VSRS Sklep I Up 170/2014

Pritožbi se ugodi. Izpodbijana sodba se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

1Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje po opravljeni glavni obravnavi na podlagi prvega odstavka 65. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) ugodilo tožbi tožeče stranke zoper odločbo tožene stranke, št. 2142-6/2013/20 (1312-15) z dne 25. 10. 2013, odločbo odpravilo in odločilo, da se prošnji za mednarodno zaščito tožnika ugodi in se tožniku prizna status begunca. Z navedeno odločbo je tožena stranka odločila, da se tožniku prizna status subsidiarne zaščite (1. točka izreka) in da ta odločba velja kot dovoljenje za začasno prebivanje v Republiki Sloveniji za dobo treh let, s tem, da lahko pristojni organ v skladu z zakonskimi določili uvede postopek za odvzem in prenehanje tega statusa (2. točka izreka). V obrazložitvi odločbe je tožena stranka pojasnila, da tožniku ni podelila mednarodne zaščite v obliki statusa begunca (drugi odstavek 2. člena Zakona o mednarodni zaščiti - v nadaljevanju ZMZ), ker glede zatrjevanega preganjanja v izvorni državi zaradi neodziva na poziv v sirsko vojsko (5. alineja drugega odstavka 26. člena ZMZ) ni bila ugotovljena njegova splošna verodostojnost. Glede zatrjevanja o preganjanju zaradi kurdske narodnosti pa tožnik ni izkazal konkretne nevarnosti.

2Sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi navaja, da tožena stranka ni uporabila določbe 5. alineje drugega odstavka 26. člena ZMZ in je to vplivalo na uporabo določila drugega odstavka 2. člena ZMZ v zvezi s 3. alinejo prvega odstavka 27. člena ZMZ, v okviru česar je tudi napravila nepravilno dokazno oceno glede neverodostojnosti tožnika v zvezi s tretjim odstavkom 21. člena ZMZ. Zato je nepravilno ugotovila dejansko stanje in je zato sodišče odločbo odpravilo in samo odločilo o stvari. V obrazložitvi izpodbijane sodbe sodišče prve stopnje navaja, da tožnik ni dajal splošne in skope odgovore na vprašanja. Pri podaji prve prošnje je navedel, da je arabske narodnosti, pri podaji druge prošnje pa, da je kurdske narodnosti, v policijskem postopku pa je zatrjeval, da je po narodnosti Sirec. Zato sodišče prve stopnje meni, da je v zvezi s tem lahko prišlo do nesporazuma. Razlike v navedbah glede trajanja šolanja niso okoliščine, ki bi bile pomembne pri pogojih za mednarodno zaščito. Izjave tožnika, iz katerega mesta je odšel v Turčijo, niso kontradiktorne. Ni relevantna tudi kontradiktornost o tem, ko je tožnik trdil, da si ni upal ven iz hiše, po drugi strani pa je povedal, da je poziv za vpoklic v vojsko prišel, ko ga ni bilo doma. Ni bistveno, ali je poziv za služenje že dobil, ali pa je samo pričakoval. Sodišče ocenjuje, da ima tožnik utemeljen strah pred preganjanjem tudi samo na podlagi narodne pripadnosti, neodvisno od dejanj preganjanja iz 5. alineje drugega odstavka 26. člena ZMZ. Bistvene okoliščine spora se namreč vežejo na vpoklic v sirsko vojsko in tveganje oziroma utemeljen strah tožnika, da bi moral kot pripadnik vojske izvrševati kazniva dejanja zoper civilno prebivalstvo v smislu prvega odstavka 5. člena ZMZ, ali da bi bil podvržen priporu oziroma pridržanju kot zavrnjeni prosilec za azil in Kurd, ki se je izognil vojaški mobilizaciji.

3V pritožbi tožena stranka uveljavlja vse pritožbene predloge. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbo zavrne, podrejeno pa, da se sodba razveljavi ter zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Sodišče je kot podlago za dodelitev statusa begunca navedlo le tožnikovo kurdsko narodnost. Tožnik ni z ničemer izkazal, da bi bil preganjen zaradi kurdske narodnosti. Ni navedel konkretnih okoliščin, ki bi realno in individualno utemeljevale njegov strah pred preganjanjem. Tožena stranka je pravilno ugotovila, da tožnik ni izkazal splošne verodostojnosti: kontradiktorne navedbe glede avtomobila, glede vabila v vojsko in na sami glavni obravnavi. Tožena stranka meni, da tožnik vpoklica v vojsko ni dobil in izvorne države ni zapustil zaradi strahu pred kaznijo zaradi neodziva na poziv za vojaško obveznost, temveč je izvorno državo zapustil zaradi splošnih varnostnih razmer, ki vladajo v Siriji, zaradi tega pa mu je tožena stranka tudi podelila subsidiarno zaščito. Če bi obveljalo stališče sodišča v izpodbijani sodbi, bi nekdo dobil status begunca zgolj zato, ker je v pravih letih (od 18 do 45 let) za vpoklic, kar pa je popolnoma nesprejemljivo. Večina Sirijcev beži iz države zaradi splošne varnostne situacije.

4Tožeča stranka v odgovoru na pritožbo pritrjuje ugotovitvi, da obstaja realna nevarnost, da bi bil tožnik izpostavljen dejanjem preganjanja zaradi dejstva, ker se je izognil vpoklicu v vojsko. Takšnim osebam grozi mučenje oziroma smrt. Podal je povsem konkretizirane navedbe. V njegovih izjavah in navedbah ni nobene kontradiktornosti. Sicer pa postopek za pridobitev mednarodne zaščite temelji na ugotavljanju verjetnosti, da bi bil nekdo podvržen preganjanju ali da bi utrpel resno škodo. Predlaga, da se pritožba zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

5Pritožba je utemeljena.

6V obravnavani zadevi je sodišče prve stopnje v opravljeni glavni obravnavi samo odločilo o pravici tožnika do mednarodne zaščite v obliki statusa begunca. Pri svoji odločitvi je izhajalo iz okoliščine, da tožena stranka ni pravilno uporabila 5. alineje drugega odstavka 26. člena ZMZ, po kateri je dejanje preganjanja v skladu s 1.a členom Ženevske konvencije tudi pregon ali kazen zaradi zavrnitve služenja vojaškega roka v spopadu, če bi služenje vojaškega roka vključevalo kazniva dejanja ali dejanja, ki spadajo med razloge za izključitev iz prvega odstavka 5. člena. Zavrnitev služenja vojaškega roka vključuje tudi poziv na takšno služenje. Prav glede tega poziva pa je po presoji pritožbenega sodišča ostalo nerazčiščeno, ali je ta poziv, in to osebni poziv, tožnik, ki glede tega navaja različno, dejansko prejel ali ga ni. To okoliščino je sodišče prve stopnje presodilo tako, da poziv sploh ni pomemben.

7Takšno stališče pa po presoji Vrhovnega sodišča ni v skladu s 5. alinejo drugega odstavka 26. člena ZMZ. Samo zavrnitev vročenega osebnega poziva na služenje v vojski izkazuje, da bi lahko izpolnjen pogoj preganjanja iz 5. alineje drugega odstavka 26. člena ZMZ. Zato je sodišče prve stopnje glede navedene okoliščine nepravilno uporabilo materialno pravo. Pritožbeni ugovor je zato utemeljen.

8V izpodbijani sodbi je na koncu 54. točke med drugim navedeno, da ker je tožnik Kurd, bi izogibanje pozivu na vojaško službo pomenilo zelo veliko nevarnost, da bi bil tožnik v zaporu mučen zaradi narodnostne pripadnosti. Na tej podlagi sodišče prve stopnje zmotno ocenjuje, da ima tožnik utemeljen strah pred preganjanjem tudi samo na podlagi narodne pripadnosti, neodvisno od dejanj preganjanja iz 5. alineje drugega odstavka 26. člena ZMZ. Tudi takšno stališče nima opore v določbi ZMZ in je tudi glede te okoliščine sodišče nepravilno uporabilo materialno pravo.

9Sodba sodišča prve stopnje je obremenjena tudi z bistveno kršitvijo določb postopka, saj so si razlogi o odločilnih dejstvih med sabo v nasprotju. Po eni strani sodišče prve stopnje navaja, da je za utemeljen strah pred preganjanjem v tem primeru izkazan že zaradi tožnikove kurdske narodnosti, po drugi strani pa se vseeno sklicuje na vpoklic v vojsko, ki naj bi ga tožnik prejel, ker pa je glede tega dajal zelo različne izjave, sodišče prve stopnje iz nepojasnjenih razlogov sklene, da poziv - vpoklic niti ni pomemben. To pa pomeni, da je izpodbijana sodba obremenjena tudi z absolutno bistveno kršitvijo določb postopka (14. oziroma 15. točka drugega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1).

10Glede na navedeno je Vrhovno sodišče na podlagi prvega odstavka 79. člena izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje razveljavilo in mu zadevo vrnilo v novo sojenje, saj je potrebno odpraviti navedene bistvene kršitve določb postopka in pravilno uporabiti materialno pravo tako pri ugotavljanju dejanskega stanja kot tudi pri odločanju.