UPRS sodba I U 2081/2011

Tožbi se ugodi, odločba Inšpektorata za kmetijstvo, gozdarstvo in hrano, Območne enote Koper, št. 0610-3438/2011-8 z dne 5. 4. 2011, se odpravi in se zadeva vrne Inšpektoratu za kmetijstvo, gozdarstvo, hrano in okolje, Območni enoti Koper v ponovni postopek.

Tožena stranka je dolžna povrniti tožeči stranki stroške tega postopka v znesku 420,00 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Z odločbo, št. 0610-3438/2011-8 z dne 5. 4. 2011, je prvostopni organ tožniku prepovedal uporabo označb oziroma promet z vsemi steklenicami ekstra deviškega oljčnega olja X., neto količina 0,5 l, za A. d.o.o. polni B., Italija, uporabno najmanj do 27. 1. 2012 (L.10.208.14), poreklo EU, ki so v prometu v celotni distribucijski verigi na dan vročitve te odločbe, ker kakovost olja ne ustreza deklarirani kategoriji (1. točka izreka), določil rok izvršitve 1. točke z dnem vročitve te odločbe (2. točka izreka), odločil, da tožnik trpi stroške analize v višini 1.446,00 EUR in jih mora v roku 8 dni po prejemu te odločbe poravnati na tam naveden račun z opredelitvijo namena (3. točka izreka), nadalje odločil, da je tožnik o plačilu stroškov analiz in odpravi nepravilnosti dolžan pisno obvestiti prvostopni organ v roku 10 dni od vročitve (4. točka izreka), ter, da pritožba na to odločbo ne zadrži njene izvršitve (5. točka izreka). V obrazložitvi je navedel, da je opravil inšpekcijski pregled z vzorčenjem ekstra deviškega oljčnega olja X. Pregled kakovosti in označevanja z odvzemom vzorca je bil opravljen na podlagi Zakona o kmetijstvu (v nadaljevanju ZKme-1) in Zakona o inšpekcijskem nadzoru (v nadaljevanju ZIN) v povezavi z Uredbo ES št. 2568/91 o značilnostih oljčnega olja in olja iz oljčnih tropin ter o ustreznih analiznih metodah, z dopolnili, Uredbo Komisije EU št. 1019/2002 o tržnih standardih za oljčno olje, z dopolnili in Pravilnikom o splošnem označevanju predpakiranih živil. Vzorec je bil odvzet v izvirnem pakiranju v količini 12 x 0,5 l in oddan v analizo C. in na primerjalno senzorično ocenjevanje v dva tuja pooblaščena laboratorija. Tožnik je potrdil izvedbo primerjalnih analiz s pisnim odgovorom z dne 3. 11. 2011, za kar se je odločil na podlagi poročila o preskusu št. 063/10 z dne 20. 10. 2010 in mnenja k poročilu št. 31-10 z dne 21. 10. 2010, ki preskušan vzorec uvršča v kategorijo DEVIŠKO OLJČNO OLJE zaradi ugotovljene senzorične napake žarkost z intenzivnostjo 1,6, s katerim je bil seznanjen z dopisom z dne 2. 11. 2010. Iz poročila o preizkusu z dne 22. 12. 2010 o ponovnem senzoričnem ocenjevanju za vzorec ekstra deviškega oljčnega olja C. v dveh tujih laboratorijih, ki ga je izdal pooblaščeni laboratorij za preizkušanje oljčnih olj, s katerim je bil tožnik seznanjen z dopisom z dne 6. 1. 2011, izhaja, da sta oba pooblaščena laboratorija Mednarodnega sveta za oljke vzorec uvrstila v kategorijo DEVIŠKO OLJČNO OLJE oziroma LAMPANTE OLJČNO OLJE. Tožnik je podal pisne pripombe na ugotovitve analiz z dopisom z dne 24. 1. 2011. Glede na prvi odstavek 58. člena, 175. člen in 97. člen ZKme-1 je organ odločil, kot izhaja iz izreka te odločbe.

Drugostopni organ je z odločbo, št. 0610-1898/2011/2 z dne 18. 10. 2011, zavrnil pritožbo tožnika in odločil, da stroški postopka niso zaznamovani. V zvezi s pritožbenimi navedbami je še dodal, da je sicer res, da se prvostopni organ ni opredelil do pripomb tožnika, posredovanih z dopisom z dne 24. 1. 2011, vendar ta napaka ni vplivala na sam postopek oziroma odločitev, kot tudi ne napaka v tretjem odstavku obrazložitve prvostopne odločbe, kjer je omenjeno ekstra deviško oljčno olje Y. Tako iz izreka kot tudi iz obrazložitve namreč nesporno izhaja, da je predmet tega postopka ekstra deviško oljčno olje X. Kršen tudi ni bil 62. člen Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP), saj so bili rezultati ponovnih senzoričnih ocen tožniku posredovani kot Poročilo št. 092/10 z dne 22. 12. 2010, ki je v slovenskem jeziku, s prilogama (analizna izvida, ki sta ju izdala laboratorij D. in laboratorij E.). Senzorično ocenjevanje oljčnega olja poteka po predpisani metodi, predpisani v Uredbi Komisije (EGS) št. 2568/91 z dne 21. 11. 1991 o značilnostih oljčnega olja in olja iz oljčnih tropin ter o ustreznih analiznih metodah. Tožnik si napačno razlaga tretji odstavek 2. točke 2. člena Uredbe, saj se dve novi oceni (če deklarirana kategorija ni potrjena), izvedeta na zahtevo stranke, vendar to ne pomeni, da si ti oceni pridobi stranka sama, temveč Uredba jasno določa, da dve drugi oceni izdelajo nacionalni organi ali njihovi predstavniki. Dalje je določeno, da se deklaracija šteje za ustrezno, če dve nasprotni oceni potrdila deklarirani razred. V obravnavani zadevi so vse tri ocene potrdile, da vzorčno olje ni skladno z deklarirano kategorijo. Bistveno pa je, da je vzorec neskladen, če je prekoračena katerakoli mejna vrednost oziroma že če en parameter ni skladen z deklarirano vrednostjo. Iz analiz predmetnega olja izhaja, da sta bili zaznani oziroma ugotovljeni dve različni napaki in sicer žarkost in pregreto/morklja. Pri tem je en laboratorij izločil olje zaradi napake žarkosti, drug laboratorij pa zaradi napake pregreto/morklja. Gre torej za dva intervala zaupanja, ki ju ni mogoče združiti oziroma ni mogoče primerjati zaznane intenzivnosti dveh različnih napak, kot tudi ne primerjati dveh intervalov zaupanja, kot je storil tožnik. Metoda izračuna mediane in intervalov zaupanja se uporablja v postopku senzoričnega ocenjevanja in razvrščanja, kjer oljčno olje ocenjuje osem do dvanajst pokuševalcev (ocenjevalna komisija) in se razvrstitev olja izvede s primerjavo vrednosti mediane napake in mediane sadežnosti z referenčnimi intervali, kot so navedeni v Prilogi XII Uredbe Komisije (EGS) št. 2568/91. Nesporno tudi je, da se kakovostna kategorija določa na podlagi kemijske in senzorične analize ter nikakor ne bi bilo pravilno, niti v skladu s predpisi, da bi se kakovost določala zgolj na podlagi kemijske analize. Le s senzorično analizo se lahko odkrije senzorične napake, ki so posledica bodisi slabe kakovosti plodov pred pridelavo, neprimerne pridelave in/ali skladiščenja olja. Žarkost se tudi ne more zamenjati z začinjenim oziroma pikantnim. Mogoče ti dve lastnosti zamenjujejo potrošniki, nikakor pa jih ne zamenjujejo pokuševalci. Navedel je še, da zgolj zaradi tega, ker so rezultati analiz, ki jih je predložil tožnik sam, drugačni od analiz oziroma rezultatov v postopku, še ne pomeni, da so bili vzorci nepravilno hranjeni. Prvostopni organ je pregled opravil v C., medtem ko iz zapisnikov o vzorčenju, ki jih je predložil tožnik, izhaja, da so se vzorčili v G., torej na povsem drugi lokaciji ter da so bile povzorčene povsem druge serije oljčnega olja, z eno izjemo: iz zapisnika o vzorčenju št. 161/NM/10 z dne 25. 10. 2011 izhaja, da se je vzorčilo olje, L10.208.14. Iz tega je sklepati, da je morebiti celotna povzorčena serija s to lot številko oljčnega olja slabše kakovosti, kot se deklarira, morebiti celo zaradi napačnega rokovanja/napačnega skladiščenja, kar pa ni predmet tega postopka.

Tožnik je vložil tožbo iz razlogov nepravilne uporabe predpisa, bistvene kršitve določb postopka in nepravilno oziroma nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja oziroma napačno opravljenega sklepa o dejanskem stanju na podlagi ugotovljenih dejstev. V tožbi je uvodoma povzel potek dosedanjega postopka, navedel, da je prvostopni organ tožniku z dopisom z dne 6. 1. 2011 posredoval Poročilo UP ZRS z dne 22. 12. 2010, v katerem je zgolj povzeto končno mnenje pooblaščenih laboratorijev E. in D. brez kakršnih koli podatkov o rezultatih analiz. Le-ti naj bi bili sicer razvidni iz k poročilu priloženih listin Certificato di analisi N.174/10 ter Rapporto di prova n. 10LA04215, vendar sta ti listini v italijanskem jeziku. Tem listinam bi moral biti priložen slovenski prevod, kar pa ni bil, zaradi česar je podana kršitev pravil postopka (62. člen ZUP), saj mora biti stranki v celoti zagotovljena pravica, da se lahko izreče o vseh dejstvih, pomembnih za izdajo odločbe, da se seznani s tujimi listinami v slovenskem jeziku ter da ji je zagotovljena možnost, da predloži nasprotna dokazila (kršitev 9. člena ZUP). V obrazložitvi je organ navedel le podatke o intenziteti napake žarkosti vzorca, ki jo je ugotovil C. v poročilu z dne 20. 10. 2010, ne pa tudi podatkov o ugotovljeni intenziteti napake žarkosti od pooblaščenih laboratorijev E. in D., pri katerih sta bili tudi opravljeni senzorični analizi. Odločbe se zato ne da preizkusiti. Prvostopni organ navaja tudi kot vzorec ekstra deviško oljčno olje Y., ki pa ni bilo predmet tega postopka. Uredba za ugotovitev, ali se deklaracija šteje za ustrezno, predvideva oziroma dopušča upoštevanje več kot le dveh ponovnih ocen, ki ju pridobi organ. Tako tretji odstavek 2. točke 2. člena Uredbe št. 2568/91. Ker lahko organ pridobi le dve ponovni oceni, je jasno, da lahko ponovne oziroma nove ocene pridobiva tudi zainteresirana stranka, pri čemer imajo te ocene enako dokazno vrednost, kot oceni, ki ju je pridobil organ. Skladno s tem je tožnik prvostopnemu organu posredoval rezultate oziroma ocene dveh analiz enakega olja (isti proizvajalec, rok uporabe in lot) iz dveh laboratorijev, ki sta obe zadevno olje uvrstili v kategorijo ekstra deviško oljčno olje. Prvostopni organ se do teh analiz ni opredelil, niti ni pojasnil, zakaj jih ni upošteval. Rezultati analiz, opravljenih na zahtevo prvostopnega organa, pa so tudi neustrezni glede na Uredbo št. 2568/91. Slednja namreč v Prilogi XII v delu B določa metodo izračuna mediane in intervalov zaupanja. 95-odstopni intervali zaupanja predstavljajo interval, v katerem se vrednosti mediane lahko spreminjajo oziroma drugače povedano več kot 5 % odstopanje median pomeni, da so rezultati senzoričnih analiz neustrezni glede na Uredbo. V konkretni zadevi bi to pomenilo, da bi se glede na mediano napake žarkosti, ki je bila na podlagi analiz UP ZRS ocenjena z intenziteto 1,6, morali rezultati v ponovnih ocenah gibati v intervalih med 1,5 in 1,7. Kot je moč razbrati iz sicer zgolj v italijanskem jeziku sestavljenih listin pooblaščenih laboratorijev, E. rezultatov o ugotovljeni intenziteti katerekoli napake sploh ni navedel, D. pa naj bi odkril intenziteto napake pregreto/morklja v višini 3,8. Ne le, da gre za ogromno odstopanje, senzorična analiza, opravljena pri D. je odkrila povsem drugo napako, ki je bila glede na določbe Uredbe v prvem preskusu prisotna z nižjo stopnjo kot 1,6 (v poročilu se namreč navede tista odkrita napaka, ki ima najvišjo stopnjo – glede na to, da je bila v prvem preskusu kot napaka z najvišjo stopnjo odkrita žarkost 1,6 to pomeni, da je napaka pregreto/morklja, če je sploh bila ugotovljena, imela intenziteto nižjo od 1,6). To jasno kaže, da je med napako, ki je manj kot 1,6 in napako 3,8 več kot 100 % odstopanje, kar znatno presega dovoljeno 5% odstopanje. Do podobnih odstopanj prihaja tudi pri mediani sadežnosti. Poudaril je, da so rezultati analiz senzorike istega lota, kot izhajajo iz vseh preskusov, povsem nekonsistentni. Rezultati glede senzorike to olje uvrščajo od kategorije ekstra deviško oljčno olje do kategorije lampante oljčno olje, takšna odstopanja za isti lot pa nedvomno možno posegajo v verodostojnost senzoričnega ocenjevanja oljčnega olja. Rezultate je nato tožnik prikazal še v tabeli. Dejstvo je, da lahko žarkost in nekatere ostale napake nastanejo tudi zaradi neustreznega rokovanja z oljem, ki se izraža v neupoštevanju navodil iz etikete. Upoštevajoč, da je rezultat kasnejših preskusov na vzorcih, ki jih je odvzel prvostopni organ, nesorazmerno slabši od prvotnega, tožnik meni, da je edini smiselni razlog za takšno poslabšanje rezultatov v neprimernem rokovanju z odvzetimi vzorci olja. Če rezultati niso enaki oziroma podobni, pa teh rezultatov tudi ni moč uporabiti kot podlago za odločbo, ki je zelo očitno v veliko škodo pravnim subjektom na trgu. Ko gre za takšno subjektivno ocenjevanje, bi lahko državni organi svoje odločitve temeljili le na rezultatih, ki so nesporni in preverljivi. V nasprotnem primeru se namreč posega v pravno predvidljivost in onemogoča kakršnokoli varno poslovanje. Žarkost pa se tudi z lahkoto zamenja z ''začinjenim'', ki pa po ureditvah ES šteje kot pozitiven atribut olja. Prav zaradi subjektivnosti senzorične analize Uredba št. 2589 omogoča, da tudi stranka z interesom sama pridobi ponovne oziroma nove ocene, kar je tožnik tudi storil in pridobil nove ocene, ki so potrdile, da je vzorčno olje pravilno deklarirano in da gre za ekstra deviško oljčno olje. Ti rezultati so tudi edini, ki ustrezajo 95 % intervalu zaupanja. Tožnik še poudarja, da vzorčenja ni opravil sam, temveč je bilo to izvedeno preko samostojne in neodvisne organizacije H., kar potrjuje verodostojnost rezultatov. Tožnik meni, da bi pri ugotavljanju dejanskega stanja glede na veljavno zakonodajo, rezultate vseh analiz ter nespornost olja glede na kemične analize prvostopni organ moral upoštevati predvsem rezultate, ki potrjujejo, da gre za ekstra deviško oljčno olje. Tožnik je ugovarjal tudi odločitvi prvostopnega organa, da mora povrniti stroške analiz v višini 1.446,00 EUR, saj ugotovitev, da je tožnik dal v promet neskladno živilo, ni pravilna. Glede na vse navedeno je tožnik predlagal, da sodišče razpiše glavno obravnavo, odloči o tožbenem zahtevku tako, da odpravi prvostopno odločbo in naloži toženki povrnitev stroškov postopka. Z vlogo z dne 5. 12. 2011 je tožnik postavil še podrejeni tožbeni zahtevek in sicer če naslovno sodišče ne bo odločilo do poteka roka uporabe predmetnega olja (tj. do 27. 1. 2012), tožnik, upoštevajoč pri tem odločbo Ustavnega sodišča RS, št. U-I-181/09-15, Up-860/09-14, Up-222/10-14 z dne 10. 11. 2011, postavlja še podrejeni zahtevek na ugotovitev, da je izpodbijana odločba nezakonita, saj je bil tožnik z njo prizadet v svojih pravicah in pravnih koristih, v vsakem primeru pa, da mu toženka povrne stroške postopka, ki jih je tudi specificiral.

Toženka je sodišču posredovala upravne spise, na tožbo pa ni odgovorila.

Tožba je utemeljena.

V obravnavanem primeru je sporen izrek inšpekcijskega ukrepa, s katerim je prvostopni organ tožniku prepovedal uporabo označb oziroma promet z vsemi steklenicami ekstra deviškega oljčnega olja X. s tam opredeljenimi značilnostmi, ker kakovost olja ne ustreza deklarirani kategoriji, naložil rok za izvedbo ukrepa in plačilo stroškov analiz.

Tožnik prvostopnemu (in tudi drugostopnemu organu) očita kršitev pravil postopka, čemur sodišče pritrjuje. Iz podatkov iz upravnih spisov je razvidno, da je tožnik dne 25. 1. 2011 prvostopnemu organu dal pripombe na ugotovitve analiz, kjer je prerekal rezultate obeh pridobljenih senzoričnih analiz ter predložil tri analize laboratorijev, ki jih je sam pridobil preko samostojne neodvisne agencije H. Prvostopni organ se do teh analiz, ki jih je pridobil tožnik sam, ni opredelil ne med postopkom in ne v izpodbijani odločbi. Drugostopni organ se s to ugotovitvijo tožnika (tožnik je navedeno ugovarjal že v pritožbenem postopku), sicer strinja, vendar pa po njegovem mnenju ta napaka ni vplivala na sam postopek niti na odločitev, s čimer pa sodišče ne soglaša. Tožnik je namreč predložil tri analize, ki jih je sicer pridobil sam od različnih laboratorijev, ki naj bi pokazale rezultate, ki so zanj ugodni. Do takih dokazov pa bi se prvostopni organ moral opredeliti, saj mu to narekuje ZUP v 213. členu, ko določa obvezno vsebino obrazložitve, med katere sodijo tudi razlogi, odločilni za presojo posameznih dokazov. Sodišče se sicer strinja z naziranjem drugostopnega organa, da Uredba Komisije (EGS) št. 2568/91 v tretjem odstavku 2. točke 2. člena predvideva le dve dodatni oceni (ki se izvedeta na zahtevo stranke v primeru, če odvzet vzorec po preizkusu ne ustreza deklarirani kategoriji), vendar pa to še ne pomeni, da stranka ne sme predložiti dodatnih dokazov, ki jih sama pridobi. To pa je v tem primeru storil tožnik in predložil tri dodatne analize, ki so po njegovem zatrjevanju pokazale drugačne rezultate od analiz, ki so jih izvedli pooblaščeni laboratoriji na zahtevo prvostopnega organa. Po prvem odstavku 164. člena ZUP se dejstva, na podlagi katerih se izda odločba, ugotovijo z dokazi, po drugem odstavku istega člena pa se kot dokaz uporabi vse, kar je primerno za ugotavljanje stanja stvari in kar ustreza posameznemu primeru, zlasti pa listine, priče, izjave strank, izvedence in oglede. Glede na navedeno bi se moral prvostopni organ opredeliti do dokazov, ki jih je tožnik predložil, ter izvesti dokazno oceno (10. člen ZUP). Sodišče tako ugotavlja, da je izpodbijana odločba pomanjkljivo obrazložena in se je ne da preizkusiti, te pomanjkljivosti pa tudi ni odpravil drugostopni organ, zaradi česar je že iz tega razloga treba tožbi ugoditi in odločbo odpraviti.

Tožnik prvostopnemu organu tudi očita, da se upravni postopek ni vodil v celoti v slovenskem jeziku, kot to zahteva prvi odstavek 62. člena ZUP. Po tej določbi se upravni postopek vodi v slovenskem jeziku; v tem jeziku se vlagajo vloge, pišejo odločbe, sklepi, zapisnik, uradni zaznamki in druga pisanja ter se opravljajo vsa dejanja v postopku. Poročilo št. 092/10 z dne 22. 12. 2010, na katerega tožnik opozarja in ki se nanaša na (dodatne) analize dveh italijanskih laboratorijev je sicer res v slovenskem jeziku, vendar pa gre le za povzetek končnih ugotovitev, poročilu pa sta priloženi tudi dve listini italijanskih laboratorijev, ki pa sta v celoti sestavljeni le v italijanskem jeziku. Glede na zgoraj citirano določbo bi tudi ti dve listini morali biti prevedeni oziroma bi jima moral biti priložen slovenski prevod. Tako postopanje pa predstavlja bistveno kršitev pravil postopka, kot to določa 5. točka drugega odstavka 237. člena ZUP (za bistveno kršitev pravil upravnega postopka se v vsakem primeru šteje, če so bile kršene določbe tega zakona o uporabi jezika v postopku). V ponovljenem postopku bo torej potrebno tožniku predočiti oba izvida italijanskih laboratorijev, prevedena v slovenski jezik. Prvostopni organ pa bo moral tožnika tudi pozvati, da analize, ki jih je pridobil sam in predložil (tudi) le v italijanskem jeziku, predloži v slovenskem jeziku oziroma z ustreznim slovenskim prevodom. Sodišče le še pripominja, da pa je na prvi pogled že očitno, da je na 2. strani obrazložitve prvostopne odločbe v deveti vrstici v tretjem odstavku, ko je organ navedel kot označbo preizkušanega oljčnega olja ''Y.'', namesto ''ekstra deviško oljčno olje X.'', prišlo do pisne pomote (zlasti ob upoštevanju, da je inšpektor vodil postopek tudi za oljčno olje Y. – zadeva I U 2080/2011) in je nedvomno jasno, za kateri predmet postopka gre v obravnavanem primeru.

Sodišče je glede na navedeno tožbi ugodilo, izpodbijano odločbo odpravilo na podlagi 3. točke prvega odstavka 64. člena ZUS-1 in zadevo v smislu tretjega in četrtega odstavka istega člena vrnilo prvostopnemu organu v ponovni postopek. V ponovnem postopku bo moral organ, sledeč stališčem sodišča, ki se tičejo postopka, odpraviti ugotovljene pomanjkljivosti postopka in o zadevi ponovno odločiti.

Sodišče ni sledilo podrejenemu tožbenemu predlogu, naj sodišče ugotovi nezakonitost izpodbijanega akta, saj je ugodilo že primarnemu tožbenemu predlogu. Sodišče v tej zadevi ni razpisalo glavne obravnave, kot je predlagal tožnik, ker je že na podlagi tožbe, izpodbijanega akta ter upravnih spisov očitno, da je potrebno tožbi ugoditi in upravni akt odpraviti na podlagi prvega odstavka 64. člena ZUS-1, v upravnem sporu pa ni sodeloval stranski udeleženec z nasprotnim interesom (1. alineja drugega odstavka 59. člena ZUS-1).

Sodišče se do ostalih navedb tožnika glede na razlog odprave odločbe ni opredeljevalo, se bo pa moral do njih opredeliti prvostopni organ, ko bo ponovno odločal o zadevi.

Ker je sodišče tožbi ugodilo in izpodbijani upravni akt odpravilo, pripada tožniku po tretjem odstavku 25. člena ZUS-1 pavšalni znesek povračila stroškov upravnega spora v skladu z drugim odstavkom 3. člena Pravilnika o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu, ki določa, da če je bila zadeva rešena na seji in je tožnika v postopku zastopal pooblaščenec, ki je odvetnik, se mu priznajo stroški v višini 350,00 EUR, ta znesek pa se poveča za 20 % DDV, kar skupaj znaša 420,00 EUR.