273. člen ZUP

Glede na gramatikalno razlago določbe drugega odstavka 253. člena ZUP lahko organ odloči le o delu, o katerem je odločil prvostopenjski organ in je s pritožbo izpodbijan. Da pa je v obravnavanem primeru organ druge stopnje določil NUSZ le v obsegu 1516,00 m2, bivše parcele 359/17 k.o. ..., pa sodišče zaradi pomanjkljive obrazložitve, lege tangiranih parcel, ne more preizkusiti oziroma že obseg odločitve (1725,00 m2) kaže, da ni odločil le o delu, o katerem je odločil prvostopenjski organ (1516,00 m2). Nezmožnost preizkusa odločitve pa je bistvena kršitev pravil postopka iz 7. točke drugega odstavka 273. člena ZUP.

Sodišče je tožnico seznanilo s svojimi ugotovitvami in jo pozvalo, naj sporoči, ali je z novo izdanim aktom zadovoljna, ali vztraja pri tožbi in v kakšnem delu vztraja pri tožbi. Ker tožnica na poziv sodišča ni podala izjave vse do izdaje tega sklepa, je sodišče na podlagi tretjega odstavka 39. člena ZUS-1 postopek ustavilo.

Posledice odklonitve soglasja k samotestiranju otroka, predpisane s takrat veljavno ureditvijo, predstavljajo objektivno okoliščino, ki je povzročila nemožnost vzgojno-izobraževalnega varstva za otroka delavke. Tožničina delavka zaradi odreditve šolanja na daljavo njenemu otroku s sklepom ravnateljice, sprejetem na podlagi takrat veljavnih ukrepov, povezanih s COVID-19, ki sta jih sprejela vlada oziroma pristojni minister, na kar ni imela vpliva, ni mogla opravljati dela in je morala zaradi varstva otroka ostati doma, kar po prepričanju sodišča pomeni drugo objektivno okoliščino po drugem odstavku 25. člena ZNUPZ.

Tožnik je "druga stranka v upravnem postopku" v smislu 273. člena ZUP, saj je denacionalizacijski zavezanec za izplačilo odškodnine. Poseben postopek, kako naj ravna organ po 273. členu ZUP v primeru vložene tožbe v upravnem sporu, v ZUP ni predpisan, vendar pa mora 241. in 246. člen ZUP organ uporabiti analogno, saj v nasprotnem opustitev organa, ki tako ne ravna, in odloči o zadevi, ne da bi imela nasprotna stranka možnost, da se izjavi o ugovorih iz vloženih tožb, in ki so za organ, ki uporabi 273. člen ZUP, utemeljeni, pomeni kršitev načela zaslišanja stranke (9. člen ZUP).

Tožena stranka je na podlagi 273. člena ZUP odpravila odločbo ter zadevo vrnila v ponovno odločanje. Ker tožnika nista izjavila, da pri tožbi vztrajata, je sodišče postopek v tem delu ustavilo. Ker pa sta tožnika v kasnejši vlogi razširila tožbo in jo usmerila zoper odločbo, izdano na podlagi 273. člena ZUP, je sodišče v nadaljevanju odločilo tudi o tej razširitvi tožbe. V odgovoru na poziv tožnika nista sporočila, da vztrajata pri tožbi ali da tožbo razširjata, pač pa sta šele s kasnejšo izjavo navedla, da razširjata tožbo tudi na odločbo, kar pa ni pravočasno, pri čemer je rok iz drugega odstavka 39. člena ZUS-1 zakonski in prekluziven. Upravni spor z razširitvijo tožbe na konkretni pozneje izdani upravni akt ni dopusten, saj odločba ne vsebuje vsebinske odločitve o pravici ali pravne koristi tožeče stranke, ampak sta bili z njo odpravljeni odločbi organa prve in druge stopnje ter zadevo vrnjena v ponovno odločanje upravnemu organu.

V obravnavani zadevi sta tožnika tožbo umaknila, ker je organ med sodnim postopkom izdal drug upravni akt, s katerim je odpravil izpodbijanega. Kateri stroški so potrebni in koliko znašajo odloči sodišče po skrbni presoji vseh okoliščin. Priglašenih stroškov za pregled listin in študij upravnega spisa sodišče ni priznalo, ker je ta strošek priznan v okviru stroškov za sestavo tožbe. Sodišče prav tako ni priznalo stroškov konference s stranko, saj je to vsebovano v okviru priznanih stroškov za vložitev tožbe.

Ker je bila upravna odločba, s katero je bilo odločeno o obveznem cepljenju odpravljena in so njeni pravni učinki ex tunc prenehali, ni mogoče odločiti o zadržanju izvršitve vsebine te odločbe, saj ne obstaja več. Svojega pravnega položaja si torej s pritožbo v tem upravnem sporu glede upravne odločbe, katere začasno zadržanje je predlagal, prvi tožnik ne more izboljšati – ne le, da se je izvršitev inšpekcijskih ukrepov zadržala, temveč so bili ti celo odpravljeni.

Po določbah zakona, ki ureja upravni postopek, lahko organ zoper odločbo katerega je pravočasno sprožen upravni spor, svojo odločbo odpravi ali spremeni. Sodišče v tem primeru od tožnika zahteva, da mu v 15 dneh sporoči ali in v kakšnem delu vztraja pri tožbi oziroma ali jo razširja tudi na spremenjeni oziroma novi upravni akt. Če tožnik izjavi, da vztraja pri tožbi, sodišče postopek nadaljuje, sicer pa postopek s sklepom ustavi.

Določba 273. člena ZUP obravnava situacijo spremembe ali odprave odločbe upravnega organa v zvezi z upravnim sporom. Iz izreka odločbe z dne 23. 11. 2018 pa nikjer ne izhaja, da bi bila v predmetnem sodnem sporu izpodbijana odloča z odločbo z dne 23. 11. 2018 odpravljena ali spremenjena. V konkretnem primeru je organ prve stopnje v svoji odločbi ugotovil, da tožnik ne izpolnjuje pogojev za pridobitev brezplačne vozovnice. Iz izpodbijane odločbe pa ne izhaja, na kakšen način je to ugotavljal in na podlagi česa je to ugotovil. Razvidno ni niti, katerega izmed pogojev iz 1. alineje prvega odstavka 25. člena Odloka o organizaciji in načinu izvajanja mestnih linijskih prevozov potnikov tožnik ne izpolnjuje. Posledično izpodbijana odločba nima obrazložitve skladne z 2., 3., 5. in 6. točko prvega odstavka 214. členom ZUP. V predmetni zadevi je bila tožniku odobrena brezplačna pravna pomoč za sestavo tožbe v upravnem sporu in za sestavo ene pripravljalne vloge. Organ za Bpp je tožnikovi odvetnici izplačal znesek 238,68 EUR iz naslova brezplačne pravne pomoči. Za take primere ZBPP določa, da so nagrada in stroški dodeljenega pooblaščenca stroški sodnega postopka. Posledično j

Tožeča stranka je tožbo umaknila, ker je organ med sodnim postopkom izdal drug upravni akt, s katerim je odpravil izpodbijanega. Tožeča stranka je v tožbi zahtevala, naj sodišče odloči, da se ji povrnejo stroški postopka, vendar teh stroškov ni določno opredelila, zato sodišče stroškov tožeči stranki ni moglo priznati in je njen stroškovni zahtevek zavrnilo.

Odločbo z dne 6. 3. 2018 je organ izdal o zadevi, ki je (bila) predmet postopka in je z njo odločil o vseh zahtevkih tožnika tj. tožniku je na njegovo vlogo odmeril komunalni prispevek za gradnjo objekta, tožnik pa se z odločbo o njegovi odmeri ni strinjal. Pri tem zato tudi ni pravno relevantno, da je bil komunalni prispevek tožniku odmerjen na dveh materialnopravnih podlagah, zaradi česar naj bi šlo po oceni toženke za dve vsebinsko neodvisni odločitvi in kar naj bi opravičevalo oziroma omogočalo uporabo izrednega pravnega sredstva na način, kot ga je uporabil prvostopenjski organ. Opisani način postopanja organa je namreč privedel ravno do nasprotnega učinka, kot naj bi ga imela uporaba tega pravnega sredstva - tožnik je po izčrpanju rednih pravnih sredstev v upravnem postopku sprožil nov upravni spor, namesto, da bi bil upravni spor zoper odločbo z dne 6. 3. 2018 končan. Nezakonit je tudi izpodbijani sklep o zavrženju pritožbe, saj je zaradi napačne uporabe izrednega pravnega sredstva iz 273. člena ZUP tožnik vložil pritožbo, prvostopenjski organ pa je njegovo pritožbo zavrgel, ker da tožnik za njeno vložitev ne izkazuje pravnega interesa. Sodišče sicer pritrjuje tožen

Sodišče je presojalo tožnikov ugovor glede vrednosti sodnega spora, ki jo je uporabila tožena stranka pri odmeri stroškov in ugotovilo, da le-ta ni utemeljen. Po pregledu upravnih spisov sodišče namreč ocenjuje, da je tožena stranka izdala izpodbijani sklep glede na pravno in dejansko stanje zadeve, kot je izhajalo iz podatkov v spisu.

Tožena stranka je imela v določbi 54. člena ZUTD pravno podlago za ugotovitev, da ima tožnica lastnost obveznega zavarovanja za primer brezposelnosti kot poslovodna oseba enoosebne družbe z omejeno odgovornostjo za polni delovni čas 40 ur tedensko. Glede pritožbenih navedb, da je bila tožnica že vključena v zavarovanja na podlagi 20. točke prvega odstavka 15. člena ZZVZZ kot oseba s stalnim prebivališčem v Republiki Sloveniji, ki ne izpolnjuje pogojev za zavarovanje po eni izmed točk iz prvega odstavka 15. člena ZZVZZ in si sama plačuje prispevek za obvezno zdravstveno zavarovanje, pritožbeno sodišče poudarja, da gre v tem primeru za lastnost zavarovanke v obveznem zdravstvenem zavarovanju. Za to zavarovanje si je tudi plačevala ustrezen prispevek. Ni pa bila tožnica vključena v obvezno zavarovanje za primer brezposelnosti. Zato je tožena stranka na podlagi 54. in 55. člena ZUTD utemeljeno ugotovila lastnost zavarovanke za nazaj, torej za obdobje, ko tožnica ni bila vključena v obvezno zavarovanje za primer brezposelnosti.

Toženka pripoznava, da je tožbeni zahtevek tožnice vsebinsko utemeljen, s čemer sodišče šteje, da pripoznava tudi dejanske navedbe tožnice, ki pa izhajajo tudi iz priloženega upravnega spisa. Namreč iz priloženega upravnega spisa izhaja, da je tožnica s prošnjo za dodelitev brezplačne pravne pomoči dne 23. 3. 2017 želela, da se ji dodeli brezplačna pravna pomoč za vložitev tožbe na nedopustnost izvršbe. Iz izpodbijane odločbe pa izhaja, da je toženka njeno prošnjo za izpodbijano odločbo zavrnila, ker je ugotovila, da se je rok za vložitev pritožbe zoper sklep z dne 15. 2. 2017 iztekel dne 28. 2. 2017, torej bi bila vložitev pritožbe glede na 24. člen ZBPP očitno nerazumna. Tožnica torej utemeljeno ugovarja, da je toženka napačno obravnavala njeno zahtevo za dodelitev brezplačne pravne pomoči.

Med trajanjem upravnega spora je toženka sicer na podlagi 273. člena ZUP izdala odločbo, s katero je izpodbijano odločbo odpravila in zavrnila sofinanciranje predmetnega tožnikovega projekta. Po citirani zakonski določbi se nova odločba lahko izda le v primeru, če se z njo zahtevku ugodi. Toženka z (novo) odločbo, na katero je tožnik (tudi) razširil tožbo, ni ugodila zahtevku tožnika, ampak ga je ponovno zavrnila. Odločitve tudi ni spremenila, saj odločitev o tožnikovi vlogi oz. izrek odločbe ostaja tudi potem, ko je prvo izdano odločbo odpravila, vsebinsko enak. Tudi po odločbi se namreč prijavljeni kulturni projekt tožnika ne sprejme v sofinanciranje. Slednje pomeni, da je izrek v obeh primerih enak, dejansko pa se dopolnjujejo le njeni razlogi in s tem obrazložitev (prve) izpodbijane odločbe. To pa pomeni, da ni bistveno napačen in v nasprotju z določbami 273. člena ZUP le izrek izpodbijane odločbe, temveč za takšno odločbo v navedenih določbah 273. člena ZUP sploh ni podlage, zato jo je sodišče kot nezakonito odpravilo.

Ob presoji organa, da javni interes obstoji tudi po umiku zahteve stranke, se načelo dispozitivnosti umakne upoštevanju javnega interesa, kar določba tretjega odstavka 135. člena ZUP omogoča. Pri obravnavani situaciji je, glede na navedene procesne in materialne določbe ZPOmK-1, ugotoviti, da je nadaljevanje postopka na podlagi tretjega odstavka 135. člena ZUP mogoče. Možnost, da se na podlagi ZPOmK-1 začne postopek presoje koncentracije na zahtevo stranke ali po uradni dolžnosti, se po mnenju sodišča izkazuje kot podlaga, da se določba tretjega odstavka 135. člena ZUP uporabi. S tem, ko je toženka odločila, da se postopek presoje koncentracije A. in B. nadaljuje, pogoj iz drugega odstavka 12.o člena ZPOmK-1 ni bil izpolnjen. Z izdajo izpodbijanega akta postopek presoje koncentracije ni bil končan, temveč se je nadaljeval. Tretji odstavek 12.i člena ZPOmK-1 določa, da direktor izdaja pravne akte v posamičnih zadevah iz pristojnosti Agencije, razen če ni za izdajo pristojen senat. Izpodbijani sklep je torej izdala pristojna oseba. Ni slediti ugovoru, da podpisani v.d. direktorja nima veljavnega pooblastila za odločanje v konkretni zadevi, ker lahko opravlja zgolj po

Iz spisne dokumentacije v zadevi izhaja in niti ni sporno, da tožnici ni bilo omogočeno, da bi se - pred izdajo izpodbijane drugostopenjske odločbe - izjavila o navedbah v pritožbah, o katerih je bilo z navedeno odločbo odločeno. ZUP v 241. členu nalaga prvostopenjskemu organu, da pritožbo, če je ne zavrže po 240. členu tega zakona, pošlje morebitnim strankam z nasprotnimi interesi in jim določi rok, da se izrečejo o pritožbi in morebitnih novih dejstvih in dokazih; (nadomestno) odločbo po 242., 243. in 244. členu tega zakona lahko izda šele potem, ko prejme odgovor stranke z nasprotnimi interesi oziroma ko se izteče rok za odgovor. V četrtem odstavku 246. člena ZUP nalaga identično obveznost organu druge stopnje. Opustitev organov prve in druge stopnje, ki tako nista ravnala, pomeni kršitev načela zaslišanja stranka.

Tudi ugotovitvena tožba je podvržena predhodnemu preizkusu in procesnim predpostavkam iz 36. člena ZUS-1, saj se po določbi druge alineje prvega odstavka 33. člena ZUS-1 ugotovitev nezakonitosti akta lahko zahteva le, če je bilo z aktom poseženo v tožnikove pravice ali pravne koristi. Sodišče mora zato tudi v primeru ugotovitvene tožbe po uradni dolžnosti presoditi, ali je zanjo podan pravni interes. V konkretnem primeru je bil sklep, katerega ugotovitev nezakonitosti zahteva tožnica, spremenjen na podlagi 273. člena ZUS-1. To pa pomeni, da ta akt ne obstaja več, prav tako pa so za nazaj odpravljene vse pravne posledice, ki iz njega izvirajo. Posledično to pomeni, da tožnica nima več pravnega interesa niti za ugotovitev njegove nezakonitosti. Njen pravni interes za tožbo prenehal z dnem, ko je prejela sklep tožene stranke z dne 23. 5. 2016, saj si svojega pravnega položaja od tega dne dalje s tožbo ne bi mogla več izboljšati.

O stroških tožeče stranke v upravnem sporu v situaciji, ko je bil postopek ustavljen na podlagi tretjega odstavka 39. člena ZUS-1, ker je tožeča stranka potem, ko je pritožbeni upravni organ po vložitvi tožbe, zaradi stvarne nepristojnosti odpravil prvo in drugostopenjski upravni akt, ki ju je tožeča stranka s tožbo o zakonitosti upravnega akta izpodbijala v tem upravnem sporu, se odloči skladno s Pravilnikom.

Tožena stranka je odločbo, ki jo je odpravila z izpodbijano odločbo, odpravila že s svojo odločbo z dne 23. 10. 2012. Poleg tega pa v izreku izpodbijane odločbe ni bilo odločeno o pritožbi B.B., zato je tožena stranka bistveno kršila pravila postopka.