50. člen ZFPPIPP

Dolžnik ne more izpodbiti domneve o trajnejši nelikvidnosti s trditvami o obstoju premoženja, ki ga ni mogoče unovčiti v razumnem roku. Kot že navedeno, prodaja dolžnikovega stanovanja, ki naj bi bilo njegovo premoženje za poplačilo upnikov, traja nerazumen čas (več let).

Ne glede na to, da je dolžnik svojo vlogo naslovil “prošnja za stečaj“, višje sodišče ugotavlja, da v vlogah in tudi v pritožbi navaja, da „podjetje ne deluje, ne posluje, je v finančnih težavah in predlaga, da sodišče podjetje zapre“. V vlogi z dne 16.2.2022 pa je celo izjavil, da ne on ne podjetje nista insolventna. Vse to po oceni višjega sodišča bolj kaže na to, da dolžnik želi oziroma (bi moral) izvesti postopek prostovoljne likvidacije v skladu z ZGD-1, ne pa, da se nad njim začne stečajni postopek in da je njegovo „prošnjo za stečaj“ mogoče pripisati nepoznavanju prava.

Dolžnik lahko domnevo trajnejše nelikvidnosti iz prve alineje 3. točke drugega odstavka 14. člena ZFPPIPP izpodbije le, če izkaže, da ima dovolj likvidnih sredstev za poplačilo svojih obveznosti in ne katerega koli premoženja, kot to meni pritožnik. Tega pa dolžnik ni izkazal.

Nasprotno s pritožbenimi navedbami ni pomembno, kdaj je bilo dolžniku pisanje puščeno v hišnem predalčniku, temveč je pomembno, kdaj je potekel rok za prevzem pisanja, na kar je bil opozorjen že v obvestilu o dne 18. 12. 2020 prejetem pisanju, rok za izpolnitev obveznosti pa začne teči že naslednji dan po poteku tega roka. V drugem valu epidemije, ko so potekli roki za izjavo dolžnika v obravnavani zadevi, tak začasen ukrep ni bil ponovno sprejet. Sodišče prve stopnje tako ni imelo podlage, da bi upoštevalo to določilo. Čeprav je bil prvi val epidemije blažji, pa je bil tudi nenaden, za večino nepričakovan in se stranke insolvenčnih postopkov nanj niso mogle pripraviti oziroma se mu v tistem času prilagoditi. Drugi val epidemije pa je bil napovedan in se je začel že jeseni 2020. To je strankam teh postopkov omogočilo prilagoditev, tudi prilagoditev poslovanja in seveda tudi prevzemanja poštnih pošiljk. Položaj je tako zdaj v drugem valu epidemije bistveno drugačen, zato je logično, da zakonodajalec ni sprejel enakega ukrepa kot v prvem valu epidemije. Izrecno je poudarjeno načelo hitrosti postopka, ki mu služi tudi tretji odstavek 121. člena ZFPPIPP, kar je tud

Dokazni standard verjetnosti, ki je potreben pri presoji obstoja terjatve upnika v predlogu za začetek stečajnega postopka je podan, če je razlogov, ki govorijo v prid nekega zaključka več od tistih, ki kažejo nasprotno. Glede na dejstvo, da temelji terjatev upnice v konkretnem primeru na pravnomočnih in izvršljivih sklepih sodišč (torej na izvršilnem naslovu), to dejstvo vsekakor govori v prid zaključku, da je upnica sodišču obstoj svoje terjatve do dolžnika izkazala celo več kot le s stopnjo verjetnosti.

Pogodbeni dogovor o načinu obračuna obveznosti dolžnika iz Pogodbe (v primeru odstopa od pogodbe zaradi razlogov na strani leasingojemalca) predstavlja vnaprej dogovorjen izračun pozitivnega pogodbenega interesa upnika (premoženja, ki bi upniku pripadalo, če bi bila pogodba v celoti pravilno izpolnjena). Višje sodišče ugotavlja, da je dolžnik trdil, da končni obračun leasinga še ni bil izveden, zaradi tega pa tudi ni mogel (ne glede na drugačne trditve) dokazati, da (vnaprej dogovorjen) izračun pozitivnega pogodbenega interesa presega obseg škode, ki je zaradi odstopa nastala upniku. Upnik razpolaga s pravnomočnimi in izvršljivimi sodbami (s katerimi je dolžniku naloženo plačilo neplačanih obrokov leasinga), dolžnik pa ni uspel niti verjetno izkazati, da so navedene terjatve prenehale, saj končni obračun še ni bil sestavljen (in izveden).

Če začetek stečajnega postopka predlaga upnik, mora izkazati svojo aktivno procesno legitimacijo za vložitev predloga ter materialnopravno predpostavko za začetek stečajnega postopka.

Ker je upnik, ki ni predlagatelj stečaja, materialni udeleženec (torej stranka) postopka le pod pogojem, da prijavi udeležbo in do standarda verjetnosti izkaže terjatev, pritožnik pa terjatve ni niti konkretno zatrjeval, kaj šele izkazal, pritožnik nima pravice do pritožbe.

Ker toženec ni bil pasivni družbenik, je v skladu s 27. člen ZFPPod prevzel obveznost plačila preostalih obveznosti družbe, kar je tožnica pravočasno uveljavljala.

Insolventnost je položaj, ki nastane, če je dolžnik trajneje nelikviden ali plačilno nesposoben. Trajneje nelikviden je takrat, kadar v daljšem obdobju ni sposoben poravnati svojih obveznosti, ki so zapadle v tem obdobju, plačilno nesposoben pa je, če je prezadolžen. Prezadolženost pomeni, da je vrednost pasive višja od vrednosti aktive. To je takrat, kadar vse premoženje, ki ga ima dolžnik, ne zadošča za plačilo vseh njegovih obveznosti. Za začetek postopka osebnega stečaja zadošča nastop enega od obeh položajev, torej ali nastop trajnejše nelikvidnosti ali nastop prezadolženosti. Zato se dolžnik, ki je nelikviden, začetku stečajnega postopka ne more upreti z dokazovanjem, da ni prezadolžen.

Namen predhodnih odredb je res zavarovanje terjatev upnika za primer, da bi bila kasneje terjatev onemogočena, vendar je to zavarovanje vedno le pogojno, treba pa je upoštevati tudi posebno ureditev stečaja in temeljna načela, ki veljajo v stečajnem postopku, predvsem načelo enakega obravnavanja upnikov. V trenutku začetka stečaja terjatev tožnika še ni bila pravnomočno ugotovljena in zato tudi še niso bili izpolnjeni pogoji za izvršbo (ter s tem za spremembo pogojne zastavne pravice v nepogojno).

Ker drugi razlog s sklicevanjem na možnost poplačila celo upnikove zmanjšane terjatve le ob predpostavki sklenjene prisilne poravnave, torej trajnejšo nelikvidnost dolžnik sam priznava, s pritožbo ni uspel izpodbiti ugotovitve sodišča, da je dolžnik postal trajneje nelikviden, torej insolventen, zaradi česar je podan razlog za začetek stečajnega postopka.

Pritožnik domneve iz 1. točke drugega odstavka 14. člena ZFPPIPP z navedbo, da mu je bila 21. 7. 2010 po odredbi Okrožnega sodišča v Ljubljani odvzeta kompletna poslovna dokumentacija in vsi računalniki, v katerih so bili dokumenti spravljeni na trdih diskih, s čimer mu je bilo onemogočeno poslovanje, ni izpodbil. Tega ni storil niti z navedbo, da mu je bilo vse navedeno vrnjeno pred približno mesecem dni in mu je bilo s tem ponovno omogočeno poslovanje ter da sedaj ponovno poravnava svoje obveznosti. Ne drži, da je s tem dokazal, da ni trajneje nelikviden. Iz tega sledi, da je insolventen zato, ker je trajneje nelikviden.

Bistvena za izpodbijanje po 255. čl. in nasl. Obligacijskega zakonika (OZ) je trditev upnika (tožeče stranke), da ne more realizirati terjatve do svojega dolžnika.

Po določilu 1. točke 399. člena Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju odpust obveznosti ni dovoljen, če je bil stečajni dolžnik pravnomočno obsojen zaradi kaznivega dejanja ne le proti gospodarstvu, ampak tudi zaradi kaznivega dejanja proti premoženju, obsodba pa še ni izbrisana iz kazenske evidence. Ker je sodišče prve stopnje pravilno pojasnilo, da ima tudi kaznivo dejanje neupravičene proizvodnje in prometa s prepovedanimi drogami v sebi elemente kaznivega dejanja proti premoženju, nedvomno pa to velja za dve kaznivi dejanji tatvine, pritožnik zmotno očita prvostopnemu sodišču, da ovira za odpust obveznosti iz 1. točke 399. člena ZFPPIPP ni podana.

Sodišče mora pri odločanju o tem, ali bo samo reševalo predhodno vprašanje, upoštevati temeljna načela stečajnega postopka, kot so opredeljena v specialnem predpisu, to je ZFPPIPP, ki veljajo tudi v postopku osebnega stečaja, med njimi tudi načelo hitrosti postopka. Zat mora tehtati med temi načeli in med določili ZPP, ki se v postopku insolventnosti uporabljajo le smiselno (podrejeno) ter pri svojem procesnem delovanju prednostno zasledovati načela, ki veljajo v postopkih zaradi insolventnosti. Različnost izpodbojnih domnev kaže na to, da je potrebno obstoj položaja insolventnosti presojati različno, če gre za trajnejšo nelikvidnost ali pa za dolgoročno plačilno nesposobnost. Kolikor se ugotovi obstoj enega od alternativno določenih položajev insolventnosti, je izpolnjen pogoj za začetek stečajnega postopka, če ni drugih zakonskih ovir.

Če začetek stečajnega postopka predlaga dolžnik, velja, če se ne dokaže drugače, da je dolžnik insolventen, kar je sicer po določbi 50. člena ZFPPIPP razlog za začetek stečajnega postopka. Domnevo insolventnosti je mogoče izpodbijati s pritožbo proti sklepu o začetku stečajnega postopka nad dolžnikom, vendar pa iz 3. odstavka 234. člena ZFPPIPP izhaja, da je izpodbijanje domneve insolventnosti dopustno le omejenemu krogu oseb, saj določa, da lahko domnevo insolventnosti izpodbija samo družbenik dolžnika ali dolžnik, če je predlog za začetek stečajnega postopka vložil njegov osebno odgovorni družbenik. Čeprav 383. člen ZFPPIPP ne izključuje uporabe tega člena v osebnem stečaju, je očitno, da insolventnosti dolžnika, ki je fizična oseba, ne more izpodbijati osebno odgovorni družbenik, saj tega ta subjekt kot fizična oseba ne more imeti. Zato domneve insolventnosti zasebnika ali potrošnika, ki predlaga začetek osebnega stečaja, ob odločanju o začetku stečajnega postopka ni mogoče izpodbijati. Po določbi 4. točke 399. člena in nadaljnjih ZFPPIPP ima upnik možnost z razlogi, ki jih je navajal v pritožbi, nasprotovati morebitni odločitvi sodišča o odpustu obveznosti stečajnega