadar ob priznanju prve škode oziroma odmere odškodnine zanjo, ta še ni bila znana in njenega nastanka ni bilo moč predvideti, kljub temu pa se kasneje pojavi. Zanjo morajo biti kumulativno podane vse predpostavke odškodninske odgovornosti. Sodišče mora tako ugotoviti, da je (nova) škoda nastala, da je ta v vzročni zvezi s škodnim dogodkom, da je ta dodatna škoda taka, da niti tožnik niti zavezanec za plačilo odškodnine zanjo nista mogla vedeti in nikakor ne predvideti njenih posledic ter zato ni bila predmet plačila odškodnine - v konkretnem primeru sklenitve poravnave.

Država ne odgovarja odškodninsko tožniku, ki je med služenjem vojaškega roka med spanjem padel iz zgornjega pograda in o nemirnem spancu ni obvestil nadrajenih.

Sporno je, ali je tožnica prejela odškodnino za vso škodo, ki je v vzročni zvezi z nesrečo pri delu. V tožbi je navedeno, da je tožnici prenehalo delovno razmerje, da se ne more zaposliti in da je njena brezposelnost v vzročni zvezi s škodnim dogodkom. Če bi tožnici prenehalo delovno razmerje pri drugotoženi stranki proti njeni volji, potem bi bile trditve v njenih okoliščinah utemeljene, toda sodišči prve in druge stopnje sta ugotovili, da je bila tožnica po delovni zakonodaji socialno zaščitena in ji brez njenega soglasja delovno razmerje pri toženi stranki 26.2.1994 ne bi moglo prenehati. Prav njeno soglasje za to, da ne bo več delala pri drugi toženi stranki, pa je prekinilo vzročno zvezo med nesrečo pri delu dne 17.1.1989 in izgubo plače od 1.4.1994 dalje.

Zastaranje pregona je predvideno v zakonu, zato ni nedopustno ravnanje. Potek zastaralnega roka je dogodek, ki je imel za tožnika ugodne posledice, saj mu je bil vrnjen odvzeti denar. Zato je pravilna utemeljitev sodbe, da zastaranje pregona ni nedopustno ravnanje

Sodišče v nepravdnem postopku ni pristojno za klasifikacijo zbirke podatkov kot arhivskega gradiva v smislu uradne in neuradne evidence. Ni pristojnosti sodišča v nepravdnem postopku varstva osebnih podatkov, da prepove uporabo arhivskega gradiva v konkretnem postopku zaradi denacionalizacije ali v postopku za ugotovitev državljanstva. To sta upravna postopka, ki potekata pri pristojnih državnih organih po pravilih, ki veljajo za upravne postopke. O tem, katere dokaze uporabi ali sme uporabiti, odloči vsak organ sam v konkretnem postopku. Zaradi prirejenosti različnih postopkov sodišče ne more odrediti, da določenega dokaza upravni organ ne sme uporabiti oziroma upoštevati.

Zahtevka za prenehanje s kršitvami pravice osebnosti po prvem in drugem odstavku 157. členu ZOR in za plačilo odškodnine za duševno bolečino zaradi okrnitve pravice osebnosti po 200. členu ZOR lahko temeljita na istem historičnem dogodku, imata pa delno specifični dejanski podlagi in različni materialno pravni podlagi. Varstvo pravic zasebnosti in osebnostnih pravic (ki niso posebej naštete) zagotavlja URS v 35. členu. Po tem določilu je zagotovljena nedotakljivost človekove telesne in duševne celovitosti, njegove zasebnosti ter osebnostnih pravic. Po četrtem odstavku 15. člena URS pa sta zagotovljeni sodno varstvo človekovih pravic in temeljnih svoboščin ter pravica do odprave posledic njihove kršitve. Predmet takega varstva je lahko tudi vznemirjanje s telefonskimi klici.

Že iz preproste primerjave obeh blagovnih znamk izhaja, da je zamenljivost možna že na prvi pogled. Za odstranitveni zahtevek (tč. 3 in 5. izreka odločbe) tožeča stranka res nima podlage v določbah ZIL. Vendar pa že temeljne pravice (med katere sodijo tudi osebnostne pravice) ustavno sodna praksa priznava tudi pravnim osebam, če se katera od pravic lahko nanaša na bistvene elemente pravne osebe (na primer premoženje, svobodo podjetništva, enakopravnost, pravice iz ustvarjalnosti in podobno). Zato je potrebno pravni osebi na splošno priznati, da je lahko subjekt osebnostnih pravic, seveda v okviru kroga osebnostnih pravic, ko so združljive z značilnostmi pravne osebe.

Za odločitev o zahtevku za izbris imena pokojnika in drugih njegovih osebnih podatkov iz spomenika zamolčanim žrtvam druge svetovne vojne je treba ugotoviti, kdo je lastnik spomenika.

Iztožljivosti pravice do odgovora na informacijo v smislu prvega odstavka 9. člena ZJG (in 40. člena Ustave RS) ni mogoče razlagati tako široko kot izvaja revizija. Predpostavka za uveljavitev take pravice je poleg običajne vsebine, ki jo je možno pripisati pojmu odgovora na objavljeno informacijo, tudi prizadetost pravice ali interesa tistega, ki zahteva objavo odgovora. Ta prizadetost pa mora biti navezana na dejstva in podatke iz informacije. Pri tem se pri pravici do odgovora opozarja še na javni interes "po seznanitvi z resničnimi dejstvi in podatki". Ker se z odgovorom odgovarja na dejstva in podatke, mora te vsebine vsebovati tudi sam odgovor oziroma jih mora obravnavati. Na podlagi tega je zaključiti, da je mogoče zahtevati odgovor le na informacije, ki vsebujejo dejstva in navedbe in ne na kakršnekoli (nanašajoče se na mnenja, polemiko in podobno) in da se mora odgovor nanašati na tako vsebino informacije. Ta zaključevanja imajo oporo tudi v 16. členu ZJG. Namreč take predpostavke za objavo odgovora na informacijo morajo biti izpolnjene, če naj se iztoži brezplačna objava odgovora. Od teh predpostavk neodvisne objave pa se lahko dosežejo le na druge načine, kot jih omog

Če naj določba 157. člena ZOR doseže svoj namen, ne zadošča zgolj zahtevek na opustitev oziroma prepoved kršitve, ki še traja (glej A. Finžgar, Osebnostne pravice, Slovenska akademija znanosti in umetnosti, Ljubljana, 1985, str. 47 in 48 ter A. Polajnar-Pavčnik, Temeljne pravice kot osebnostne pravice, v knjigi Temeljne pravice, Cankarjeva založba Ljubljana, 1997, str. 168). Glede na naravo kršitve in nevarnost, da se bodo kršitve ponovile, je potreben tudi zahtevek na preprečitev posega, uveljavljati je torej mogoče tudi prepovedno tožbo. V 1. odstavku 15. člena Ustave je določeno, da se človekove pravice in temeljne svoboščine uresničujejo neposredno na podlagi ustave. Če torej varstva ni mogoče doseči na enega od načinov, ki jih določa zakon, ga je mogoče uveljavljati neposredno na podlagi ustave same. Zasebnost ne zajema le "ozkega notranjega kroga posameznika in družine". Od primera do primera je treba ugotavljati vsebino tega pravnega standarda. Potrebno je ločevanje članstva (ki ni javno) od združenja in njegove dejavnosti (ki sta javna). Zahteva po objavi članstva nekega združenja lahko pomeni celo kršitev pravice do združevanja (42. člen ustave,

Revizijsko sodišče ugotavlja, da se z revizijo pobija le višina prisojene odškodnine in ne tudi odškodninska podlaga, čeprav revizija poudarja pomen demantija, ki ga tožnik ni izrabil. Torej se ne trdi, da bi lahko demanti preprečil ali odpravil škodo, temveč naj bi jo delno le zmanjšal. Sodišči prve in druge stopnje sta ocenili, da bi bil obseg tožnikovih duševnih bolečin manjši, če bi bil zahteval objavo odgovora v M. (t.j. demantija) in ker se te možnosti ni poslužil, sta zato priznali nekaj nižjo odškodnino kot bi je sicer. Po revidentkinem stališču bi se zaradi opustitve navedenega pravnega varstva morala odškodnina še bolj znižati. Revizijsko sodišče se sicer strinja, da je priznana odškodnina previsoka (in kar predstavlja delno zmotno uporabo 200. člena ZOR), ne sprejema pa zgoraj navedenega stališča. Človekova zasebnost, njegove osebnostne pravice, čast in dobro ime, so dobrine, ki so lahko med drugim predmet kazenskopravnega in civilnopravnega varstva. Samo civilnopravno varstvo je lahko različnih vrst (po 157, 199, 200 členih ZOR), izbira oblike varstva pa je prepuščena prizadetemu, medtem ko v primeru spora odloča o utemeljenosti zahtevanega varstva sodišče. Posledice

Predlagatelji ne morejo zahtevati pravnega varstva na podlagi določbe 2. točke 1. odstavka 17. člena v postopku, urejenem v ZVOP od 18. do 25. člena. V spornem primeru bi udeležena krajevna skupnost, z zapisom spornih osebnih podatkov na spominsko ploščo, lahko posegla le v pravico do varstva osebnih podatkov umrlih - kolikor bi bilo o takem posegu po določbah ZVOP mogoče govoriti - ne pa v pravico do varstva osebnih podatkov predlagateljev kot njihovih živečih sorodnikov. Toda določbe ZVOP take razlage ne omogočajo. Osebnostne pravice posameznika praviloma prenehajo z njegovo smrtjo. Postmortalno trajanje je mogoče dopustiti le pri tistih osebnostnih pravicah, pri katerih je to nedvoumno določeno v zakonskih določbah (glej npr. 59. člen Zakona o avtorski in sorodnih pravicah). ZVOP ne ureja postmortalnega varstva pravice do varstva osebnih podatkov. Enajsti in dvanajsti predlagatelj sta Združenje borcev in udeležencev NOB O. Š. L. in Zveza borcev NOV Slovenije Krajevni odbor G.. Po 157. členu ZOR lahko zahteva pravno varstvo tisti, katerega osebnostne pravice so bile kršene, torej neposredni oškodovanec. Zato navedeni združenji ne moreta na podlagi 157. čl

Pripadnik, član etnične, verske, stanovske, socialne, politične, zgodovinske ali podobne skupine, je po 157. členu ZOR aktivno legitimiran le, če gre za kršitev njegovih osebnostnih pravic, torej tistih, ki so povezane z njegovo osebnostjo, ne pa tudi v primerih, ko se nedopustno ravnanje nanaša na celotno skupino ali njene nedoločene člane, ki niso individualno prepoznavni. In, pravna oseba je aktivno legitimirana po 157. členu ZOR le, če nedopustno ravnanje krši njene osebnostne pravice (npr. do dobrega imena, do zaupanja) kot institucije, ne pa tudi če krši osebnostne pravice njenih članov, ki jih združuje.

Sodišče prve stopnje je prezgodaj in nepravilno odločilo, da se tožničino duševno trpljenje ni manifestiralo v eni od oblik nepremoženjske škode, ki bi opravičevala pravico do denarne odškodnine oz. da ni bilo dovolj dolgotrajno in intenzivno. Res je sicer, da je škoda eden od štirih elementov, ki morajo biti kumulativno podani za nastanek odškodninske obveznosti, in da pride denarna odškodnina v poštev šele tedaj, ko škode ni mogoče preprečiti (156. člen ZOR) oz. doseči prenehanje dejanja, s katerim se krši človekova osebnostna pravica (157. člen ZOR). Tudi satisfakcija nepremoženjske narave ima po določilu 199. člen ZOR prednost pred denarno satisfakcijo, vendar so njene možnosti omejene. Zato denarne odškodnine v primeru duševnih bolečin zaradi razžalitve dobrega imena in časti oz. drugih pravic osebnosti ni mogoče izključevati ali jo prisojati bolj strogo, kot v primeru drugih duševnih bolečin, ki so navedene v 200. členu ZOR.