VSL sklep I Ip 2888/2013

Pritožba se zavrne in se sklep v izpodbijani 4. točki izreka potrdi.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo ugovor dolžnice zoper sklep o izvršbi z dne 16. 11. 2010 (v 1. točki izreka), ustavilo izvršbo (v 2. točki izreka), vzelo na znanje umik predloga upnika za povrnitev nadaljnjih izvršilnih stroškov z dne 3. 10. 2012 v višini 75,64 EUR (v 3. točki izreka) in zavrnilo predlog dolžnika (pravilno: upnika) za odmero nadaljnjih izvršilnih stroškov za delo izvršitelja po obračunu z dne 28. 9. 2011 v višini 121,64 EUR (v 4. točki izreka).

2Zoper odločitev v 4. točki izreka sklepa je upnica vložila pravočasno pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP) v zvezi z določbo 15. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju: ZIZ). Najprej opozarja, da gre v izpodbijani odločitvi pri navedbi "dolžniku" za očitno tipkarsko pomoto, saj bi moralo biti navedeno "upniku", kar je razvidno tudi iz obrazložitve sklepa. V nadaljevanju navaja razloge, zaradi katerih meni, da je bila njena zahteva za povračilo stroškov izvršitelja neutemeljeno zavrnjena. Poudarja, da je dolg na dan rubeža 27. 9. 2011 še obstajal, znašal je celo več kot 5.500,00 EUR, tako da je bil rubež več kot upravičen. Vsak razpisan rubež, pa čeprav je odložen na kraju samem, vzpodbudi dolžnika, da hitreje poplačuje dolg. Bistven vidik izvršilnih sredstev ni le fizični pritisk, ampak možnost izvedbe in stalna nevarnost rubeža. Ne drži ugotovitev sodišča, da nastanek stroškov odloženega rubeža ni v ničemer prispeval k realizaciji izvršbe. Učinek rubeža je bil ta, da je dolžnica v enem letu po obročnih nakazilih izvršitelju in odtegljajih poplačala dolg. Brez rubeža dolga ne bi poplačala ali pa bi ga poplačala vsaj počasneje. Odločitev sodišča je neprimerna za ugled sodišča. Vprašanje, ali so stroški prispevali k realizaciji izvršbe, ni pomembno za priznanje stroškov. Tudi ko dolžnika ni doma ali ko ni rubljivih predmetov ali ko je dražba neuspešna, vsi stroški niso prispevali k realizaciji izvršbe. Kljub temu upniku stroški po zakonu pripadajo, ker ima pravico izkoristiti vsa sredstva izvršbe, dolžnik pa je kriv, če ni prej plačal dolga. Namen določbe ZIZ, ki govori o potrebnih stroških, je drugačen. Predvsem gre za situacije, ko upnik z dejanji pretirava ali napravi stroške, ki niso potrebni za postopek (npr. če zahteva rubež dveh avtomobilov, pa je dolg le 100,00 EUR). Glede na to, da je bil dolg poplačan šele čez eno leto od rubeža, pritožnica ni pretiravala z izvršilnimi sredstvi in rubežem. Ne drži ugotovitev, da rubež ni bil opravljen iz razlogov na strani pritožnice, saj ni bil opravljen iz razlogov na strani dolžnice. Če dolžnica ne bi klicala pritožnice, bi bil rubež izvršen. Izpodbijana odločitev pomeni, da bi bili v primeru izvedenega rubeža in povečanja dolžnikovega dolga zaradi rubeža in dražbe, stroški potrebni za izvršbo. Za sodišče je veliko bolj dopustno, če upnik brezkompromisno izvrši rubež, kot pa če predlaga odlog, da lahko dolžnik na miren način poplača dolg. Sodišče negira 84. člen ZIZ glede obsega rubeža in načela ZIZ. Poleg tega sodišče samo v praksi dostikrat poudarja, da se dolžnika ne sme obremeniti bolj kot je potrebno za dosego namena izvršbe. Z odločitvijo, da z rubežem počaka, je pritožnica sledila načelu ZIZ in bi bila za to celo kaznovana z zavrnitvijo stroškov, ker je zmanjšala dolg dolžnici. Upnik ima pravico zahtevati rubež premičnin, zato ima pravico rubež tudi odložiti. Če višje sodišče potrdi prakso v izpodbijanem sklepu, noben upnik ne bo na prošnjo dolžnika na kraju rubeža nikoli več prekinil rubeža. Le v primeru brezkompromisno izvedenega rubeža, ko je narejenih še dodatnih 5.000 EUR stroškov in je dolžnik močno čustveno prizadet, bo sodišče stroške priznalo, saj bodo ti stroški res potrebni za izvršbo; če pa upnik prisluhne dolžniku in minimizira stroške (npr. le na 100,00 EUR), ti stroški niso bili potrebni in jih krije upnik, saj enostavno niso dovolj visoki, da bi bili potrebni. Iz tega je mogoče razbrati sporočilo upnikom, naj dolžniku naredijo čimveč stroškov in zarubijo čimveč stvari; po tem, ko so enkrat predlagali rubež, pa ga ne odložijo več, saj bodo sicer krili stroške rubeža. Če vsak odlog rubeža pomeni, da rubež že v začetku ni bil potreben, je naslednji korak iste logike, da bodo sodišča pri upnikovih odlogih začela ustavljati sodne postopke, saj kakršnakoli upnikova odložitev izvršbe dejansko pomeni, da je bil postopek že v začetku nepotreben. Razlaga sodišča je skregana z načelom ekonomičnosti postopka in načelom formalne legalitete, da primarno krije vse stroške postopka dolžnik, saj je bil postopek sprožen po njegovi krivdi. Poudarja, da stroškov ni povzročila po lastni krivdi (še posebno pa ne naklepno ali iz malomarnosti), temveč jih je povzročila dolžnica, ker ni izpolnila pravnomočne sodbe v roku. Če se je odločila, da zaradi ekonomičnosti postopka ne bo zahtevala dokončnega rubeža, je to njena pravica in stvar njene subjektivne presoje. Sodišče o predlogu upnika za odlog izvršbe vsebinsko ne presoja, temveč zgolj odloži izvršbo (prvi odstavek 72. člena ZIZ), torej je popolnoma vezano na upnikovo diskrecijsko pravico. Pritožnica se ni odločila za odlog, ker bi bil rubež nepotreben, ampak zato, ker je na izrecno prošnjo dolžnice in v njeno dobro poskušala priti do poplačila na bolj ekonomičen način. Sodišče pri vprašanju potrebnosti stroškov izvršbe ne sme presojati subjektivnih nagibov upnika, ampak mora objektivno presojati, če so bili stroški za izvršbo potrebni. Upnik lahko po lastni izbiri predlaga izvršbo z vsemi izvršilnimi sredstvi – sodišče zapade v kontradiktornost, ko v obrazložitvi navede prav to. Razlogi za odločitev v obrazložitvi so sami s seboj v nasprotju in v nasprotju z izrekom sklepa. Poleg tega zakon ne pozna omejitve za izvršilna sredstva glede na višino terjatve, zato sodišče ne more trditi, da je takšna izvršba nepotrebna. Dolžnik lahko predlaga omejitev izvršbe na drugo nepremičnino ali druga sredstva, sodišče pa nima pravice samo od sebe presojati, katero izvršilno sredstvo je primerno in katero ne, kar je naredilo v tem primeru. Sodišče prikazuje dolžnico kot nedolžno žrtev, čeprav se je izogibala plačilu z vsemi možnimi pravnimi sredstvi že 13 let in pol. Zato dolžnica sama nosi posledice večanja (vseh) stroškov, razen tistih, ki bi jih upnica povzročila neutemeljeno. Tudi namen zakona je v tem, da se dolžnika preko odgovornosti za stroške motivira in prisili, da dolg čimprej poravna in se postopki čimprej zaključijo. Odločitve, kakršna je izpodbijana, so v nasprotju z namenom postopka, katerega bistvo je v izterjavi obveznosti. Upnik na koncu koncev plača sodno takso od števila izvršilnih sredstev in založi denar ter tveganje za uspeh postopka. V času rubeža je dolg obstajal, rubež premičnin je bil zato zakonit in potreben, posledično je tudi pritožnica upravičena do povračila vseh stroškov rubeža. Višjemu sodišču zato pritožnica predlaga, naj razveljavi celotno 4. točko izreka sklepa in jo nadomesti z odločitvijo, da ji je dolžnica dolžna v roku 8 dni od prejema tega sklepa povrniti nadaljnje izvršilne stroške v znesku 121,64 EUR, v primeru zamude z zakonitimi zamudnimi obrestmi.

3Pritožba je bila pravilno vročena v odgovor dolžnici, ki pa nanjo ni odgovorila.

4Pritožba ni utemeljena.

5Višje sodišče je sklep v izpodbijanem delu preizkusilo v mejah pritožbenih razlogov, po uradni dolžnosti pa glede nekaterih absolutnih bistvenih kršitev določb postopka in glede pravilne uporabe materialnega prava (drugi odstavek 350. člena v zvezi s 366. členom ZPP, oba v zvezi z določbo 15. člena ZIZ).

6Kot pravilno opozarja pritožnica, gre pri navedbi v izpodbijani 4. točki izreka sklepa, da se zavrne predlog dolžnika za odmero nadaljnjih izvršilnih stroškov (pravilno: predlog upnice), le za očitno pisno pomoto, ki jo lahko sodišče prve stopnje kadarkoli odpravi z izdajo ustreznega popravnega sklepa (332. člen v zvezi s 328. členom ZPP, oba v zvezi s 15. členom ZIZ). Prav tako gre za očitno pisno pomoto pri navedbi datuma neizvedenega rubeža 27. 9. 2011, saj iz podatkov spisa izhaja, da gre za rubež z dne 23. 9. 2011 (red. št. 18, priloga A16). Ne glede na navedeno je izpodbijana odločitev pravilna, njena obrazložitev pa jasna in razumljiva. Razlogi za izpodbijano odločitev niso v nasprotju sami s seboj in z izrekom sklepa, kot trdi pritožnica.

7Dolžnik mora upniku na njegovo zahtevo povrniti stroške, ki so bili potrebni za izvršbo (peti odstavek 38. člena ZIZ); o tem, kateri stroški so potrebni in koliko znašajo, pa odloči sodišče po skrbni presoji vseh okoliščin v vsakem konkretnem primeru posebej (prvi odstavek 155. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ). Glede na navedeno je vodilo za odločitev o upnikovih stroških potrebnost stroškov za konkretno izvršbo (ne pa morebiti njihova koristnost za upnika, vzgojnost plačila stroškov za dolžnika, čas trajanja izvršilnega postopka itd.). Poleg tega morajo biti stroški, ki se naložijo v plačilo dolžniku, tudi v pravilnem razmerju s procesnim ciljem - biti morajo smotrni. Glede na to, da je cilj izvršilnega postopka (prisilna) uveljavitev upnikove terjatve, so potrebni le tisti stroški, brez katerih upnik ne more opraviti smotrnih dejanj za uveljavitev svojega zahtevka.

8Stroški izvršitelja, ki so nastali zaradi neizvedenega rubeža 23. 9. 2011, tudi po oceni višjega sodišča niso bili potrebni za upnikov končni uspeh v izvršbi, saj pritožnica s tem izvršilnim dejanjem ni bila niti delno poplačana, poleg tega pa je bil rubež preklican prav na njeno zahtevo. Višje sodišče se tudi strinja s stališčem sodišča prve stopnje, da v primeru pritožničinega pravočasnega preklica rubeža navedeni stroški sploh ne bi nastali. Objektivno gledano zato stroškov izvršitelja v zvezi z neizvedenim rubežem ni mogoče opredeliti kot stroškov, ki bi bili potrebni za izvršbo in ki bi jih bila na podlagi petega odstavka 38. člena ZIZ dolžna kriti dolžnica.

9Okoliščina, da dolg na dan neizvedenega rubeža 23. 9. 2011 še ni bil v celoti poplačan, pritožnice sama po sebi še ne opravičuje do povračila stroškov neizvedenega rubeža. Obstoj dolga v času razpisanega izvršilnega dejanja namreč ni odločilna okoliščina za presojo potrebnosti upnikovih stroškov v zvezi s tem izvršilnim dejanjem, temveč predstavlja le osnovni predpogoj za to, da je sploh mogoče razpravljati o potrebnosti stroškov izvršilnega dejanja za izvršbo (če dolg v času rubeža ne bi obstajal, pritožnica že zaradi tega ne bi mogla biti upravičena do povračila stroškov rubeža).

10Pritožnica nasprotuje ugotovitvi sodišča, da nastanek stroškov neizvedenega rubeža 23. 9. 2011 ni v ničemer prispeval k realizaciji izvršbe. Trdi, da je dolžnica prav zaradi navedenega rubeža v enem letu po obročnih nakazilih izvršitelju in odtegljajih poplačala dolg, medtem ko brez rubeža tega ne bi storila ali pa bi to storila vsaj počasneje. Višje sodišče ugotavlja, da je v primeru, ko je rubež le razpisan, ne pa tudi dejansko izveden, nemogoče z gotovostjo zaključiti, da je že sam razpis rubeža oz. izvršiteljev prihod na kraj rubeža odločilno pripomogel k dolžnikovi kasnejši izpolnitvi obveznosti. Ne glede na navedeno pa podatki spisa v konkretnem primeru ne dajejo nobene opore za zaključek, da je izvršiteljev prihod na kraj rubeža 23. 9. 2011 dolžnico spodbudil k (hitrejšemu) poplačilu dolga. Rubež z dne 23. 9. 2011 namreč ni bil niti prvi razpisani niti prvi preklicani rubež v tej izvršilni zadevi (upnik je predlagal že preklic prvega rubeža, razpisanega za 31. 3. 2011), poleg tega pa je dolžnica izterjevano obveznost v pretežni meri poplačala prisilno - z odtegljaji denarnih sredstev na transakcijskem računu pri X banki d.d., in sicer že od 10. 2. 2011 dalje. Sicer pa pritožnica prihaja v nasprotje sama s seboj, ko najprej trdi, da so stroški preklicanega rubeža zagotovo prispevali k dolžničinemu poplačilu dolga, nato pa navaja, da vprašanje, ali so stroški prispevali k realizaciji izvršbe, za priznanje stroškov ni pomembno.

11Pritožnica opozarja na primere, ko stroški (prav tako) niso prispevali k realizaciji izvršbe, pa je upnik upravičen do njihovega povračila (npr. ko dolžnika ni doma ali ko ni rubljivih predmetov ali ko je dražba neuspešna). Vendar pritožnica ob tem prezre, da navaja primere, ko izvršilno dejanje ni bilo izvedeno iz nekega objektivnega razloga, na katerega upnik ni imel nobenega vpliva, medtem ko v konkretnem primeru izvršilno dejanje ni bilo izvedeno zato, ker se je za njegov preklic odločila pritožnica sama. Ne glede na to, da je pritožnica takšno odločitev sprejela na prošnjo dolžnice, ostaja dejstvo, da je bil rubež preklican na pritožničino zahtevo (ker je ona sama ocenila, da izvedba rubeža tedaj ne bi bila smotrna) in da dolžnica zgolj s svojo prošnjo preklica rubeža ne bi mogla doseči. Višje sodišče se zato strinja s stališčem sodišča prve stopnje, da rubež ni bil opravljen iz razlogov na pritožničini strani, ne pa iz razlogov na strani dolžnice.

12Izpodbijana odločitev ne negira pravice upnika, da zahteva preklic rubeža oz. odlog izvršilnega dejanja, kot tudi ne nasprotuje pravici upnika, da prosto izbira in predlaga izvršilna sredstva. Sodišče prve stopnje v obrazložitvi odločitve ni nikjer samo od sebe presojalo, katero izvršilno sredstvo je primerno in katero ne. Pritožnica navaja razloge, ki jih v izpodbijani odločitvi ni mogoče zaslediti, prezre pa bistvo odločitve, ki je v tem, da upnik ni upravičen do povračila vseh oz. katerihkoli stroškov, ki mu nastanejo med izvršilnim postopkom, temveč le do tistih, ki so bili za izvršbo potrebni. Za izvršbo nepotrebni stroški pa po oceni višjega sodišča niso le stroški, ki so popolnoma pretirani ali odvečni za postopek (kot meni pritožnica), temveč tudi tisti stroški, ki se zdijo koristni le z upnikovega (subjektivnega) vidika, objektivno gledano pa niso pripomogli k uspehu izvršbe.

13Pritožnica pojasnjuje razloge, zaradi katerih se je odločila za preklic rubeža, hkrati pa poudarja, da sodišče pri vprašanju potrebnosti stroškov izvršbe ne sme presojati subjektivnih nagibov upnika, ampak mora objektivno presojati, če so bili stroški za izvršbo potrebni. Sodišče prve stopnje je pri presoji potrebnosti stroškov neizvedenega rubeža 23. 9. 2011 uporabilo prav navedeno objektivno merilo presoje, zaradi česar pritožbena kritika ni razumljiva.

14Pritožbena trditev, da se je dolžnica že dlje časa izogibala plačilu dolga z vsemi možnimi pravnimi sredstvi, za presojo pravilnosti in zakonitosti izpodbijane odločitve ni pravno pomembna. Prav tako niso pravno pomembne vse ostale pritožbene navedbe, do katerih se višje sodišče ni posebej opredelilo (prvi odstavek 360. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

15Ker pritožbeni razlogi niso utemeljeni, višje sodišče pa tudi ni ugotovilo nobenih kršitev, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti, je pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in sklep v izpodbijani 4. točki izreka potrdilo (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).