VSK sodba Cpg 58/2014

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Na podlagi petega odstavka 458. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) je o pritožbi zoper sodbo odločal senat.

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo 1.247,50 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi (I. tč. izreka) ter tožeči stranki naložilo, da povrne toženi stranki v roku 8 dni 20,00 EUR stroškov pravdnega postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku roka za prostovoljno izpolnitev dalje (II. tč. Izreka).

Zoper sodbo se pritožuje tožeča stranka zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da je tožena stranka odgovornostna zavarovalnica, pri kateri je imel sklenjeno zavarovanje avtomobilske odgovornosti lastnik vozila, s katerim je bila povzročena prometna nesreča. V 20. členu ZOZP je določeno, da lahko oškodovanec zahteva povrnitev škode, ki jo krije zavarovanje avtomobilske odgovornosti, neposredno od zavarovalnice. 17. člen ZOZP pa eksplicitno navaja subjekte, ki nimajo pravice do odškodnine iz zavarovanja avtomobilske odgovornosti, vendar tožnik med le-te ni uvrščen. Splošni pogoji za nezgodno zavarovanje oseb so javno objavljeni in ne izključujejo zahtevka pritožnika. Po prepričanju pritožnika njegov zahtevek za povračilo škode temelji na 271. členu ZPIZ-1. Pritožnik kot oškodovanec zahteva povračilo škode, ki jo krije zavarovanje avtomobilske odgovornosti, direktno od zavarovalnice, skladno z 20. členom ZOZP. Določba 18. člena ZOZP omogoča pritožniku, da dodatno izterjajo nekatere vrste škod, ki so taksativno naštete, vendar ta škoda v predmetnem postopku ni vtoževana. Tožeča stranka ima status oškodovanca in je tako nosilka vseh pravic, ki jih ZOZP oškodovancem priznava. Višina odškodnine je mogoče opredeliti zgolj po določbah ZPIZ-1, zato ga je potrebno šteti kot lex specialis glede na določbe ZOZP. ZOZP pa tudi ne razlikuje med posrednimi in neposrednimi oškodovanci, zato je tudi zavrnitev zahtevka iz tega razloga, zmotna. Sodišče prve stopnje je s to odločitvijo odstopilo od dolgoletne uveljavljene prakse, ki so pritožniku doslej priznavale odškodnino, ki so obsegale tudi izplačane zneske pokojnin (VSM I Cpg 46/2003, VSL I Cpg 332/2002, VSL I Cpg 764/2007, VSM I Cpg 10/2006 VSM I Cpg 342/2007). Te sodbe so bile izdane po uveljavitvi 18. člena ZOZP, pri čemer sodišča niso upoštevale 18. člena ZOZP kot pravno podlago zahtevka, ampak določbe ZPIZ.

Pritožba ni utemeljena.

V obravnavani zadevi spora majhne vrednosti Zavod za pokojninsko in invalidsko zavarovanje (v nadaljevanju zavod - tožeča stranka) vtožuje od zavarovalnice (tožena stranka) povračilo škode, ki mu nastaja z izplačevanjem invalidskih pokojnin. Med strankama ni sporno, da je zavarovanec tožene stranke povzročil prometno nesrečo (za katero je bil obsojen v kazenskem postopku), v kateri je zavarovanec tožeče stranke utrpel takšne poškodbe, ki so pripeljale do njegove invalidske upokojitve. Pri tem je tožeča stranka kot pravno podlago navedla 271. člen Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (v nadaljevanju ZPIZ-1, ki se uporablja v konkretnem primeru) v zvezi z 20. členom Zakona o obveznih zavarovanjih v prometu (v nadaljevanju ZOZP). ZPIZ-1 je v prvem odstavku 271. člena (ki nosi naslov "Odgovornost posameznika za škodo zavodu") določal, da zavod zahteva povrnitev povzročene škode od tistega, ki je namenoma ali iz velike malomarnosti povzročil invalidnost, telesno okvaro, potrebo po tuji pomoči in postrežbi ali smrt zavarovanca; 20. člen ZOZP pa določa, da oškodovanec lahko zahteva povrnitev škode, ki jo krije zavarovanje avtomobilske odgovornosti neposredno od zavarovalnice. Sodišče prve stopnje se je postavilo na stališče, da je tožeča stranka posredni oškodovanec in ima kot tak pravico terjati odškodnino od tožeče stranke le pod pogojem, če bi obstajala (dodatna) pogodbena podlaga med toženo stranko in njenim zavarovancem (o kateri pa tožeča stranka ni podala potrebnih trditev).

Zavarovanje avtomobilske odgovornosti je posebna oblika zavarovanja, ki temelji na obveznosti iz 15. člena ZOZP, ki določa, da mora lastnik motornega vozila skleniti pogodbo o zavarovanju odgovornosti za škodo, ki jo z uporabo vozila povzroči tretjim osebam zaradi smrti, telesne poškodbe, prizadetega zdravja, uničenja in poškodovanja stvari. Ob škodnem primeru nastane odškodninska obveznost med povzročiteljem in oškodovancem, slednji pa lahko zahteva odškodnino tudi od zavarovalnice, pri kateri je povzročitelj zavarovan (glej 20. člen ZOZP). Direktni oškodovanec je tisti, ki utrpi škodo. Vendar pa lahko zaradi škode direktnega oškodovanca utrpijo škodo (premoženjsko ali nepremoženjsko) tudi druge fizične ali pravne osebe, in ravno za takšen primer gre tudi v predmetni zadevi, ko se zatrjuje nastanek premoženjske škode tožeči stranki kot pravni osebi, ki ni bila neposredno udeležena v škodnem dogodku. Za takšne oškodovance uporablja sodna praksa izraz posredni ali indirektni oškodovanec (glej sklep Ustavnega sodišča RS, U-I-116/09, Up-495/09 z dne 20.5.2010), ki pa ima aktivno legitimacijo le takrat, ko mu to pravico pravo posebej priznava, zato je neutemeljena pritožbena navedba, da je neupravičeno razlikovanje med posrednimi in neposrednimi oškodovanci. Tako 271. člen ZPIZ-1 ne daje zavodu podlage za neposreden zahtevek proti zavarovalnici, ampak proti (neposrednemu) povzročitelju škode. Izjema, nanašajoča se na posredne oškodovance, je določena v 18. členu ZOZP, na podlagi katerega so kriti odškodninski zahtevki zavodov za zdravstveno, pokojninsko in invalidsko zavarovanje, za stroške zdravljenja in druge stroške oz. za del prispevkov, ter pod določenimi pogoji tudi subrogacijski zahtevki zavarovalnic za izplačane stroške iz dodatnega zdravstvenega zavarovanja. Ta določba omogoča navedenima zavodoma, da od zavarovalnic, ki so zavarovale avtomobilsko odgovornost povzročitelja škode, izterjajo nekatere vrste škod, ki so taksativno naštete v prvem in drugem odstavku 18. člena ZOZP (prim. sklep Ustavnega sodišča RS, U-I-116/09, Up-495/09 z dne 20.5.2010). To pa pomeni, da zavod ne more neposredno od zavarovalnice izterjati ostalih vrst škod, ki niso naštete v 18. členu ZOZP, saj je 18. člen izjema od pravila v 15. členu ZOZP, izjeme pa je potrebno razlagati ozko. Domet 20. člena ZOZP, glede zavodov, ki zahtevata povrnitev škode neposredno od zavarovalnice, je torej omejen z 18. členom ZOZP. Ker tožeča stranka izrecno navaja, da ne izterjuje takšne vrste škode, ki je našteta 18. členu ZOZP, sklicevanje zgolj na 20. člen ZOZP, glede odgovornosti tožene stranke, v konkretnem primeru ne zadostuje, kot je to tudi obrazložilo sodišče prve stopnje. Dejstvo, da zavoda ni omenjenega v 17. členu ZOZP (kateri navaja subjekte, ki nimajo pravice do odškodnine iz zavarovanja avtomobilske odgovornosti) zaradi navedenega tako ne more vplivati na odločitev. Neprerekana pa ostaja ugotovitev sodišča prve stopnje, da tožeča stranka ni podala potrebnih trditev, da bi obstajala (dodatna) pogodbena podlaga med toženo stranko in njenim zavarovancem, po kateri bi zavarovalnica krila tudi vtoževano škodo.

Kot dodatno potrditev v prid zavzetemu stališču pokaže tudi primerjava z Zakonom o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju (v nadaljevanju ZZVZZ), kateri ima, glede povrnitve škode zavodu, podobno določbo, s to razliko, da ZZVZZ v prvem stavku prvega odstavka 86. člena izrecno določa, da ima zavod pravico zahtevati povrnitev povzročene škode od zavarovalnice, pri kateri ima tisti, ki je s prometnim sredstvom povzročil okvaro zdravja ali smrt zavarovane osebe, sklenjeno obvezno avtomobilsko zavarovanje; v vseh ostalih primerih pa ima zavod pravico zahtevati povrnitev škode od tistega, ki je namenoma ali iz velike malomarnosti povzročil okvaro zdravja ali smrt zavarovane osebe.

Pritožnik se sklicuje še na nekatere odločitve prvostopenjskih in pritožbenih sodišč v podobnih primerih (ki jih je pritožbi priložil, niso pa objavljene v bazi sodne prakse). Iz njih je razbrati, da ni bilo izpostavljeno vprašanje glede odgovornosti zavarovalnic v takih primerih, saj očitno za zavarovalnice ni bila sporna; niti ni razvidne jasne pravne podlage, saj je (ob 271. členu ZPIZ-1) navedena vsakič drugačna (941. člen Zakona o obligacijskih razmerjih - ZOR oz. 54. člena Zakona o temeljih sistema premoženjskega in osebnega zavarovanja oz. 154. člena ZOR oz. 15. in 18. člen ZOZP), zato ne gre za ustaljeno sodno prakso. Nenazadnje pa je bila citirana odločba Ustavnega sodišča RS, U-I-116/09, Up-495/09 z dne 20.5.2010, sprejeta kasneje kot odločitve, na katere se sklicuje pritožnik.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP), saj tudi uradno upoštevnih kršitev ni zasledilo (drugi odstavek 350. člena ZPP).