VSRS Sodba II Ips 595/2004

Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

Sodišče prve stopnje je s sklepom zaradi umika tožbe zoper drugo toženo stranko v celoti in zoper tretjo toženo stranko v delu glede plačila odškodnine postopek v tem obsegu ustavilo, s sodbo pa je prvi toženi stranki in četrti toženi stranki naložilo uničenje vseh primerkov promocijskih plakatov ter fotolitov za tisk plakatov in oglasov, na katerih je upodobljena tožnica, prvi toženi stranki pa je naložilo tudi še plačilo odškodnine tožnici (za nepremoženjsko škodo, ki jo je slednja pretrpela zaradi posega v njene osebnostne pravice z nedovoljeno javno uporabo njene podobe na promocijsko-propagandnem gradivu) v znesku 600.000 SIT ter povračilo njenih pravdnih stroškov v višini 105.347 SIT, oboje z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izdaje sodbe dalje do plačila. V preostalem je sodišče prve stopnje zahtevek tožnice - torej v celoti tudi njen zoper petega toženca uperjen zahtevek za nerazdelno plačilo odškodnine - zavrnilo. Glede na tak izid postopka je sodišče prve stopnje tožnici naložilo plačilo pravdnih stroškov tretje, četrte in pete tožene stranke v zneskih in z obrestmi, kot je navedeno v izreku prvostopenjske sodbe.

Sodišče druge stopnje je tožničini pritožbi delno ugodilo in izpodbijano sodbo v zavrnilnem delu glede petega toženca in glede odločitve o prepovednem zahtevku delno tako spremenilo, da je tudi petemu tožencu naložilo obveznost plačila (nerazdelno s prvo toženo stranko) tožnici na prvi stopnji prisojene odškodnine v znesku 600.000 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izdaje sodbe dalje do plačila, prvi toženki in petemu tožencu pa prepovedalo sleherno javno objavljanje fotografij, ki jih je napravil peti toženec in na katerih je upodobljena tožnica, medtem ko je v preostalem pritožbo tožnice in v celoti pritožbo prve toženke zavrnilo ter v nespremenjenih a izpodbijanih delih potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Glede na delno drugačen izid pravde v postopku na drugi stopnji je pritožbeno sodišče temu ustrezno odločilo tudi o stroških postopka.

Zoper sodbo sodišča druge stopnje je Vrhovno državno tožilstvo Republike Slovenije vložilo zahtevo za varstvo zakonitosti. Izpodbija jo le v delu, s katerim je sodišče druge stopnje z delno spremembo zavrnilnega dela prvostopenjske sodbe tudi petemu tožencu naložilo, da mora solidarno s prvo toženko tožnici plačati odškodnino v znesku 600.000 SIT in ji povrniti stroške postopka - torej v delu odločitve glede petega toženca iz prvega odstavka pod 2. točko ter iz prvega in četrtega odstavka pod 3. točko izreka sodbe sodišča druge stopnje. Sodišču druge stopnje očita, da je zmotno uporabilo 35. člen Ustave Republike Slovenije ter določbe prvega odstavka 154. člena in 200. člena Zakona o obligacijskih razmerjih, v postopku pa kršilo določbo 1. točke prvega odstavka 358. člena Zakona o pravdnem postopku, kar naj bi vplivalo na zakonitost odločitve in s tem privedbo do bistvene kršitve določb pravdnega postopka po prvem odstavku 339. člena istega zakona. Predvsem opozarja na umik tožbe v delu o zahtevku za plačilo odškodnine zoper tretjo toženo stranko, kateri je peti toženec izročil fotografije tožnice - kar naj bi pomenilo, da se v obravnavanem postopku ni izkazala odškodninska odgovornost tretje tožene stranke za kršitev osebnostnih pravic tožnice in da torej tudi peti toženec ne more odškodninsko odgovarjati zaradi objave tožničinih fotografij. Zgolj izročitev fotografij oziroma diapozitivov s tožničino podobo tretji toženi stranki, katere odškodninske odgovornosti tožnica po umiku tožbe ni uveljavljala, ne pomeni posega v njene osebnostne pravice po 35. členu Ustave, niti povzročitve posledic tega posega - duševnih bolečin, ki jih zatrjuje tožnica. Ravnanje petega toženca po mnenju iz zahteve ni odškodninski temelj po 200. členu Zakona o obligacijskih razmerjih, ker je ta odškodninski temelj podan le ob izhodišču, da je kršitev osebnostne pravice podana. "Tožnik" (pravilno očitno peti toženec) spornih fotografij ni objavil. Diapozitiv je izročil sodišču takoj po vložitvi tožbe. Zato je po mnenju vrhovnega državnega tožilstva tožbeni zahtevek zoper petega toženca utemeljen le v delu o prepovedi javnega objavljanja fotografij, na katerih je upodobljena tožnica, ne pa tudi v delu za plačilo odškodnine.

Sodišče druge stopnje je pri sojenju brez obravnave poseglo v dokazno oceno sodišča prve stopnje, zato je po mnenju vrhovnega državnega tožilstva podana tudi v uvodu navedena bistvena kršitev določb pravdnega postopka. Sodišče prve stopnje je dokazno ocenilo in odločilo, da je zaradi objave fotografij tožnice brez njenega dovoljenja odškodninsko odgovorna prva toženka, ki je pri tretji toženi stranki naročila in plačala promocijski material za potrebe vinskega sejma s podobo tožnice. Povzročitelj škode je odškodninsko odgovoren le, če je škodo povzročil (prvi odstavek 154. člena Zakona o obligacijskih razmerjih). Peti toženec ni bil v nobenem razmerju s prvo toženko in je zato morebitna škoda tožnici nastala brez njegove krivde. Vzročna zveza med njegovim ravnanjem in škodo je po mnenju iz zahteve za varstvo zakonitosti pretrgana, ker tožnica zaradi umika tožbe ni izkazala odškodninske odgovornosti tretje tožene stranke, kateri je peti toženec izročil sporne fotografije. Po dokazni oceni sodišča prve stopnje teh fotografij kot njihov avtor ni izročil tretji toženi stranki za izdelavo spornega promocijskega materiala in je slednja torej samovoljno uporabila fotografije za izdelavo spornega plakata. Med tožnici nastalo škodo in ravnanjem petega toženca, ki je le izročil fotografije tretji toženi stranki, ni vzročne zveze. Tožnici škoda ni nastala s tem ravnanjem petega toženca, ampak s poznejšo objavo fotografij, za katero je po umiku tožbe zoper tretjo toženo stranko odgovorna le prva toženka. Zato je - kot je navedeno v zahtevi za varstvo zakonitosti - sodišče prve stopnje pravilno odločilo, da peti toženec ni odgovoren za kršitev osebnostnih pravic tožnice, kar je materialnopravni temelj obravnavanega pravdnega postopka. Vrhovno državno tožilstvo predlaga delno spremembo sodbe sodišča druge stopnje na način, da bo v izpodbijanem delu tožničina pritožba zoper sodbo sodišča prve stopnje zavrnjena in odločeno, da peti toženec ni dolžan tožnici plačati s sodbo sodišča druge stopnje dosojene odškodnine, pravdnih stroškov pred sodiščem prve stopnje in pritožbenih stroškov.

Po določbi 375. člena v zvezi z drugim odstavkom 391. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 do 90/2005) je bila zahteva za varstvo zakonitosti vročena strankam tega postopka, vendar nobena nanjo ni odgovorila.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Spričo zatrjevane bistvene kršitve določb pravdnega postopka po prvem odstavku 339. člena v zvezi s 1. točko 358. člena ZPP je vrhovno sodišče moralo najprej presoditi utemeljenost tega, sodišču druge stopnje namenjenega očitka, saj je zakonitost sicer grajanega načina ugotovitve pravno relevantnih dejstev v pravnomočno končanem postopku pogoj, ki mora biti izpolnjen za preizkus materialnopravne pravilnosti izpodbijane odločitve in ki ga je v postopku z zahtevo za varstvo zakonitosti vselej mogoče opraviti le ob upoštevanju v pravnomočni odločbi ugotovljenega dejanskega stanja (drugi odstavek 387. člena ZPP).

Pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti je sleherni preizkus izpodbijane pravnomočne odločbe po uradni dolžnosti izključen; omejen je strogo le na kršitve, ki so v zahtevi izrecno in obrazloženo uveljavljane (prvi odstavek 391. člena ZPP). Kot procesna kršitev uveljavljan in sodišču druge stopnje namenjen očitek je v zahtevi obrazložen izključno le s posplošeno trditvijo, da je "sodišče druge stopnje pri sojenju brez obravnave poseglo v dokazno oceno sodišča prve stopnje" (čemur sledi še pravna kvalifikacija te trditve). Kako naj bi to bilo storjeno in na katera odločilna dejstva naj bi se ta poseg v dokazno oceno nanašal, v obrazložitvi zahteve za varstvo zakonitosti ni z ničemer pojasnjeno, saj se preostali del obrazložitve nanaša le še na materialnopravno videnje zadeve s perspektive vlagatelja zahteve. S tem v zvezi je brez slehernega pomena sklicevanje v zahtevi na dejansko ugotovitev sodišča prve stopnje, da peti toženec ni izročil fotografij tretji toženi stranki za izdelavo spornega promocijskega materiala in da je slednja fotografije, ki jih ji je izročil peti toženec, samovoljno uporabila za izdelavo spornega plakata. To dejansko ugotovitev sodišča prve stopnje je namreč sodišče druge stopnje izrecno sprejelo (glej razloge ob koncu na 7. strani sodbe sodišča druge stopnje) in pri svojem drugačnem materialnopravnem sklepanju izhajalo iz dejstev, ugotovljenih v sodbi sodišča prve stopnje. Vprašanje, ali je (drugačen) materialnopravni sklep sodišča druge stopnje oprt le na dejstva, ugotovljena v sodbi sodišča prve stopnje, ali pa je morda posledica tudi sklepanja iz tako ugotovljenih (torej znanih) dejstev na obstoj drugih dejstev, v obravnavanem primeru ni odločilno. V zahtevi zatrjevana procesna kršitev namreč ni obrazloženo uveljavljana - zlasti ne v smeri graje morebitne metode ugotavljanja dejanskega stanja po pravilih o t.i. indičnem sklepanju v postopku na drugi stopnji. Sploh pa je sodišče druge stopnje oprlo izpodbijano določitev o delni spremembi prvostopenjske sodbe na določbo 4. točke 358. člena ZPP - izhajajoč torej iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje kot pravilnih in popolnih, nekonsistenten pa je tudi predlog iz zahteve (na katerega vrhovno sodišče sicer ni vezano) za spremembo izpodbijane sodbe ob zatrjevani kršitvi procesnopravne narave. Ker je slednja v zahtevi le zatrjevana, ne pa tudi obrazloženo uveljavljana, ne more biti upošteven razlog za uspešno izpodbijanje pravnomočne sodbe.

Tudi z vidika pravilne uporabe materialnega prava ni odločilnega pomena v postopku na prvi stopnji ugotovljeno in v sodbi sodišča druge stopnje sprejeto dejstvo, da peti toženec ni izročil okrog 100 avtorskih fotografij in diapozitiva s posnetkom tožnice tretji toženi stranki z namenom, da se uporabijo pri izdelavi javnosti namenjenega promocijskega materiala. Materialnopravni sklep o (tudi) njegovi odškodninski odgovornosti je namreč oprt na še nadaljnje dejanske (in s tem neizpodbojne) ugotovitve v pravnomočni sodbi, da je peti toženec profesionalni fotograf, da je izročil fotografije oziroma diapozitiv s tožničino podobo tretji toženi stranki kot gospodarski družbi, katere dejavnost je bila prav oglaševanje in izdelava reklamnega oz. promocijskega materiala, ne da bi pri tem dogovorno izključil možnost javne objave tretji toženi na razpolago danega slikovnega gradiva in da je torej tudi to možnost dopustil oziroma pristal nanjo (obrazložitev na koncu 7. in na začetku 8. strani sodbe sodišča druge stopnje). Na teh dejstvih zgrajenemu sklepu o nezadostni skrbnosti petega toženca, ki se s fotografijo poklicno ukvarja in o (tudi) njegovem prispevku z lahkomiselnim ravnanjem, s katerim je omogočil nastanek povsem predvidljivih škodljivih posledic, ni z vidika pravilne uporabe materialnega prava ničesar očitati. Sklepu o odškodninski soodgovornosti petega toženca tudi ni v napoto sklicevanje v zahtevi na dejstvo, da je tožnica umaknila tožbo zoper tretjo toženo stranko v delu glede zahtevka za plačilo odškodnine, ki ga vrhovno državno tožilstvo nerazumljivo ponuja kot nosilni argument za pretrganje vzročne zveze med ravnanjem petega toženca in tožnici nastalo škodo, ker da "tožeča stranka zaradi umika tožbe ni izkazala odškodninske odgovornosti tretje tožene stranke". Pritrditev razlogovanju v zahtevi bi izničilo učinke solidarnosti, uzakonjene v primerih več povzročiteljev iste škode, ki se kažejo v oškodovancu na razpolago dani možnosti uveljavljanja celotnega poplačila od katerega koli izmed več solidarnih zavezancev (414. člen ob nastanku škode še veljavnega Zakona o obligacijskih razmerjih - ZOR). Ob tem naj bo še opozorjeno, da je tudi sicer nedopustnost posega v tožničine osebnostne pravice z ravnanjem tretje tožene stranke že v sodbi sodišča prve stopnje izrecno ugotovljena (konec 10. in začetek 11. strani prvostopenjske sodbe), medtem ko je umik tožbe zoper tretjo toženo stranko (le v delu glede zahtevka za plačilo odškodnine) po navedbah tožnice in ugotovitvah sodišča izključno le posledica zoper tretjo toženo stranko uvedenega stečajnega postopka in opustitve pravočasne priglasitve tožničine terjatve v stečajnem postopku.

Ker se po obrazloženem izkaže, da v zahtevi upoštevno uveljavljani razlogi niso podani, je bilo treba zahtevo za varstvo zakonitosti na podlagi določbe 378. člena v zvezi z drugim odstavkom 391. člena ZPP kot neutemeljeno zavrniti.