VSM Sodba III Kp 12377/2016

I. Pritožba zagovornika obdolženega V. B. se zavrne kot neutemeljena in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Obdolženi V. B. se oprosti plačila sodne takse kot stroška pritožbenega postopka.

1Z uvodoma navedeno sodbo je sodišče prve stopnje obdolženega V. B. spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja nasilja v družini po prvem odstavku 191. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1), ter kaznivega dejanja spolnega nasilja po prvem odstavku 171. člena KZ-1, za kar sta bili obdolžencu določeni posamični kazni, pogojna obsodba navedena v izreku izpodbijane sodbe, s katero je bila obdolžencu določena kazen eno leto zapora s preizkusno dobo treh let je bila preklicana, nakar je na podlagi tretjega odstavka 59. člena KZ-1 in 3. točke drugega odstavka 53. člena KZ-1 upoštevaje določeno kazen iz preklicane pogojne obsodbe ter določenih kazni za tokrat obravnavana kazniva dejanja, bila obdolžencu izrečena enotna kazen pet let zapora, v katero se je obdolžencu vštel čas pridržanja oziroma čas odvzema prostosti od 29. 3. 2016 od 15. 30 ure dalje. V skladu s četrtim odstavkom 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) je bilo odločeno, da obremenjujejo stroški kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP ter potrebni izdatki obdolženca in potrebni izdatki njegovega zagovornika proračun.

2Zoper takšno sodbo se je pritožil zagovornik obdolženega V. B., ki je kasneje svojo pritožbo tudi dopolnil, sicer pa je v pritožbi navajal, da sodbo sodišča prve stopnje izpodbija v celotnem obsegu zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka, kršitve kazenskega zakona, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zaradi odločbe o kazenski sankciji. Pritožbenemu sodišču je predlagal, da obdolženca oprosti obtožbe, podrejeno pa, da mu izrečeno kazensko sankcijo ustrezno zniža, prosil pa je tudi, da ga sodišče oprosti plačila sodne takse. V dopolnitvi pritožbe pa je podrejeno predlagal tudi razveljavitev sodbe prvostopnega sodišča in vrnitev zadeve prvostopnemu sodišču v novo odločanje, pred drugega sodnika posameznika.

3Pregled zadeve na pritožbeni stopnji je pokazal, da pritožba ni utemeljena.

4Ne držijo pritožbene navedbe glede bistvenih kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, ki jih sicer pod naslovom "glede zmotno oziroma nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja" uveljavlja obdolženčev zagovornik z navedbami, da se sodišče do večine nasprotujočih navedb oškodovanke, ki so v neskladju tudi z ostalimi izvedenimi dokazi, ni opredelilo. Na straneh 18 in 19, pa tudi ostalih, izpodbijane sodbe je namreč prvostopno sodišče obsežno in prepričljivo pojasnilo, zakaj je oškodovanki kljub razhajanjem in občasnim nelogičnostim in neskladnostim v njenih izpovedbah verjelo, zato so pritožbene navedbe, da prvostopna sodba v tej smeri ni obrazložena, brez podlage. Kateri konkretno so "ostali izvedeni dokazi", ki bi naj nasprotovali oškodovankinim izpovedbam, pa pritožnik ni pobližje obrazložil. Iz pritožbenega povzemanja delov oškodovankinih izpovedb in prikazovanju, da je sodišče neutemeljeno verjelo oškodovanki, pa je razbrati, da pritožnik v tej smeri graja dokazno oceno prvostopnega sodišča. Navedeno pa ne predstavlja uveljavljane bistvene kršitve določb kazenskega postopka, temveč grajo na prvi stopnji ugotovljenega dejanskega stanja.

5Prav tako brez podlage pa je tudi v pritožbi zatrjevana bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz drugega odstavka 371. člena ZKP. S tem, ko je prvostopno sodišče zavrnilo dokazne predloge obrambe, kar je v točki 2 izpodbijane sodbe tudi tehtno obrazložilo, namreč ni kršilo obdolženčeve pravice do obrambe. Prvostopno sodišče je namreč pojasnilo, da zaslišanje predlaganih prič in dodatno zasliševanje oškodovanke ni bilo utemeljeno, niti potrebno. O lastnostih in obnašanju oškodovanke ter o odnosih v družini so namreč že izpovedale številne druge priče in to tiste, ki so družini bližje oziroma so bile z družino več v stiku. Zato tudi pritožbeno sodišče soglaša z zaključki prvostopnega sodišča, da zaslišanje predlaganih prič in ponovno zaslišanje oškodovanke ne bi v ničemer vplivalo na dejansko stanje, kot ga je že ugotovilo prvostopno sodišče in bi se z izvedbo predlaganih dokazov zgolj neutemeljeno zavlekel kazenski postopek, oškodovanka pa bi po nepotrebnem bila ponovno izpostavljena sekundarni viktimizaciji, kot je to v izpodbijani sodbi navedlo tudi prvostopno sodišče. Sicer pa tudi tega, kaj konkretno bi glede spolnih navad obdolženca in oškodovanke, torej spolnih navad očeta in matere obramba želela dokazati z zaslišanjem sedemletnega sina obdolženca in oškodovanke in katera konkretna, relevantna dejstva bi obramba s tem želela dokazati, iz pritožbe niti ni bilo mogoče razbrati. Neutemeljeno je zato v tem kontekstu tudi sklicevanje na sodbo Vrhovnega sodišča Republike Slovenije št. I Ips 360/2005 z dne 19. 10. 2006, pri čemer pa, kot je to že navedeno, tudi pritožbene trditve, da so bili dokazni predlogi o zaslišanju prič zavrnjeni neutemeljeno, nikakor ne držijo.

6Neutemeljene pa so tudi nadaljnje pritožbene navedbe, s katerimi pritožnik graja zavrnitev izvedbe predlaganih dokazov, konkretno tudi pribave in vpogleda dodatnih (novih) posnetkov ter fotografij obdolženčeve družine, ki bi naj izkazovali vsakdanje življenje oškodovanke in obdolženca. Enako velja tudi za video posnetke, ki jih v pritožbi izpostavlja zagovornik, ki jih policisti sicer niso našli, vendar bi jih obdolženec, v kolikor bi mu bil omogočen dostop do zaseženega računalnika, pokazal na glavni obravnavi, s čemer bi se izkazale, po zagovorniku zatrjevane, oškodovankine nenavadne spolne želje. Zakaj bi navedeno bilo relevantno za obdolžencu očitano kaznivo dejanje, pa v pritožbi ni pojasnjeno. Okoliščine, da bi naj oškodovanka, sicer zgolj po zatrjevanju obdolženca, imela "čudna spolna nagnjenja" in bi naj v času, ko je bila v varni hiši celo obiskovala lokale, namreč nikakor ne pomeni, da je obdolženec ni silil v nezaželena spolna ravnanja in jo spravljal v podrejen položaj, ter z njo grdo in ponižujoče ravnal na način, opisan v izreku izpodbijane sodbe.

7Neutemeljeno pa je tudi pritožbeno zatrjevanje o protispisnosti obtožbenega očitka, da je obdolženec oškodovanko porinil z lestve, da je padla, ker bi naj oškodovanka na glavni obravnavi 12. 9. 2016 povedala, da je padla zato, ker je bil predhodno "odšraufan šrauf". Protispisnost, kot jo določa 11. točka prvega odstavka 371. člena ZKP je namreč podana le, če sodišče napačno povzema izpovedbe prič. Pritožnik pa v tej zvezi ne uveljavlja, da je prvostopno sodišče napačno povzelo izpovedbo oškodovanke, temveč prvostopnemu sodišču očita, da navedbe v obtožbi z izpovedbo oškodovanke niso potrjene. Na ta način pa prvostopnemu sodišču očita zmotno ugotovitev dejanskega stanja, ne pa v pritožbi zatrjevane bistvene kršitve določb kazenskega postopka.

8Pritožbeno sodišče pa tudi nima nobenih pomislekov o pravilnosti in popolnosti na prvi stopnji ugotovljenega dejanskega stanja. Dejansko stanje obravnavane zadeve je bilo ugotovljeno pravilno in popolno. Razjasnjena so bila vsa odločilna dejstva, zbrane dokaze in zagovor obdolženca je sodišče pravilno ocenilo, na tej podlagi pa je tudi zanesljivo ugotovilo, da je obdolženec storil v prvostopnem izreku podrobneje opisani kaznivi dejanji. Zato pritožbeno sodišče soglaša z dejanskimi ugotovitvami in s pravnimi zaključki izpodbijane sodbe, se v izogib ponavljanju na ustrezne razloge izpodbijane sodbe tudi v celoti sklicuje in zato le še v zvezi s pritožbenimi izvajanji, ki se nanašajo na odločilna dejstva, dodaja naslednje:

9Bistvo pritožbe (pa tudi njene dopolnitve), ko napada dejansko stanje, kot ga je ugotovilo prvostopno sodišče, je v graji dokazne ocene, s katero pritožnik ne soglaša, saj meni, da je prvostopno sodišče neutemeljeno verjelo izpovedbi oškodovanke, ki je svojo izpovedbo spreminjala, ob tem pa po oceni obrambe izpovedbe oškodovanke tudi niso bile podprte z nobenimi drugimi dokazi. Oškodovanka o očitanih kaznivih dejanjih tudi ni povedala nič določnega, njene navedbe bi naj bile pavšalne in dokazno nepodprte.

S pritožnikom pa tudi v tem delu ni mogoče soglašati.

10Kot je to v izpodbijani sodbi navedlo že prvostopno sodišče, je izpovedbo oškodovanke potrebno ocenjevati celostno in predvsem tudi z vidika njenih osebnih lastnosti, kot sta jih ugotovila izvedenca, ko sta navedla, da ima oškodovanka znižane oziroma okrnjene spoznavne sposobnosti, zaradi česar se pogosto v svojih odgovorih in opisih preteklih dogodkov tudi spušča v razne nelogičnosti, njeni odgovori pa so občasno tudi neskladni, kar je po oceni izvedencev najverjetnejša posledica njenih okrnjenih spoznavnih sposobnosti in ne njene zavestne težnje po manipulativnosti. Oškodovanka (tako izvedenec dr. Z.) že zaradi svojih okrnjenih spoznavnih sposobnosti in podpovprečne intelektualne storilnosti ni zmožna načrtovanja sistematične manipulativnosti, kot to skuša prikazati obramba. Oškodovanka pa je, kot je na str. 9 svoje sodbe navedlo že prvostopno sodišče, ves čas postopka, pa tudi v predkazenskem postopku na policiji, delavkam centra za socialno delo in zaposlenim v varni hiši, kamor je bila kot žrtev nasilja nameščena, pa tudi v preiskavi in nadalje na glavni obravnavi o vseh bistvenih okoliščinah izpovedovala enako. Ob tem pa tudi glede na obdolženčeve osebne lastnosti, njegovo nadpovprečno inteligentnost nasproti oškodovankini podpovprečni intelektualni sposobnosti, ko je oškodovanka celo nepismena ter ob vseh ostalih razlogih, ki jih je v podkrepitev svoje odločitve navedlo že prvostopno sodišče, pritožba s prikazovanjem, da je obdolženec žrtev oškodovankine manipulativnosti, in da je imela oškodovanka v njunem odnosu nadrejeno vlogo, da obdolženec do nje ni bil nasilen, ter s prikazovanjem, da bi sodišče moralo verjeti obdolžencu, ne pa oškodovanki, nikakor ne more prepričati.

11Pa tudi pritožbene trditve, da oškodovankine izpovedbe niso podprte z drugimi dokazi, so neutemeljene. Ob dejstvu, da je obdolženec tudi sam povedal, da je oškodovanko poslal h ginekologinji s prižganim telefonom, sam pa je poslušal pred vrati kaj se je oškodovanka pogovarjala z ginekologinjo, ko je tudi sicer obdolženec oškodovanko redno spremljal na preglede k zdravnici in je tudi on odgovarjal na zdravničina vprašanja namesto oškodovanke in se je tudi sicer vedel bistveno drugače kot ostali moški, ki so spremljali partnerke ter ob dejstvu, da je iz obnašanja oškodovanke zdravnica razbrala tudi, da se oškodovanka obdolženca boji, in ko je obdolženec socialni delavki J.P. tudi sam povedal, da je ljubosumen in si je oškodovanko izbral za partnerko, ker je poslušna, pohlevna in mu ne ugovarja in se tudi ne upira ter ob izpovedbah D. M., ki je pojasnil, da mu je oškodovanka povsem določno pokazala in povedala, da se obdolženca boji, izpovedba oškodovanke v tej smeri pa je bila potrjena tudi z izpovedbama socialnih delavk CSD G. R. J. P. in T. V., ki sta vsebinsko povzeti tudi v izpodbijani sodbi, pa pritožba torej ne more biti uspešna niti s prikazovanjem, da izpovedbe oškodovanke niso potrjene z drugimi dokazi. Oškodovankine izpovedbe o njeni popolni podrejenosti obdolžencu in o obdolženčevem popolnem nadzoru nad njenim življenjem pa nenazadnje izkazuje tudi okoliščina, da je obdolženec okoli hiše napeljal varnostni sistem oziroma varnostne kamere, pri čemer razlogov za to, ni znal prepričljivo pojasniti. Njegovo zagotavljanje, da bi naj varnostni sistemi bili montirani zaradi varovanja otrok, ki so sicer obiskovali vrtec, popoldan pa so bili v varstvu staršev, pa tudi ni zvenelo posebej prepričljivo.

12V nadaljevanju svoje pritožbe zagovornik izpostavlja tudi, da iz izpodbijane sodbe ne izhaja po katerih delih telesa bi naj bila oškodovanka poškodovana, poškodb pa naj ne bi zaznala niti oškodovankina ginekologinja, ki je oškodovanko sicer večkrat pregledala. O nasilju prav tako ni vedel povedati ničesar dr. O., ki je oškodovanko in obdolženca obravnaval, o vidnih poškodbah oškodovanke pa niso izpovedovali niti policisti, niti druge v postopku zaslišane priče. Navedeno naj bi po oceni zagovornika kazalo na oškodovankino neresnicoljubnost.

13Obdolžencu se v obravnavani zadevi ni očitala povzročitev telesnih poškodb, zato prvostopno sodišče tudi ni imelo razloga, da v svoji sodbi poda razloge v tej smeri. Da dr. O., katerega izpovedbo pritožnik obširno povzema, ni poznal ozadja dogajanja, saj je z obdolžencem in oškodovanko opravil le dve terapiji, pri terapijah pa je izhajal iz informacij socialne delavke in se je zato osredotočil le na predstavljeno problematiko promiskuitete, ne pa na morebitno nasilje, je v izpodbijani sodbi obširno opisano in torej pričanje navedenega zdravnika nikakor ne potrjuje obdolženčevega zagovora, kot se to trudi prikazati pritožnik.

14Okoliščine, da poškodbe oškodovanke niso bile opazne, pa tudi še ne pomeni, da obdolženec oškodovanke ni pretepal, jo lasal, brcal,..., kot mu je to očitala obtožba. Glede na izvedene dokaze pa tudi ne gre dvomiti, da je obdolženec poskrbel (oškodovanka se skoraj nikoli ni gibala sama oziroma brez njegovega nadzora, kot je v tej odločbi že navedeno, pa je oškodovanko nadziral celo do te mere, da je preko vključenega prenosnega telefona poslušal pred vrati ordinacije, kaj se oškodovanka pogovarja s svojim zdravnikom), da drugi oškodovankinih poškodb niso videli, oškodovanka pa je tudi sicer sama povedala, da jo je obdolženec pretepel vedno le takrat, ko sta bila sama ali v navzočnosti otrok. Ob tem pa tudi ne gre prezreti izpovedbe dr. S. K. B., ko je izpovedala, da tisti, ki udarijo, vedo, kam je treba udariti, da se to ne vidi. Ob navedenem pa vendarle tudi ne gre prezreti še, da je bil obdolženec tudi že pred tem pravnomočno obsojen zaradi kaznivega dejanja nasilja v družini, storjenega prav na škodo oškodovanke, kar nenazadnje kaže, da mu nasilje nad oškodovanko vendarle ni tako tuje, kot skuša prepričati obramba. In pritožbeno sodišče, glede na razloge, ki jih je v tej smeri v podkrepitev svojih zaključkov navedlo že prvostopno sodišče, ne dvomi, da je obdolženec storil dejanje, kot je opisano pod točko I izreka izpodbijane sodbe, saj tudi ni videti razloga, da bi si oškodovanka, ko je končno zbrala pogum, da je obdolženca ovadila, dejanje preprosto izmislila.

15Kot je navedlo prvostopno sodišče, je oškodovanka ves čas postopka o odločilnih dejstvih izpovedovala enako. Glede na njene osebne lastnosti, kot so jih ugotovili izvedenci, pa so njeni odgovori, ko je opisovala podrobnosti, bili dejansko pogosto neskladni, kar pa še ne pomeni, da ji ne gre verjeti. Oškodovanka je tako ves čas postopka vztrajala pri izpovedbi, da je iz lestve ob nadstropni postelji padla zaradi ravnanja obdolženca (ki ji je naročil, da naj na centru za socialno delo pove, da je padla po stopnicah), in da jo je na tleh ležečo obdolženec še brcnil v trebuh, je oškodovanka prav tako ves čas postopka izpovedovala enako. Zato so tudi pritožbene navedbe v tej smeri brez podlage.

16Da je bila oškodovanka spolno in tudi sicer zlorabljana že od zgodnjega otroštva od različnih moških, tudi od očeta in brata, je povedala tudi oškodovanka sama, ki je ob tem pojasnila tudi, da se proti temu, kar se ji je dogajalo ni znala in tudi ne zmogla boriti. Ves čas je bila v svojem življenju v podrejenem položaju. Je čustveno otopela (izvedensko mnenje dr. P. in dr. Z.), zaradi okrnjeni spoznavnih sposobnosti in podpovprečne intelektualne storilnosti pa tudi ni zmožna načrtovanja sistematične manipulativnosti, tako da tudi, ko je obdolžencu govorila o svoji bolezni, je to storila zato, ker ni znala uporabiti pravih besed. Dejansko je s tem kazala svojo nemoč, kot sta to ugotovila izvedenca. In čeprav je obdolženec očitno zato, da bi zmanjšal pomen svojih ravnanj, ves čas trdil, da je oškodovanka nimfomanka, kar pritožnik izpostavlja tudi v pritožbi, in to kljub temu, da sta izvedenca navedla, da obstaja zgolj možnost oziroma verjetnost, da bi ta motnja pri oškodovanki bila prisotna, čeprav je izvedenca nista ugotovila, saj simptomi ob pregledu niso bili ugotovljeni. Dr. Z. pa je ob neposrednem zaslišanju še dodatno pojasnil, da nimfomanija pri oškodovanki ni prisotna, in da v primeru nimfomanije oseba to dela eksplicitno iz užitka, v obravnavanem primeru pa je to posledica travme. Navedeno pa je tudi ob dejstvu, da so se kot neresnične izkazale tudi obdolženčeve navedbe o oškodovankinih ljubimcih, konkretno tudi natakarjih iz lokala Š. ter ob ostalih razlogih, ki jih je v tej smeri navedlo prvostopno sodišče (str. 19 in 20 izpodbijane sodbe), obdolženec s svojim zagovorom v smeri, da oškodovanke ni silil v spolne odnose z drugimi moškimi in psom, ne more prepričati. Kot je na podlagi izvedenega dokaznega postopka to pravilno ugotovilo že prvostopno sodišče (str. 21 sodbe), je oškodovanka spolnost doživljala stereotipno, kot avtomatiziran proces povzročen na travmatski način, ki ga je ponotranjila in se temu ni znala upreti. Iz ravnanja oškodovanke pa tudi sicer ni bilo zaznati ničesar kar bi kazalo, da bi iskala spolne partnerje po lastni volji preko oglasov v časopisu oziroma po spletu, kot je to skušal prikazati pritožnik. Ob tem, da je obdolženec tudi sam povedal, da je ljubosumen, da je oškodovanko pretepal že ob sumu, da ima druge moške, pa obdolžencu tudi ni bilo mogoče verjeti, da bi oškodovanki celo iskal oziroma priskrbel druge moške iz čiste ljubezni in želje, da ji ustreže oziroma pomaga, kot je skušal to prikazati v svojem zagovoru. Ob v izpodbijani sodbi obširno opisanih okoliščinah, ki kažejo, da je obdolženec funkcionalno v celoti obvladoval dialektiko dogajanja v odnosu z oškodovanko in je imel odločilno vlogo pri tem, da so različni moški in tudi domači pes lahko z oškodovanko spolno občevali proti njeni volji, kar se je nenazadnje kazalo tudi v tem, da je oškodovanka pri tem bruhala (str. 20 izpodbijane sodbe) in torej tudi iz tega razloga ne gre dvomiti, da jo je obdolženec v to silil (če ni bilo tako, kot je hotel, je dobila batine), pri tem pa je obdolženec tudi aktivno sodeloval v spolnih odnosih v troje (izpovedbe oškodovanke, prič Bobeka in Zupaniča...), aktivno pa je sodeloval tudi pri oškodovankinem seksu s psom, pa pritožba tudi s prikazovanjem, da obdolženec ni storil v izreku izpodbijane sodbe pod točko II izreka opisanem kaznivem dejanju spolnega nasilja po prvem odstavku 171. člena KZ-1, ne more biti uspešna in pritožbeno sklicevanje na drobce izpovedb oškodovanke, prič in izvedencev, izvzetih iz konteksta in opozarjanje na nebistvena razhajanja v izpovedbah, nikakor ne more prepričati.

17Ob vsem navedenem, ko je že prvostopno sodišče pojasnilo tudi, da je bila oškodovanka zaradi svoje nepismenosti omejena tudi pri uporabi prenosnega telefona, in torej tudi ni mogla in tudi ne znala pošiljati SMS sporočil preko telefona, in ko je sodišče prve stopnje pojasnilo tudi (str. 26) zakaj priči ob sodelovanju oškodovanke pri spolnih odnosih s tujimi moškimi, ki jih je pripeljal obdolženec nista zaznali, da bi oškodovanka sodelovala pod prisilo, ko je prvostopno sodišče (str. 22) odgovorilo tudi na pritožbene navedbe glede zaključkov izvedencev o obdolženi škodljivi rabi alkohola, in ker pritožba, niti njena dopolnitev tudi v ostalem, glede odločilnih dejstev ne navaja ničesar, kar bi lahko vzbudilo dvom v pravilnost zaključkov prvostopnega sodišča, je bilo potrebno pritožbo, vloženo zoper prvostopni krivdni izrek zavrniti kot neutemeljeno.

18Odločbo o kazenski sankciji napada pritožba z zgolj posplošenimi navedbami, da v kolikor pritožbeno sodišče ne bo mnenja, da so podani pogoji za oprostilno sodbo, naj obdolžencu izrečeno kazensko sankcijo ustrezno zniža. Preizkus odločbe o kazenski sankciji pa je pokazal, da ni razlogov za spremembo obdolžencu na prvi stopnji izrečene kazni v korist obdolženca. Sodišče prve stopnje je namreč pravilno ugotovilo in ustrezno ocenilo težo obravnavanih kaznivih dejanj, stopnjo obdolženčeve krivde, okoliščine, v katerih je bilo dejanje storjeno, kakor tudi osebnost obdolženca, njegovo prejšnje življenje ter vse tiste okoliščine, ki vplivajo na izbiro in odmero kazenske sankcije in je obdolžencu izreklo po vrsti in višini povsem ustrezno zaporno kazen. Obdolžencu na prvi stopnji izrečena zaporna kazen se ob upoštevanju obdolženčeve predkaznovanosti za istovrstno kaznivo dejanje ter upoštevaje pri tem tudi, da je obdolženec nad oškodovanko vršil tako psihično, kot fizično in spolno nasilje, pri tem pa je izkazoval tudi veliko vztrajnost, saj je kazniva dejanja izvrševal v daljšem časovnem obdobju, pokaže kot primerna in pravična.

19Po obrazloženem je pritožbeno sodišče, ki pri uradnem preizkusu napadene sodbe ni ugotovilo kršitev zakona (prvi odstavek 383. člena ZKP), na katere je dolžno paziti, o pritožbi odločilo, kot izhaja iz izreka te sodbe (člen 391 ZKP).

20Iz istih razlogov kot sodišče prve stopnje, glede na to, da je obdolženec brez zaposlitve in premoženja, ob tem pa je obsojen tudi na daljšo zaporno kazen, ga je v skladu s prvim odstavkom 95. v zvezi s prvim odstavkom 98. člena ZKP tudi pritožbeno sodišče oprostilo plačila stroškov pritožbenega postopka, in sicer sodne takse.