VSRS Sodba I Ips 58994/2012-262

I. Zahtevi za varstvo zakonitosti se zavrneta.

II. Obsojenca se oprosti plačila sodne takse.

A.

1Z uvodoma navedeno sodbo Okrožnega sodišča v Celju je bil obsojeni B. Ž. spoznan za krivega storitve kaznivega dejanja roparske tatvine po prvem odstavku 207. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) in treh kaznivih dejanj velike tatvine po 1. točki prvega odstavka 205. člena KZ-1. Sodišče je obsojencu na podlagi 3. točke drugega odstavka 53. člena KZ-1 izreklo enotno kazen tri leta in deset mesecev zapora in ga oprostilo povrnitve stroškov kazenskega postopka ter državnemu proračunu naložilo izplačilo nagrade in potrebnih izdatkov zagovornika, postavljenega po uradni dolžnosti. Sodišče je obsojencu na podlagi drugega odstavka 105. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) naložilo povračilo premoženjskopravnih zahtevkov ter mu na podlagi 74. in drugega odstavka 75. člena KZ-1 naložilo plačilo denarnega zneska v skupni višini 8.470,00 EUR. Višje sodišče v Celju je pritožbo obsojenca kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo prvostopenjskega sodišča.

2Zoper pravnomočno sodbo sta obsojenec in njegov zagovornik vložila zahtevi za varstvo zakonitosti, in sicer zaradi kršitve kazenskega zakona ter bistvenih kršitev določb kazenskega postopka. Obsojenec v zahtevi tudi navaja, da sta sodišči izvršili (pravilno kršili) ustavno zajamčene pravice do izvajanja dokazov in obrambe. Medtem ko obsojenec predlaga razveljavitev prvostopenjske in drugostopenjske sodbe, njegov zagovornik predlaga spremembo obeh sodb oziroma podredno razveljavitev obeh sodb ter vrnitev zadeve v novo sojenje.

3Na zahtevo za varstvo zakonitosti je odgovoril vrhovni državni tožilec, ki meni, da zahteva obsojenca za varstvo zakonitosti ni utemeljena, saj je sodišče prve stopnje obrazloženo zavrnilo predlagane dokaze in da obsojenec v nadaljevanju ne konkretizira kršitev drugega odstavka 371. člena ZKP. Poleg tega obsojenec v pretežnem delu zahteve uveljavlja razlog zmotno oziroma nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja. Zahteva zagovornika po mnenju vrhovnega državnega tožilca ni dovoljena, ker ni priložil pooblastila obsojenca za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti.

4Vrhovno sodišče je odgovor vrhovnega državnega tožilca na podlagi drugega odstavka 423. člena ZKP poslalo obsojencu in njegovemu zagovorniku. Zagovornik se je o odgovoru izjavil in priložil pooblastilo obsojenca za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti ter navedel, da je njegova zahteva za varstvo zakonitosti, upoštevaje odločbo Ustavnega sodišča Up-521/01 z dne 19. 2. 2004, dovoljena.

B.

5Vrhovno sodišče uvodoma poudarja, da je zahtevo za varstvo zakonitosti mogoče vložiti le iz razlogov, navedenih v 1. do 3. točki prvega odstavka 420. člena ZKP, in sicer zaradi kršitev kazenskega zakona, bistvenih kršitev določb kazenskega postopka iz prvega odstavka 371. člena ZKP in drugih kršitev kazenskega postopka, če so te vplivale na zakonitost sodne odločbe. Pri presoji zahteve za varstvo zakonitosti se Vrhovno sodišče omeji le na preizkus tistih kršitev zakona, na katere se sklicuje vložnik v zahtevi in katere mora vložnik določno pojasniti oziroma utemeljiti in ne zgolj poimensko navesti (prvi odstavek 424. člena ZKP). Obširno obrazložitev določbe prvega odstavka 424. člena ZKP je Vrhovno sodišče podalo v sodbi I Ips 346/2008 z dne 23. 10. 2008.

6Vrhovno sodišče je najprej presojalo, ali je zahteva za varstvo zakonitosti, ki jo je vložil obsojenčev zagovornik, dovoljena. Zagovornik je bil obsojencu postavljen po uradni dolžnosti do pravnomočnosti sodbe, zato bi moral zagovornik zahtevi za varstvo zakonitosti, ki je izredno pravno sredstvo, priložiti pooblastilo. Po seznanitvi z odgovorom vrhovnega državnega tožilca je zagovornik pooblastilo obsojenca za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti priložil. Prvostopenjska sodba je postala pravnomočna 24. 10. 2013, zagovornik obsojenca je zahtevo za varstvo zakonitosti vložil 9. 12. 2013, pooblastilo obsojenca z datumom 6. 1. 2014 pa je priložil 8. 1. 2014. Kljub temu, da je obsojenec zagovornika za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti pooblastil šele naknadno, po že vloženi zahtevi, je ta, upoštevaje odločbi Ustavnega sodišča Up-521/01 z dne 19. 2. 2004 in Up-2434/07 z dne 19. 6. 2009, dovoljena.

7Zagovornik v zahtevi navaja, da je bila obsojencu kršena pravica do uporabe svojega jezika v kazenskem postopku (7. in 8. člen ZKP) in posledično pravica do poštenega postopka, saj če je sodišče obsojencu na glavni obravnavi postavilo tolmača, bi mu moralo zagotoviti tudi prevod vseh listin v srbski jezik. Ker sodišče tega ni napravilo, naj bi storilo bistveno kršitev določb kazenskega postopka tako po 3. točki prvega odstavka kot tudi po drugem odstavku 371. člena ZKP. V obravnavanem primeru je bil obsojenec, ki je brez državljanstva, prvič opozorjen na pravico do uporabe svojega jezika šele na predobravnavnem naroku, na katerem pa je izjavil, da razume slovenski jezik in da slovensko tudi govori in ne potrebuje tolmača. Na glavni obravnavi je bil o tej svoji pravici ponovno poučen in je izjavil, naj se mu omogoči prevajanje iz slovenskega v srbski jezik in obratno, ter pojasnil, da slovensko sicer razume in tolmača ne potrebuje, vendar bi rad tolmača, da bo sodišče razumelo, kaj bo povedal in vprašal. Iz tega razloga mu je sodišče postavilo sodno tolmačko, ki je sodelovala na glavni obravnavi, kar posledično pomeni, da je bila obsojencu na glavni obravnavi zagotovljena pravica uporabljati svoj jezik in v svojem jeziku spremljati njen potek (8. člen ZKP), zato bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 3. točke prvega odstavka 371. člena ZKP ni podana. Obsojencu tudi ni bila kršena pravica do poštenega sojenja, ki je opredeljena v 22., 23. in 29. členu Ustave ter 6. členu Evropske konvencije o človekovih pravicah, saj razume slovenski jezik. Obsojenec je sam in s pomočjo zagovornika, ki mu je bil postavljen po uradni dolžnosti, že ob prvem zaslišanju pred preiskovalnim sodnikom aktivno sodeloval v postopku in aktivno izvajal materialno obrambo, in sicer v slovenskem jeziku ter po potrebi v srbskem jeziku s pomočjo sodne tolmačke. Ne le iz zapisnikov o glavni obravnavi, ampak tudi iz vlog, ki jih je obsojenec naslovil na sodišče, je razvidno, da razume slovenski jezik in ga tudi, čeprav ne povsem dobro, govori, saj pogosto uporablja srbizme. Da ne gre za kršitev, potrjuje tudi dejstvo, da niti obsojenec niti zagovornik v nobeni fazi postopka nista opozorila, da obsojenec ne razume jezika, v katerem je tekel postopek. Obsojenec je ne nazadnje že na zaslišanju pred preiskovalnim sodnikom izrecno povedal, da razume tako pravni pouk kot tudi česa je osumljen. Poleg tega pa zagovornik v svoji zahtevi niti ne navede, katere listine, ki jih obsojenec ni razumel, niso bile prevedene v slovenski jezik, katera dejstva je sodišče utemeljevalo na njihovi podlagi, kot tudi ne, kako naj bi nakazana kršitev vplivala na zakonitost pravnomočne sodne odločbe. Gre torej zgolj za zatrjevanje na ravni splošnega, zato utemeljenosti zahteve glede kršitve drugih določb kazenskega postopka (3. točka prvega odstavka 420. člena ZKP) ni mogoče presoditi.

8Zagovornik glede kaznivega dejanja roparske tatvine v zahtevi za varstvo zakonitosti podrobno opisuje okoliščine, s katerimi želi ovreči verodostojnost prepoznave, ki jo je oškodovanec S. R. opravil na Policijski postaji Celje po določbah 35.a člena Zakona o policiji (ZPol) in o kateri je oškodovanec kot priča izpovedal na glavni obravnavi. Zagovornik s svojimi navedbami o neverodostojnosti prepoznave in s predlogom, naj se opravi rekonstrukcija dogodka, uveljavlja razlog zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, česar pa z zahtevo za varstvo zakonitosti ni dovoljeno uveljavljati.

9V zvezi kaznivega dejanja roparske tatvine zagovornik še navaja, da je sodišče prve stopnje s tem, ko je zavrnilo dokazni predlog obrambe, in sicer pridobitev izjave oškodovanca S. R., ki jo je podal neposredno po kaznivem dejanju v Ambulanti nujne medicinske pomoči Zdravstvenega doma v Celju, obsojencu kršilo pravico do obrambe in s tem storilo bistveno kršitev določb kazenskega postopka po drugem odstavku 371. člena ZKP. Iz zapisnika o glavni obravnavi z dne 4. 6. 2013 je razvidno, da je zagovornik obsojenca podal dokazni predlog za pridobitev zadevnega izvida (listovna številka 394), a pri tem ni navedel, katera dejstva bi z njim dokazoval. Zato je odločitev sodišča prve stopnje, da dokazni predlog zavrne, ko pojasni, da je z zadevnim izvidom izvedenec razpolagal in je njegovo vsebino tudi povzel v pisnem izvedenskem mnenju, utemeljena. Zagovornik obsojenca je šele v zaključni besedi in pritožbi zoper sodbo sodišča prve stopnje problematiziral zabeležko, ki jo je napravila dežurna zdravnica, in sicer, da je oškodovanca poškodovala neznana oseba, pri čemer je ob zabeležki narisana puščica, ob kateri je zdravnica pripisala „zakrinkani v domači hiši“. Višje sodišče je na očitek pritožnika odgovorilo in ustrezno pojasnilo, zakaj obsojencu z zavrnitvijo dokaznega predloga ni bila kršena pravica do obrambe. Kot poudarja že višje sodišče, je bistveno, da je oškodovanec S. R. še isto noč in le dobri dve uri po storitvi kaznivega dejanja in eno uro po zdravniškem pregledu podal kazensko ovadbo zoper neznanega storilca, ki ga je natančno opisal. Tako ga je opisal tudi pred prepoznavo na Policijski postaji Celje, kjer je obsojenca prepoznal na fotografiji. O postopku prepoznave in lastnostih storilca kaznivega dejanja je oškodovanec izpovedal tudi na glavni obravnavi in prepričal sodišče, da je prav obsojenec storil kaznivo dejanje zoper njega, kar sodišče prve stopnje tudi pojasni v obrazložitvi sodbe. V obrazložitvi je sodišče tudi zapisalo, da je dokazni predlog obrambe zavrnilo, ker je bilo dejansko stanje razčiščeno do te mere, da je bila zadeva zrela za razsojo.

10V nadaljevanju zahteve zagovornik v zvezi treh kaznivih dejanj velike tatvine uveljavlja več bistvenih kršitev določb kazenskega postopka po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP. Pri kaznivem dejanju na škodo zakoncev J. dvomi v pravilnost preiskav bioloških sledi s strani Nacionalnega forenzičnega laboratorija ter Inštituta za sodno medicino, s tem pa uveljavlja razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja. V zvezi kaznivega dejanja na škodo zakoncev B. trdi, da o odločilnem dejstvu (kako se je cigaretni ogorek znašel v bližini kraja kaznivega dejanja) obstaja precejšnje nasprotje med tem, kar sta obsojeni in priča D. M. povedala na glavni obravnavi, in tistim, kar sodišče navaja v obrazložitvi sodbe. Neskladje med izjavami oškodovancev Š. ter razlogi v obrazložitvi sodbe očita zagovornik sodišču tudi pri kaznivem dejanju na škodo zakoncev Š., saj naj bi sodišče spregledalo, da je bilo kaznivo dejanje obsojencu podtaknjeno s strani oškodovanca Z. Š. Nestrinjanje z zaključki sodišča o presoji dokazov, v tem primeru z izpovedbami prič ter izvedenskim mnenjem, ne predstavlja protispisnosti, saj je sodišče prve stopnje svojo odločitev utemeljilo skladno z dejstvi, ki so bila ugotovljena na podlagi izvedenih dokazov. Zato zagovornik tudi v tem delu zahteve uveljavlja razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja.

11Vrhovno sodišče je na večino očitkov, ki jih v zahtevi za varstvo zakonitosti navaja obsojenec, odgovorilo že s tem, ko je odgovorilo na zahtevo njegovega zagovornika. Obsojenec v zahtevi dodatno navaja, da sodišče glede kaznivega dejanja, storjenega na škodo S. R., ni preverilo njegovega alibija, saj v času storitve kaznivega dejanja ni bil v Republiki Sloveniji. Obsojenec je prvič omenil alibi v zaključni besedi pred sodiščem prve stopnje, pri čemer je celo izrecno izjavil, da alibija nima in ob tem zgolj splošno trdil, da obstajajo priče, ki bi njegovo odsotnost lahko potrdile. Sodišče prve stopnje je prepričljivo obrazložilo, zakaj je prav obsojenec storilec kaznivega dejanja na škodo S. R. Obsojenec s svojo navedbo uveljavlja razlog nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, česar z zahtevo za varstvo zakonitosti ni dovoljeno uveljavljati.

12Zagovornik in obsojenec v zahtevah uveljavljata tudi kršitev kazenskega zakona, a zahteve v tem delu ne konkretizirata, zato je Vrhovno sodišče ni moglo preizkusiti.

C.

13Glede na povedano je Vrhovno sodišče zahtevi kot neutemeljeni zavrnilo (425. člen ZKP).

14Vrhovno sodišče je obsojenca na podlagi četrtega odstavka 95. člena v zvezi z 98.a členom ZKP oprostilo plačila sodne takse.