27. člen ZMZ-UPB2

Če gre po interpretaciji Sodišča EU za dva različna statusa in za dva različna režima in ne za eno »pravico do mednarodne zaščite«, je razumljivo, upoštevajoč nenazadnje tudi ZUP, da je treba odločati o vsakem statusu posebej. Mednarodna zaščita torej ni ena pravica, ki ima dve obliki, ampak gre v teh zadevah za to, da obstaja ena prošnja za mednarodno zaščito, ki ima (običajno) dejansko dva zahtevka, ki si v smislu časovnega poteka odločanja v postopku sledita en za drugim. Če v upravnem sporu ne gre za situacijo, ko tožnik upravičeno navaja nova in relevantna dejstva in dokaze, ki bi jih bilo treba izvajati na glavni obravnavi, potem velja, da določba člena 46(3) Procesne direktive 2013/32/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o skupnih postopkih za priznanje ali odvzem mednarodne zaščite, ki ima neposredni učinek, pomeni, da zaslišanje tožnika na sodišču ni potrebno, če se v zadevi ne pojavljajo dejanska ali pravna vprašanja, ki jih ni mogoče ustrezno rešiti na podlagi spisa in pisnih stališč strank. Toženi stranki sicer ni treba, da pred izdajo odločbe v vsakem primeru predoči končno dokazno oceno, zato da bi se prosilec lahko učinkovito branil

Po presoji Vrhovnega sodišča je sodišče prve stopnje na podlagi opravljene glavne obravnave dovolj skrbno in natančno raziskalo dejansko stanje, pri tem je upoštevalo podatke upravnega spisa in svojo presojo, da je bila tožniku izrečena 15 letna zaporna kazen, ustrezno utemeljilo z razlogi, ki so logični in življenjsko oziroma izkustveno sprejemljivi. Predlaganje novih dokazov in ugotavljanje novih dejstev, kolikor se (prvič) ugotavljajo pred sodiščem (ob prej izpolnjeni predpostavki dopustnosti), mora namreč stranka prerekati oziroma jih zanikati, sicer se štejejo za priznana.

Z zapustitvijo azilnega doma je tožnik s konkludentnim ravnanjem pokazal, da nima interesa za pravnomočno dokončanje postopka v Republiki Sloveniji in s tem tudi, da odločba, ki jo je izpodbijal s tožbo, očitno ne posega več v njegove pravice, ki jih je uveljavljal v prošnji za mednarodno zaščito.

Za pravilno uporabo materialnega prava, spoštovanja procesnih jamstev in dokaznega prava je bistvenega pomena, da pristojni organ z zadostno stopnjo zanesljivosti in v čim prejšnji fazi postopka ugotovi, ali je prosilec mladoleten ali ne; kajti, če je mladoleten, mora organ upoštevati načelo varovanja otrokovih koristi kot vodilno pravno načelo. Toženi stranki sicer ni treba, da pred izdajo odločbe v vsakem primeru predoči končno dokazno oceno, zato da bi se prosilec lahko učinkovito branil pred izdajo odločbe, vendar pa če ta dokazna ocena temelji na določenih nekonsistentnostih v izjavah ali predloženih listinah in na uporabi informacij o stanju v izvorni državi, potem tožena stranka mora dati možnost prosilcu, da se izreče o nekonsistentnostih in informacijah o izvorni državi in mora njegova pojasnila vključiti v dokazno oceno tako da upošteva pripombe, ki jih prosilec poda v zvezi z zatrjevanimi nekonsistentnostmi, sicer je pravica do izjave in obrambe zagotovljena le navidezno. Pri ugotavljanju starosti prosilca ne gre za to, ali se prošnji ugodi, ali ne, ampak gre za to, ali je prosilec mladoleten, kajti od tega je odvisno polno uresničevanje načela varovanja

Tožnik tekom postopka ni bil soočen z nekonsistentnostmi, ki so bile ugotovljene na podlagi njegovih izjav, prav tako pa mu glede teh očitkov ni bila dana možnost podati pojasnilo in se glede njih izjaviti. Tožena stranka se v izpodbijani odločbi na več mestih sklicuje na razhajanja v bistvenih elementih tožnikove zgodbe glede dogodkov, ki naj bi se mu zgodili v izvorni državi, ter neskladja utemeljuje na podlagi primerjave z izjavami v postopku pred madžarskimi organi, pri tem pa je iz spisovnega gradiva razvidno, da tožnik z izdelanimi slovenskimi prevodi navedenih sodnih odločb madžarskih organov ni bil seznanjen niti mu ni bila dana možnost izjave, da bi glede ugotovljenih neskladjih podal morebitna pojasnila, saj so bile pooblaščencem tožnika dne 26. 2. 2016 z dopisom v seznanitev in mnenje poslane zgolj informacije, ki jih je tožena stranka pridobila sama na spletu, ne pa tudi izdelani slovenski prevodi madžarskih sodnih odločb. Pri tem ni pomembno, ali je navedene sodne odločbe v madžarskem jeziku toženi stranki predložil sam tožnik, saj je za zagotovitev učinkovite pravice do obrambe in izjave prosilca za mednarodno zaščito slednjega potrebno obvestiti o bistvenih ugotov

Tožena stranka je svojo odločitev oprla na informacije o stanju v izvorni državi, in sicer na dokument Notranjega ministrstva VB iz junija 2015, ki do izdaje izpodbijane odločbe ni bil del upravnega spisa. Zato bi morala tožena stranka pred izdajo izpodbijane odločbe, skladno z določbo 22. člena ZMZ, tožnika s tem dokumentom, ki vsebuje informacije o razmerah v njegovi izvorni državi, seznaniti in mu dati možnost podaje njegovega pisnega ali ustnega mnenja.

Ni mogoče ugotoviti, da bi bilo nasilje, zaradi katerega je tožnik leta 2008 zapustil izvorno državo, pogojeno in vzpodbujeno zaradi njegove pripadnosti etnični skupini, saj preučene informacije o stanju v izvorni državi takšnega zaključka ne omogočajo. Čeprav se v informacijah omenja etnična pripadnost članov MEND, je iz celotne analize virov razvidno, da gre pri dogajanju na območju Delta Niger za nasilje med MEND in nigerijsko vlado, ki je utemeljeno na socialni problematiki zaradi nepravične delitve dobička iz prodaje nafte, ne pa za nasilje etnične skupine Urubo usmerjeno proti etnični skupini Igbo, kot je to zatrjeval tožnik. Pri presoji, ali je mogoče in potrebno novo dejstvo pri presoji priznanja statusa subsidiarne zaščite upoštevati, je sodišče – glede na to, da gre pri pravici iz 3. člena MKVČP za absolutno zavarovano pravico – kot pomembno štelo, da tožnik tekom postopka ni zatrjeval, da bi bil kot pripadnik etnične skupine Igbo, ki naj bi zahtevala ustanovitev neodvisne države, politično aktiven oziroma da bil podpornik ali vsaj simpatizer gibanja za neodvisnost, zaradi česar bi bil v izvorni državi morebiti lahko izpostavljen preganjanju zaradi politi

Tožena stranka bi lahko ugotovila, da kljub povezavi med preganjanjem in razlogi za preganjanje, tožnik ne izpolnjuje statusa begunca, če bi izpeljala prepričljivo oceno neverodostojnosti tožnika. Vendar tega ni naredila.

V Siriji razpada konvencionalen oziroma formalen način vpoklica v vojsko, hkrati pa potreba vladne vojske po rekrutaciji vojakov narašča, zato se vlada ne drži več v preteklosti formaliziranega vpoklica glede na starost rekrutov; ker se veliko mladih fantov izogiba vpoklicu, vladne sile izvajajo rekrutacije na kontrolnih točkah. Utemeljena je tožnikova bojazen, da bi mu v primeru nahajanja v Siriji grozila realna nevarnost vpoklica v sirsko vojsko in da če bi se temu pozivu odzval (ali pa bi bil prisilno rekrutiran, saj mu grozi mobilizacija na katerikoli kontrolni točki brez predhodne vročitve posebnega pisnega poziva na služenje vojaškega roka), bi služenje vojaškega roka vključevalo tudi kazniva dejanja ali dejanja, ki spadajo med razloge za izključitev iz prvega odstavka 5. člena ZMZ. Če pa bi služenje v sirski vojski odklonil, pa je velika verjetnost, da bi bil spoznan za političnega nasprotnika in na tej podlagi izpostavljen pregonu oziroma kazni. Tožnik osebno ni prejel poziva vojske ali česa podobnega, ker v času, ko je bil v Siriji, še ni bil star 18 let in se je skrival pri sorodnikih, da bi se izognil aretaciji in vpoklicu. Tožnik ima utemeljen strah pred pregan

Tožena stranka je pravilno ugotovila, da za utemeljeno uveljavljanje preganjanja ne zadostuje zgolj hipotetična možnost, da bi bil nekdo podvržen preganjanju zato, ker je sunit, ob predpostavki, da je v Siriji sunitsko prebivalstvo večinsko, temveč bi morala biti nevarnost preganjanja individualno in konkretno izkazana. Prosilec mora pri tem svojo prošnjo utemeljiti individualno, torej s svojimi konkretnimi težavami in ne na splošno navajati težav, ki jih imajo pripadniki njegove narodnosti. Sodišče se ne strinja s stališčem tožnice, da za priznanje statusa begunca ni potrebna individualna izpostavljenost posameznika. Če bi se namreč izhajalo iz tega stališča, potem bi bilo treba prav vsem, ki so sunitske vere in se sklicujejo na to, da so suniti preganjani s strani šiitov, priznati status begunca.

Tožena stranka je pravilno ugotovila, da za uveljavljenje preganjanja zaradi sunitske vere ne zadostuje zgolj hipotetična možnost, da bi bil nekdo podvržen preganjanju zgolj zato, ker je sunit, ob predpostavki, da je v Siriji ravno sunitsko prebivalstvo večinsko, ampak bi morala biti nevarnost preganjanja individualno in konkretno izkazana, in da mora prosilec za mednarodno zaščito sam navesti konkretne okoliščine, ki bi realno in individualno utemeljevale njegov strah pred preganjanjem oziroma navesti konkreten dogodek, ki se mu je morebiti že zgodil prav zaradi tega, ker je sunit, tožnica pa je navedla, da se ji osebno ni nič zgodilo, navedla ni nobenih konkretnih dogodkov oziroma težav, ki naj bi jih dejansko imela. Sodišče se ne strinja s stališčem, da za priznanje statusa begunca ni potrebna individualna izpostavljenost posameznika. Če bi se namreč izhajalo iz tega stališča, potem bi bilo potrebno prav vsem, ki so sunitske vere in se sklicujejo na to, da so suniti preganjeni s strani šiitov, priznati status begunca.

Sodišče je v obravnavani zadevi izhajalo iz predpostavke, da za razlog preganjanja po 5. alineji drugega odstavka 26. člena ZMZ ni nujno, da bi prosilec moral dobiti poziv za služenje vojaškega roka, kar pa velja le za specifične razmere v Siriji. Tožnik je državljan tretje države, utemeljen strah pred preganjanjem pa temelji na pripadnosti določeni družbeni skupini oziroma določenemu političnemu prepričanju. Gre za družbeno skupino vseh tistih, ki morajo kot vojaški obvezniki obvezno služiti vojaški rok, preganjanje zaradi političnega prepričanja pa se kaže v tem, da mu grozi pregon, ker zaradi svojega prepričanja noče služiti vojaškega roka iz razloga, ker bi moral streljati na lastne rojake.

Pri ugotavljanju splošne verodostojnosti je treba upoštevati ne le elemente, ki govorijo v škodo, ampak tudi v prid prosilčevi verodostojnosti, in upoštevati posameznikovo subjektivno dojemanje dogodkov ter vpliv poteka časa na pomnjenje. Kaznivost homoseksualnih dejanj v državi je pokazatelj, da družba dojema osebe, ki taka dejanja prakticirajo, za nesprejemljive in zato drugačne, s tem pa za pripadnike določene družbene skupine. Vendar sodba C-199/12 do C-201/12 ne izpostavlja kaznivosti tovrstnih ravnanj kot okoliščine, ki mora biti vselej podana, da je mogoče šteti, da družba neko skupino dojema kot (od sebe) različno. Odločitev, da sodna odločba o priznanju statusa begunca velja kot dovoljenje za stalno prebivanje v Sloveniji, začne učinkovati s pravnomočnostjo sodbe. Vprašanje „ali menite, da je bilo srečanje v kavarni z napadalci slučajno, ali pa je bilo srečanje vnaprej predvideno in posilstvo načrtovano, še preden ste se spoznali v kavarni?“ pomeni kršitev prepovedi iz prvega odstavka 239. člena ZPP. V obravnavani zadevi, ko je bila odločitev odvisna med drugim tudi od tega, ali je bil tožnik že žrtev preganjanja zaradi istospolne usmerjenosti, t

V obravnavnem primeru okoliščine, da so tožniki prišli v Slovenijo in v njej zakonito bivali, šele nato pa na podlagi spremenjenih okoliščin (pretečenih dovoljenj za prebivanje oziroma težav z moževim oz. očetovim podjetjem) zaprosili za mednarodno zaščito, same zase ni mogoče razlagati v njihovo škodo na način, da tudi to ravnanje kaže, da jim ob vrnitvi v Irak ne grozi preganjanje zaradi njihove veroizpovedi ali pa resna škoda v smislu 28. člena ZMZ. Iz izpodbijane odločbe razen napačnih materialnopravnih stališč, na katere je sodišče odgovorilo, ni mogoče razbrati drugih argumentov, ki so upravni organ vodili k zavrnitvi prošnje za mednarodno zaščito, zlasti v delu, ki se nanaša na subsidiarno zaščito (če je že štel, da pripadnost sunitski veroizpovedi ne more biti razlog za preganjanje – v nasprotnem primeru bi sicer moral ugotavljati dejansko stanje o položaju sunitov v Iraku oziroma Bagdadu, od koder prihajajo tožniki, ki so v postopku med drugim zatrjevali, da je v Iraku državljanska vojna med šiiti in suniti, da je tam prisotna tudi islamska država in da so njihova življenja ogrožena zaradi tega, ker so sunitski muslimani).

Upoštevajoč nastavke interdisciplinarnega pristopa v okviru kriterija notranje (ne)konsistentnosti sodišče ocenjuje, da so glavni problemi v obravnavanem delu dokazne ocene tožene stranke v tem, da je tožena stranka večinoma vodila zaprte strukturirane intervjuje, da je mehanično primerjala posamezne izjave tožnika in njegovega partnerja brez konteksta osebnih in situacijskih dejavnikov, da ni delala zadostnih razlik med pomembnimi in nepomembnimi nekonsistentnostmi in da je upoštevala samo negativne vidike nekonsistentnosti, da ni upoštevala poteka časa z vidika sposobnosti oziroma zmožnosti zanesljivosti spomina, da ni upoštevala učinkov post-travmatskega stresnega sindroma kot posledice okoliščin pobega iz izvorne države za zmožnost dobrega spominjanja podrobnosti, da ni upoštevala, da je tudi travmatičen dogodek posilstva, če je do njega prišlo, lahko vplival na razlike v izjavah tožnika, in da je tožnik v določenih elementih lahko imel upravičene zadržke ali oklevanja za razkritje najbolj intimnih vidikov njegove identitete. Na glavni obravnavi je tožnik povedal, da v primeru vrnitve na Kosovo ne bi skrival svoje spolne identitete, za kar ima vso pravico, in zato obst

Za odločitev sodišča glede priznanja statusa begunca tretjemu in četrtemu tožniku je bistveno, da sta oba vojaška obveznika, da vojska izvaja mobilizacijo tudi na ulicah ter da je v Siriji vojna. Prav tako je pomembno dejstvo, da so zavrnjeni prosilci za azil, ki se niso odzvali vojaški obveznosti, ko so bili za to izpolnjeni pogoji, v izrazito nevarnem položaju ter da vojska izvaja zločine zoper civiliste. Sodišče sodi, da tudi ostali tožniki izpolnjujejo pogoje za priznanje statusa begunca, saj bi bili ob morebitni vrnitvi v Sirijo, kolikor bi jih legitimirali ter ob upoštevanju dejstva, da so Suniti, označeni kot politični nasprotniki režima. Po drugi strani pa bi jih teroristične organizacije oziroma uporniki, glede na to, da je bil prvi tožnik zaposlen v državni bolnišnici – torej je delal za Asadov režim, označili kot pripadnike režima, ob tem, da po nekaterih informacijah o izvorni državi prvemu tožniku, kot očetu vojaško obveznih fantov prav tako grozi preganjanje, šestemu tožniku, ki je star 15 let pa vpoklic v vojsko, drugi in peti tožnici pa tudi posilstvo.

Sodišče pritrjuje stališču tožene stranke, da strah pred odprtim kazenskim postopkom ne more biti razlog za podelitev mednarodne zaščite in da tožnik v izvorni državi ne bi bil izpostavljen mučenju ali nečloveškemu ravnanju. Tudi v okviru kazenskega postopka izdana mednarodna tiralica in sklep o priporu ne moreta utemeljevati strahu pred preganjanjem.

V predmetni zadevi tožnik ni zatrjeval, niti ni mogoče iz njegove izpovedbe izpeljati, da morebiti uveljavlja preganjanje na kateri izmed petih podlag iz prvega odstavka 27. člena ZMZ. Če ni podana podlaga za preganjanje, potem ni relevantna niti narava in stopnja intenzivnosti zatrjevanih dejanj (preganjanja).

Deljeno dokazno breme, na katerega se tožnik sklicuje, ne pomeni, da tožniku ni treba niti pojasnjevati, zakaj dokazov ni predložil. Tožnik s svojimi navedbami o tem, da je vdiral v spletne strani in da politična stranka to še naprej od njega zahteva, razloga preganjanja ne more utemeljiti. Z vidika subsidiarne zaščite je upravni organ tožnikove izjave o težavah s stranko SDA ocenil kot neverodostojne in neverjetne, zaradi česar je tudi ugotovil, da ni izkazal utemeljenega tveganja za resno škodo iz prve in druge alineje 28. člena ZMZ (smrtno kazen ali usmrtitev oziroma mučenje ali nečloveško ali ponižujoče ravnanje).

Bistvene okoliščine spora se vežejo na vpoklic v sirsko vojsko in tveganje oziroma utemeljen strah tožnika, da bi moral kot pripadnik vojske izvrševati kazniva dejanja zoper civilno prebivalstvo v smislu 1. odstavka 5. člena ZMZ ali da bi bil podvržen priporu oziroma pridržanju kot zavrnjeni prosilec za azil in Kurd, ki se je izognil vojaški mobilizaciji, zaradi česar bi mu realno grozila najhujša kazen, nehumano ravnanje ali mučenje izven sirske vojske glede na uporabljena poročila o stanju v izvorni državi, bodisi da bi bil znotraj sirske vojske preganjan, mučen, ubit, ker je Kurd, kar je tudi dokumentirano v poročilih, ki jih je v odločbo povzela tožena stranka.