VSL sodba in sklep I Cpg 1041/2012

I. Pritožba tožečih strank se v delu, ki se nanaša na drugo in tretje toženo stranko zavrne in se izpodbijana sodba potrdi:
- v delu II. in III. točke izreka, v katerem sta bila zavrnjena tožbeni zahtevek in podrejeni tožbeni zahtevek zoper drugo in tretje toženo stranko
in
- v delu IV. točke izreka glede odločitve o stroških drugo in tretje tožene stranke.

II. V preostalem delu se pritožbam (prvo in drugo tožeče stranke ter prvo tožene stranke) ugodi in se izpodbijana sodba v II., III. in IV. točki izreka v delu, ki se nanaša na prvo toženo stranko, razveljavi in zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

III. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

1S sodbo in sklepom je sodišče prve stopnje odločilo, da se sprememba tožbe dovoli (I. točka izreka). Primarni tožbeni zahtevek, ki se glasi:

„Tožene stranke so dolžne nerazdelno plačati Z., d. o. o., znesek 16.512.857,78 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od vložitve tožbe dalje, v roku 8 dni,“

je zavrnilo (II. točka izreka). Zavrnilo je tudi podrejeni tožbeni zahtevek, ki se glasi:

„Tožene stranke so dolžne nerazdelno plačati G., a. d. – u rekonstruiranju, znesek 16.512.857,78 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od vložitve tožbe dalje, v roku 8 dni“ (III. točka izreka), ter tožeči stranki naložilo, da je prvo toženi stranki dolžna plačati stroške postopka v višini 6.587,42 EUR, drugo in tretje toženi pa nerazdelno stroške v višini 793,00 EUR (IV. točka izreka).

2Zoper sodbo se iz vseh razlogov po 338. členu ZPP pritožujeta tožeči stranki in naslovnemu sodišču predlagata, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje oziroma, da sodbo spremeni tako, da ugodi primarnemu tožbenemu zahtevku tožeče stranke in toženim strankam naloži nerazdelno plačilo vtoževane terjatve.

3Na pritožbo tožečih strank so odgovorile prvo tožena stranka ter drugo in tretje toženi stranki. Pritožbenemu sodišču so predlagale, da pritožbo kot neutemeljeno zavrne.

4Zoper IV. točko izreka sodbe se iz razloga zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb pravdnega postopka pritožuje prvo tožena stranka ter pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in sodišču prve stopnje vrne zadevo v nov postopek glede stroškov prvo tožene stranke, podredno pa, da sklep o stroških spremeni tako, da tožeči stranki naloži še plačilo pravdnih stroškov prvo tožene stranke v višini 2.919,24 EUR, vse z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka dalje do plačila.

5Tožeči stranki sta na pritožbo prvotožene stranke odgovorili.

6Pritožba tožečih strank je delno utemeljena. Pritožba prvo tožene stranke je utemeljena.

O pritožbi tožečih strank

Glede odločitve, ki se nanaša na drugo in tretje toženo stranko

7Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek zoper drugo in tretje toženo stranko zavrnilo z nosilnimi razlogi, da kot družbenici prvo tožene stranke skladno z določili Zakona o gospodarskih družbah (Ur. l. RS, št. 42/2006, v nadaljevanju ZGD-1) za njene obveznosti do tretjih oseb ne odgovarjata ter da njune (solidarne) odgovornosti ni mogoče vzpostaviti niti na podlagi določil ZGD-1 o spregledu pravne osebnosti. Takšni obrazložitvi se pritožnici upirata z očitkom, da se sodišče prve stopnje pri obravnavanju navedenega vprašanja ni opredelilo do dopisa SRD, d. d. - v likvidaciji z dne 23. 10. 2002 (A 32), iz katerega po mnenju tožečih strank izhaja, da pravni prednik obeh paradržavnih skladov (drugo in tretje tožene stranke) priznava terjatev upnic do osebe, ki se je lastninsko preoblikovala (tj. prvo tožene stranke).

8Navedeni pritožbeni graji sodišče druge stopnje ne pritrjuje. Listina, ki jo je v spis vložila tožeča stranka namreč vsebuje izjavo SRD, d. d. - v likvidaciji, da bo glede obstoja terjatve in njene višine ter morebitne obveznosti SRD, d. d. - v likvidaciji potrebno počakati do pravnomočnosti odločitve v zadevi VII Pg 365/97. Takšna izjava pa po presoji pritožbenega sodišča ne pomeni priznanja terjatve oziroma pripoznave dolga, kar iz razloga uveljavljanja ugovora o pretrganju zastaranja smiselno zatrjujeta pritožnici.

9Zastaranje se pretrga, ko dolžnik pripozna dolg. Dolg lahko pripozna dolžnik ne le z upniku dano izjavo, temveč tudi posredno, npr. da kaj plača na račun, da plača obresti ali da zavarovanje (387. člen ZOR v zvezi s 1060. členom OZ). Iz vsebine dopisa SRD, d. d. - v likvidaciji je sicer razvidno, da se je likvidacijski upravitelj zavezal zagotoviti ustrezna zavarovanja za morebitno poplačilo „potencialne“ terjatve, s tem pa terjatve še ni pripoznal. Poleg tega SRD, d. d., kot je to pravilno ugotovilo že sodišče prve stopnje, tudi ni bilo mogoče šteti za dolžnika vtoževane terjatve po določbah ZGD-1. Iz istega razloga pa kot dolžnikov vtoževane terjatve ni mogoče šteti drugo in tretje toženih strank, ki sta s prenosom poslovnega deleža postala družbenika prvo tožene stranke.

10Odsvojitev oziroma prenos poslovnega deleža (1) se namreč nanaša na vprašanje razmerja med družbo in družbeniki. Ne glede na prenos poslovnega deleža se sistem odgovornosti družbe z omejeno odgovornostjo (prvo tožene stranke) nasproti tretjim osebam - kar neuspešno poskušata uveljavljati tožeči stranki - ne spremeni, temveč za obveznosti družbe, kot je obravnavana, še vedno odgovarja sama družba, ne pa njeni družbeniki (472. člen ZGD-1). Solidarna odgovornost odsvojitelja in pridobitelja se v zvezi odsvojitvijo poslovnih deležev tako pojavlja zgolj v odnosu do d. o. o., saj 482. člen ZGD-1 določa, da za obveznosti proti družbi, ki so dospele pred prijavo prenosa poslovnega deleža, odgovarjata družbi odsvojitelj in pridobitelj solidarno.

11Pritožbeno sodišče tudi ne vidi druge pravne podlage za odgovornost SRD., d. d. - v likvidaciji oziroma drugo in tretje tožene stranke za plačilo vtoževane terjatve. Prvostopenjsko sodišče je pravilno zaključilo, da tožeči stranki s trditvami o obstoju objektivnih elementov spregleda pravne osebnosti ne moreta uspeti. Trdili sta, da je prvotoženo stranko v celoti obvladoval njen ustanovitelj Sklad RS za razvoj, d. d. (SRD, d. d. ), ki je kot družba v javnem interesu izvajal javna pooblastila, kar naj bi pomenilo, da je za javne potrebe uporabljal kapital prvo tožene stranke kot da je njegov in ne od samostojne pravne osebe, kjer naj bi bil zgolj družbenik. Uporaba sredstev naj bi potekala na različne načine, z direktnimi nakazili, krediti, asignacijami in ostalimi finančnimi transakcijami, ki so pomenili uporabo sredstev za potrebe skladov oziroma izvajanje javnega interesa. Navedeno naj bi izhajalo tudi iz zgoraj navedenega dopisa likvidacijskega upravitelja SRD, d. d. - v likvidaciji, ki naj bi izkazoval, da je SRD, d. d., razpolagal s terjatvami in obveznostmi prvotožene stranke ter ta sredstva uporabljal za lastne potrebe oziroma javne potrebe, ki jih je kril na podlagi javnih pooblastil. Uporaba premoženja prvotožene stranke z raznimi finančnimi transakcijami naj bi kazala, da so SRD, d. d., in kasneje drugo in tretje tožena stranka kot pridobiteljici poslovnih deležev prvotožene stranke, z njim ravnali kot s svojim lastnim premoženjem.

Takšne trditve pa so, kot je to pravilno ugotovilo prvostopenjsko sodišče, prepavšalne, da bi jih sploh bilo mogoče preizkusiti. Zato tožeči stranki z njimi ne moreta utemeljiti tožbenega zahtevka zoper drugo in tretje toženo stranko, temelječega na spregledu pravne osebnosti.

12Drugo in tretje tožena stranka, ki sta vstopili v korporacijske pravice SRD, d. d., pa tudi sicer za očitana dejanja ne moreta odgovarjati, saj s prevzemom deležev v prvo toženi stranki nista prevzeli niti pravic niti obveznosti SRD, d. d., razen tistih, ki izvirajo iz (samega) lastništva poslovnih deležev v prvotoženi stranki. Zmotno je stališče pritožnic, da sta drugo in tretje tožena stranka vstopili v korporacijske pravice SRD, d. d. zaradi statusnih preoblikovanj. Drugo in tretje tožena stranka namreč nista nastali s statusnim preoblikovanjem SRD, d. d., in nista njegovi (univerzalni) pravni naslednici. Ustanovljeni sta bili z Zakonom o slovenskem odškodninskem skladu (Slovenska odškodninska družba, d. d.) oziroma Zakonom o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Kapitalska družba pokojninskega in invalidskega zavarovanja, d. d). Poslovne deleže v prvo toženi stranki pa sta prevzeli na podlagi Pogodbe o brezplačnem prenosu poslovnega deleža v družbi P., d. o. o. (SV – 2316/2002 z dne 13.6.2002) oziroma Pogodbe o brezplačni odsvojitvi poslovnega deleža družbe P., d. o. o., SV 622/2007 z dne 12.3.2007). Niti v prej navedenih zakonih niti pogodbah ni najti opore za zaključek, da odgovarjata za obveznosti SRD, d. d., zaradi pridobitve poslovnih deležev v prvo toženi stranki.

13Pritožbeno sodišče ne vidi pravne podlage za njuno odgovornost v tem sporu niti v ostalih predpisih o lastninskem preoblikovanju podjetij niti v drugih predpisih, tako za njuno odgovornost kot prevzemnic poslovnih deležev v prvo toženi stranki kot njuno odgovornost za obveznosti prvo tožene stranke.

14Tožeči stranki tožbenega zahtevka zoper drugo in tretje toženo stranko ne moreta uspešno utemeljiti niti s sklicevanjem na Sporazum o vprašanjih nasledstva (Ur.l. RS št. 18/2004; MSVN), ki v 2. členu Priloge G pove, da je pravice do premičnega in nepremičnega premoženja, ki je v državi naslednici in do katerih so bili upravičeni državljani ali druge pravne osebe SFRJ na dan 31. 12. 1990 ter pogodbe, ki so jih le-ti sklenili od 31. 12. 1990 dalje, vključno s tistimi, ki so jih sklenila javna podjetja, potrebno spoštovati po načelu nediskriminacije. To pa pomeni le, da morajo pri priznavanju, varovanju in ponovnem vzpostavljanju teh pravic ter izpolnjevanju pogodb veljati enaki kriteriji ne glede na državljanstvo pogodbenih strank, ne pa da zanje ne veljajo splošna pravila obligacijskega prava in prava družb (prim. odločbo Ustavnega sodišča RS Up 2113/08).

15Med drugim in v povezavi z MSVN, tožeči stranki tudi ne moreta uspeti s trditvami, da sredstev, katerih vračilo zahtevata, ni bilo mogoče lastniniti in z njimi razpolagati in s sklicevanjem na 17. člen Zakona o lastninskem preoblikovanju podjetij, saj je bil Samoupravni sporazum o združevanju dela iz sredstev zaradi ustvarjanja in razporejanja skupnega dohodka z dne 17. 7. 1986 (Sporazum; SAS), iz katerega izvira vtoževana terjatev tožečih strank, sklenjen na podlagi 80. in 88. člena takrat veljavnega Zakona o združenem delu. V določbah teh členov pa so bila urejena kreditna razmerja takratnih Temeljnih organizacij združenega dela, kar kaže, da so imela združena sredstva naravo posojila. Navedeno potrjujejo tudi določbe 11. in 23. člena Sporazuma (in ostalih), po katerih so združevalci sredstev pridobili pravico do nadomestila za gospodarjenje z združenimi sredstvi (del skupnega dohodka) in pravico do povračila „vrednosti združenih sredstev“. Iz navedenega izhaja, da tožeči stranki tožbenega zahtevka ne more temeljiti na lastninskih upravičenjih v prvo toženi stranki, ki naj bi izvirala iz združenih sredstev, temveč le na obligacijskopravnih upravičenjih. Tožeča stranka pa je celo sama trdila, da je bil SAS po svojih elementih posojilna pogodba. Navedbe tožečih strank o tem, kakšne pravice, navezujoče se na lastninska upravičenja bi imeli v prvotoženi stranki oziroma njeni pravni prednici, tako niso relevantnega pomena.

16Ker zastaranje lahko pretrga le dolžnik vtoževane terjatve in ker ni bil niti SRD, d. d. - v likvidaciji, niti nista drugo in tretje toženi stranki (ki sta na podlagi prenosa njegovega poslovnega deleža postali družbenici prvo tožene stranke) dolžnici vtoževane terjatve, so pritožbeni očitki v smeri nemožnosti ugasnitve njihovih obveznosti v celoti neutemeljeni.

17Nosilke pravic in obveznosti v pravnem prometu so namreč (kapitalske) družbe kot pravne osebe same. Vsaka pravna oseba odgovarja za svoje obveznosti z vsem svojim lastnim premoženjem (sistem popolne odgovornosti), ki je ločeno od premoženja njenih družbenikov. Ker je opisani sistem temelj celotne pravne ureditve odgovornosti za obveznosti v našem pravnem redu (2), in ker za odgovornost drugo in tretje tožene stranke za plačilo vtoževane terjatve ni najti niti druge pravne podlage, pritožnici z navedbami, da je odločitev prvostopenjskega sodišča v delu, ki se nanaša na drugo in tretje toženi stranki, skregana z vsemi temeljnimi načeli, ki jih ščitijo ne le Ustava RS, temveč tudi obligacijska in korporacijska zakonodaja, ne moreta uspeti.

18Zaradi pomanjkanja pasivne legitimacije drugo in tretje toženih strank je po oceni pritožbenega sodišča izpodbijana odločitev prvostopenjskega sodišča, v delu, ki se nanaša nanju, materialnopravno pravilna. Zato je pritožbeno sodišče v tem delu pritožbo tožečih strank zavrnilo in glede drugo in tretje toženih strank potrdilo odločitev sodišča prve stopnje v II., III. In IV. točki izreka izpodbijane sodbe (353. člen ZPP), ko je pred tem ugotovilo, da prvostopenjsko sodišče ni storilo očitanih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka (razlogi izpodbijane sodbe so jasni in niso sami s seboj v nasprotju), niti nobene od tistih, na katere je pritožbeno sodišče dolžno paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP).

Glede odločitve, ki se nanaša na prvo toženo stranko

19Na podlagi Samoupravnega sporazuma o združevanju dela in sredstev (in njegovih sprememb), z dne 17. 7. 1986, sta pravdni stranki (prvo tožeča stranka in pravna prednica prvo tožene stranke) po prenehanju njegove veljavnosti (17. 7. 1996) in skladno z določilom 30. člena navedenega Sporazuma, dne 5. 10. 1996 sklenili Pogodbo o ureditvi medsebojnih odnosov v zvezi s skupnim vlaganjem (Ureditvena pogodba; Pogodba – B4), s katero je pravna prednica prvo tožene stranke pravni prednici prvo tožeče stranke priznala denarno terjatev v višini 4.346.263,00 DEM oziroma 40,877 % celotne vrednosti predmeta skupnega vlaganja ter se jo zavezala poravnati v roku 30 dni po podpisu te Pogodbe. Že z navedeno Pogodbo sta pogodbenici soglašali tudi, da bosta naknadno sklenili pogodbo o razdelitvi premoženja in v ta namen opredelili dele objekta, ki ustrezajo približni vrednosti terjatve prvo tožeče stranke in ki pridejo v poštev za poravnavo terjatve v naravi (6. člen Pogodbe).

20Še istega dne (5. 10. 1996) je pravna prednica prvo tožeče stranke svojo terjatev iz Ureditvene pogodbe prenesla na drugo tožečo stranko. Slednja je nato dne 12. 11. 1996 iz razloga neplačila dolgovane denarne terjatve (3) s prvo toženo stranko sklenila pogodbo, s katero je P., d. o. o., na Z., d. o. o., kot nadomestno izpolnitev prenesla del poslovne stavbe na T. Ker je prvo tožena stranka iz sredstev skupnega vlaganja zgradila servisno-prodajni objekt V., sta se pogodbenici dogovorili, da deli omenjene nepremičnine predstavljajo nadomestno izpolnitev za terjatev po Pogodbi o ureditvi medsebojnih odnosov v zvezi s skupnim vlaganjem.

21Obveznost preneha, če upnik v sporazumu z dolžnikom sprejme kaj drugega namesto tistega, kar mu ta dolguje (308. člen ZOR). Nadomestna izpolnitev učinkuje samo, če je poleg splošnih predpostavk, ki so določene kot pogoj za veljavnost drugih pravnih poslov, izpolnjena še dodatna predpostavka - da dolžnik hkrati z izjavo volje, ki je potrebna za sklenitev pogodbe, že opravi tudi izpolnitveno ravnanje, ki se ga z realno pogodbo zavezuje opraviti. Vsebina pravnega posla nadomestne izpolnitve je namreč enaka vsebini pravnega posla (pogodbe) o prenovitvi obveznosti. Ker v obravnavanem gospodarskem sporu (glede na razpoložljive podatke v spisu) do izpolnitve obveznosti, kot jo je predvidevala Pogodba o nadomestni izpolnitvi z dne 12. 11. 1996, ni prišlo, stranki pa sta se sporazumeli, da bosta obstoječo obveznost nadomestili z novo (pri čemer je imela nova obveznost drugačen predmet), je navedeno pogodbo obravnavati kot pogodbo o novaciji. Ker se nadomestna izpolnitev in novacija razlikujeta samo po tem, da je nadomestna izpolnitev realna pogodba, se glede drugih vprašanj v zvezi z veljavnostjo dogovora o nadomestni izpolnitvi, ki v 308. členu ZOR niso urejena, uporabljajo pravila o novaciji (348. do 352. člen ZOR) (4).

22Dne 7. 11. 2006 je Višje sodišče v Ljubljani v zadevi I Cpg 381/2005 v zvezi z VII Pg 365/97 ugotovilo, da je Pogodba o ureditvi medsebojnih odnosov v zvezi s skupnim vlaganjem z dne 5. 10. 1996 (B 4), nična. Ker je navedena ugotovitev predstavljala odločitev o predhodnem vprašanju v zadevi VIII Pg 452/97, ki se je pred Okrožnim sodiščem v Ljubljani vodila iz razloga ugotovitve ničnosti Pogodbe o nadomestni izpolnitvi (tožbo je vložila sedaj prva tožena stranka), je navedeno sodišče 14. 1. 2010 razsodilo, da je nična tudi pogodba z dne 12. 11. 1996. Takšno odločitev prvostopenjskega sodišča je dne 24. 6. 2010 višje sodišče potrdilo (I Cpg 615/2010), s čimer je navedena odločitev postala pravnomočna.

23Pritožnici trdita, da tožnici do ugotovitve ničnosti Ureditvene pogodbe, nista imeli niti potrebe niti pravice, da od sodišča zahtevata pravno varstvo v obliki dajatvenega tožbenega zahtevka (kot ga uveljavljata), s čimer se pritožbeno sodišče strinja. Šele od pravnomočne ugotovitve ničnosti Ureditvene pogodbe, to je od dne 7. 11. 2006, se tožeči stranki nista več mogli zanašati na dogovore, ki so se nanašali na terjatev iz Ureditvene pogodbe ( to je na Pogodbo o odstopu terjatve in na Pogodbo o nadomestni izpolnitvi). Ker je posledica ničnosti vzpostavitev prejšnjega stanja, je prvo tožeča stranka z dnem ugotovitve ničnosti Ureditvene pogodbe pridobila pravico do zahtevkov iz naslova združevanja sredstev po SAS. Slednje pomeni, da primarni tožbeni zahtevek, s katerim v obravnavanem gospodarskem sporu prvotožeča stranka zahteva povrnitev „združenih“ sredstev, do vložitve tožbe v obravnavani zadevi (1. 6. 2007), še ni zastaral.

24Izhodišče, ki ga s tem v zvezi izpostavlja pritožbeno sodišče (v pritožbi pa smiselno navajata tožeči stranki), se odraža v maksimi, da nihče ne sme biti obogaten na škodo drugega. Ker je bila Ureditvena pogodba, sklenjena med prvo tožečo stranko in pravno prednico prvo tožene stranke spoznana za nično, je nastopilo stanje, kakršno je med njima obstajalo na dan 4. 10. 1996, kar pomeni, da bo sodišče prve stopnje v ponovljenem postopku moralo presojati najprej zahtevek prvo tožeče stranke (ki je postavljen kot primarni tožbeni zahtevek) še z vidika določb o neupravičeni pridobitvi po 210. členu ZOR.

25Skladno z obrazloženim je pritožbeni očitek, da je zmotna ugotovitev sodišča prve stopnje, da je potekel čas, ko bi upnik lahko zahteval od tožene stranke izpolnitev obveznosti, utemeljen. Ker je prvo tožeča stranka tožbeni zahtevek v tem gospodarskem sporu pravilno temeljila (tudi) na neupravičeni pridobitvi in ker je bilo v postopku na drugi stopnji ugotovljeno, da zastaranje po navedeni podlagi še ni nastopilo, je sodišče druge stopnje sodbo prvostopenjskega sodišča v II., III. in IV. točki izreka v delu, ki se nanaša na prvo toženo stranko, razveljavilo in zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

26Tožbeni zahtevek drugo tožeče stranke je postavljen kot podrejeni tožbeni zahtevek. Zato se pritožbeno sodišče (v večji meri, kot se je) ni opredeljevalo do pritožbenih navedb, ki se nanašajo na odločitev glede tega zahtevka.

27Ker je bil utemeljen že pritožbeni očitek, da zastaranje vtoževane terjatve še ni nastopilo, pritožbeno sodišče na druge pritožbene navedbe ni odgovarjalo.

O pritožbi prvo tožene stranke

28V posledici razveljavitve izpodbijane sodbe v II. in III. točki izreka izpodbijane sodbe v delu, ki se nanaša na prvo toženo stranko, je v celoti utemeljena tudi pritožba prvo tožene stranke zoper odločitev o stroških postopka v delu, ki se nanaša na prvo toženo stranko, vsled česar ji je pritožbeno sodišče ugodilo in izpodbijano odločitev prvostopenjskega sodišča razveljavilo tudi v IV. točki izreka v delu, v katerem se nanaša na prvo toženo stranko.

29Ker je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v II., III. in IV. točki izreka v delu, ki se nanaša na prvo toženo stranko, razveljavilo, zadevo pa v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje, je pridržalo odločitev o pritožbenih stroških za končno odločbo (3. in 4. odstavek 165. člena ZPP).

(1) Ki je po mnenju pritožnic narekoval tudi prevzem vseh pravic in obveznosti prvo tožene stranke.

(2) Korporacijsko pravo, prof. dr. Šime Ivanjko in drugi, založba, str. 157.

(3) 3. člen Pogodbe z dne 12. 11 1996 je določal: „Pogodbenika ugotavljata, da P. dolgovanega zneska (4.346.263,00 DEM ) ni plačal v danem roku (v 30 dneh) in da po njegovi izjavi tega ni sposoben plačati niti v naknadnem roku, ker za to nima zadostnih finančnih sredstev.“

(4) Obligacijski zakonik s komentarjem (splošni del), 2. knjiga, str. 326.