VSRS Sodba in sklep II Ips 660/2003

Revizija glede odločitve o odškodnini za tretjo tožnico se zavrže.

V ostalem delu se revizija zavrne.

V ljubljanskih zaporih je 24.10.1998 ponoči med spanjem umrl 18-letni A. A., sin prvih dveh tožnikov in brat tretje tožnice. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je do smrti prišlo zaradi več skupaj delujočih vzrokov in ocenilo, da je toženka odgovorna do 1/3, ostali del pa odpade na neposrednega oškodovanca. Njegovemu očetu in materi je odmerilo odškodnino za duševne bolečine zaradi smrti svojca vsakemu po 2,300.000 SIT, sestri pa 1,900.000 SIT, in glede na delež odgovornosti toženki naložilo, da plača prvima dvema tožnikoma vsakemu po 766.666 SIT, tretji tožnici pa 633.333 SIT odškodnine.

Presežni tožbeni zahtevek je zavrnilo in še odločilo o pravdnih stroških.

Sodišče druge stopnje je delno ugodilo pritožbi tožnikov in ocenilo, da znaša toženkin delež odgovornosti 1/2, da je bila višina odškodnine pravilno odmerjena in da mora zato toženka plačati prvima dvema tožnikoma vsakemu še po 383.344 SIT, tretji tožnici pa še 316.667 SIT odškodnine. V ostalem delu je pritožbo tožnikov zavrnilo. Toženkini pritožbi je ugodilo le glede stroškovne odločitve, v ostalem delu pa jo je zavrnilo.

Toženka v pravočasni reviziji proti drugostopenjski sodbi uveljavlja zmotno uporabo materialnega prava in predlaga spremembo oziroma razveljavitev sodb obeh sodišč in vrnitev zadeve prvostopenjskemu sodišču v novo sojenje. Po povzemaju zakonskih določb in razlogov pritožbenega sodišča toženka meni, da ni šlo za nepravilno ravnanje psihiatra. Če pa bi se revizijsko sodišče strinjalo z izpodbijano presojo, toženka opozarja, da ni bila njegov delodajalec. Psihiater pri toženki ni bil redno zaposlen, saj je delo opravljal na podlagi pogodbe, sklenjene med Kliničnim centrom Ljubljana in Ministrstvom za pravosodje, kot izvajalca pogodbe pa je psihiatra določil Klinični center. Zavod za prestajanje kazni zapora ne more posegati v psihiatrovo predpisovanje terapije in ne more odgovarjati za njegovo morebitno napako, saj je le zdravstvena ustanova tista, ki ima popoln nadzor med dogodki. Toženka torej ni mogla posegati v psihiatrovo predpisovanje zdravil in zato ne more odgovarjati za morebitno napačno predpisovanje. Presojati je treba tudi vsebinsko povezanost med dejavnostjo delodajalca in dejanjem delavca, ki povzroči škodo, te povezanosti pa v primeru, če je psihiatru mogoče kaj očitati, ni. Zaradi premajhne skrbnosti je bilo ugotovljeno protipravno ravnanje psihiatra kot delavca zdravstvene ustanove, toženkina dejavnost in potrebna skrbnost pa je drugačna. Od nje ni mogoče zahtevati tiste skrbnosti, ki se zahteva od zdravnika. Mogoče bi bila lahko podana le odgovornost zdravstvene ustanove, ki pacientu ni zagotovila pričakovanj na ravni strokovne zdravstvene pomoči. Namen instituta odgovornosti delodajalca za škodo, ki jo pri delu ali v zvezi z delom tretji osebi povzroči delavec, je na eni strani varstvo oškodovanca, na drugi pa delavca, saj bi stalna grožnja odškodninske odgovornosti preveč obremenjevala delavce pri njihovi delovni vnemi in samoiniciativnosti. Za zdravstvene delavce torej velja, da praviloma odgovarja njihov delodajalec, v obravnavanem primeru torej Klinični center. Toženka še omenja, da je ves čas postopka ugovarjala tudi višini tožbenega zahtevka in pri tem vztraja. V izogib ponavljanju se sklicuje tudi na vse ostale svoje navedbe v postopku.

Revizija je bila vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in tožnikom (tretji odstavek 375. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP - Ur. l. RS, št. 36/2004 - UPB2), ki v odgovoru nanjo obrazloženo predlagajo njeno zavrnitev, opozarjajo na drugačna stališča v teoriji in sodni praksi, opozarjajo pa tudi, da toženka v pritožbi ni izpodbijala prvostopenjske sodbe iz razlogov, ki jih sedaj uveljavlja v reviziji.

Revizija proti odločitvi o prisojeni odškodnini tretji tožnici ni dovoljena, v ostalem delu pa ni utemeljena.

Revizija je izredno pravno sredstvo z ožjim obsegom in ožjimi razlogi izpodbijanja v primerjavi s pritožbo kot rednim pravnim sredstvom. Eden od pogojev za dovoljenost revizije v premoženjskih sporih je po drugem odstavku 367. člena ZPP, da vrednost revizijsko izpodbijanega dela pravnomočne sodbe presega 1,000.000 SIT.

Toženka v reviziji ni izrecno označila revizijsko izpodbijanega dela pravnomočne pritožbene odločbe, navedla je le, da gre za spor zaradi plačila 9,000.000 SIT. Taka navedba za ugotovitev revizijsko izpodbijanega dela ni upoštevna, saj predstavlja seštevek tožbenih zahtevkov vseh treh tožnikov za plačilo vsakemu po 3,000.000 SIT odškodnine. Pravnomočno je odločeno, da mora toženka plačati prvima dvema tožnikoma vsakemu po 1,150.000 SIT in tretji tožnici 950.000 SIT, presežni tožbeni zahtevek vsakega tožnika pa je pravnomočno zavrnjen. Napačno je tudi seštevanje vsakemu od tožnikov prisojenih zneskov. Čeprav gre za enako obliko nepremoženjske škode, pa je pri več oškodovancih že po naravi stvari same jasno, da je dejanska podlaga duševnih bolečin zaradi smrti svojca pri vsakemu od njih različna. Zaradi različne dejanske podlage se pri subjektivni kumulaciji tožbenih zahtevkov vrednost spornega predmeta v skladu z drugim odstavkom 41. člena ZPP določi za vsak zahtevek posebej. To pa pomeni, da v tej zadevi znaša vrednost revizijsko izpodbijanega dela pravnomočne sodbe prisoja prvotožniku in drugotožnici vsakemu po 1,150.000 SIT, tretjetožnici pa 950.000 SIT, ne pa seštevek teh zneskov. Ker tretjetožnici prisojena odškodnina 950.000 SIT ne presega mejnega zneska iz drugega odstavka 367. člena ZPP, toženkina revizija v tem delu ni dovoljena.

V ostalem delu je revizija dovoljena, ni pa utemeljena.

Na podlagi ugotovitev obdukcije, dodatnih preiskav in izvedenskega mnenja z dopolnitvami sta sodišči ugotovili, da je A. A. v priporu 24.10.1998 ponoči med spanjem umrl zaradi več vzrokov: bolezenskih sprememb začetne pljučnice, neustrezne kombinacije zaužitih zdravil in zaradi zaužitega metadona. Začetnega stadija pljučnice kot naravnega vzroka ni mogoče pripisati toženki, je pa odgovorna za neustrezno kombinacijo zdravil in v zvezi z njo tako za ravnanje delavca, ki je po spremembi predpisanih pomirjeval priporniku še naprej dajal ukinjeno zdravilo dormikum, kot za ravnanje psihiatra, ki je opustil pojasnilno dolžnost in pacienta ni opozoril, da se mora v primeru somatskih težav (začetni stadij pljučnice) takoj javiti zdravniku, pa tudi ne, da poleg predpisanih pomirjeval ne sme vzeti še metadona. V ugotovljenih okoliščinah je bil kritičen vsak miligram zdravila, saj se učinki zdravil ne samo seštevajo, ampak celo množijo. Nobenemu od vzrokov ni mogoče pripisati odločilne vloge. Ker je šlo za skupno delovanje več vzrokov, je prvo sodišče kot pravno relevanten vzrok štelo le neustrezno kombinacijo zdravil, zaradi katere je zaradi nepravilnega ravnanja psihiatra ob spremembi zdravil (brez predhodnega pregleda), njegove opustitve pojasnilne dolžnosti ter zaradi nepravilnega ravnanja medicinskega tehnika (dajanje že ukinjenega zdravila) določilo toženkin delež odgovornosti v višini 1/3. Materialnopravna presoja pritožbenega sodišča o toženkinem deležu v višini 1/2 temelji na dejstvu, da je tudi učinkovanje užitega metadona delno pripisati toženki zaradi psihiatrove opustitve pojasnilne dolžnosti A. A., da s predpisanimi pomirjevali ne sme jemati mamil.

Pravna podlaga za odločitev o toženkini odgovornosti je v 26. členu Ustave Republike Slovenije ter v 171. in 172. členu Zakona o obligacijskih razmerjih (Ur. l. SFRJ, št. 29/78 s kasnejšimi spremembami in dopolnitvami - ZOR; v zvezi s 1060. členom Obligacijskega zakonika), o višini pa v prvem in drugem odstavku 201. člena ZOR, kot pravilno ugotavljata obe sodišči. Glede na ugotovljene vzroke smrti, njihovo skupno delovanje in nemožnost izključitve posameznega vzroka se revizijsko sodišče strinja s presojo pritožbenega sodišča o toženkinem deležu v višini 1/2, saj je ta presoja (pa tudi razlogi zanjo) skladna s teorijo o adekvatni vzročnosti, ki je prevladujoča v sodni praksi, ugotovljene okoliščine pa narekujejo njeno uporabo tudi v tej zadevi.

Toženka to presojo v reviziji izpodbija s trditvijo, da napačnega ravnanja psihiatra ni mogoče pripisati njej, ker ni šlo za njenega delavca, temveč za pogodbeno zaposlenega psihiatra. Pri tem toženka ne omenja napačnega ravnanja medicinskega tehnika, ki je po spremembi pomirjeval priporniku še naprej dajal ukinjeni dormikum in ne zanika, da je šlo za njenega delavca. Ne glede na to toženkino stališče tudi sicer ni pravilno. Zaradi trditev tožnikov v revizijskem odgovoru revizijsko sodišče najprej pojasnjuje, da ne gre za uveljavljanje novih razlogov. Toženka je že v postopku na prvi stopnji trdila, da psihiater ni bil njen delavec in da zato za njegovo ravnanje ne odgovarja. Ker je bil ta njen ugovor skop, so bili kratki tudi razlogi prvostopenjskega sodišča (konec 9. in začetek 10. strani). Glede na pritožbene trditve je bil kratek tudi odgovor pritožbenega sodišča, da toženka odgovarja za napake svojih delavcev in tudi pogodbenih delavcev (5. stran). Revizija se res osredotoči predvsem na okoliščino o pogodbeni zaposlitvi psihiatra, vendar je njeno obširnejše utemeljevanje samo pravne narave.

Te toženkine revizijske trditve pa so pravno zmotne. Po prvem odstavku 170. člena ZOR za škodo, ki jo povzroči delavec pri delu ali v zvezi z delom tretji osebi, odgovarja delovna organizacija, v kateri je delavec delal takrat, ko je bila škoda povzročena, razen če dokaže, da je delavec v danih okoliščinah ravnal tako, kot je bilo treba. Izraz "v kateri je delavec delal takrat, ko je bila škoda povzročena" se v sodni praksi razume tako, da ni nujno, da je povzročitelj škode vedno v delovnem razmerju z delovno organizacijo. Pomembno je, da je delal pri njej oziroma v njeno korist, čeprav je sicer v delovnem razmerju pri drugi organizaciji. Gre za prevladovanje ideje, da delovna organizacija ni odškodninsko odgovorna za "svojega" delavca zato, ker je pri njej v delovnem razmerju, pač pa zato, ker je delavec storil škodo pri njej na delu ali v zvezi z njenim delom, ko je torej delal v njeno korist. S pojmom delovne organizacije oziroma delodajalca in s pojmom delavca torej ne gre razumeti strank pogodbe o zaposlitvi, saj ne gre za terminologijo delovnega prava. Pojem delavca in delodajalca je po ZOR širši. Gre za subjekte razmerja, za katero je karakterističen položaj nadrejenosti in podrejenosti, pri tem pa ni pomembno, ali je delavec pritegnjen k delu začasno ali trajno in tudi ni odločilno samo plačilo. Pomembno je, da končni rezultat dela ni v delavčevem ampak v delodajalčevem interesu. Zato revizijsko poudarjeno dejstvo, da psihiater ni bil delavec pri toženki oziroma da ni bil pri njej redno zaposlen, ni pravno pomembno. V zvezi z revizijskimi razlogi o profesionalni skrbnosti, ki je pri zaporu drugačna kot pri zdravniku, pa revizijsko sodišče ocenjuje, da ne more biti sporno, da je toženka priprtim osebam dolžna omogočiti zdravstveno varstvo (na ustrezne določbe pravilnika o izvrševanju pripora opozarja že sodišče prve stopnje v razlogih svoje sodbe), saj sami do zdravnika zaradi odvzema prostosti ne morejo priti. Za izvajanje zdravstvenega varstva v priporu pa se lahko zahteva le profesionalna skrbnost zdravnika, ne pa profesionalna skrbnost paznika. Toženka bi se zato razbremenila le, če bi dokazala, da je bilo ravnanje psihiatra v skladu s skrbnostjo, ki jo terja opravljanje tistih nalog, ki so mu bile zaupane. Dejanske ugotovitve obeh sodišč o nepravilnostih pri predpisovanju spremenjene terapije in o opustitvi pojasnilne dolžnosti pa ne omogočajo takega sklepanja.

Toženka napačno zatrjuje, da je ves čas ugovarjala višini tožbenega zahtevka. V pritožbi o tem vprašanju ni navedla niti besede.

Pritožbeno sodišče je zato pravilno opozorilo, da toženka ugovarja le temelju in je presojo o višini opravilo v okviru pritožbe tožnikov.

Revizijsko sodišče ne more upoštevati toženkinega pavšalnega sklicevanja na vse njene dosedanje navedbe. Da bi posamezne navedbe lahko obravnavalo, bi jih toženka morala v reviziji konkretizirati, saj je revizija izredno pravno sredstvo z omejenimi razlogi izpodbijanja v primerjavi s pritožbenimi razlogi in v postopku na prvi stopnji uveljavljanimi razlogi.

Po vsem obrazloženem je revizijsko sodišče na podlagi 377. in 378. člena ZPP odločilo kot v izreku te odločbe, ki zajema tudi odločitev o toženkinih revizijskih stroških. Tožniki stroškov revizijskega odgovora niso priglasili.