VSRS Sklep I Up 131/2014

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep.
II. Tožeča stranka in stranki z interesom same trpijo svoje stroške pritožbenega postopka.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom na podlagi 3. točke prvega odstavka 36. člena Zakona o splošnem upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) zavrglo tožbo tožeče stranke zoper odločbe Agencije za pošto in elektronske komunikacije RS (v nadaljevanju: tožena stranka), št. 38115-7/2013/8, 38115-7/2013/9, 3815-14/2013/10 in 3815-14/2013/11, vse z dne 25. 3. 2013 (I. točka izreka); z II. in III. točko izreka pa je odločilo o stroških postopka. Tožena stranka je z odločbo, št. 38115-7/2013/8 z dne 25. 3. 2013, v zadevi podaljšanja veljavnosti odločbe o dodelitvi radijskih frekvenc na predlog zavezanca T., d. d., le-temu dodelila radijske frekvence za čas od 3. 4. 2013 do 3. 1. 2016 ter odločila o plačilu zneska za učinkovito rabo omejene naravne dobrine. Z odločbo, št. 38115-7/2013/9 z dne 25. 3. 2013, je odločila o določitvi števila točk zavezancu T., d. d., Ljubljana. Z odločbo, št. 38115-14/2013/10 z dne 25. 3. 2013, je v zadevi podaljšanja veljavnosti odločbe o dodelitvi radijskih frekvenc na predlog zavezanca S., d. d., Ljubljana, odločila o dodelitvi radijskih frekvenc le-temu za čas veljavnosti od 12. 10. 2013 do 3. 1. 2016 ter o plačilu zneska za učinkovito rabo omejene naravne dobrine. Z odločbo, št. 38115-14/2013/11 z dne 25. 3. 2013, pa je odločila o določitvi števila točk zavezancu S., d. d., Ljubljana.

2Sodišče prve stopnje v obrazložitvi izpodbijanega sklepa navaja, da je tožnikovo (A.) tožbo zoper navedene odločbe tožene stranke zavrglo na podlagi 3. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1, ker je ugotovilo, da tožnik v svoji tožbi ne uveljavlja kakšne svoje pravice ali pravne koristi, oziroma ker po tem zakonu ne more biti stranka. Sklicuje se tudi na odločbo Ustavnega sodišča Republike Slovenije U-I-76/13 z dne 24. 4. 2013.

3Tožnik izpodbija navedeni sklep sodišča prve stopnje s pritožbo, ki jo vlaga v celoti iz vseh pritožbenih razlogov iz 75. člena ZUS-1. Navaja, da je že v tožbi utemeljil svojo aktivno legitimacijo v obravnavanem postopku, česar pa prvostopno sodišče v izpodbijanem sklepu ni upoštevalo in se do tovrstnih tožnikovih navedb tudi ni opredelilo, temveč je svojo odločitev sprejelo zgolj na podlagi 17. člena ZUS-1. Njegova aktivna legitimacija za vložitev te tožbe je brez vsakega dvoma podana in utemeljena, in sicer na podlagi 17. člena ZUS-1 (položaj stranke, ki ga je pridobil z vložitvijo »Vloge za pridobitev odločbe o dodelitvi radijskih frekvenc z dne 27. 6. 2012), 47. člena Zakona o elektronskih komunikacijah (v nadaljevanju ZEKom-1), položaja prizadetega podjetja po Zakonu o preprečevanju omejevanja konkurence (v nadaljevanju ZPOmk-1) in na podlagi tretjega odstavka 30. člena ZUS-1. Predlaga, da se pritožbi ugodi in se izpodbijani sklep spremeni tako, da se v celoti ugodi tožbenemu zahtevku, podrejeno pa, da se izpodbijani sklep razveljavi in zadeva vrne v ponovno odločanje prvostopnemu sodišču.

4Tožena stranka in stranki z interesom (S., d. d., in T., d. d.) v odgovorih na pritožbo predlagajo njeno zavrnitev.

5Pritožba ni utemeljena.

6Po presoji Vrhovnega sodišča je sodišče prve stopnje obravnavano tožbo utemeljeno zavrglo na podlagi 3. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1, saj tožnik v obravnavani zadevi ne more biti stranka v upravnem sporu oziroma vložiti tožbe zoper izpodbijano odločbo, saj v upravnem postopku, to je v postopku izdaje izpodbijane odločbe tožene stranke, ni imel priznanega statusa stranke oziroma stranskega udeleženca. Predhodno priznan status stranke v upravnem postopku kot pogoj za vsebinsko obravnavanje tožbe pa predstavlja ustaljeno upravnosodno prakso Vrhovnega sodišča (npr. sklepa I Up 49/2010 in I Up 334/2010), na katero se pravilno sklicuje tudi sodišče prve stopnje.

7Stranke v upravnem sporu so določene v 16. členu ZUS-1, in sicer so to tožnik, toženec in prizadeta oseba s položajem stranke, če tako določa zakon. Po prvem odstavku 17. člena ZUS-1 je tožnik oseba, ki je bila stranka ali stranski udeleženec v postopku izdaje upravnega akta. Po drugem odstavku navedenega člena pa lahko zoper dokončen sklep, s katerim je bila osebi zavrnjena pravica do udeležbe v postopku izdaje upravnega akta, vloži tožbo tista oseba, kateri je bila pravica do udeležbe v postopku s tem sklepom zavrnjena.

8Tožnik pa ni bil niti stranka niti stranski udeleženec v postopku dodelitve frekvenc strankam z interesom v tem postopku, saj njegove „Vloge za pridobitev odločbe o dodelitvi radijskih frekvenc“ z dne 27. 6. 2012, na katero se sklicuje v tožbi in pritožbi, ni mogoče ne po vsebini ne po času, v katerem je bila vložena, šteti za vlogo za priznanje položaja stranskega udeleženca v postopku podaljšanja obstoječih odločb o dodelitvi radijskih frekvenc, torej v tujem postopku. Tožena stranka tudi ni izdala sklepa, s katerim bi bila tožniku zavrnjena pravica do udeležbe v tem postopku. Tega dejstva ne spremenijo niti pritožbene navedbe, da se tožena stranka o navedeni vlogi ni nikoli izjavila. Tožnik, če je menil, da je s to vlogo zahteval tudi priznanje položaja stranskega udeleženca, pa je imel možnost vložiti tožbo zaradi molka organa. Tudi 43. člen Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP), na katerega se tožnik sklicuje, določa, da pravni interes izkaže oseba, ki zatrjuje, da vstopa v postopek zaradi varstva svojih pravnih koristi (stranski udeleženec). Sodišče prve stopnje na podlagi navedenega tako ni nepravilno ugotovilo dejanskega stanja s tem, ko je navedlo, da tožnik vloge za priznanje položaja stranskega udeleženca v upravnem postopku ni podal.

9Položaja stranke v obravnavanem upravnem sporu pa tožniku ne daje niti 47. člen ZEKom-1, saj se ta nanaša na ponudnike v postopku javnega razpisa. Postopek in pogoje podaljšanja obstoječih odločb, za kar gre tudi v obravnavanem primeru, pa določa 243. člen ZEKom-1. Zato določbe 47. člena ZEKom-1 ni mogoče niti smiselno uporabiti za postopke Agencije, kadar ta ne odloča na podlagi izvedenega javnega razpisa, kot je to v tem primeru.

10Tudi določba drugega odstavka 66. člena ZPOmk-1, v kateri je določeno, da če zoper akte in dejanja iz prejšnjega odstavka niso mogoča pravna sredstva v upravnem postopku, lahko prizadeto podjetje začne upravni spor, ne daje tožniku možnosti vložitve neposredne tožbe v obravnavani zadevi, saj navedena določba ne izključuje specialnih določb ZUS-1, ki določajo stranke v upravnem sporu. Poleg tega pa je tožnik imel na voljo pravna sredstva v upravnem postopku, konkretno zahtevo za priznanje statusa stranke v predmetnem upravnem postopku, a je ni izkoristil, in obnovo postopka (9. točka 260. člena ZUP), zoper dokončni odločitvi v teh postopkih pa bi v primeru zavrnitve njegove zahteve lahko vložil tožbo v upravnem sporu na podlagi že navedenega drugega odstavka 17. člena ZUS-1.

11Tožnik s sklicevanjem na tretji odstavek 30. člena ZUS-1 in na odločbo Ustavnega sodišča Republike Slovenije I Up-159/99 smiselno uveljavlja tudi subsidiarni upravni spor po 4. členu ZUS-1 zaradi posega v človekove pravice in temeljne svoboščine (14., 70., in 74. člen Ustave RS), ki pa v obravnavani zadevi ni možen, saj je po navedenem členu mogoče uveljavljati sodno varstvo le, če ni zagotovljeno drugo sodno varstvo. Tožnik pa je imel možnosti, navedene v prejšnji točki te obrazložitve, da zavaruje in uveljavlja svoje morebitne pravne koristi v upravnem postopku, ki pa jih, kot že navedeno, ni izkoristil. Zato mu je bilo (morebitno) sodno varstvo zagotovljeno v rednem upravnem sporu. Vrhovno sodišče je smiselno enako stališče sprejelo tudi v zadevi I Up 49/2010.

12Vrhovno sodišče se v tem sklepu ne opredeljuje do drugih pritožbenih navedb, saj na odločitev, glede na zgoraj navedena stališča, ne morejo vplivati.

13Glede na navedeno je Vrhovno sodišče na podlagi 76. člena ZUS-1 pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

14Tožnik s pritožbo ni uspel, zato sam trpi svoje stroške pritožbenega postopka (154. člen in prvi odstavek 165. člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP, v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1).

15Ker stranki z interesom z navedbami v odgovoru na pritožbo nista v ničemer prispevali k odločitvi Vrhovnega sodišča, je Vrhovno sodišče v skladu z določbami prvega odstavka 155. člena in prvega odstavka 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1 odločilo, da stranki z interesom sami trpita svoje stroške pritožbenega postopka.