VSL sodba II Cp 3453/2013

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

II. Pritožnik sam trpi svoje stroške pritožbenega postopka.

1Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo 378,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1.10.2012 naprej. Odločilo je še, da vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

2Zoper sodbo vlaga pritožbo tožeča stranka. Izpodbija jo zaradi nepravilne uporabe materialnega prava. Predlaga njeno spremembo z ugoditvijo tožbenemu zahtevku. Ne strinja se s presojo, da poravnava ni bila sklenjena zaradi tožnikove spremembe ponudbe tožene stranke, ker ji je slednja takoj nasprotovala (drugi odstavek 29. člena Obligacijskega zakonika – OZ). Tožnikovi popravki ne predstavljajo nikakršne spremembe ponudbe. Vrinjeni tekst v besedilo poravnalne ponudbe, ki opredeljuje vsebino uveljavljanega odškodninskega zahtevka, ne pomeni spremembe ponudbe tožene stranke. Prečrtana klavzula („Če bi se kasneje ugotovila odgovornost oškodovanca za nastalo škodo, se ta zavezuje, da bo v sorazmerju s svojo odgovornostjo povrnil preveč plačano odškodnino) pa je razvezni pogoj, zaradi katerega bi poravnava prenehala veljati, če bi se pogoj uresničil. Ta klavzula je nična, ker je v nasprotju z Ustavo (ustavno in z zakonom priznana pravica do povračila škode ne more biti pogojena z razveznim pogojem), kogentnimi predpisi in moralnimi načeli (členom 1050/1 OZ, ker ne odpravlja negotovosti, 4. členom OZ, ker krši načelo enakopravnosti in s členom 195 OZ, ki preprečuje regresiranje nematerialne odškodnine od poštenega prejemnika). Zato je neupoštevna. Velja za neobstoječo. Poravnava v preostalem ostane veljavna (88. člen v zvezi s 60. členom OZ. Poravnava je bila torej sklenjena, zato je treba tožbenemu zahtevku ugoditi.

3Tožena stranka na vročeno pritožbo ni odgovorila.

4Pritožba ni utemeljena.

5V sporu majhne vrednosti, kakršen je obravnavani, ker tožbeni zahtevek glasi na denarno terjatev, ki ne presega 2.000,00 EUR, pritožbeno sodišče pravilnosti ugotovljenega dejanskega stanja, ki ga je ugotovilo sodišče prve stopnje, ne presoja. Ugotovljenega dejanskega stanja pritožbeno ni mogoče izpodbijati (prvi odstavek 458. člena ZPP). Na pritožbene navedbe, da v ponujeno poravnavo vrinjeni tekst, ki glasi: „Za nematerialno škodo in potne stroške v zvezi z zdravljenjem“, predstavlja le navidezno spremembo, ki to ni, zato ni treba odgovarjati.

6Pritožbeno sodišče je torej vezano na naslednje dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje:

- da je tožnik kot pooblaščenec zastopal oškodovanko prometne nesreče pri toženi stranki pri uveljavljanju odškodnine za nepremoženjsko in premoženjsko škodo iz naslova zavarovanja odgovornosti povzročitelja nesreče kot toženkinega zavarovanca,

- da je tožena stranka posredovala svojo poravnalno ponudbo, v kateri je tožnik nesporno dopisal določen tekst, del teksta pa prečrtal, tožena stranka pa je tem spremembam izrecno in takoj ugovarjala,

- da ji oškodovanki tožena stranka nato izplačala nesporni del odškodnine v višini 2.470,00 EUR, preostalega prvotno ponujenega zneska pa ne.

7Tožbeni zahtevek za izpolnitev poravnave (plačilo vtoževanega neplačanega zneska 378,00 EUR za odvetniške stroške, kar tožnik od toženke v tej pravdi vtožuje na podlagi cesijske izjave oškodovanke), je zavrnilo po ugotovitvi, da poravnava ni bila sklenjena.

8Odločitev je sprejeta ob pravilni uporabi 15. člena OZ v zvezi z drugim odstavkom 29. člena OZ. Poravnava je dvostranski pravni posel – pogodba – o spremembi spornega razmerja ali negotovega pravnega razmerja. Za njeno sklenitev je potrebno soglasje volj pogodbenih strank. Slednje obstaja, če se vsebina izjave o sprejemu ponudbe sklada s ponudbo. Načelno velja, da se mora sprejem popolnoma skladati s ponudbo. Kakršnikoli dodatki, spremembe in pogoji v izjavi ne pomenijo sprejema. Pravilo o popolni istovetnosti med sprejemom in ponudbo ne velja le pod pogoji iz drugega in tretjega odstavka 29. člena OZ. Tako manjše (nebistvene) spremembe ponudbe, ki jih izjavi prejemnik v odgovoru na ponudbo, ne pomenijo zavrnitve prvotne ponudbe, pač pa njen sprejem, vendar le, če ponudnik takim spremembam takoj ne ugovarja. Ker je bilo ugotovljeno, da je v obravnavanem primeru tožena stranka takoj ugovarjala sprejemu ponudbe z dopolnitvami oziroma spremembami, ki jih je na toženkino ponudbo dopisal in prečrtal tožnik, je pravno pravilna ugotovitev sodišča prve stopnje o tem, da poravnava zaradi nedoseženega soglasja volj med strankama ni bila sklenjena.

9Pritožnikovo naziranje o sklenitvi in veljavnosti poravnave zaradi delne ničnosti ponujenih določil (klavzule, ki jo je tožnik v ponudbi tožene stranke prečrtal) je pravno zmotno. Prečrtani del besedila ni razvezni pogoj, ki bi bil določen kot predpostavka za prenehanje učinkovanja oziroma razvezo pogodbe. Gre za pogodbeno določilo, ki upoštevaje 191. in 195. člen OZ omogoča, da bi tožena stranka v primeru kasneje odpadle pravne podlage za plačilo odškodnine od oškodovanke terjala vrnitev preveč plačanega zneska (tretji odstavek 190. člena OZ). Tako določilo ni v nasprotju z zakonskimi določili, saj ima podlago v navedenih določilih OZ o neupravičeni pridobitvi. Tudi po stališčih sodne prakse lahko zavarovalnica, ki plača oškodovancu za nematerialno škodo v primeru odpadle pravne podlage, zahteva vrnitev preveč plačanega zneska, če ta ni bil pošten (primerjaj: Pravno mnenje občne seje VS RS, 30.6.2004).

10Pritožbeni razlogi torej niso podani. Sodba je pravilna in ni obremenjena z absolutnimi bistvenimi kršitvami določb postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti. Zato jo je potrdilo, pritožbo pa kot neutemeljeno zavrnilo (353. člen ZPP v zvezi s petim odstavkom 458. člena istega zakona).

11Ker pritožnik s pritožbo ni uspel, sam trpi stroške pritožbenega postopka.