VSRS Sodba III Ips 29/2012

Revizija se zavrne.

Tožena stranka stranka krije sama svoje stroške revizijskega postopka.

Dosedanji potek postopka

1Tožeča stranka (družba C., d.o.o. - v stečaju, stečajni dolžnik) je od toženca (bivšega direktorja tožeče stranke) vtoževala plačilo odškodnine. Sodišče prve stopnje je tožbenemu zahtevku za plačilo 27.878,72 EUR z zamudnimi obrestmi ugodilo (2. točka izreka), medtem ko je tožbeni zahtevek za plačilo 47.273,05 EUR z zamudnimi obrestmi zavrnilo (3. točka izreka). Sodišče druge stopnje je pritožbo toženca zoper 2. točko izreka zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (1. točka izreka). Sodišči prve in druge stopnje sta v zvezi s tožbenim zahtevkom za plačilo 20.000,00 EUR presodili, da je podana odškodninska odgovornost toženca, ki je kršil dolžnosti poslovodje na področju finančnega poslovanja tožeče stranke.

2Vrhovno sodišče je na predlog toženca dopustilo revizijo glede naslednjega vprašanja: ali lahko sodišče odloči o odškodninski odgovornosti članov poslovodstva po 42. členu Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (v nadaljevanju ZFPPIPP) in članom poslovodstva naloži v plačilo povrnitev škode, še preden je v stečajnem postopku znana višina poplačila terjatev stečajnih upnikov iz stečajne mase?

3Po dopustitvi revizije je toženec zoper sodbo sodišča druge stopnje vložil revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava (3. točka prvega odstavka 370. člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP).

4Sodišče je revizijo vročilo tožeči stranki, ki v odgovoru nanjo predlaga, naj se revizija zavrne.

Ugotovljeno dejansko stanje

5Sodišči prve in druge stopnje sta svojo odločitev oprli na naslednja pravno odločilna dejstva:

- Tožeča stranka je že v letu 2006 imela negativen kapital, ki se je v letih 2007 in 2008 le še povečeval.

- Edini ukrep, ki ga je tožeča stranka izvedla v letu 2006, je bila sklenitev treh pogodb z dne 31. 12. 2006 z družbo C. d.o.o., s katerimi je nanjo prenesla del svoje dejavnosti - dejavnost cateringa. Tožeča stranka je družbi C. d.o.o. na podlagi prve pogodbe o poslovnem sodelovanju dobavljala surovine, na podlagi druge pogodbe o poslovnem sodelovanju ji je zagotavljala delavce, s prodajno pogodbo za nepremičnino pa je nanjo prenesla prostore v poslovnem objektu. Pogodbe je za tožečo stranki sklenil toženec, ki jo je zastopal.

- Sredstva družbe C. d.o.o. so se glede na leto 2006 v letu 2007 skokovito povečala, še bistveno bolj so se povečale kratkoročne poslovne terjatve in čisti prihodki te družbe, prav tako pa se je bistveno povečal poslovni izid iz poslovanja, število zaposlenih pa je bilo neverjetno majhno.

- Toženec je šele 30. 9. 2008 vložil predlog za začetek postopka prisilne poravnave, ki ga ni pravočasno dopolnil, zato se je 5. 2. 2009 nad tožečo stranko začel stečajni postopek.

- Glede na razpoložljivo stečajno maso upniki v stečajnem postopku nad tožečo stranko ne bodo v celoti poplačani.

Revizijske navedbe

6Toženec v reviziji zatrjuje, da je mogoče ugotoviti, ali je zaradi ravnanj poslovodstva upnikom sploh nastala kakšna škoda, šele po ugotovitvi, ali je višina razdelitvene mase v stečajnem postopku sploh nižja od višine v tem postopku priznanih terjatev upnikov. Vse do takrat naj bi namreč obstajala možnost popolnega poplačila terjatev upnikov. Nasprotuje stališču sodišča druge stopnje glede višine škode, iz katerega naj bi izhajalo, da se odškodninsko odgovornost ugotovi na podlagi domnevnega nastanka škode v pavšalno ocenjeni višini. Meni, da je tožba preuranjena ter da škoda (in njena višina) kot ena od predpostavk odškodninske odgovornosti ni izkazana.

Presoja utemeljenosti revizije

7Revizija ni utemeljena.

8V primeru dopuščene revizije Vrhovno sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu in glede tistega konkretnega pravnega vprašanja, glede katerega je bila revizija dopuščena (drugi odstavek 371. člena ZPP). Tudi sicer revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (tretji odstavek 370. člena ZPP). Vrhovno sodišče zato na tovrstne revizijske očitke ni odgovarjalo.

9Odškodninska odgovornost poslovodstva v tej zadevi temelji na delovanju toženca v času uporabe Zakona o finančnem poslovanju podjetij (ZFPPod); to delovanje toženca pa je bilo nadaljevano in zaključeno v času, ko so se že uporabljale določbe ZFPPIPP o odškodninski odgovornosti poslovodstva (prva alineja 500. člena ZFPPIPP). Zato je odškodninsko odgovornost toženca v tej zadevi treba presojati po določbah ZFPPIPP.

10V skladu z določbo prvega odstavka 42. člena ZFPPIPP je poslovodstvo upnikom odgovorno za škodo, ki so jo imeli, ker v stečajnem postopku niso dosegli popolnega plačila, če je bil nad družbo začet stečajni postopek in če je poslovodstvo pred začetkom stečajnega postopka kršilo svoje obveznosti iz 34. do 39. člena ZFPPIPP, ki nastanejo v primeru, če družba postane insolventna.

11Odškodninska odgovornost poslovodstva po določbi 42. člena ZFPPIPP je odškodninska odgovornost za kršitev obveznosti poslovodstva potem, ko družba postane insolventna. Gre za posebno odškodninsko odgovornost poslovodstva v razmerju do upnikov, in ne za odgovornost poslovodstva v razmerju do družbe (28. člen ZFPPIPP). Dodatna predpostavka odškodninske odgovornosti po določbi 42. člena ZFPPIPP je začetek stečajnega postopka. Začetek stečajnega postopka pa temelji na materialnopravni predpostavki, da je dolžnik postal insolventen (14. in 50. člen ZFPPIPP). V okviru odškodninske odgovornosti poslovodstva po določbi 42. člena ZFPPIPP sta kršitev obveznosti poslovodstva in začetek stečajnega postopka neločljivo povezana. Najkasneje ob začetku stečajnega postopka upniki lahko pričakujejo, da njihove terjatve zaradi insolventnosti družbe ne bodo (v celoti) poplačane. Dodatno pa verjetno ne bodo (v celoti) poplačane zaradi kršitev obveznosti poslovodstva.

12Da z vložitvijo odškodninske tožbe po določbi 42. člena ZFPPIPP ni treba čakati do zaključka stečajnega postopka, potrjuje tudi določba petega odstavka 44. člena ZFPPIPP, ki ureja način uveljavljanja odškodninskega zahtevka po 42. členu ZFPPIPP. Upravičenec za vložitev odškodninskega zahtevka je stečajni upravitelj oziroma stečajni upnik, odškodninski zahtevek pa je treba v vsakem primeru uveljavljati za račun vseh stečajnih upnikov tako, da mora odgovorna oseba odškodnino plačati družbi kot stečajnemu dolžniku. S takšnim načinom uveljavljanja odškodninskega zahtevka je zagotovljena enaka obravnava stečajnih upnikov (46. člen ZFPPIPP), ki so oškodovanci v primeru odškodninske odgovornosti poslovodstva po določbi 42. člena ZFPPIPP. Takšna ureditev jasno kaže na to, da naj se o odškodninski odgovornosti poslovodstva po določbi 42. člena ZFPPIPP odloča že v času trajanja stečajnega postopka.

13Škoda je ena izmed predpostavk, ki mora biti podana tudi v primeru odškodninske odgovornosti poslovodstva po določbi 42. člena ZFPPIPP. Za odločitev o tožbenem zahtevku po višini je treba dokazati tudi višino škode. ZFPPIPP vzpostavlja domnevo, da je škoda enaka razliki med celotnim zneskom terjatve upnika in zneskom, do katerega je bila ta terjatev plačana v stečajnem postopku (drugi odstavek 42. člena ZFPPIPP). Višino škode sodišče ugotavlja na podlagi zatrjevanih dejstev in predloženih dokazov glede na stanje ob zaključku glavne obravnave pred sodiščem prve stopnje (in ne na podlagi pavšalne ocene, kot zatrjuje toženec v reviziji). V primeru odškodninske odgovornosti poslovodstva po določbi 42. člena ZFPPIPP ugotavljanje višine škode, kot jo sicer poznamo v odškodninskem pravu, praviloma ne bo mogoče, še zlasti, če v stečajnem postopku še ni bilo pripravljeno otvoritveno poročilo upravitelja (294. člen ZFPPIPP) oziroma še ni bila opravljena niti prva razdelitev splošne razdelitvene mase (glej 3. točko drugega odstavka 363. člena ZFPPIPP). Zato zadošča ugotovitev obstoja (višine) škode, kot se kaže glede na stanje ob zaključku glavne obravnave pred sodiščem prve stopnje. Ob ugotovitvah sodišča prve stopnje, da tožeča stranka ob vložitvi tožbe niti ni imela denarja za plačilo sodnih taks ter da je bilo v stečajnem postopku prijavljenih za 658.900,00 EUR terjatev in da je bilo od tega priznanih za 466.858,77 EUR terjatev, je očitno, da bodo upniki glede na stanje ob zaključku glavne obravnave pred sodiščem prve stopnje dosegli v stečajnem postopku kvečjemu minimalno poplačilo svojih terjatev iz stečajne mase ter da škoda najmanj v prisojeni višini 20.000,00 EUR obstaja; natančnejše ugotavljanje višine škode pa glede na omejitev odškodninske odgovornosti, kot izhaja iz določbe prvega odstavka 44. člena ZFPPIPP, ni potrebno.

14Okoliščina, da bo upnik morda kasneje v stečajnem postopku dosegel poplačilo svoje terjatve v višjem znesku, kot je ugotovljen v odškodninski pravdi, za sodišče ne predstavlja ovire, da članu poslovodstva naloži plačilo odškodnine. Za takšne primere je zakonodajalec izrecno predvidel korektiv. V primeru plačila obveznosti na podlagi odškodninske odgovornosti po določbi 42. člena ZFPPIPP član poslovodstva namreč že po samem zakonu pridobi regresno terjatev, ki mu daje pravico, da v stečajnem postopku nad družbo zahteva povrnitev tega, kar je (preveč) plačal. Njegova regresna terjatev se plača ob razdelitvi stečajne mase kot podrejena terjatev drugega vrstnega reda, iz razdelitvene mase, ki ostane po poplačilu vseh prednostnih in navadnih terjatev ter morebitnih podrejenih terjatev (šesti, sedmi in osmi odstavek 44. člena ZFPPIPP). Iz obrazložitve Predloga Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju(1) je razvidno, da je namen zakonske določbe prav ta, da se omogoči ugotavljanje odškodninske odgovornosti kljub temu, da višina škode še ni v celoti znana.

15Glede na navedeno je napačno revizijsko stališče toženca, da lahko sodišče ugotovi, ali je upnikom škoda sploh nastala, šele potem, ko je v stečajnem postopku znana višina razdelitvene mase kot unovčenega dela stečajne mase, namenjenega za plačilo terjatev upnikov, oziroma ko je v stečajnem postopku znana višina poplačila terjatev upnikov. Odškodninska tožba po določbi 42. člena ZFPPIPP, vložena po začetku stečajnega postopka in pred ugotovitvijo višine razdelitvene mase v stečajnem postopku oziroma pred ugotovitvijo višine poplačila terjatev upnikov iz stečajne mase v stečajnem postopku, ni preuranjena.

16Vrhovno sodišče še dodaja, da se sodba II Ips 184/2009 z dne 23. 12. 2010, na katero se sklicuje toženec v reviziji, ne nanaša na primer odškodninske odgovornosti poslovodstva zaradi kršitev obveznosti, ki jih ima po nastanku insolventnosti družbe, in ne upošteva posebne ureditve, ki velja na tem področju (42. in 44. člen ZFPPIPP).

17Odgovor na dopuščeno vprašanje, ali lahko sodišče odloči o odškodninski odgovornosti članov poslovodstva po 42. členu ZFPPIPP in članom poslovodstva naloži v plačilo povrnitev škode, še preden je v stečajnem postopku znana višina poplačila terjatev stečajnih upnikov iz stečajne mase, je tako pritrdilen.

Odločitev o reviziji

18S tem je Vrhovno sodišče odgovorilo na revizijske navedbe toženca, ki so bile v okviru dopuščene revizije bistvene za odločitev.

19Ker je Vrhovno sodišče ugotovilo, da niso podani razlogi, zaradi katerih je bila revizija vložena, je revizijo kot neutemeljeno zavrnilo (378. člen ZPP).

20Odločitev o stroških revizijskega postopka toženca temelji na določbi prvega odstavka 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP.

---.---

Op. št. (1): Poročevalec DZ 95/2007, str. 1, obrazložitev k 44. členu.