VSL sklep II Cp 3450/2013

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

O stroških pritožbenega postopka bo odločilo sodišče prve stopnje s končno odločbo.

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo ugovora tožene stranke zoper sklep o začasni odredbi z dne 11.10.2013 in 22.10.2013 (ter ugovor tretjih oseb z dne 14.10.2013) in začasno odredbo obdržalo v veljavi.

Zoper omenjeni sklep se je iz vseh pritožbenih razlogov pritožila tožena stranka, ki pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijani sklep v celoti razveljavi (s stroškovno posledico). Prvenstvo podaja ugovor sodne pristojnosti, ki ga je v zakonskem roku podala skladno z določbo 11. člena Zakona o arbitraži. Ker ga je podala v odgovoru na tožbo, ne gre za pritožbeno novoto. Izdana začasna odredba je po svojih učinkih vezana na sodbo, ki glede na podan ugovor ne bo možna. V zvezi z vsebino samega ugovora pristojnosti se sklicuje na svoje navedbe, podane v odgovoru na tožbo z dne 15.11.2013. V nadaljevanju navaja, da naj bi tožnica špekulativno izkoriščala procesne postulate in tretjim onemogočala njihovo lastninsko pravico. Izdana odredba naj bi bila zato špekulativne narave (moralno nedopustno naj bi bilo na toženca pritiskati preko družine). Sodišče prve stopnje toženčevih navedb sploh ni upoštevalo, saj je zgolj sledilo navajanju tožeče stranke. Temeljnega pogoja za izdajo začasne odredbe, to je sedanje nevarnosti, tožeča stranka ni izkazala. Poleg tega ni sodišče prve stopnje niti v najmanjšem delu zavzelo stališča glede sodne prakse, na katero se je toženec skliceval in ki potrjuje njegovo navajanje. Izdani sklep naj bi kršil določbe ZIZ in ZPP, saj je bilo s takojšnjim učinkovanjem radikalno poseženo v njegovo lastninsko pravico, ki je v skladu s 33. členom Ustave pravno varovana kategorija. Glede obstoja same terjatve toženec navaja, da ta obstoji, vendar pa je zahtevek tožeče stranke preuranjen (in sicer že zaradi manjka obvezne arbitraže). Toženec priporočenega pisma, ki naj bi ga prejel 16.7.2013, dejansko nikoli ni prejel. Navajanje sodišča, da ni zanikal podpisa, je neprepričljivo. Če nečesa ni prejel, to logično pomeni, da vročilnice ni podpisal. Neprepričljiv je tudi argument o podobnosti podpisov. Sodišče je imelo v spisu tako toženčevo pooblastilo kot tudi posojilno pogodbo, poroštveno pogodbo, aneks in druge dokumente, iz katerih je razvidno, da ni niti najmanjše podobnosti podpisov. Tudi sicer je bil toženec v obdobju, ko naj bi bil dopis poslan, v Izoli na zdravniških pregledih. Sodišče popolnoma spregleda in nepravilno navaja, da je bil toženec takrat v Ljubljani. Na dan vročitve ga ni bilo v Ljubljani, saj dr. A. A. dela v Izoli. (v zvezi s čimer prilaga internetni izpis delovnega mesta). Toženec je za 16.7.2013 pridobil CT izvid iz Izole, kar pa je sodišče prve stopnje napačno štelo kot izvid napravljen v Ljubljani. Tudi 17., 18. in v drugih dnevih v mesecu juliju je bil toženec na preiskavah v Izoli. Dopisa z dne 11.7.2013, na katerega se sklicuje tožeča stranka, tako nikoli ni prejel. Tudi sicer na omenjenem naslovu dejansko ne živi, ampak je tam zgolj prijavljen. Nadalje ni res, da je zamujal in zavajal tožečo stranko, saj je bil vse skozi v stiku z njo. Je pa res, da so po sklenitvi aneksa k posojilni pogodbi in pogodbi o zavarovanju z dne 10.4.2013 nastopile okoliščine, za katere ni vedel, niti ni mogel vedeti. S strani banke X je namreč prejel dopis z dne 25.4.2013, s katerim so ga obvestili, da se prilivi z njegovih bančnih računov ne bodo izvrševali. Toženec je poskusil izpolniti dolgovano, a so okoliščine, na katere ni mogel vplivati, povzročile blokado izplačil tožeči stranki, o čemer je bila slednja obveščena takoj (po mailu z dne 11.6.2013). Zmotno je navajanje tožeče stranke, da gre pri blokadi za povsem druge račune oziroma neke tretje firme (gre za račune tožene stranke). V tem delu bi moralo sodišče upoštevati toženčeve navedbe, a je zgolj pritrdilo tožeči stranki. Razloga, zakaj je prišlo do blokade, pa sodišče niti ni razčistilo. Tožečo je večkrat pozval, da mu sporoči način, kako se bo transakcija (poplačila kredita) izvedla. Zato je tožeča stranka v zamudi od 12.6.2013 dalje. Glede utemeljevanja nevarnosti naj bi sodišče spregledalo, da sedanje nevarnosti tožeča stranka ni uspela dokazati. Sodišče je (na strani 5) neupravičeno zavrnilo ugovor glede zemljiškega pisma z enim samim stavkom. Pritožnik poudarja, da je aneks k posojilni pogodbi in pogodbi o zavarovanju z dne 10.4.2013 pisala tožnica, ki je vse navedeno potrdila s svojim podpisom. Ko sodišče enostransko razlaga aneks, presega pogodbeno voljo strank in s tem krši določbo 56. člena OZ. Ker je aneks sestavila prav tožnica, bi moralo sodišče v skladu z 83. členom OZ pogodbena določila tolmačiti ravno v njegovo korist. Namen, s katerim je ustanovil zemljiški dolg, je bil jasen, to je zavarovanje posojila. Na podlagi zapisanega (v 7. členu aneksa) je imela tožeča stranka zgolj obligacijsko pravico izročitve zemljiškega pisma in ne (kot nepravilno zaključuje sodišče), da se s tem izkazuje pogoj nevarnosti v skladu z 270. členom ZIZ. Zato je utemeljevanje začasne odredbe z zemljiškim pismom neprimerno. Toženec z ustanovitvijo zemljiškega dolga tožeči stranki ni preprečeval ničesar. Izročitev pisma je res izostala, vendar zaradi poslovne nekorektnosti tožeče stranke. Zemljiško pismo ima toženec pri sebi in ni nedopustno razpolagal s svojim premoženjem. Sodišče ni upoštevalo njegovega dokaznega predloga, da pokaže zemljiško pismo in razblini vse dvome o nedopustnih špekulacijah. Tudi navajanja tožeče stranke o izmikanju toženca ne morejo biti relevantna za začasno odredbo. Sodišče je sledilo izjavi odvetnika K. z dne 24.8.2013, kar je v popolnem nasprotju s substanciranjem trditvene podlage. Ravno omenjeni odvetnik ima največji interes za izid tega postopka, zaradi česar je sodišče s tako odločitvijo toženca prikrajšalo do ustavno varovane pravice enakega obravnavanja pred sodiščem. Pritožnik poudarja, da je potrebno v zvezi z nevarnostjo poleg objektivne nevarnosti izkazati tudi subjektivno delovanje v smislu vzroka in posledice, česar pa tožeča stranka ni uspela. V nadaljevanju ponovno povzema sodne odločbe (in dodaja svoje komentarje), do katerih se sodišče ni izreklo (sklicuje se na sklepe Višjega sodišča v Ljubljani II Cpg 975/99 z dne 13.10.1999, II Cpg 960/99, I Cpg 505/99 z dne 6.5.1999, II Cpg 197/99 in II Cp 1936/2010). Iz 2. točke (in ostalih) obrazložitve začasne odredbe naj bi izhajalo, da tožnik ni izkazal nevarnosti, saj se je zgolj pavšalno skliceval, da bo njegova terjatev brez začasne odredbe onemogočena. Edini element naj bi bilo zemljiško pismo, ki pa je bil ustanovljen ravno z namenom, da se izroči kot zavarovanje tožeči stranki.

Tožeča stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Ugovor sodne nepristojnosti, ki ga je toženec podal v predmetni pritožbi predstavlja nedovoljeno in posledično neupoštevno pritožbeno novoto (prvi odstavek 337. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP (1) v zvezi s 15. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju (2) - ZIZ). Čeprav je v 11. členu Zakona o arbitraži –ZArbit (3) predvideno, da lahko tožena stranka ugovor (4) v zvezi z obstojem sporazuma o arbitraži poda najkasneje v odgovoru na tožbo (torej načeloma ob svojem prvem procesnem ravnanju), to ne vpliva na njeno dolžnost, da v postopku zavarovanja (kot je predmetni), to stori že v ugovoru zoper sklep o izvršbi (česar pa toženec v konkretnem primeru ni storil). Pritožbeno navajanje, češ da naj bi tožeča stranka špekulativno izkoriščala procesne postulate in tretjim onemogočala njihovo lastninsko pravico, je pavšalno oziroma za presojo utemeljenosti toženčevih (lastnih) ugovorov zoper sklep o začasni odredbi (ter pravilnosti izpodbijanega sklepa) nerelevantno. Trditev, da tožeča stranka ni izkazala potrebnega pogoja za izdajo začasne odredbe, to je obstoječe nevarnosti, pa ne drži. Sodišče prve stopnje je na 6., 7. in 8. strani izpodbijanega sklepa prav na podlagi ustreznih (konkretnih) navedb tožeče stranke in z njene strani predlaganih dokazov prepričljivo in natančno obrazložilo, da je moč na obstoj te okoliščine sklepati iz toženčevega preteklega ravnanja. Zato ne drži, da naj bi zgolj nekritično sledilo navedbam tožeče stranke. Napačno je tudi navajanje, da naj bi izdani sklep kršil določbe ZIZ in ZIP oziroma, da naj bi bilo z njegovim takojšnjim učinkovanjem radikalno poseženo v toženčevo lastninsko pravico. Sodišče prve stopnje (stran 4 izpodbijanega sklepa) je v zvezi s tem pravilno obrazložilo, da je takojšnje učinkovanje bistvo sklepa o začasni odredbi (kar ima svojo podlago v določilu šestega odstavka 9. člena ZIZ v zvezi z 239. členom ZIZ).

Ker je bil ugovor sodne nepristojnosti zaradi obstoja sporazuma o arbitraži v predmetnem postopku zavarovanja podan prepozno, je takšno (in posledično neupoštevno) tudi zatrjevanje, da naj bi bil iz tega razloga zahtevek tožeče stranke preuranjen (5). Da zahtevek ni preuranjen niti iz razlogov, ki jih je toženec navajal v ugovorih zoper sklep o začasni odredbi, pa je ustrezno obrazložilo že sodišče prve stopnje (stran 4 izpodbijanega sklepa). V tem okviru je pojasnilo, zakaj ni bilo moč slediti njegovim navedbam, da dne 16.7.2013 ni prejel priporočenega pisma (to je razveze aneksa). Pri tem pa ni navedlo (kot to napačno očita pritožnik), da toženec ni zanikal podpisa na relevantni povratnici, temveč da ga ni zanikal na „gornji,“ na kateri naj bi se podpisal v svojstvu zakonitega zastopnika. Zaradi tega očitno napačnega razumevanja obrazložitve sodišča prve stopnje pritožbenim trditvam o življenjskih (ne)logičnostih ne gre pritrditi. Nezadostno je nadalje navajanje, da naj bi imelo sodišče prve stopnje v spisu tudi druge dokumente, iz katerih naj bi bilo razvidno, da ni podobnosti med podpisi. V zvezi s tem je pomembno predvsem (kot je to poudarilo že sodišče prve stopnje), da je povratnica javna listina, ki dokazuje resničnost tega, kar se v njej potrjuje (prvi odstavek 224. člena ZPP). Zgolj takšno pavšalno toženčevo zatrjevanje pa v nasprotno ne prepriča. Podobno velja za (ponovljene) pritožbene navedbe, češ da vročilnice ni mogel podpisati, ker naj bi bil takrat na pregledu v Izoli (enako pa tudi v naslednjih dneh). Iz listine, na katero se je v zvezi s tem skliceval (CTA z dne 16.7.2013 v prilogi B4), ne izhaja, da naj bi bil dne 16.7.2013 na preiskavah v Izoli (medtem ko predstavlja v pritožbi predlagani in priloženi internetni izpis delovnega mesta prepozen in posledično nedopusten dokaz). Tudi sicer okoliščina, ali je bil toženec 16.7.2013 (oziroma v naslednjih dneh) na preiskavah v Izoli, ne pomeni, da je bil tam ves čas oziroma da ga v teh dneh ni bilo v Trzinu (kjer naj bi prejel pošiljko), saj med omenjenimi kraji ne gre za razdalje, ki bi bile nepremostljive. Nasprotno. Neprepričljivo (kot je to prav tako pojasnilo že sodišče prve stopnje) je tudi navajanje, da toženec na omenjenem naslovu dejansko ne živi. Nenazadnje slednji tudi v predmetni pritožbi kot svoj navaja prav predmetni naslov (in ne omenja nobenega drugega oziroma „dejanskega“).

Iz dopisa z dne 25.4.2013 banke X (priloga B5), na katero se ves čas sklicuje toženec, ne izhaja, da naj bi mu omenjena ustanova zavrnila izvršitev plačilnega naloga v korist tožeče stranke (6). Tudi sicer je sklicevanje na takšne „težave, ki naj bi jih imel zaradi omenjene finančne ustanove, za predmetni postopek povsem nerelevantno. Že sodišče prve stopnje je namreč pravilno obrazložilo, da ta okoliščina sodi v njegovo sfero (zaradi česar sam nosi njene posledice) in da je njegova zamuda s plačilom (torej zapadlost njegove obveznosti) objektivna posledica neizpolnitve obveznosti v dogovorjenem roku (299. člen Obligacijskega zakonika – OZ (7)). Iz tega razloga je brezpredmeten tudi očitek, da sodišče prve stopnje ni raziskovalo, zakaj je prišlo do (domnevne) blokade njegovega računa. Takšno je tudi navajanje, da tožeča stranka ni sodelovala pri dogovarjanju o načinu, kako naj bi se poplačilo kredita izvedlo, ter da naj bi bila zato sama v zamudi od 12.6.2013 dalje. Da je bil način izpolnitve toženčeve obveznosti jasno določen že v členu 2.3 poroštvene pogodbe z dne 7.3.2012 (priloga A2) in da v zvezi s tem nobeni dogovori med strankama niso bili potrebni, je prav tako pravilno ugotovilo že sodišče prve stopnje.

Predhodno je bilo poudarjeno, da je tožeča stranka v zvezi z obstojem nevarnosti podala ustrezne konkretne trditve (v smislu drugega odstavka 270. člena ZIZ). Prav tako ne drži, da naj bi sodišče prve stopnje toženčeve ugovore glede namena izdaje zemljiškega pisma „zavrnilo“ zgolj z enim stavkom, saj je na 5,. 6. in 7. strani izpodbijanega sklepa natančno in prepričljivo obrazložilo, zakaj takšnim trditvam ni moč slediti. V tem okviru je neutemeljeno tudi navajanje, da naj bi tožnica s podpisom potrdila vse, kar se navaja v aneksu k posojilni pogodbi in pogodbi o zavarovanju z dne 10.4.2013 (ki naj bi ga tudi sama pripravila). Sodišče prve stopnje ni pri razlagi omenjenega aneksa (oziroma njegovega 7. člena) prav v ničemer preseglo vsebine zapisa oziroma izjavljene volje pogodbenih strank (8). Iz 7. člena omenjenega aneksa (priloga A4a) jasno izhaja, da okoliščina, zakaj naj bi toženec zemljiški dolg ustanovil, predstavlja zgolj njegovo enostransko izjavo (in ne skupne ugotovitve obeh strank). V tej zvezi je zato sodišče prve stopnje (stran 7 izpodbijanega sklepa) prepričljivo poudarilo, da takšnega zapisa (9) nikakor ni moč razumeti kot strinjanje tožeče stranke z ustanovitvijo zemljiškega dolga dne 14.3.2013. Argumenti, ki jih je navedlo, so prepričljivi in jim ni moč ničesar dodati. Pritožbene navedbe jih ne omajajo (10). Neutemeljen je tudi pritožbeni očitek, da sodišče prve stopnje ni upoštevalo njegovega dokaznega predloga po predložitvi zemljiškega pisma. V tem okviru je bistveno le-to, da ga toženec kljub drugačni zaveze razvidni iz 7. člena aneksa z dne 10.4.2013 doslej ni izročil oziroma deponiral pooblaščencu tožeče stranke. Njegovo navajanje, da tega ni storil zaradi poslovne nekorektnosti tožeče stranke, je povsem splošno in posledično neprepričljivo. Sodišče prve stopnje se je pri svojih ugotovitvah v začasni odredbi utemeljeno oprlo tudi na izjavo odvetnika K. z dne 24.8.2013 (pri tem pa tudi pojasnilo razloge za to). V našem procesnem pravu (kar velja tudi za postopke zavarovanja, kot je predmetni) velja načelo proste presoje dokazov, zaradi česar ni bilo nobenih ovir za takšno postopanje. Pritožnik tudi sicer konkretno ne pojasni, v čem naj bi bila vsebina izjave (priloga A13) neresnična (11).

Ne drži, da tožeča stranka ni uspela izkazati t.i. subjektivnega toženčevega delovanja kot podlage za ugotovitev verjetnega obstoja nevarnosti. Tožnik se tudi ni zgolj pavšalno skliceval, da bo brez začasne odredbe uveljavitev njegove terjatve onemogočena, ampak je podal trditve o konkretnih okoliščinah, ki dajejo podlago za sklep o obstoju ustrezne nevarnosti. Da je temu tako, je jasno razvidno iz prepričljive obrazložitve izpodbijanega sklepa (glej 5., 6. in 7. stran izpodbijanega sklepa). Pomemben element za tak sklep pa je bila prav gotovo tudi toženčeva ustanovitev zemljiškega dolga (in posledična izstavitev zemljiškega pisma), v zvezi s katerim je že sodišče prve stopnje pravilno poudarilo, da toženčevim navedbam (o namenu te ustanovitve) ni moč slediti. Neutemeljeni pa so tudi očitki, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do sodnih odločb, na katere se je toženec skliceval v ugovorih zoper sklep o začasni odredbi. Njegovo sklicevanje na bolj ali manj abstraktne zaključke (razvidne iz omenjenih odločb), ne da bi se upošteval (in primerjal) kontekst, na katerem počivajo, nima nobene posebne teže. Glede na to in postavljene konkretne trditve tožeče stranke (oziroma dejanske okoliščine, ki so se na njihovi podlagi ugotavljale) sodišče prve stopnje, s tem ko se do (zaključkov) judikatov ni posebej opredelilo, ni zagrešilo nobene kršitve.

Ker razlogi, na katere se sklicuje pritožba, niso utemeljeni (relevantni) in ker niso podani razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče (v skladu z določbo 2. točke 365. člena ZPP v zvezi z določbo 15. člena ZIZ) pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje. V skladu s četrtim odstavkom 163. člena ZPP odloči o zahtevi za povrnitev stroškov sodišče v sodbi ali v sklepu, s katerim se konča postopek pred njim. Slednje pomeni, da bo stroških pritožbenega postopka (ki so odvisni od uspeha v pravdi) odločilo sodišče prve stopnje v končni odločbi.

---------------------------------------------------------------------------------------------------------------

(1) Uradni list RS, št.26/1999, s kasnejšimi spremembami

(2) Uradni list RS št. 51/1998, s kasnejšimi spremembami

(3) Uradni list RS, št. 45/2008

Iz česar seveda sledi, da sodišče tega ne upošteva po „uradni dolžnosti.“

Utemeljevanje „preuranjenosti“ zahtevka z obstojem sporazuma o pristojnosti arbitraže je tudi sicer povsem nelogično.

(6) Dopis govori le o prenehanju nakazovanja (naprej) na toženčeve račune pri drugih bankah.

(7) Uradni list RS, št. 83/2001, s kasnejšimi spremembami

(8) V čem naj bi to storilo, tudi sicer ni pojasnjeno.

(9) Ne glede na to, kdo ga je pripravil in kljub temu, da je tožeča stranka aneks podpisala.

(10) Pritožbeno navajanje, da naj bi imela tožeča stranka na podlagi zapisa o izročitvi zemljiškega pisma iz 7. člena aneksa z dne 10.4.2013 zgolj obligacijsko pravico izročitve zemljiškega pisma in da namen tega zapisa ni bilo izkazovanje nevarnosti v skladu z 270. členom ZIZ, samo po sebi ni logično (da naj bi bil namen zapisa iz 7. člena aneksa v izkazovanju nevarnosti, tudi sicer nihče ne trdi ali ugotavlja) in mu ni moč slediti

(11) Pritožbena trditev, da je upoštevanje te izjave v nasprotju s „substanciranjem trditvene podlage“ pa je nejasna oziroma nelogična.