VSRS Sklep III Ips 81/2003

1. Reviziji se ugodi, sodba sodišča druge stopnje se razveljavi in se zadeva vrne temu sodišču v novo sojenje. 2. Revizijski stroški so nadaljnji stroški postopka.

Okrožno sodišče v Mariboru (sodišče prve stopnje) je s sodbo z dne 24.5.2001, opr. št. I Pg 264/2000-9, toženi stranki naložilo, da tožeči stranki vrne izplačano odpravnino oziroma da ji plača 6,400.000,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 8.4.2000 do plačila ter ji povrne 513.040,00 SIT pravdnih stroškov z enakimi obrestmi od 24.5.2001 do plačila.

Tožena stranka se je proti sodbi sodišča prve stopnje pritožila, vendar pa je Višje sodišče v Mariboru (sodišče druge stopnje) po odgovoru tožeče stranke s sodbo z dne 27.3.2003, opr. št. Cpg 826/2001-3, njeno pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (prvi odstavek izreka), pri čemer je odločilo, da pravdni stranki sami krijeta svoje pritožbene stroške (drugi odstavek izreka).

Tožena stranka je proti sodbi sodišča druge stopnje vložila revizijo. Uveljavljala je revizijska razloga bistvene postopkovne kršitve iz 14. točke prvega odstavka 339. člena (1. točka prvega odstavka 370. člena) Zakona o pravdnem postopku (ZPP) in zmotne uporabe materialnega prava (3. točka prvega odstavka 370. člena ZPP), predlagala pa spremembo sodb sodišč druge in prve stopnje z zavrnitvijo tožbenega zahtevka oziroma njuno razveljavitev z vrnitvijo zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Pri tem je priglasila revizijske stroške.

Revizija je bila vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in tožeči stranki, vendar slednja nanjo ni odgovorila.

Revizija je utemeljena.

(1) Bistveni elementi konkretnega dejanskega stanja, ki sta ga ugotovili sodišči prve in druge stopnje, na katerega pa je revizijsko sodišče (glede na tretji odstavek 370. člena ZPP) vezano, so naslednji:

Tožena stranka je bila s pogodbo o zaposlitvi (priloga A4) imenovana za predsednika uprave (direktorja) tožeče stranke za obdobje 5 let, in sicer od dne 23.7.1997. V 18. členu pogodbe, ki jo je z njo sklenil nadzorni svet tožeče stranke, je bilo določeno, da ima direktor v primeru, da mu preneha delovno razmerje, ker ga je nadzorni svet odpoklical pred potekom časa, za katerega je bil imenovan, ali zaradi ponovnega neimenovanja ob poteku mandata, pravico do odpravnine v višini najmanj 18-kratne njegove zadnje mesečne plače. Dne 6.4.2000 je bila s sklepom nadzornega sveta zaradi hujše kršitve obveznosti in nesposobnosti voditi posle družbe odpoklicana kot direktor (sklep o odpoklicu je prejela dne 13.4.2000). Zato si je dne 6.4.2000 dala izplačati odpravnino v višini 6-kratne mesečne plače, ki jo tožeča stranka v tem sporu zahteva nazaj.

(2) Iz ugotovljenih dejstev izhaja, da je tožena stranka odredila izplačilo odpravnine brez sklepa nadzornega sveta. V sistemu organov delniške družbe po Zakonu o gospodarskih družbah (ZGD) uprava oziroma predsednik uprave (imenovan tudi direktor) vodi (prvi odstavek 246. člena ZGD) in zastopa delniško družbo (prvi odstavek 248. člena ZGD) v razmerju do tretjih, medtem ko nadzorni svet imenuje in odpoklicuje predsednika ali člane uprave (prvi odstavek 250. člena ZGD) ter zastopa družbo v pravnih razmerjih nasproti predsedniku ali članom uprave (275. člen ZGD). V takšnem (zakonsko konsistentno zgrajenem) sistemu organskih pristojnosti pogodbo s predsednikom ali članom uprave sklene predsednik nadzornega sveta (275. člen ZGD), medtem ko nadzorni svet (ne pa predsednik uprave) s sklepom odloči o izplačilu odpravnine kot posebnem zakonskem (drugi odstavek 250. člena v primerjavi z 259. členom ZGD) korporacijskem premoženjskem upravičenju predsednika ali člana uprave. To namreč izhaja iz organske pristojnosti nadzornega sveta, ki sicer odloča o prejemkih članov uprave (prvi odstavek 253. člena ZGD), pri čemer teh pristojnosti nadzornega sveta ni mogoče prenesti na druge osebe (na primer na predsednika uprave).

(3) Vendar pa v obravnavani zadevi ni odločilno, ali je tožena stranka nezakonito (brez pravnega temelja oziroma brez pooblastila) odredila izplačilo odpravnine, temveč, ali je do njenega izplačila sploh bila upravičena, na kar pa v izpodbijani sodbi ni dobila materialnopravnega odgovora. Sodišče druge stopnje je sicer (na koncu prvega odstavka obrazložitve na 3. strani sodbe) navedlo, da "je po določilih ZGD jasno, da direktorju v primeru razrešitve iz krivdnih razlogov ne pripada odpravnina", vendar pa se kljub pritožbenim navedbam ni opredelilo do 18. člena pogodbe o zaposlitvi.

(4) Pogodba o zaposlitvi je bila sklenjena dne 28.7.1997, torej pred uveljavitvijo novele Zakona o gospodarskih družbah dne 22.6.2001 (ZGD-F). Po predhodno veljavnem ZGD je bil predčasni odpoklic brez utemeljenega razloga povezan s pravico odpoklicanega predsednika uprave do odpravnine iz drugega odstavka 250. člena ZGD, in sicer v višini najmanj 24-kratne njegove zadnje mesečne plače oziroma po Zakonu o spremembah Zakona o gospodarskih družbah (ZGD-C) v višini največ 6-kratne povprečne mesečne plače, ki jo je dosegel v zadnjih 12 mesecih, ko je opravljal funkcijo predsednika uprave (po uveljavitvi ZGD-F ni več možen odpoklic brez utemeljenega razloga), medtem ko v primeru predčasnega odpoklica iz utemeljenega razloga odpoklicani predsednik uprave po določbah ZGD ni bil upravičen do odpravnine (prim. prvi in drugi odstavek 250. člena ZGD).

(5) Odpravnina je sicer zakonsko določen institut, vendar pa je bila po stališču revizijskega sodišča lahko predmet avtonomnega pogodbenega urejanja le izven kogentnih zakonskih okvirov, to je nad minimalno 24-kratno zadnjo mesečno plačo oziroma pod maksimalno 6-kratno povprečno mesečno plačo, doseženo v zadnjih 12 mesecih.

Stranki sta s pogodbo o zaposlitvi sicer določili pravice, obveznosti in odgovornosti direktorja (2. člen), posebej odpravnino in pogoje za njeno izplačilo (18. člen), vendar pa po stališču revizijskega sodišča ni sprejemljiva razlaga, da se določbe ZGD uporabijo le, če pogodba o zaposlitvi ne določa drugače, oziroma razlaga, da pogodbeni stranki izplačila odpravnine nista vezali na odpoklic iz neutemeljenega razloga. Dogovor o pravici do odpravnine v primeru odpoklica iz krivdnih razlogov bi bil namreč v nasprotju s temeljnimi načeli obligacijskih razmerij (iz 10., 12. in 13. člena takrat veljavnega Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR)).

(6) Do uveljavitve ZGD-F nastop pravnih posledic, katerih uresničitev je družba nameravala doseči z odpoklicem (enostransko izjavo volje), ni bil odvisen od tega, ali zanje obstaja utemeljen razlog ali ne. Družba je lahko v korporacijskopravno razmerje posegla kadarkoli in ga pretrgala iz kateregakoli razloga, kar pomeni, da so bile možnosti za pretrganje tega razmerja v korist družbe določene zelo široko. Po drugi strani pa je uprava delniške družbe upravičena in zavezana voditi družbo samostojno in na lastno odgovornost (prvi odstavek 246. člena ZGD), kar pomeni, da je v sistemu organov delniške družbe po ZGD kot poslovodni in zastopniški organ umeščena tako, da v svojih pristojnostih ni vezana na nikogaršnja navodila, predvsem ne na navodila drugih organov družbe. Pri svojih aktivnostih je uprava vezana zgolj na določbe zakona ter standarde dobrega poslovodje (samostojno vodenje družbe), vendar pa za odločitve, ki jih (s skrbnostjo dobrega poslovodje) sprejme, sama tudi odgovarja, predvsem družbi (drugi odstavek 258. člena ZGD), pa tudi delničarjem (Zakon o prevzemih (vodenje družbe na lastno odgovornost)). Obe navedeni premisi - po eni strani pravica družbe, da predsednika (ali člana) uprave kadarkoli odpokliče, in po drugi strani položaj uprave v sistemu organov delniške družbe (vodenje družbe po načelih samostojnosti in ob lastni odgovornosti) - si (na prvi pogled)

notranje nasprotujeta. Tak položaj namreč odpira vprašanje, kako lahko uprava (oziroma njen posamezni član) deluje samostojno in sprejema odgovornost za svoje odločitve ob zavedanju, da so njeni člani lahko kadarkoli odpoklicani. S tega vidika je torej možnost odpoklica iz kakršnegakoli (utemeljenega ali neutemeljenega) razloga povezana z nevarnostjo, da uprava - zaradi bojazni odpoklica - pade pod (zakonsko neželen) vpliv drugih organov družbe in pod latentno grožnjo z odpoklicem sprejema take odločitve, kot jih od uprave pričakujejo drugi družbeni organi, pa čeprav te s stališča standarda dobrega poslovodje in z vidika družbe niso optimalne. Prav z namenom, da notranje uskladi ti dve izhodišči, je zakon (v besedilu, ki je veljalo pred novelo) zavaroval položaj uprave tako, da je možnost odpoklica iz neutemeljenega razloga nekako \'relativiziral\' oziroma uravnotežil tako, da je predsedniku (ali članu uprave) zagotovil odpravnino za primer, da ga (za imenovanje in odpoklic) pristojni družben organ odpokliče kljub dejstvu, da svoje pristojnosti izpolnjuje v celoti tako, kot je treba ((brez utemeljenega razloga) gl. mag. Saša Prelič: "Vpliv določb novele ZGD-F na odpravnine, določene v individualnih pogodbah o zaposlitvi, sklenjenih po normativni ureditvi, ki je bila veljavna pred novelo ZGD-F", Podjetje in delo, št. 3/2002, str. 661, A.2.). Tako je bil namen določbe drugega odstavka 250. člena ZGD, da ima odpoklicani predsednik (ali član) uprave pravico do odpravnine le takrat, ko ga je družba brez utemeljenega razloga odpoklicala in tako pretrgala korporacijskopravno razmerje.

(7) Tožena stranka pa v izpodbijani sodbi tudi ni dobila materialnopravnega odgovora na pritožbene navedbe, da niso bili podani krivdni razlogi za njen odpoklic. Sodišče druge stopnje jo je namreč v tem pogledu nepravilno napotilo na postopek pred Delovnim in socialnim sodiščem.

(8) Imenovanje predsednika (ali članov) uprave je poseben korporacijskopravni akt. Z (veljavnim) imenovanjem se namreč med predsednikom (ali članom) uprave in družbo vzpostavi korporacijskopravno razmerje, ki je urejeno predvsem z ZGD in v skladu z njim še s statutom posamezne (delniške) družbe.

Obligacijskopravno (pogodbeno) razmerje s predsednikom (ali članom) uprave pa se vzpostavi šele s sklenitvijo posebne pogodbe (individualne pogodbe oziroma pogodbe o zaposlitvi). Če se ob tem sklene tudi delovno razmerje, pa je predsednik (ali član) uprave z družbo še v delovnopravnem razmerju. Vendar pa v tej zadevi (glede na trditveno podlago) ne gre za delovnopravni spor (za spor o prenehanju delovnega razmerja predsedniku uprave na podlagi določb Zakona o delovnih razmerjih (ZDR)) niti za korporacijskopravni spor (za spor o predčasnem prenehanju mandata predsedniku uprave zaradi odpoklica na podlagi določb ZGD), temveč za obligacijskopravni spor (spor o upravičenju predsednika uprave do odpravnine na podlagi določbe 18. člena pogodbe o zaposlitvi) v povezavi s korporacijskopravnim sporom (sporom o upravičenju predsednika uprave do izplačila odpravnine na podlagi določb ZGD).

(9) Zato je revizijsko sodišče na podlagi prvega odstavka 379. člena ZPP ugodilo reviziji tožene stranke, sodbo sodišča druge stopnje razveljavilo in zadevo vrnilo temu sodišču v novo sojenje (1. točka izreka). Sodišče druge stopnje namreč zaradi zmotne pravne presoje sodbe sodišča prve stopnje ni preizkusilo v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov (gl. 3. in 7. točko obrazložitve tega sklepa), kar predstavlja absolutno bistveno postopkovno kršitev iz 1. točke prvega odstavka 370. člena (v zvezi s 14. točko drugega odstavka 339. člena) ZPP.

(10) Odločitev o revizijskih stroških se na podlagi tretjega odstavka 165. člena ZPP pridrži za novo končno odločbo (2. točka izreka).