VSL sodba II Cp 2720/2013

I. Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka sama nosi stroške pritožbenega postopka.

1Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje delno ugodilo zahtevku tožnika za plačilo odškodnine za odvzem prostosti – okrnitev svobode, in sicer je toženo stranko obvezalo na plačilo 384,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 5. 9. 2004 dalje do plačila (točka I. izreka), v presežku do zneska 4.590,22 EUR pa tožbeni zahtevek zavrnilo (točka II. izreka). V točki III. izreka je odločilo o stroških celotnega postopka (predhodno je bilo že pravnomočno odločeno o več tožnikovih zahtevkih), in sicer jih je naložilo v znesku 4.111,40 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka dalje v plačilo tožniku.

2Zoper zavrnilni del (II. točka izreka) sodbe in odločitev o stroških postopka (III. točka izreka) se pritožuje tožnik, ki uveljavlja vse pritožbene razloge po 338. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP) in predlaga pritožbenemu sodišču, da spremeni prvostopenjsko sodbo tako, da v celoti ugodi zahtevku in naloži toženi stranki vse stroške postopka. Sodišču prve stopnje očita, da se je z dosojo odškodnine v višini, kot jo določa sklep Komisije za reševanje odškodninskih zahtevkov, podredilo odločanju v okviru upravnega postopka in nekritično sledilo stališču države ter s tem kršilo načelo neodvisnosti in enake obravnave pravic strank v postopku. Odškodnina mu ne pripada le na temelju 179. člena Obligacijskega zakonika (OZ), ampak tudi na temelju 26. člena Ustave RS (URS) in določb Evropske konvencije za človekove pravice (EKČP). Določila 179. člena OZ si je sodišče razlagalo napačno, preozko in odmerilo prenizko odškodnino. Gre za primer izredno težkega posega, saj mu je odvzem prostosti povsem spremenil poklicno, družinsko in osebno življenje. Za svobodo je bil prikrajšan 5 dni in 2,10 ure. Sodišče bi mu moralo verjeti, da so mu odvzeli prstne odtise, slino in ga fotografirali, saj je to splošno znano, zato teh trditev ni dokazoval izven lastnega zaslišanja. Sicer pa tožena stranka tega ni zanikala, sodišče je uporabilo argumentacijo izven obsega spora in s tem zagrešilo kršitev določb postopka po 8. točki 2. odstavka 339. člena ZPP. Napačno sodišče meni, da mu ni bila omejevana pravica do zagovornika. To, da je uporabil pravna sredstva in pozival, da bi se posamezniki soočali z njim na televiziji, nima nobene zveze z objavami in težavami, ki jih je utrpel zaradi pripora in očitka težkih kaznivih dejanj. Nobene logike ni, da bi se odselil iz nove stanovanjske hiše v drug kraj. Ker se je umaknil zaradi sramote, tega ni obesil na veliki zvon, da bi imel dokaz. Sodišče bi mu moralo verjeti. Ukvarjati bi se moralo z obsegom izvajanja njegove zdravilske dejavnosti, obsegom pacientov, višino plačil pred odvzemom svobode in potem. Obisk ljudi, ki jih je zdravil, se je skoraj ustavil, obseg dela ne dosega niti 10 % prejšnjega. V zvezi s posledicami v smislu zdravja bi moralo sodišče uporabiti načelo prostega preudarka in razmejiti med težavami, ki imajo druge vzroke, od posledic, ki so nastale zaradi odvzema prostosti. Napačno je argumentiranje sodišča, da ni trpelo družinsko življenje. Njegova škoda zaradi posegov v osebnostne pravice in zasebnost se je kazala na izredno širokem področju funkcioniranja: trpel je nelagodje, občutek ponižanja, porušila se mu je lastna samopodoba. Sodišče bi mu moralo verjeti kakšne so bile razmere v pridržanju in priporu. Izgubil je veselje do dela, življenja, prostega časa. Ker je bil nemiren, razdražljiv in se ni mogel koncentrirati, ni mogel delati s pacienti, sedaj pa dela manj in počasneje ter težje. Zatrjuje psihične in fiziološke težave, prestrašenost, nemoč, žalost, … Meni, da bi mu moralo sodišče priznati polno zahtevano odškodnino in se pri tem sklicuje na sodbi VS RS II Ips 580/93 in II Ips 722/93.

3Glede dosojenih stroškov postopka navaja, da ti toženi stranki ne nastanejo, saj ima fiksne stroške, zato graja zakonsko ureditev in odločitev sodišča. Napačno je tudi uporabljena metoda, ker za še odprti postopek niso nastali nobeni nepotrebni dodatni stroški in bi bilo primerno in pravično, da se priznajo vsi stroški v breme tožene stranke. V še spornem delu je uspel v celoti s temeljem in delno po višini; uspel je 60 %. Vsaj tolikšen uspeh bi mu moralo sodišče priznati. Toženi stranki je priznalo nesorazmerno veliko točk, višina njenih stroškov ne more presegati obsega storitve za delo odvetnika.

4Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

5Pritožba ni utemeljena.

6Glede na podano trditveno in dokazno podlago je sodišče za odločitev o še sporni odškodnini zaradi neutemeljenega odvzema prostosti pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje ter dosodilo glede na ugotovljene okoliščine konkretnega primera primerno satisfakcijo. Ne gre torej za odločanje skladno s sklepom Komisije za reševanje odškodninskih zahtevkov, pa tudi nekritično ni sledilo državi. Izvedlo je določbam ZPP skladen postopek, ni privilegiralo ene stranke in so očitki o kršitvi načela neodvisnosti in enake obravnave pravic strank v postopku neutemeljeni.

726. člen Ustave RS in določbe EKČP dajejo podlago za odškodninsko odgovornost države, ne vsebujejo pa kriterijev glede višine odškodnine, kar je predmet izpodbijane sodbe. O temelju odškodninske odgovornosti tožene stranke je bilo odločeno z delno vmesno sodbo in delno sodbo Okrožnega sodišča v Novem mestu P 343/2006 z dne 26. 5. 2008, v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani II Cp 3248/2008 z dne 4. 2. 2009. Materialnopravna podlaga za odločanje o višini odškodnine za pretrpljene duševne bolečine zaradi okrnitve svobode pa je 179. člen OZ. Oškodovancu gre primerna odškodnina, če okoliščine primera, zlasti pa stopnja bolečin ter njihovo trajanje to opravičujejo, višina odškodnine pa je odvisna od pomena prizadete dobrine in namena odškodnine, ne sme pa podpirati teženj, ki niso združljive z njeno naravo in namenom. Vse to je prvo sodišče pravilno upoštevalo in ovrednotilo: pretehtalo je vse pravočasno zatrjevane okoliščine, ki so vplivale na tožnika (subjektivno merilo) ter dosodilo odškodnino v okvirih, kot jih dosojajo sodišča v primerljivih primerih (objektivno merilo).

8Tožnik ni dokazal, da bi se mu življenje bistveno spremenilo zaradi neutemeljenega odvzema prostosti. Pritožbeno sodišče v celoti pritrjuje dokazni oceni prvostopenjskega sodišča, saj je 8. členu ZPP skladna: sodišče je izvedene dokaze ocenilo celostno in življenjsko logično. Šlo je za kratkotrajen neupravičen odvzem prostosti – 5 dni. Res je, da se je tožniku v obdobju, ko mu je bila odvzeta prostost, življenje spremenilo. Vendar pa tudi po prepričanju višjega sodišča ne zaradi samega pridržanja in pripora, temveč zaradi življenjske situacije, v kateri se je znašel, ko ga je zapustila žena. Glede na kratkotrajnost odvzema prostosti, le-ta ni mogel biti razlog za težave pri vključevanju v življenje po izpustitvi, ni ga odvzem prostosti odtujil od družine, pa tudi na tožnikovo delo in ugled odvzem prostosti ni bistveno vplival. Kakšnih izjemno težkih okoliščin in dogodkov tekom pridržanja in bivanja v priporu tožnik sprva ni zatrjeval. Šele v izpovedbi je navajal take okoliščine (smrad, dim, itd.), nato pa o tem podal tudi trditveno podlago. Slednja ni pravočasna glede na določila 286. člena ZPP, saj ni opravičil, zakaj teh okoliščin ni navajal že prej. Sama izpovedba pa trditvene podlage ne more nadomestiti.

9Izjemnih okoliščin, ki jih je pravočasno zatrjeval, pa dokazal ni. Ni dokazal, da je bil brez hrane in pijače, da mu je bil onemogočen stik z odvetnikom, da je bil izpostavljen grožnjam delavcev policije. Samo jemanje prstnih odtisov in sline ter fotografiranje, če je to storjeno tekom odvzema prostosti, nima bistvenega vpliva na višino satisfakcije. Vpliv bi navedeno imelo le, če bi bilo storjeno npr. na poniževalen način, kar pa tožeča stranka niti ni zatrjevala. Da zatrjevano fotografiranje, odvzem sline in prstnih odtisov ni samostojna podlaga za dosojo odškodnine, je že pravnomočno razsojeno, zato je pritožba v zvezi s tem brezpredmetna. Smiselno enako velja glede zagovornika. Tožnik je za zatrjevane kršitve policije v postopku zahteval odškodnino za nepremoženjsko škodo zaradi kršitve osebnostnih pravic poleg odškodnine zaradi okrnitve svobode, ta del njegovega zahtevka je že pravnomočno zavrnjen. Na višino odškodnine zaradi okrnitve svobode pa bi te okoliščine vplivale le, če bi tožnik dokazal posebno težke okoliščine, da npr. sploh ni mogel imeti nobenega stika z odvetnikom. Tega pa ni dokazal.

10Dokazano je, da informacij o tožnikovem odvzemu prostosti v javnost ni dajala policija. Za kratkotrajni odvzem prostosti se zato niti izvedelo ne bi, če ne bi tožnik seznanjal javnosti (s pozivi za soočanja v javnosti). S tem je privolil v seznanitev javnosti in zaradi težav, ki so nastale zaradi tega, ni upravičen do odškodnine (načelo volenti non fit iniuria – 140. člen OZ). Trditve tožnika, da se je preselil prav zaradi neupravičenega odvzema prostosti, so pavšalne, njegova izpovedba v zvezi s tem pa neprepričljiva, zato mu prvo sodišče utemeljeno ni sledilo. Pravilno prvo sodišče ni raziskovalo v podrobnosti obsega opravljanja zdravilske dejavnosti tožnika pred neupravičenim odvzemom prostosti in po njem, ker o tem ni bilo zadostne trditvene podlage. Sodišče je v zvezi s tem ugotavljalo tista dejstva, ki jih je zatrjeval tožnik, ali pa jih je izpostavila tožena stranka v ugovorih. Natančnejše trditve o obsegu dejavnosti je tožeča stranka podala šele v pritožbi. Tudi ustrezne trditvene in dokazne podlage za ugotavljanje, ali je kaj od zdravstvenih težav tožnika posledica neupravičenega odvzema prostosti, ni bilo. Že samo navajanje težav je bilo zelo nekonkretizirano. Glede hujšanja je sodišče ugotovilo, da je tožnik shujšal že pred odvzemom prostosti. Tožnik ni zatrjeval, da je šele po odvzemu prostosti začel npr. težje dihati. Vzročno zvezo med škodnim dogodkom in zatrjevano škodo mora dokazati tožnik. To mu ob skopi oz. nekonkretizirani trditveni podlagi, ki tudi dokazno ni bila odprta, ni uspelo. V času odvzema prostosti je tožnik živel sam, zato zaradi 5-dnevne odsotnosti z doma njegovo družinsko življenje ni trpelo.

11Tožnik torej ni dokazal, da je bil prav zaradi neutemeljenega odvzema prostosti hudo prizadet in da so mu nastale take posledice, kot zatrjuje v pritožbi. Pravilno je sodišče prve stopnje zaključilo, da mu je 5-dnevno bivanje v prostorih za pridržanje in pripor povzročilo določene duševne bolečine, saj je bil izpostavljen organom kazenskega pregona, bil prisiljen bivati v določenem prostoru in se podrediti režimu v prostorih za pridržanje oz. priporu, bil je iztrgan iz domačega okolja in prizadeto je bilo njegovo dostojanstvo. Trditvene podlage o posledicah, kakršno je podal na predzadnji in zadnji strani pritožbe, tožnik tekom postopka na prvi stopnji ni podal. Tudi dokaznega predloga za postavitev izvedenca glede teh težav ni podal, saj jih niti zatrjeval ni. Glede na ugotovljeno dejansko stanje je na 384,00 EUR odmerjena odškodnina tudi po mnenju višjega sodišča primerna satisfakcija. Ugotovljene okoliščine konkretnega primera ne utemeljujejo dosoje niti cele povprečne neto plače na zaposlenega v RS. Primera, na katera se v pritožbi sklicuje tožnik, nista primerljiva. Iz sodbe II Ips 580/93 izhaja, da je šlo za dolgotrajen odvzem prostosti, izrečen je bil tudi ukrep odvzema državljanskih pravic za obdobje 3 let, gre za političnega zapornika, ki je zapor preživljal v izredno težkih okoliščinah in je imel tudi po prihodu iz zapora velike težave. Oškodovanec v zadevi II Ips 722/93 je bil neupravičeno priprt 18 dni, kar je bistveno več kot tožnik, dokazal je vzročno zvezo med neupravičenim priporom in izgubo teže, živel je z družino in je zelo pogrešal triletnega sina, očitno je imel težave z odnosom okolice do njega, ko je bil izpuščen.

12Tudi stroške postopka je sodišče odmerilo pravilno. Odmeriti je moralo stroške celotnega postopka, ki se je začel po tožbi tožnika, ki jo je sodišče prejelo 31. 7. 2006. V njej je tožnik uveljavljal povračilo nepremoženjske škode po treh podlagah, povračilo premoženjske škode in plačilo rente. Uspel je le z zahtevkom za plačilo nepremoženjske škode za okrnitev svobode in še to po višini le z 8 %, ostali zahtevki so bili zavrnjeni že po temelju. Ker se je večino postopka ugotavljala podlaga vtoževanih zahtevkov, je sodišče pravilno uspeh ugotavljalo glede na uspeh po temelju in po višini ter ocenilo, da je uspeh tožnika 12 %. Odločitev o stroških postopka pa je po določilih 154. člena ZPP odvisna od končnega uspeha pravdnih strank v postopku.

13Podlaga za priznanje stroškov državnega pravobranilstva po odvetniški tarifi je 16. člen Zakona o državnem pravobranilstvu. Sodišču se ureditev ne zdi ustavnopravno sporna. Država nima neomejenih denarnih sredstev, pravobranilci so dejansko odvetniki države in ni utemeljenega razloga, da stranka, ki v pravdi zoper državo propade, ne bi plačala enakih stroškov kot če bi propadla v pravdi zoper kateri koli subjekt, ki ga zastopa odvetnik.

14Za uspeh s pritožbo glede odmere stroškov je potrebno konkretno navesti, kateri stroški so bili nepravilno odmerjeni. Gre namreč za ugotavljanje dejanskega stanja, katerega tožnik zgolj z navedbami, da so odmerjeni stroški nesorazmerni glede na število vlog in naroke ter glede na njegovemu odvetniku odmerjene stroške, ni uspel izpodbiti.

15V pritožbi uveljavljani razlogi tako niso utemeljeni. Tudi nobene uradoma upoštevne kršitve iz 2. odstavka 350. člena ZPP prvo sodišče ni zagrešilo. Zato je višje sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in v izpodbijanem delu (točki II. in III. izreka) potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

16Izrek o stroških pritožbenega postopka temelji na 1. odstavku 165. člena ZPP. Nosi jih pritožnik sam, ker s pritožbo ni uspel (1. odstavek 154. člena ZPP).