UPRS sklep III U 179/2012

Tožba se zavrže.

Z izpodbijanim sklepom je tožena stranka zavrnila vlogo tožnice za uvedbo disciplinskega postopka zoper izvršitelja A.A. s sedežem v …, … zaradi kršitev, ki naj bi jih storil v izvršilni zadevi I 463/2008 Okrajnega sodišča v Kopru na podlagi drugega odstavka 298.d člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju ZIZ) in drugega odstavka 3. člena Pravilnika o disciplinskem postopku zoper izvršitelje (Pravilnik). Tožena stranka je ocenila, da ni mogoče utemeljeno sklepati, da je izvršitelj v predmetni izvršilni zadevi storil katero od hujših disciplinskih kršitev, ki so naštete v 298.č členu ZIZ. Izvršitelj naj bi 2. 9. 2010 opravljal izvršbo z rubežem in pri tem odpiral omare, za kar po mnenju tožnice nima pravice, saj je pohištvo, obleka in obutev izvzeto iz izvršbe. Tožnica je izvršitelja tudi opozorila, da ne dovoli rubeža na stvareh, ki so njena last za dolg druge dolžnice. Izvršitelj je odnesel tudi stvari, ki so nujne za kmetijsko obdelavo in stvari, ki so izvzete iz izvršbe (glasbeni stolp, sesalec, itd.). Tožnica nasprotuje tudi rubežu avtomobila, ki bi moral ostati v hrambi tožnice. Izvršitelj je v skladu z določbo 3. člena Pravilnika podal poročilo o poteku predmetnega postopka in navedel, da je tožnica skušala preprečiti javno dražbo, zato je bila s pomočjo policistov odstranjena s kraja dogodka. Pristojni organ je tožničine očitke zavrnil kot neutemeljene. Izvršitelj ni kršil določb 42., 49., 79. in 298. člena ZIZ ter prvega odstavka 65. in 67. člena Pravilnika.

Tožnica v tožbi opisuje zatrjevane kršitve in potek postopka, izvršitelju pa očita nezakonit rubež in cenitev. Ugovarja kršitev določb postopka, nepopolno pa je tudi ugotovljeno dejansko stanje. Sklep I 463/2008 Okrajnega sodišča v Kopru se napačno tolmači, saj tožnica ni solidarna dolžnica. Dogovori sodnice in odvetnika B.B. nimajo podlage v zakonodaji. Odredba za nasilni vstopu ni bila nikoli vročena tožnici, dražbo pa bi morala sodnica preklicati. Sklep o izvršbi je nesklepčen, saj se izrek ne sklada z obrazložitvijo. Izvršitelj je v skladu z določbo 289. člena ZIZ odgovoren za škodo, ki nastane pri opravljanju dejanj izvršbe. V tožbi opisana dejanja izvršitelja so po mnenju tožnice nezakonita, saj jih ni opravil v skladu z ZIZ ter ni izpolnjeval svojih obveznosti. Kršil je določbe drugega odstavka 49. člena, drugega odstavka 83. člena in prvega odstavka 84. člena ZIZ. Nepravilna je tudi cenitev, saj je tožnica sodišču pravočasno predložila vse račune za stvari, ki so bile predmet rubeža. Sodišču predlaga, da izpodbijani sklep razveljavi, pravilno odpravi (op. sodišča).

V odgovoru na tožbo tožena stranka navaja, da se je opredelila do vseh tožničinih očitkov. Ni pravne podlage za navedbo tožnice, da imata dolžnici v predmetnem izvršilnem postopku položaj solidarnih dolžnic. Ta položaj določa sodišče in ni predmet disciplinskega postopka zoper izvršitelja. Odredbe za nasilni vstop prav tako niso predmet disciplinskega postopka zoper izvršitelja. Na podlagi prvega odstavka 82. člena ZIZ izvršitelj preden začne z rubežem dolžniku vroči sklep o izvršbi. Zavrača tudi vse očitke o nepravilnostih, ki naj bi jih zagrešil izvršitelj.

V pripravljalni vlogi tožnica navaja, da je bil šele po dveh letih izdan izpodbijani sklep, tožnica pa je vložila vlogo že 19. 11. 2010. V tej vlogi je vse kršitve izvršitelja v postopku izvršbe tožnica povsem konkretizirala. Tožnica ne more odgovarjati za napake, ki sta jih storila sodnica ali izvršitelj. Odredba o nasilnem vstopu bi morala biti vročena tožnici. Sklicuje se na sodbe ESČP Kontalexis v. Greece z dne 31. 5. 2011 in druge. Sodišču predlaga, da izpodbijani sklep odpravi in odloči, da se tožnici vrnejo vse zarubljene stvari.

Sodišče je tožbo zavrglo iz naslednjih razlogov:

V predhodnem preizkusu tožbe po 36. členu Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) sodišče tožbo s sklepom zavrže, če ugotovi, da upravni akt, ki se izpodbija s tožbo, očitno ne posega v tožnikovo pravico ali njegovo neposredno na zakon oprto osebno korist (6. točka prvega odstavka 36. člena ZUS-1). Gre za eno do splošnih procesnih predpostavk za vložitev tožbe v subjektivnem upravnem sporu, v katerem se omejuje dopustnost tožbe v primerih, ko tožnik ne izkaže, da so z upravnim aktom prizadete njegove pravice in pravne koristi. Pravico do meritorne odločitve v upravnem sporu izkazuje lahko le tisti, ki izkaže, da je odločitev sodišča potrebna zaradi varstva njegovih pravic ali pravnih koristi, ki jih brez sodbe ne bi mogel doseči. Sodišče mora na razloge iz 36. člena ZUS-1 paziti po uradni dolžnosti ves čas postopka.

Pravni interes stranke je podan, če bi si lahko stranka z uspehom v upravnem sporu izboljšala svoj pravni položaj. V obravnavanem primeru je predmet spora sklep tožene stranke, ki je bil izdan na pobudo tožnice podano na podlagi 298.a člena ZIZ, po katerem lahko stranke v izvršilnem postopku, v katerem je izvršitelj opravljal dejanja izvršbe ali zavarovanja, predlagajo uvedbo disciplinskega postopka, ki pa ga uvede minister, pristojen za pravosodje. Tožnica je lahko le pobudnica za uvedbo disciplinskega postopka, kar pa še ne pomeni, da gre v obravnavanem primeru za varovanje njene pravice ali pravne koristi v tem postopku. Z izpodbijanim sklepom bi bilo lahko eventualno poseženo v pravico sodnega izvršitelja oz. bi posledično sledila sankcija razrešitve izvršitelja, kar pa bi lahko vplivalo na stranke v drugih postopkih. Tako ne gre za varovanje pravnih koristi tožnice. Svoje pravice lahko tožnica uveljavlja le v postopku izvršbe s predlogom za izločitev sodnega izvršitelja. Kljub temu, da je bil postopek za ugotavljanje disciplinske odgovornosti izvršitelja sprožen na pobudo tožnice, po mnenju sodišča slednje še ne pomeni, da gre v obravnavanem primeru za vložitev tožbe za varovanje tožničinih pravic ali pravnih koristi. Sodišče ugotavlja, da tožnica ne izkazuje svojega pravnega interesa, saj izpodbijani sklep z ničemer ne posega v njen pravni položaj, ne glede na to, da je bil predlog za uvedbo postopka za ugotavljanje disciplinske odgovornosti izvršitelja sprožen na njeno pobudo.

Tožnica z uspehom v tem upravnem sporu po mnenju sodišča ne more v ničemer izboljšati svoj pravni položaj, kar pomeni, da že ob vložitvi tožbe tožnica ni izkazala pravnega interesa. Zato je sodišče na podlagi 6. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1 tožbo zavrglo.