VSRS Sklep VIII Ips 13/2005

Revizija se zavrne.

Prvostopenjsko sodišče je zavrglo tožnikov predlog, da se dovoli obnova postopka končanega s sodbo Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani, opr. št. Ps 355/96-40 z dne 14.12.2000.

Drugostopenjsko sodišče je zavrnilo pritožbo tožnika kot neutemeljeno in potrdilo sklep sodišča prve stopnje.

Zoper pravnomočni sklep sodišča druge stopnje je tožnik vložil revizijo, zaradi revizijskih razlogov bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Navajal je, da je napačno stališče sprejeto v izpodbijani sodbi. Tožnik se je upokojil pozneje kot njegovi kolegi, katerih sodbe je predlagal kot dokaz v obnovi postopka. Z njimi sicer ni imel nobenih stikov in je le slučajno izvedel za drugačne sodbe v njihovih primerih. Ker gre za delavce, ki so uveljavljali enake pravice, ki so bili zaposleni pri istem delodajalcu, to pomeni, da so se v postopku uporabljali enaki dokazi, zato bi lahko bila za tožnika izdana bolj ugodna odločba. Ker sodišče njihovih spisov ni pregledalo, izpodbijana sodba nima razlogov, to pa je bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Zato je predlagal, da revizijsko sodišče spremeni izpodbijani sklep in dovoli obnovo postopka oziroma vrne zadevo v novo odločanje.

Revizija je bila v skladu z določbo 375. člena zakona o pravdnem postopku (ZPP - Uradni list RS, št. 26/99 in nadalj.) vročena nasprotni stranki, ki na revizijo ni odgovorila, in Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije.

Revizija ni utemeljena.

Revizija je izredno, nesuspenzivno, devolutivno, dvostransko in samostojno pravno sredstvo proti pravnomočnim odločbam sodišč druge stopnje. Revizijsko sodišče izpodbijano odločbo preizkusi le v delu, ki se z revizijo izpodbija, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni. Po uradni dolžnosti pazi le na pravilno uporabo materialnega prava (371. člen ZPP).

Po določbi tretjega odstavka 370. člena ZPP revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in revizijsko sodišče lahko odloča le na podlagi ugotovitev dejanskega stanja, ugotovljenega s strani nižjih sodišč.

Po določbi 10. točke 394. člena ZPP se lahko postopek, ki je s sodno odločbo pravnomočno končan, na predlog stranke obnovi, če ta zve za nova dejstva ali pa najde ali pridobi možnost uporabiti nove dokaze, na podlagi katerih bi bila lahko zanjo izdana ugodnejša odločba, če bi bila ta dejstva ali ti dokazi uporabljeni v prejšnjem postopku.

Tudi če bi sodišče prve stopnje v primerih revidentovih sodelavcev sodilo drugače, odločitve v teh sporih ne morejo pomeniti novega dejstva ali novega dokaza v zadevi, ki se obnavlja. Neenakosti pri odločitvah, ki jih tožnik očita sodišču, bi se lahko odpravile že v pritožbenem postopku, če bi tožnik vložil pritožbo, oziroma v skrajnejšem primeru z ustavno pritožbo, če bi revident pred tem izrabil vsa dovoljena pravna sredstva. Ni pa drugačna odločitev v drugem sporu, ko je lahko bila uporabljena tudi drugačna pravna podlaga in je lahko drugače ugotovljeno dejansko stanje, taka okoliščina, na podlagi katere bi se lahko dovolila obnova pravnomočno končanega postopka. Zato je sodišče prve stopnje v skladu z določbo 398. člena ZPP v zvezi z določbo drugega odstavka 395. člena ZPP utemeljeno zavrglo nedovoljen predlog za obnovo postopka.

Zaradi navedenih razlogov je revizijsko sodišče v skladu z določbo 378. člena ZPP revizijo kot neutemeljeno zavrnilo.