171. člen ZOR

Tožnik je glede na toženkino ravnanje v konkretnem primeru upravičeno štel, da mu sporna pisna odločba prepoveduje uporabo konkretnih sestavin, ki jih je tožnikova družba uporabljala pri izdelavi sporne pijače, ker naj bi vsebovale THC in je bila s tem tožniku onemogočena proizvodnja, kot je toženki pravilno obrazložilo tudi pritožbeno sodišče. Zaradi napačnega postopanja upravnega organa se je ta postopek nerazumno dolgo zavlekel, v tem času pa je bilo tožniku onemogočeno uporabljati surovine, na katerih je temeljila njegova receptura, čeprav je v vmesnem času poskušal izkazati njegovo ustreznost. Bistven zastoj v postopku je povzročil prav drugostopenjski inšpekcijski organ. Pravilen je zaključek nižjih sodišč o toženkinem malomarnem ravnanju, saj je bilo v konkretnem primeru ugotovljeno ravnanje inšpektorice v nasprotju z dolžno skrbnostjo in predpisi, ravnanje inšpekcijskega organa pa je odstopalo od običajne metode dela in potrebne skrbnosti.

V obravnavani zadevi ni podana odškodninska odgovornost države. Ustna prepoved prodaje produktov, dokler tožnik ne predloži ustreznih analiz in izkaže, da so živila primerna za promet, ne predstavlja toženkinega protipravnega ravnanja, saj je bila izrečena v skladu s prvim odstavkom 214. člena ZUP, ker tožnik ob prvem inšpekcijskem pregledu ni predložil dokazil, da tri sporne pijače ustrezajo zahtevam veljavnih predpisov za živila v prometu, kot tudi ne poročil o izvršenih analizah. Prav tako ne predstavlja protipravnega, nedopustnega dejanja toženke izdaja pisne upravne odločbe, saj je bilo z odločbo prepovedano zgolj tisto ravnanje, ki je bilo prepovedano po samem zakonu. Tožnika je zavezovala (vsebinsko) enaka zakonska prepoved in mu ni bila prepovedana uporaba konkretne esence, pač pa (splošna) uporaba prepovedanih substanc. Tudi mu z odločbo ni bilo prepovedano dodajanje kateregakoli (niti konkretnega) eteričnega olja konoplje, s čimer bi mu bila onemogočena proizvodnja produkta z individualnimi karakteristikami. Ker vsebina odločb družbi ni onemogočala proizvajanja spornega produkta, že zato s tem ni mogla biti povzročena zatrjevana škoda.

Zmotno je stališče prve toženke, da bi moral tožnik zatrditi in dokazati, da k nastanku ali obsegu škode ni prispeval: z deljeno odgovornostjo se delno razbremeni odgovorna oseba, zato je trditveno in dokazno breme za ekskulpacijske razloge na njeni strani (prvi odstavek 171. člena OZ). Presoja višine odškodnine za nepremoženjsko škodo - izredno hud primer.

Država v okviru izvrševanja svojih pristojnosti v veliki meri posega v premoženjska razmerja državljanov. Pri tem je možna posledica legalnega in legitimnega državnega urejanja pri vpleteni stranki tudi nastanek posledice, ki je po 155. členu ZOR opredeljena kot škoda. Vendar pa povzročitev škode same po sebi še ne pomeni izvora obveznostim, saj mora biti škodljivo dejstvo v prvi vrsti nedopustno, sicer iz njega ne nastane odškodninska obveznost. Časovni učinki (zakonito) izdane odločbe so bili glede na vsebino odločbe jasno opredeljeni in povsem odvisni od ravnanj tožnikove družbe, saj bi ta lahko v čim krajšem času inšpektorici zagotovil zahtevana dokazila in s tem sam odpravil učinke izdane odločbe.

Učiteljica jahanja je ravnala krivdno, ko je udarjala konja po sprednjem in zadnjem delu, zaradi česar se je konj dvignil na zadnje noge in padel skupaj s tožnico. Za utrpelo škodo je zato odgovoren konjeniški klub, pri katerem je delala učiteljica jahanja.

Nižji sodišči sta ob konkurenci dveh krivdnih odgovornosti pravilno razmejili prispevek obeh pravdnih strank k nastanku škode v razmerju 50 % vsaka pravdna stranka. Tožnica, ki je poznala stanje na ulici, bi se lahko izognila nastali škodi, če bi bila bolj previdna in pozorna na tla. Revizijsko sodišče dodaja, da iz stališča pritožbenega sodišča o zahtevani skrbnosti torej ne izhaja, da morajo povprečni oškodovanci pri hoji neprestano misliti na vdolbine in neprestano gledati v tla, kot v reviziji zmotno meni tožnica, in da se je tožnica poškodovala podnevi, ob normalnem vremenu. Presoja višine odškodnine za nepremoženjsko škodo.

Tožencu ni bila kršena pravica do obravnavanja pred sodiščem, če je nasprotna stranka sodišču ponudila napačno pravno podlago, sodišče pa je pri odločitvi uporabilo drugo. Navedba pravne podlage tožbenega zahtevka ni nujna sestavina tožbe, zato sodišče pri sojenju ni vezano na pravno podlago, ki jo ponuja stranka. Sodišče preizkuša morebitno drugo pravno podlago v okviru v tožbi zatrjevanih in v tem obsegu ugotovljenih dejstev. Z ugovorom zastaranja, podanim šele v (prvem) pritožbenem postopku, je toženec prekludiran.

Pri regresnem zahtevku zavarovalnice nasproti vinjenemu povzročitelju prometne nesreče pravna podlaga ni določba 939. čl. ZOR o subrogaciji, temveč 7. čl. ZOZP in 3. čl. Splošnih pogojev zavarovanja. Ker je pravica zavarovalnice pri subrogaciji izpeljana iz pravice zavarovanca (vsakokratnega voznika zavarovanega vozila), je logično, da proti zavarovancu subrogacija ni mogoča.

Vprašanje ali lahko oškodovanec direktno zahteva plačilo odškodnine od policistov, ki so mu škodo povzročili pri svojem delu, je ob škodnem dogodku urejal ZOR. Takrat veljavni Zakon o policiji je namreč urejal zgolj odškodninsko odgovornost delavcev policije, ne pa tudi vprašanja ali ima oškodovanec direktni zahtevek proti policistu.

Revizija zmotno trdi, da opustitev pravočasne obvestitve tožnice o goljufijah Š. ni adekvatna nastali škodi. Povprečno izkušen človek po normalnem teku stvari kupnine namreč ne bi plačal, če bi vedel, da pri prodaji obstaja sum goljufije. Da je bila policija o ravnanjih Š. dolžna tožnico pravočasno obvestiti, izhaja iz 3. in 34. člena Zakona o policiji.

Z uporabo službene pištole v prepiru s tožnikom je podano nedopustno ravnanje delavca tožene stranke in njegova objektivna odgovornost za povzročeno škodo, po drugi strani pa aktivno tožnikovo ravnanje pomeni prispevek k nastanku škode. Zato je pravilna materialnopravna odločitev o odgovornosti tožene stranke do 80% in o tožnikovem prispevku k nastanku škode v višini 20%. Presoja višine odškodnine za nepremoženjsko škodo.

Tožena stranka je upravičena do povrnitve zneska, ki ga je plačala ZZZS kot odškodnino za škodo, ki je nastala zaradi malomarnega ravnanja tožnika, ki je zdravilo, za katero je bilo znano, da je predmet trgovanja na trgu nedovoljenih poživil, predpisal, ne da bi se prepričal o obstoju indikacij za izdajo receptov. Opisano ravnanje je protipravno, podana je tudi vzročna zveza med ravnanjem in škodo, ki je nastala, saj v nasprotnem primeru ZZZS ne bi nastali stroški v zvezi s plačilom zdravila.

Igranje nogometa ne more prestavljati nevarne dejavnosti. Ugotovljene okoliščine škodnega dogodka ne utemeljujejo sprejete odločitve, da je tožena stranka odgovorna tožniku na podlagi določb 170. in 171.čl. v zvezi s 154.čl. Zakona o obligacijskih razmerjih, ko se odgovornost presoja po načelu krivdne odgovornosti z obrnjenim dokaznim bremenom.

Presoja pravilnosti zavrnitve toženkinega ugovora o tožnikovem prispevku. Presoja višine odškodnine za nepremoženjsko škodo.

Kadar delodajalec plačuje kolektivno nezgodno zavarovanje, je treba presoditi, ali gre za zavarovanje odgovornosti, saj se v takem primeru izplačana zavarovalnina všteje v odškodnino, ki jo je delodajalec dolžan plačati tožniku za škodo, ki jo je povzročil njegov delavec.

Pri takšnem delu, kot je bilo dogovorjeno med strankama, gre za atipično pogodbo o delu (podjem). Atipično zato, ker ne gre za obligacijo rezultata, marveč za obligacijo prizadevanja. To je tipično za primer pogodbe o delu, pri katerih je vsebina dolžnikove izpolnitve v goli storitvi. Gre za pogodbeno razmerje, ki navzven spominja na delovno razmerje. Ta podobnost se odraža predvsem v tem, da je nosilec dejavnosti lahko tudi naročnik in ne prevzemnik posla. Če je takšna okoliščina pravne narave v konkretnem primeru ugotovljena, ima pomemben vpliv na vsebino in obseg naročnikove odškodninske odgovornosti.

Tudi v primeru, če je dejanje nasprotnega igralca prekršek, to samo po sebi še ne pomeni protipravnega ravnanja nasprotnega soigralca. Kot se je sodna praksa že izrekla, so sestavni del igre tudi kršitve pravil, seveda če niso storjene na posebno predrzen ali nešporten način in pri pretirano grobi igri (česar tožnik ni zatrjeval).

Pojem delavca in delovne organizacije oziroma delodajalca iz prvega odstavka 170. člena ZOR je širši kot v delovnem pravu. Odločilno v tej zadevi je, ali je psihiater delal v zaporu in je bilo njegovo delo v korist zapora, pa čeprav je bil v delovnem razmerju drugje. Zato je za njegove nepravilnosti pri predpisovanju spremenjene terapije in opustitvi pojasnilne dolžnosti odgovorna toženka.

Ker gre v konkretnem primeru za povzročitev negmotne škode zaradi izrečenih trditev toženca - generalnega direktorja organizacije, o slabem in nezakonitem delu tožnika v času, ko je ta opravljal funkcijo pomočnika generalnega direktorja za poslovno področje, za škodo, nastalo na delu oziroma v zvezi z delom, odgovarja le organizacija, kjer je bil tedaj tožnik v delovnem razmerju.

Odgovornost tožene stranke za škodo, ki je tožnici nastala na treningu je lahko le krivdna, kajti rokomet kot športna igra sam po sebi ni nevarna dejavnost, zato tožena stranka kot organizator treninga za škodo ne odgovarja objektivno.