VSL sodba I Cpg 255/2013

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Vsaka stranka sama krije pritožbene stroške.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da sklep o izdaji plačilnega naloga Okrajnega sodišča v Ljubljani Pl 52/2010 z dne 3.2.2011 ostane v celoti v veljavi (1. točka izreka), pri čemer je tožena stranka dolžna tožeči stranki v roku 8 dni povrniti nadaljnje stroške postopka v višini 52,63 EUR, po preteku izpolnitvenega roka skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi (2. točka izreka).

2Zoper izpodbijano sodbo je iz vseh pritožbenih razlogov po 1. odstavku 338. člena ZPP vložila pritožbo toženka in predlagala, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo pa spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne, oziroma podrejeno izpodbijano sodbo v celoti razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, tožnici pa naloži v plačilo vse stroške postopka, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od naslednjega dne po odmeri stroškov do plačila. Priglasila je pritožbene stroške.

3Pritožba je bila vročena nasprotni stranki, ki je nanjo odgovorila in predlagala, da pritožbeno sodišče pritožbo zavrne in sodbo sodišča prve stopnje potrdi, tožnici pa v plačilo naloži priglašene stroške odgovora na pritožbo.

4Pritožba ni utemeljena.

5V predmetni zadevi je tožnica po upravniku kot zakonitem zastopniku od toženke kot etažnega lastnika s tožbo zahtevala plačilo stroškov obratovanja v razdobju od novembra 2009 do oktobra 2010.

6Pritožbeno sodišče najprej pojasnjuje, da gre v obravnavanem primeru za spor majhne vrednosti, v katerem so pritožbeni razlogi omejeni. Sodba, izdana v takem postopku, se sme na pritožbeni stopnji izpodbijati samo zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz 2. odstavka 339. člena ZPP ter zaradi zmotne uporabe materialnega prava (1. odstavek 458. člena ZPP).

7Po 1. odstavku 49. člena SZ-1 je določitev upravnika posel rednega upravljanja, pri čemer je za posel v zvezi z rednim upravljanjem po 25. členu SZ-1 potrebno soglasje lastnikov, ki imajo več kot polovico solastniških deležev. Kar se tiče izvedbe imenovanja upravnika pa je v 34. členu SZ-1 določeno, da o poslih upravljanja večstanovanjske stavbe lastniki odločajo s podpisovanjem listine, na kateri je zapisan predlog sklepov, ali na zboru lastnikov.

8Upoštevajoč dejansko ugotovitev sodišča prve stopnje, da so pogodbo o upravljanju podpisali etažni lastniki z več kot 50 % solastniškim deležem, ki ne more biti predmet pritožbenega preizkusa, je zaključek sodišča prve stopnje o veljavni sklenitvi pogodbe o upravljanju pravilen. Kljub temu pritožbeno sodišče ugotavlja, da je tožnica v postopku na prvi stopnji izrecno trdila, da je bila pogodba o upravljanju veljavno sklenjena, saj jo je podpisalo toliko etažnih lastnikov, da njihov delež presega 50% solastniški delež; za svoje trditve pa je predložila listinske dokaze, in sicer Pogodbo o opravljanju storitev upravljanja večstanovanjske stavbe B. 1, z dne 14.3.2006 skupaj s seznamom etažnih lastnikov na naslovu B. 1 in 3, ter Odločbo JSS MOL o vpisu upravnika v register upravnikov stavb z dne 10.5.2006 št. 3662-2742/06-590 (prilogi A2 in A20). Glede na zgolj pavšalen ugovor toženke, da iz pogodbe o upravljanju ni razviden način, kako je tožnica izračunala solastniški delež posameznega podpisnika, ter koliko lastnikov je pogodbo podpisalo in kolikšni so bili njihovi solastniški deleži, tožnica ni bila dolžna posebej trditi, kakšni so bili posamezni solastniški deli vseh etažnih lastnikov, pri čemer pritožbeno sodišče poudarja, da že iz same pogodbe o upravljanju oziroma iz priloge k tej pogodbi, to je seznama etažnih lastnikov, na katerem so navedeni posamezni etažni lastniki, njihovi podpisi in izračunani solastniški deleži, izhaja, da je pogodbo res podpisalo zadostno število etažnih lastnikov. Takšno dolžnost bi tožnica imela zgolj, če bi toženka specificirano ugovarjala, da so določeni solastniški deleži v pogodbi oziroma na seznamu nepravilni oziroma izrecno zatrjevala, da pogodbe ni podpisalo zadostno število etažnih lastnikov z določenimi solastniškimi deleži, pri čemer bi toženka v vsakem primeru morala v primeru, da se z določitvijo solastniških deležev ne bi strinjala, sprožiti ustrezen postopek po ZNP (182. člen SZ-1). Glede na navedeno pritožbeno sodišče zaključuje, da je tožnica glede na ugovorno podlago toženke podala zadostno trditveno podlago glede veljavne sklenitve pogodbe o upravljanju, kar pomeni, da je pritožbeno navajanje, da je sodišče prve stopnje sámo ugotavljalo dejstva v zvezi s tem, neutemeljeno.

9Po 30. členu SZ-1 se za plačilo stroškov, ki izvirajo iz poslov obratovanja večstanovanjske stavbe, upoštevajo merila, ki jih predpiše minister s pravilnikom iz 2. odstavka 9. člena SZ-1, pri tem pa se kot merilo za razdelitev teh stroškov upošteva število posameznih delov, površina posameznega dela in število uporabnikov posameznega dela. Po 2. odstavku 66. člena SZ-1 mora upravnik v obračunu stroškov ločeno prikazati vsak strošek obratovanja in vzdrževanja ter upravniških storitev za celotno večstanovanjsko stavbo in delež posameznega etažnega lastnika, na katerega je obračun naslovljen, višino mesečnega vplačila v rezervni sklad in morebitna druga plačila naslovnika ter stanje rezervnega sklada za celotno večstanovanjsko stavbo.

10Po mnenju pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je tožnica stroške obratovanja med etažne lastnike razdelila v skladu s Pravilnikom o upravljanju večstanovanjskih stavb (Ur. list 60/2009 z dne 31.7.2009, priloga B3), pri čemer je ključ delitve za vsako storitev jasno navedla na posameznem obračunu stroškov (priloge A5-A16). Ker so objavljeni predpisi, kot je tudi zadevni pravilnik, znani vsem in veljajo za vse enako, se toženka na nepoznavanje ključa delitve stroškov obratovanja, kot izhaja iz navedenega pravilnika, povsem neutemeljeno sklicuje. Ker toženka ni specifično navajala, da bi bil ključ delitve posameznih stroškov napačen oziroma bolj specifično ugovarjala načinu izračuna posameznih stroškov, je pritožbeno sodišče mnenja, da tožnica ni bila dolžna v postopku posebej navajati kvadrature celotne stavbe v primerjavi s kvadraturo stanovanja toženke, števila oseb v stanovanju in podobno, kar sicer vse izhaja iz s strani tožnice priložene dokumentacije (računov), ki jih je toženka po (neizpodbijani) ugotovitvi sodišča prve stopnje prejela in se z njimi (če ne prej, pa v predmetnem postopku) tudi seznanila.

11Glede na navedeno pritožbeno sodišče zaključuje, da uveljavljeni pritožbeni razlogi niso podani in da je odločitev sodišča prve stopnje materialnopravno pravilna, prav tako v postopku na prvi stopnji ni prišlo do bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP). Pritožbeno sodišče je zato pritožbo toženke zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

12Ker toženka s pritožbo ni uspela, je dolžna sama nositi svoje pritožbene stroške (1. odstavek 165. člena ZPP v zvezi s 1. odstavkom 154. člena ZPP). Prav tako nosi svoje stroške odgovora na pritožbo tožnica, saj ta ni bistveno prispeval k odločitvi pritožbenega sodišča in v tem smislu ni bil potreben.

13V skladu s 5. odstavkom 458. člena ZPP je o predmetni zadevi odločala sodnica posameznica.