VSL sodba in sklep II Cp 1992/2013

I. Pritožbi tožene stranke se ugodi, pritožbi tožeče stranke pa se delno ugodi in se v točki I. in 3. alineji točke II. izreka sodba razveljavi ter v tem delu vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

II. V ostalem (1. in 2. alineja točke II. izreka) pa se pritožba tožeče stranke zavrne in sodba v tem delu potrdi.

III. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

1Sodišče prve stopnje je v tej pravdni zadevi razsodilo, da je tožbeni zahtevek tožeče stranke iz naslova vzdrževalnih del po predračunu z dne 25. 5. 2007 in pogodbi z dne 8. 8. 2007, po temelju utemeljen (točka I. izreka). Zavrnilo je tožbeni zahtevek tožeče stranke, da ji je tožena stranka dolžna plačati zneske: 153,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 30. 11. 2009, 2.269,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 30. 11. 2009 in 405,45 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18. 11. 2009 dalje do plačila (točka II. izreka). Odločitev o stroških je pridržalo do izdaje končne sodbe (točka III. izreka).

2Zoper vmesno sodbo se pritožujeta obe pravdni stranki, tožnica jo izpodbija v delu, v katerem po temelju s svojim zahtevkom ni uspela, toženka pa v celoti. Tožnica se pritožuje tudi zoper zavrnilno sodbo. Obe pravdni stranki se sklicujeta na vse pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku ter predlagata ustrezno spremembo oziroma razveljavitev sodbe.

3Tožnica v pritožbi navaja, da ji je bila odvzeta možnost obravnavanja pred sodiščem, ker bi moralo sodišče upoštevati tudi njene pravočasne navedbe in dokaze v pripravljalni vlogi 27. 6. 2012, kar predstavlja kršitev po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP ter 286. člena ZPP. Sodba nima pojasnila in razlogov, zakaj je tožbeni zahtevek utemeljen po temelju zgolj iz naslova „vzdrževalnih“ del in zakaj ne iz naslova vseh del. Tožbeni zahtevek zajema vsa, ne zgolj „vzdrževalna“ dela, ki so navedena v končnem obračunu izvajalca z dne 30. 11. 2009 s popravki v obračunu I.19. 11. 2010. Vmesne sodbe v tem delu ni moč preizkusiti in gre za kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. V izreku sodbe je prišlo do očitne pomote glede zapisa, da je tožbeni zahtevek utemeljen po temelju v 51 %. Tožnica je navajala dejstva, ki omogočajo in zahtevajo presojo sodišča po več pravnih podlagah. Vendar sodišče odločitev opre zgolj na zmoten dejanski zaključek omejenega soglasja toženke. Pravilen zaključek, da se je vrednost hiše povečala prav zaradi izvedbe del, zmotno povezuje zgolj in samo z izvedbo del po predračunu in po pogodbi z dne 8. 8. 2007, s pojasnilom, da je toženka dala soglasje po določbah SPZ samo za dela, navedena v predračunu in pogodbi. Tudi če toženka ne bi dala soglasja, to ne vpliva na utemeljenost zahtevka iz naslova neupravičene pridobitve. Vrednost hiše se je povečala zaradi izvedbe vseh opravljenih del, ki so zajeta v končnem obračunu izvajalca in pomeni drugačen zaključek vmesne sodbe zmotno ugotovitev dejanskega stanja. Toplotna izolacija zunanjosti (na fasadi) hiše pomeni ogromno in nesorazmerno korist glede na strošek za izvedbo toplotne izolacije, še zlasti ob istočasni obsežni sanaciji fasade. Obe lastnici, vključno s toženko, sta s tem soglašali in to naročili, posebej vabljivo je bilo, da je 50 % tega stroška plačalo Mesto Ljubljana (MOL). Vsi izvedeni dokazi omogočajo nasproten zaključek od stališča sodbe, torej zaključek, da je toženka dala soglasje za vsa dela, ki jih je sofinancirala MOL in ki so predmet tožbenega zahtevka. Vmesna sodba nima razlogov, zakaj številna konkludentna ravnanja toženke veljajo samo za „vzdrževalna dela po predračunu z dne 25. 5. 2007 in pogodbi z dne 8. 8. 2007“, ne pa tudi za vsa ostala izvedena dela po končnem obračunu izvajalca z dne 30. 11. 2009, ki so predmet tožbenega zahtevka, vključno s toplotno izolacijo fasade. Obrazložitev sodbe v tem delu je nelogična, neživljenjska in ne upošteva zakonov psihologije. Pritožba nadalje poudarja, da zaslišanje tožnice in toženke ni bilo izvedeno v enakih razmerah. Sodba se tudi ne opredeli do dogovora, ki sta ga pravdni stranki sklenili ob posredovanju župana MOL. Enako velja za ustne in listinske dokaze, povezane s tem primerom. Glede keramike na terasi iz tožbe izhaja, da zajema tožbeni zahtevek delež toženke le od močno znižanih zneskov pri postavkah končnega obračuna izvajalca, kot je bil po dogovoru o delitvi stroškov med tožnico in toženko na pobudo župana korigiran z delilnikom I.. Višji strošek za keramične ploščice je plačala v svoje breme tožnica sama in ni predmet tožbenega zahtevka. Tožnica je tožbeni zahtevek za stroške porabe vode in elektrike ter organizacije priprav na razpis in opravljanje del na hiši obširno opredelila, navedla je dejstva in predlagala dokaze. Res tožnica ni predložila nobenega računa, vendar ga nima in ga tudi ne more imeti. Dokazovanje višine zahtevanega zneska utemeljuje odstop od dokaznega standarda iz prvega odstavka 7. člena ZPP ter uporabo prostega preudarka po določbi 216. člena ZPP. Terjatev tožnice, da ji toženka plača 51 % stroška izdelave predelne stene, ima podlago v dogovoru v sodni poravnavi o delitvi solastnine N 570/79 z dne 22. 10. 1979 in nima nobene zveze s pogodbo o izvajanju gradbeno-obrtniških del z dne 8. 8. 2008.

4Tožena stranka v pritožbi navaja, da je sodišče samovoljno, brez trditvene podlage tožeče stranke, odločilo o nekakšnem konkludentnem soglasju volj, pri tem pa spregledalo določbe Stanovanjskega zakona, po katerem mora biti soglasje za upravljanje s stavbo pisno. Sodišču očita pristranskost pri vodenju zadeve, predvsem pa, da daje večjo vero izjavam tožeče stranke in njenega pooblaščenca, kot izjavam vseh ostalih prič, listin in tožene stranke skupaj. Predlaga dodelitev zadeve v reševanje drugemu sodniku. Tožena stranka je večkrat izrecno ustno in pisno izrazila svoje nasprotovanje delom na stavbi in morebitnemu kritju teh stroškov. Pripravljenost tožene stranke za pogajanja je sodišče zavržno interpretiralo kot konkludentno soglasje in ji nalaga v plačilo obnovo, glede katere je v celoti odločala le tožeča stranka, ki je sama določila obseg in s tem stroške obnove, hkrati pa je s svojim skoraj 30 letnim nezakonitim zasedanjem nepremičnine ter upiranjem in izogibanjem deložaciji edina odgovorna za to, da je bila nepremičnina nevzdrževana, kar je vodilo v sporna dela. Pritožba v nadaljevanju zavrača kot neutemeljene in nedokazane vse ugotovitve sodišča, ki se tičejo soglasja tožene stranke za izvedbo gradbenih del in s tem sprejema obveznosti kritja stroškov obnove. Obligacijski dogovori med A. P. in tožnico, ki se nanašajo na obnovo in kritje stroškov in so bili sklenjeni pred več kot 30 leti, pa niso predmet prenosa lastninske pravice in so ugotovitve sodišča o univerzalnem pravnem nasledstvu brez podlage.

5Pravdni stranki sta vložili odgovor na pritožbo nasprotne stranke, zavračata kot neutemeljene vse trditve v pritožbi nasprotne stranke in predlagata pritožbenemu sodišču, da jo kot neutemeljeno zavrne.

6Pritožba tožene stranke je utemeljena, pritožba tožeče stranke je delno utemeljena.

Glede vmesne sodbe:

7Sodišče prve stopnje je odločalo o tožbenem zahtevku tožnice, da ji mora toženka kot solastnica in soinvestitorka gradbeno obrtniških del na hiši K. povrniti pripadajoči del stroškov (51%), ki so razvidni iz končnega obračuna izvajalca SI – 381 P1 z dne 30. 11. 2009, ob upoštevanju obračuna (delilnika stroškov), ki ga je izdelal nadzorni organ MOL družba I.. Zakon o pravdnem postopku (ZPP) omogoča sodišču, da iz razloga smotrnosti izda vmesno sodbo o temelju zahtevka takrat, ko toženec izpodbija tako podlago kot znesek zahtevka, pa je stvar glede podlage zrela za odločitev (315. člen ZPP). Pri izdaji vmesne sodbe mora sodišče odločiti o vseh vprašanjih, ki materialnopravno utemeljujejo zahtevek in tudi o vseh ugovorih toženca, ki izpodbijajo njegovo utemeljenost. V postopku odločanja o znesku, potem ko je bila izdana vmesna sodba, lahko sodišče obravnava le vprašanja in upošteva le ugovore, ki se nanašajo samo na višino zahtevkov (1). Vmesna sodba mora torej vsebovati takšno odločitev o podlagi ugotovljenega pravnega razmerja, da je tožeča stranka upravičena do sankcije, kot izhaja iz tožbenega zahtevka in se v nadaljevanju pravde odloča le še o višini tožbenega zahtevka. Izrek vmesne sodbe pa mora biti vsekakor oblikovan tako, da je iz njega jasno razvidno, o čem se bo (po višini) v nadaljnjem postopku odločalo.

8V tej zadevi tožnica zahteva od toženke, da ji plača znesek 24.471,38 EUR, ki predstavlja toženkin del obveznosti za opravljena obsežna nujna sanacijska obnovitvena in vzdrževalna dela na hiši K., ki so bila izvedena na skupnih delih hiše. Plačilo tega zneska tožnica utemeljuje s toženkino kršitvijo ustnega dogovora o izvedbi in plačilu del na skupnih delih hiše, kasneje tudi z neupravičeno obogatitvijo toženke in nujno gestijo (člen 190 OZ in 199. OZ). Pri tem pa tožnica zahteva, da ji toženka na tej podlagi povrne njen delež, ki ga je tožnica plačala izvajalcu za opravljena dela, ki so opredeljena v končnem obračunu izvajalca SI -381P1 z dne 30. 11. 2009, s popravki v obračunu (delilniku stroškov) I. z dne 19. 11. 2010 (priloga A9). Sodišče prve stopnje je z vmesno sodbo odločilo, da je tožbeni zahtevek tožeče stranke po temelju utemeljen (2) iz naslova vzdrževalnih del po predračunu z dne 25. 5. 2007 in pogodbi z dne 8. 8. 2007. Prav ima tožeča stranka, ko v pritožbi očita vmesni sodbi, da izrek ni jasen. Ne le zato, ker ni pojasnjeno v sodbi, kaj pomeni, da tožbeni zahtevek zajema samo „vzdrževalna“ dela (3), ampak predvsem zato, ker je v vmesni sodbi sodišče očitno odločalo o vzdrževalnih delih po predračunu z dne 25. 5. 2007 in pogodbi z dne 8. 8. 2007, pri tem pa prezrlo, da se obseg del po pogodbi in predračunu na eni strani in končnem obračunu ter delilniku stroškov na drugi strani, ne ujemata po obsegu dejansko izvedenih del. To izhaja iz listin v spisu (priloge A1, A9, A30, B10), zato tožeča stranka upravičeno očita sodbi, da odločitev prvostopenjskega sodišča utegne v nadaljevanju postopka povzročati težavo, kaj je sploh odločeno z vmesno sodbo in v zvezi s tem izkazuje tudi svoj pritožbeni interes. Sodišče je tudi pri odločanju z vmesno sodbo vezano na zahtevke strank in ne sme odločati prek ali mimo zahtevka, kot je to storjeno pri konkretni odločitvi (2. člen ZPP). Ker je izrek sodbe nejasen in se ga ne da preizkusiti, je ta odločitev obremenjena s kršitvijo iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, zato jo je potrebno razveljaviti ter zadevo vrniti v tem obsegu v novo sojenje (prvi odstavek 354. člena ZPP). V nadaljnjem postopku je pri odločanju o podlagi tožbenega zahtevka potrebno odpraviti kršitve postopka, pri čemer je seveda vprašljiva smotrnost izdaje vmesne sodbe o temelju zahtevka v tej zadevi.

9Sicer pa pritožbeno sodišče nima pomislekov o pravilnem stališču prvostopenjskega sodišča, da toženko zavezuje dogovor njenega očeta in pravnega prednika iz sodne poravnave iz leta 1979, po katerem je dolžna nositi vzdrževalne stroške sporne nepremičnine v deležu 51 %, čeprav sta pravdni stranki zemljiškoknjižni solastnici vsaka do ½. Sodišče prve stopnje je izvedlo obširen dokazni postopek o bistvu spora med pravdnima strankama in sicer, ali je med njima prišlo do dogovora o izvedbi in plačilu del na skupnih delih hiše, ki jih je soinvestiral MOL na podlagi javnega razpisa ter v zvezi s tem, ali je toženka dala soglasje za kakršnokoli obnovo hiše glede na pravila, ki jih pri upravljanju s stvarmi v solastnini predpisuje določba 67. člena Stvarnopravnega zakonika (SPZ). Pritožbeno sodišče se načelno strinja z dokazno oceno prvostopenjskega sodišča, da je toženka dala soglasje za izvedbo obnovitvenih del (računajoč, da bodo izvedena vsa tista dela, navedena v pogodbi in predračunu iz leta 2007). Premislila si je očitno šele kasneje, ko je prišlo med pravdnima stranka do spora glede obsega dejansko izvedenih del in tistih, ki naj bi se izvedla s kasnejšo novo pogodbo na pobudo toženke. V tem okviru je potrebno presojati upravičenost tožnice do povrnitve zneskov, ki jih je plačala izvajalcu glede na vse pravne podlage, ki jih zatrjuje, torej pogodbeno, obogatitveno ali nujno gestijo ter ob upoštevanju, da zahteva povrnitev le za tista dela, ki naj bi se po delilniku stroškov nanašala na skupne dele stavbe.

Glede zavrnilne sodbe:

10Tožnica zahteva, da ji toženka povrne njen delež stroškov, ki jih je imela za uporabljeno vodo in elektriko v času gradnje in za organizacijo prijave na razpis za sofinanciranje ter opravljanje del na hiši. Tožnica v tožbi in nadaljnji vlogi navede, na kakšni podlagi zahteva povrnitev dela navedenih stroškov ter predlagala dokaze: zaslišanje priče R. F., tožnice in njenega pooblaščenca, fotografije delovišča ter potrebne poizvedbe pri F.. Sodišče prve stopnje je v tem delu zahtevek zavrnilo z utemeljitvijo, da tožnica višine teh stroškov ni izkazala s predlaganimi dokazi, predvsem pa ni predložila nobenega računa, ki bi potrjeval njene navedbe. V pritožbi tožnica vztraja pri predlogu, da bi moralo sodišče uporabiti pri višini stroškov prosti preudarek oziroma o njih odločiti na podlagi vseh predlaganih dokazov, pri čemer pa ni predložila računov zato, ker jih za porabljeno vodo in elektriko nima oziroma jih ne more imeti. Pritožbeno sodišče se strinja z odločitvijo sodišča in razlogi sodbe v tem delu. Za sojenje po prostem preudarku (člen 216 ZPP) niso izpolnjeni pogoji, saj zaradi pomanjkanja ustreznih trditev in dokazov o stroških na tej podlagi ni mogoče odločiti. Tudi če bi sodišče sledilo tožnici, da je izvajalec del uporabljal vodo in elektriko iz njenega priključka, bi povečano porabo vode v tem obdobju v primerjavi z ostalimi obdobji vsekakor lahko izkazala z računi za porabljeno elektriko in vodo. Enako velja za stroške, ki naj bi jih tožnica imela pri organizaciji prijav na razpis za sofinanciranje ter za opravljanje del na hiši. Sojenje po prostem preudarku bi glede na trditveno in dokazno podlago tožnice v tem primeru temeljilo na ugibanju, kar ni dopustno. Pritožbeno sodišče je zato v tem delu zavrnilo pritožbo tožeče stranke in sodbo v 1. in 2. alineji točke II. izreka potrdilo, saj niso podani pritožbeni razlogi, niti tisti, na katere mora paziti po uradni dolžnosti (353. člen ZPP).

11Odločitev o zavrnitvi tožbenega zahtevka tožeče stranke v delu, ko zahteva delno povračilo stroškov izdelave predelne stene, je sodišče prve stopnje oprlo na ugotovitev, da predelna stena ni predmet pogodbe o izvajanju gradbeno-obrtniških del z dne 8. 8. 2007 ter da pravdni stranki o tem nista sklenili sporazuma. Tožnica ima prav, ko tej odločitvi očita pomanjkanje razlogov in protispisnost (14. in 15. točka drugega odstavka 339. člena ZPP). Tožnica ni zatrjevala, da ima njena terjatev podlago v pogodbi z dne 8. 8. 2007, pač pa v dogovoru, ki sta ga sklenila tožnica in pravni prednik toženke 22. 10. 1979 pred sodiščem v nepravdni zadevi N 570/79, v kateri sta sklenila sodno poravnavo. Ta sporazum naj bi bil po trditvah tožnice znova ustno in pisno potrjen kasneje z zapisom o strinjanju toženke v „zadnji usklajeni verziji sporazuma“, ki je bila poslana tožnici po elektronski pošti. Ker o tem sodba nima razlogov, je pritožbeno sodišče v tem delu (3. alineja II. točke izreka) ugodilo pritožbi in sodbo razveljavilo ter zadevo vrača sodišču prve stopnje zaradi odprave kršitve v nov postopek (prvi odstavek 354. člena ZPP), pri čemer ni našlo razlogov za sojenje pred drugim sodnikom (356. člen ZPP).

12Odločitev o stroških postopka se pridrži za končno odločbo na podlagi tretjega in četrtega odstavka 165. člena ZPP.

---------------------------------------------------------------------------------------------------------------

(1) Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 3. knjiga, komentar dr. Aleša Galiča k 315. členu.

(2) S popravnim sklepom je sodišče prve stopnje popravilo očitno napako v izreku.

(3) Pojem vzdrževanja in vzdrževalnih del na gradbenem objektu (rednih in investicijskih) opredeljuje Zakon o graditvi objektov v 2. členu.