72. člen ZIZ

Dolžnik v pritožbi niti ne zatrjuje niti ne izkazuje, da je soglasje za odlog izvršbe upniku podal oziroma poslal, da lahko upnik s predlogom za odlog izvršbe uspe, pa dolžnikovo soglasje potrebuje, saj je izvršitelj zadevo že prevzel. Zato ne drži, da se izvršba zaradi odloga ne bi smela opraviti. Prav tako dolžnik v pritožbi ne trdi (trdi pravzaprav, da je bilo plačilo opravljeno en dan po rubežu) niti ne dokazuje, da je bila terjatev ob času oprave rubeža že plačana. Tudi sicer pa od upnika ni mogoče zahtevati, da ob vsakem trenutku spremlja prilive na računu in prepreči rubež, opravljen isti dan, kot se dolžnik, ne da bi o tem upnika vsaj obvestil (tega namreč ne trdi), odloči plačati svojo obveznost. Četudi bi izvršitelj zarubljen mobilni telefon pustil pri dolžniku v hrambi, to še ne pomeni, da rubež, kot ga izkazuje rubežni in cenilni zapisnik z dne 6. 5. 2025, ni bil opravljen.

Prvi odstavek 2. člena ZIZ izrecno odgovora na to vprašanje, kdaj se šteje, da se je izvršba začela, ne daje, zato je ob smiselni uporabi 15. člena ZIZ, odgovor poiskati v določbah ZPP, zlasti tistih, ki urejajo roke in pravočasnost vlog (npr. 112. člen ZPP). Če še nadalje primerjamo določbe pravdnega postopka: npr. ZPP v 179. členu določa, da se pravdni postopek začne s tožbo, medtem ko prvi odstavek 189. člena ZPP določa, da se pravda začne z vročitvijo tožbe toženi stranki. Na podlagi primerjave navedenih navedenih zakonskih določb je mogoče zaključiti, da je bil postopek izvršbe v obravnavanem primeru uveden z vložitvijo izvršilnega predloga, začel pa se je, ko je sodišče prejelo upnikov predlog za izvršbo, medtem ko sama oprava izvršbe predstavlja vsa izvršilna dejanja za izpolnitev upnikove terjatve, ki izhajajo iz sklepa o izvršbi. V konkretnem primeru (ko je bil tudi predlog že vročen upniku in je sodišče izdalo sklep o izvršbi, ki je že postal pravnomočen) je tako pravilno stališče sodišča prve stopnje, da se je izvršba že začela, saj že vročitev sklepa o izvršbi predstavlja dejanje oprave izvršbe, kar pomeni, da upnik, skladno z drugim odstavkom 72. člena ZIZ, za

Upnik lahko po sedmem odstavku 74. člena ZIZ predlaga odlog izvršbe le enkrat, nato pa lahko predlaga le podaljšanje dovoljenega odloga, kar pa mora predlagati pred iztekom roka in odlog skupaj ne sme trajati dlje od enega leta od izdaje sklepa o dovolitvi odloga izvršbe. To pomeni, da ko je izvršba enkrat že odložena, pa upnik ponovno predlaga odlog izvršbe po poteku odloga, kot v obravnavani zadevi, tak upnikov predlog ni dovoljen, saj se v skladu s 74. členom ZIZ odlog lahko predlaga le enkrat.

Le odlog izvršbe je lahko razlog za zastoj pri opravi izvršilnih dejanj. Če sta bila upnik in dolžnik glede tega, kot navaja pritožba, soglasna, bi moral upnik vložiti pri izvršitelju predlog za odlog izvršbe ter priložiti listino, iz katere bi izhajalo soglasje dolžnika z odlogom. To izhaja iz določbe četrtega odstavka 72. člena ZIZ. O takem predlogu ne odloča sodišče, ampak izvršitelj v svojem spisu in v vpisniku le evidentira čas odloga. Zgolj pisno obvestilo dolžnika, naslovljeno na izvršitelja, da naj bi se z upnikom dogovorila o odlogu oziroma mirovanju izvršbe, glede na povedano ne zadostuje.

Pritožnika ne izpodbijata odločilne ugotovitve sodišča prve stopnje, da je upnik predložil listino, iz katere izhaja soglasje prvodolžnice z odlogom izvršbe (z dne 8. 11. 2022), upnik pa je predlagal odlog izvršbe za tri mesece.

Sodišče druge stopnje ne deli mnenja pritožbe o ustavni neskladnosti citirane določbe. Posledično zavrača dolžnost sodišča, da sproži postopek presoje pred ustavnim sodiščem. Izvršilni postopek je namenjen prisilnemu poplačilu upnikove terjatve in sodišče mora v njem postopati hitro (11. člen ZIZ). V primeru, ko je izvršba neuspešna, hkrati pa upnik ve, da dolžnik dalj časa ne bo pridobil sredstev, je na mestu, da se tak postopek zaključi. Upravičena je zato zakonska omejitev odloga na eno leto in izključitev ponovnega predloga, z izjemo predloga podanega znotraj dovoljenega odloga. Odlog izvršbe je namenjen temu, da upnik odloži izvršbo za krajše obdobje, če pričakuje, da bo dolžnik v tem obdobju pridobil sredstva, ne pa podaljševanju postopka v nedogled.

Že iz jezikovne razlage semega odstavka 74. člena ZIZ izhaja, da upnik lahko predlog za odlog izvršbe poda le enkrat, nato pa lahko pred iztekom roka predlaga zgolj podaljšanje odloga, vendar pa odlog skupno ne sem trajati dlje od enega leta od izdaje sklepa o dovolitvi odloga. Čeprav razlaga jezikovno nedvoumnih oziroma jasnih zakonskih besedil ni dopustna (in claris non fit interpretatio), višje sodišče dodaja, da tako razlago zakonske norme potrjuje tudi namenska razlaga, vsebovana v Predlogu zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o izvršbi in zavarovanju – ZIZ-J.

Dolžnica v obravnavani zadevi ni zatrjevala dejstev, ki bi terjala presojo na podlagi določb 106. člena DZ, temveč je zatrjevala prenehanje pravice do preživljanja zaradi pridobitve dohodkov, s katerimi si lahko upnik zagotovi preživljanje. S tem se je sklicevala na zakonski dejanski stan iz 108. člena DZ, ki opredeljuje razloge prenehanja preživninske obveznosti. Pravica do preživnine, četudi izhaja iz izvršilnega naslova (sodne poravnave), v tem primeru preneha že z nastopom v zakonu opredeljenih dejstev (ex lege) in ne šele na podlagi sodne odločbe, kot to velja v primerih iz 106. člena DZ. S prenehanjem pravice do preživnine preneha upnikova terjatev iz naslova preživnine, to pa je razlog, ki preprečuje izvršbo (8. točka prvega odstavka 55. člena ZIZ), ki ga je dopustno uveljavljati v izvršilnem postopku. V takem primeru je torej izvršilno sodišče tisto, ki mora v okviru ugovornega postopka ugotoviti, ali je do prenehanja preživninske obveznosti resnično prišlo, in v zvezi s tem (upoštevaje trditve in dokazne predloge strank) ugotoviti, ali je izpolnjen zakonski dejanski stan iz 108. člena DZ.

Ni utemeljeno stališče dolžnika, da veljavna ureditev odloga izvršbe ni učinkovita. Načelo učinkovitosti upošteva procesno avtonomijo držav članic, a jo omejuje na način, da nacionalna procesna ureditev ne sme onemogočiti ali pretirano otežiti uresničevanja pravic, ki jih potrošnikom podeljuje pravo Unije. Slovenski zakonodajalec je odlog izvršbe v novi ureditvi opredelil tako, da je za dolžnika potrošnika enostavno dosegljiv, pri čemer lahko o njem odloči sodišče tudi po uradni dolžnosti. Edina zakonska obveznost je potrošnikovo zatrjevanje neveljavnosti posla, brez postavljanja kakšnih drugih ovir. Odločitev glede povrnitve dolžnikovih stroškov je odvisna od vprašanja, ali bo uspel v sproženi ničnostni pravdi, ali ne. Če bo uspel, bo tudi odpadla podlaga za obravnavano izvršbo, ki je tedaj neutemeljeno tekla. Če bo neuspešen, se bo izvršba nadaljevala. Po pojasnjenem, ko je celoten izvršilni postopek zastal in je v nadaljevanju odvisen od odločitve v pravdi, mora tudi stranska odločitev o stroških slediti tej procesni dinamiki. Če je pridržano nadaljevanje izvršbe, je pravilno pridržati tudi odločitev o stroških v zvezi z odlogom izvršbe.

Po veljavni izvršilnopravni ureditvi so pooblastila izvršilnega sodišča v zvezi z ugovorom tretjega omejena, saj lahko sodišče v izvršilnem postopku ugovoru tretjega ugodi le, če mu upnik v zakonskem roku ne nasprotuje. V nasprotnem primeru pa mora sodišče ugovor tretjega nujno zavrniti, saj ZIZ nadaljnje odločanje o njegovi (ne)utemeljenosti pridržuje za pravdni postopek. Povedano še drugače, kakor hitro upnik ugovoru tretjega nasprotuje, mora le-tega izvršilno sodišče zavrniti in nima pravne podlage, da bi v takem položaju z dokaznim standardom prepričanja ugotavljalo njegovo materialnopravno utemeljenost. Tretja je v obravnavani zadevi v svojem ugovoru in njegovi dopolnitvi dokazno podprto uveljavljala, da so konkretne nepremičnine (oziroma solastna deleža na dveh nepremičninah) skupno premoženje nje in njenega nekdanjega moža. Zato je predlagala, da se izvršba na navedene nepremičnine (v celoti) izreče za nedopustno. Sodišče prve stopnje je tako pravilno ugotovilo, da je tretja v ugovoru uveljavljala obstoj svoje pravice na konkretnih nepremičninah, ki preprečuje izvršbo. Z izvršbo je namreč dopustno poseči le na premoženje dolžnika in ne tudi na premoženje koga tretje

Upnik neutemeljeno očita sodišču prve stopnje, da je napačno ugotovilo dejansko stanje. Iz spisovnih podatkov ne izhaja, da je pritožnik 14. 12. 2021 sodišču izročil vlogo – predlog za nadaljevanje odložene izvršbe. Predmetno vlogo je pritožnik navedel tudi kot dokaz oziroma kot prilogo k pritožbi, a je ni predložil. Ker iz spisovnih podatkov ne izhaja, da je upnik podal predlog za nadaljevanje izvršbe oziroma umik soglasja k odlogu izvršbe, niti ni takšne vloge predložil v pritožbenem postopku, da bi sodišče druge stopnje lahko preverilo njeno vsebino oziroma se prepričalo, da jo je resnično vložil, so pritožbeni očitki v tem delu v celoti neutemeljeni.

Glede stroškov za prevzem dolžnikovega plačila dne 1. 3. 2022 v višini 50 točk, ki jih je izvršitelj obračunal na podlagi četrte alineje tar. št. 16 Pravilnika o tarifi za plačilo dela izvršiteljev in o povračilu stroškov v zvezi z njihovim delom, pa je sodišče prve stopnje v točkah 8 do 12 obrazložitve sicer pravilno povzelo (oziroma delno dobesedno prepisalo) vsebino sklepa Višjega sodišča v Mariboru I Ip 872/2018 z dne 7. 2. 2019, vendar pa iz obrazložitve izpodbijanega sklepa ni razvidno, kako je v tem sklepu sprejeto stališče višjega sodišča glede vprašanj, ki so ključna za presojo, ali je dolžnik upniku dolžan povrniti stroške, ki jih je izvršitelj obračunal v zvezi s prevzemom dolžnikovega plačila, apliciralo na okoliščine konkretnega izvršilnega postopka; torej na podlagi katerih konkretnih okoliščin, oziroma ravnanj izvršitelja, dolžnika oziroma upnika v predmetnem postopku je ugotovilo dejstva, ki so glede na stališče, sprejeto v zadevi I Ip 872/2018, ključna za presojo, ali je dolžnik upniku dolžan povrniti stroške izvršitelja, nastale v zvezi s prevzemom dolžnikovega plačila.

Pri presoji, ali je stroške prevzema plačila mogoče šteti kot potrebne za izvršbo in jih naložiti v plačilo dolžniku (peti odstavek 38. člena ZIZ), je treba upoštevati okoliščine konkretnega primera, zlasti z vidika, ali gre (upoštevaje siceršnji potek izvršbe pri izvršitelju) pri takšnem delnem plačilu za uresničitev nedopustnega dogovora o obročnem plačilu z izvršiteljem z učinkom odloga izvršbe zunaj zakonskih možnosti, ali je bil dolžnik v zvezi z (delnim) odplačevanjem terjatve s plačili izvršitelju ustrezno opozorjen, da ni dolžan plačati izvršitelju in da lahko plača neposredno upniku, in seznanjen s stroški, ki ga bodo bremenili v primeru plačevanja izvršitelju, in ali dolžnik torej kljub navedenemu svojo obveznost izpolnjuje s plačili izvršitelju.

Določbe 38. člena ZIZ ne izključujejo uporabe splošnega pravila odločanja o stroških po merilu uspeha iz ZPP in tudi niso neskladne z njim, temveč dodatno regulirajo posamične stroškovne obveznosti strank (predvsem upnika) v določenih fazah izvršilnega postopka z upoštevanjem njegovih posebnosti. Vendar pa so neutemeljene zahteve dolžnika, da bi sodišče o stroških moralo v konkretnem primeru odločiti le na podlagi prvega odstavka 158. člena ZPP. V okviru omenjenih posebnosti izvršilnega postopka je namreč kot odločilno treba upoštevati, da upnik v izvršilnem postopku že razpolaga z izvršilnim naslovom (za razliko od pravdnega postopka, v katerem si izvršilni naslov šele prizadeva pridobiti). Vsak umik izvršilnega predloga zato še ne pomeni avtomatično pravice dolžnika do povrnitve stroškov pred umikom vloženega ugovora, temveč je v vsakem konkretnem primeru treba presoditi upnikove razloge za umik predloga in subjektivno potrebnost dolžnikovega ugovora ter tudi v primeru umika primarno upoštevati krivdni princip iz šestega odstavka 38. člena ZIZ, po katerem mora upnik dolžniku povrniti le stroške, ki mu jih je povzročil neutemeljeno. Upnik je predlog za izvršbo vložil na p

Po prvem odstavku 13. člena ZPotK ima kreditodajalec pravico, da zahteva plačilo preostalih obrokov pred zapadlostjo ali z enostransko izjavo razdre pogodbo, če je potrošnik v zamudi začetnega ali dveh zaporednih obrokov. Pred izjavo, da razdira pogodbo, pa mora dajalec kredita potrošniku s pisnim obvestilom določiti primeren dodatni rok za plačilo zapadlih obveznosti, ki ne sme biti krajši od 15 dni (drugi odstavek 13. člena ZPotK). V skladu s citirano določbo mora upnik za uresničitev odpoklicne pravice ter posledično zapadlosti celotnega preostalega dolga z učinkom neposredne izvršljivosti izpolniti dva pogoja. Kot prvo mora dokazati, da je dolžnika pisno opomnil na plačilo ter mu določil najmanj 15 dnevni dodatni rok za plačilo obveznosti. Šele, če dolžnik tudi v tem roku svojih obveznosti ne plača, pa lahko upnik ponovno s pisnim obvestilom odpove kreditno pogodbo.

Ker zakonodajalec ni podrobneje konkretiziral nedoločnih pravnih pojmov glede zakonskih pogojev za odlog in je s tem pustil sodišču odprto polje presoje, je odgovornost in obveznost glede izčrpne, jasne, razumne in razumljive obrazložitve toliko strožja. Izvršilnemu sodišču je prepuščeno, da upoštevajoč vse okoliščine konkretnega primera najde pravično ravnotežje med pravico upnika do sodnega varstva ter pravicami dolžnic in družinskih članov do doma, do družinskega življenja in telesne celovitosti. Za vročanje prepoznega ugovora v odgovor ni pravne podlage (prvi odstavek 57. člena ZIZ). Odgovor na ugovor je smiseln le, če lahko izboljša položaj upnika v postopku. Ker v obravnavani procesni situaciji temu ni tako, ne gre za upnikove potrebne stroške, ki jih je dolžnik dolžan povrniti (a contrario peti odstavek 38. člena ZIZ). Zgolj dejstvo, da je bil upnik v obravnavani zadevi k odgovoru nepravilno pozvan, pa še ne daje pravice do povrnitve nastalih stroškov

Višje sodišče v celoti pritrjuje ugotovitvam sodišča prve stopnje, da je tožeča stranka dolg B. B. do tožene stranke poravnala zato, da bi tožena stranka podala predlog za preklic javne dražbe, kar je ta (na predlog dolžnice) tudi storila. S plačilom dolžničinega dolga je tožeča stranka kot tretja oseba uredila upniško dolžniško razmerje med toženo stranko in B. B. in ne razmerja med toženo in tožečo stranko, ki ni nikdar obstajalo, gotovo pa si tožeča stranka pri tem ni pridržala pravice zahtevati plačani znesek nazaj. Tožeča stranka lahko vrnitev plačanega zneska zahteva le od dolžnice, s katero je bila v pogodbenem razmerju. Tožečo stranko je zato potrebno šteti kot tretjega, ki je izpolnil obveznost dolžnice B. B. do njenega upnika (tožene stranke), dolžnica pa se je s tem plačilom strinjala.

Okrajno sodišče na Vrhniki je Vrhovnemu sodišču predlagalo izdajo svetovalnega mnenja glede vprašanja, ali je izvršilno sodišče ob upoštevanju Direktive Sveta 93/13/EGS z dne 5. 4. 1993 o nedovoljenih pogojih v potrošniških pogodbah, sodne prakse Sodišča Evropske Unije (v nadaljevanju SEU), zlasti sodbe C-407/18 (Aleš in Jožef Kuhar proti Addiko Bank d. d.) in 23. in 24. člena ZVPot, dolžno po uradni dolžnosti preizkusiti potrošniško pogodbo, ki je sklenjena v obliki notarskega zapisa (ki glede na določbi 17. in 20a. Člena ZIZ predstavlja izvršilni naslov) z vidika ničnosti in obstoja verodostojne listine in ob ugotovitvi ničnosti, predlog za izvršbo zavrniti, ali pa le izvršbo odložiti do odločitve o ničnosti pogodbe s strani pravdnega sodišča na podlagi vložene tožbe dolžnikov. V predlogu opozarja, da sta tudi po tem, ko je bila izdana sodba SEU v zadevi Kuhar, višji sodišči v Mariboru in Ljubljani o tem vprašanju v več odločbah zavzeli različni stališči. Na koncu predloga še opozarja, da iz odločb Višjega sodišča v Ljubljani ne izhaja, kakšni so pogoji za dovolitev odloga izvršbe in kakšen naj bi bil učinek takega odloga v času trajanja pravdnega postopka, na primer na

Upnik je upravičen do povrnitve le tistih izvršilnih stroškov, ki so potrebni za izvršbo. Navedeno merilo upravičenosti se nanaša na smotrnost stroškov in zahtevo, da se izvršba opravi s čim manjšimi stroški. Po pojasnjenem sama opredelitev posameznega izvršilnega dejanja v Pravilniku o tarifi za plačilo dela izvršiteljev in o povračilu stroškov v zvezi z njihovim delom še ne zadošča za upravičenost do povrnitve stroškov. Pri tem so stroški opravljenih dejanj izvršitelja utemeljeni le, če je postopanje izvršitelja skladno s predpisi in namenom izvršbe. V obravnavani zadevi izvršitelj ni opravil nobenega drugega dejanja kot sprejel gotovino vsak mesec v obdobju zadnjih šest mesecev, pri čemer izterjevana obveznost z navedenimi zneski gotovine ni bila poplačana. Izvršitelj je sicer dolžan pred opravljanjem rubeža pozvati dolžnika k plačilu, vendar sme opustiti opravo izvršilnih dejanj le, če je obveznost v celoti poravnana. Izvršitelj po pojasnjenem ni imel podlage za ravnanje, ki po vsebini kaže na uresničevanje dogovora dolžnika z izvršiteljem o obročnem plačevanju, ki odloži izvršbo.