VSRS Sklep II Ips 49/2011

Reviziji se ugodi, sodba sodišča druge stopnje se razveljavi ter se zadeva vrne temu sodišču v novo sojenje.

Odločitev o revizijskih stroških se pridrži za končno odločbo.

1A. A. je po Stanovanjskem zakonu odkupila stanovanje ...

2S pravnomočnim sklepom o dedovanju Okrajnega sodišča v Kranju II D 702/2006 z dne 3. 4. 2007 je bilo ugotovljeno, da v zapuščino spada samo stanovanje; na podlagi zakonitega dedovanja sta bila za dediča razglašena vnuka B. B. in C. C., vsak do ½ zapuščine.

3Tožnica D. D. je po pravnomočnosti sklepa o dedovanju vložila zoper oba dediča in zemljiškoknjižnega lastnika sporne nepremičnine tožbo, s katero je zahtevala (i) ugotovitev, da zapustničina vnuka nista upravičena dedovati spornega stanovanja, ker je le-to s trenutkom zapustničine smrti na podlagi njene veljavne oporoke postalo last tožnice D. D. in (ii) da je Mestna občina ... dolžna tožnici izstaviti za vknjižbo lastninske pravice primerno zemljiškoknjižno listino. Trdila je, da je sredstva za nakup stanovanja v celoti prispevala skupaj s svojim možem, nečakom kupke in da je slednja že v letu 1993 napravila oporoko v njeno korist.

4Druga toženka C. C. je zahtevek pripoznala, vendar je prvostopenjsko sodišče izdajo sodbe na podlagi pripoznave zavrnilo s pojasnilom, da sta dediča enotna nujna sospornika in zato tako razpolaganje posameznega dediča s premoženjem, ki spada v premoženjsko skupnost obeh dedičev, ne more veljavno razpolagati.

5Prvi toženec se je v postopku branil, da je A. A. v letu 2002 napravila novo pisno oporoko pred pričami, s katero je za dediča postavila njega, vse morebitne prejšnje oporoke, torej tudi tisto, iz katere svojo pravico črpa tožnica, pa je razveljavila. Med tožnico in prvim tožencem, kot ključnim akterjem pravde, je bilo sporno, katera oporoka velja in predvsem ali je veljavna oporoka iz leta 2002.

6Sodišče prve stopnje je tožničin zahtevek zavrnilo. Oporoko iz leta 1993 je štelo za veljavno, zavrnilo pa je tožničino tezo, da ta oporoka lahko predstavlja tudi pogodbo o prenosu lastninske pravice na stanovanju. V nadaljevanju postopka se je ukvarjalo z veljavnostjo oporoke iz leta 2002. Ugotovilo je, da je veljavna: besedilo oporoke je napisano na pisalni stroj, oporočna priča J. J. pa je izpovedala, da sta ona in njen oče oporoko podpisala v istem prostoru kot zapustnica potem, ko je zapustnica oporoko podpisala prva. Oporočne nesposobnosti zapustnice v letu 2002 pa tožnica ni dokazala (dokaze je predlagala prepozno).

7Sodišče druge stopnje je tožničino pritožbo zavrnilo in prvostopenjsko sodbo potrdilo. Pritrdilo mu je, da oporoka iz leta 1993 ni simulirana kupna pogodba v korist tožnice, ključen nadaljnji razlog pa je, da tožnica ni dokazala neveljavnosti kasnejše oporoke ne iz formalnih in ne iz vsebinskih razlogov.

8Tožnica je zoper sodbo pritožbenega sodišča vložila revizijo iz revizijskih razlogov bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Poudarja, da je pisno oporoko pripravil oporočni dedič sam, jezikovno popravila in na računalnik napisala jo je oporočna priča J. J., zapustnica pa je podpisala vsaj tri izvode, vendar ni glasno prebrala besedila, priča pa ni potrdila, da bi oporočiteljica izjavila, da je na listu zapisana njena poslednja volja. Zato se sprašuje, od kod drugostopenjskemu sodišču ugotovitev, da je bila oporoka iz leta 2002 glasno prebrana ter da je oporočiteljica ponavljala, naj vse dobi prvi toženec, saj teh ugotovitev v prvostopenjski sodbi ni. S tem je pritožbeno sodišče kršilo procesna pravila, v posledici česar je bilo tudi materialno pravo uporabljeno zmotno. Oporoka je neveljavna že zato, ker jo je sestavil dedič sam – kršena je bila določba 67. člena Zakona o dedovanju (v nadaljevanju ZD). Nadalje trdi, da prvi toženec, ki ga pravnomočni sklep o dedovanju veže, ne more več zahtevati oporočnega dedovanja – ne more od sestre zahtevati njene polovice stanovanja oziroma ¼ (je namreč nujna dedinja). Poleg tega meni, da je vezan na dedno izjavo (pri čemer ima očitno v mislih izjavo, podano na zapuščinski obravnavi, ko se je odločalo o dedovanju na podlagi zakona). Graja tudi stališče nižjih sodišč v zvezi z zavrnitvijo izdaje sodbe na podlagi pripoznave zahtevka druge toženke. Uvodoma sicer soglaša, da sta vnuka enotna sospornika, nato pa trdi, da sta kot zakonita dediča postala solastnika vsak ½ stanovanja, vendar sta še v pravni skupnosti, ker si solastnine še nista razdelila. Vendar lahko vsak s svojim solastninskim deležem razpolaga samostojno. O dejstvih, ki se nanašajo na sodbo na podlagi pripoznave, sodbi nimata razlogov. Prav tako nimata razlogov o možnosti preklica dedne izjave, podane v sili, na podlagi grožnje, zvijače ali zmote, ter opozarja, da je toženec osnutek oporoke iz leta 2002 sestavil sam, vendar je ob sestavi smrtovnice matičarju izjavil, da oporoke ni, očitno enako je odgovoril tudi na zapuščinski obravnavi, sam je izpovedal, da je imel en izvod oporoke v Nemčiji. Tudi ni šlo za pozneje najdeno oporoko. Po drugi strani pa tožnica razpolaga z nesporno lastnoročno oporoko zapustnice iz leta 1993. Toženec ni sprožil nobenega postopka proti svoji sestri, s katero je v očitni koliziji in tudi zaradi tega ni nujni sospornik.

9Tožene stranke na revizijo niso odgovorile.

10Revizija je utemeljena.

11Tožničin zahtevek, ki je temeljil na lastnoročni oporoki A. A. iz leta 1993, s katero je sporno stanovanje zapustila njej, je bil pravnomočno zavrnjen na podlagi ugotovitve, da je oporočiteljica pozneje, v letu 2002, napravila novo oporoko, s katero je to stanovanje zapustila vnuku, in na podlagi presoje, da tožnica veljavnosti te (kasnejše) oporoke ni izpodbila. Sodišči prve in druge stopnje sta sicer oporoko iz leta 1993 ocenili za veljavno, sta pa zavrnili tožničino tezo, da bi ta oporoka lahko predstavljala pogodbo o prenosu lastninske pravice na stanovanju nanjo.

12Po določbah 64. člena ZD lahko oporočitelj, ki zna brati in pisati, napravi oporoko tako, da v navzočnosti dveh prič lastnoročno podpiše listino, ki mu jo je sestavil kdo drug, ko hkrati izjavi pred njima, da je to njegova oporoka. Priči se podpišeta na sami oporoki, s pristavkom, da se podpisujeta kot priči; ta pristavek ni pogoj za veljavnost oporoke.

13Pritožbeno trditev o neveljavnosti oporke A. A. iz leta 2002 je sodišče druge stopnje zavrnilo ob oceni, da v 64. členu ZD predpisana obličnost pri ni sestavi oporoke ni bila kršena. Ta presoja je utemeljena s sledečim zapisom: » Tudi na pritožbeni stopnji ni sporno, da sta pri zapisu O/2002 sodelovali dve priči, da oporoke ni sestavila oporočiteljica in da so bili vsi podpisi istočasni s tem, da je bila oporoka glasno prebrana ter da je ob tem oporočiteljica ponavljala, da naj vse dobi prvotoženec. Slednje je mogoče razumeti, da je oporočiteljica izjavila, da je to njena oporoka. Vse to je skladno z 64. členom ZD, ki kot osnovni pogoj za veljavnost take vrste oporoke predvideva, da oporočitelj zna brati in pisati. Tožnica ni trdila, da oporočiteljica ne bi mogla ali znala brati in pisati. Sicer pa citirana določila ne pogojujejo veljavnosti take vrste oporoke s tem, da bi morala oporočiteljica oporoko sama prebrati.«

14Revidentka poudarja, da ugotovitve, da naj bi bila oporoka glasno prebrana in da naj bi oporočiteljica ponavljala, da naj vse dobi prvotoženec, sodba prvostopenjskega sodišča ne vsebuje; smiselno torej uveljavlja, in to utemeljeno, da je drugostopenjsko sodišče odločitev o pritožbi oprlo na dejstva, ki jih prvostopenjsko sodišče ni ugotovilo. O okoliščinah sestave oporoke v letu 2002 je namreč sodišče prve stopnje ugotovilo (v razlogih sodbe navedlo) le, da »sta oporočni priči oporoko podpisali v istem prostoru kot zapustnica po tem, ko je zapustnica oporoko podpisala prva.« Da ni ugotovitve o glasnem branju oporoke, ni pomembno, ker branje oporoke ni pogoj za veljavnost alografske oporoke(1) (razlogi pritožbenega sodišča o tem so pravilni). Je pa pomembno, ali je bil veljavno opravljen akt nunkupacije, to je akt, s katerim zapis poslednje volje pridobi kvaliteto pisne oporoke pred pričami in v katerem oporočitelj izjavi, da je zapis, ki ga podpisuje, njegova oporoka,(2) da ga podpiše v hkratni navzočnosti dveh prič in da ga nato podpišeta tudi priči. Na akt nunkupacije se v izpodbijani sodbi nanaša zapis, da je »oporočiteljica ponavljala, da naj vse dobi prvotoženec,« česar, kot utemeljeno uveljavlja revizija, prvostopenjsko sodišče ni ugotovilo. Pritožbeno sodišče je to dejstvo (prvič in brez obravnave) ugotovilo samo in s tem zagrešilo relativno postopkovno kršitev iz prvega odstavka 339. člena v zvezi s 355. členom Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), zaradi katere je presoja o veljavnosti oporoke zapustnice iz leta 2002 lahko zmotna.(3)

15Zaradi opisane procesne kršitve je Vrhovno sodišče tožničini reviziji, ki sicer v ostalem delu ni utemeljena,(4) ugodilo, sodbo sodišča druge stopnje razveljavilo in mu zadevo vrnilo v ponovno odločitev o pritožbi (prvi odstavek 379. člena ZPP).

16Odločitev o stroških revizijskega postopka temelji na določbi tretjega odstavka 165. člena ZPP.

---.---

Op. št. (1): Ni pogoj, da mora oporočitelj oporoko sploh prebrati, še toliko manj, da bi jo moral prebrati glasno, kot poudarja revizija. Pomembno je le, da jo zna in zmore prebrati. Primerjaj Zupančič, K. In Žnidaršič, V., Dedno pravo, III. spremenjena izdaja, Uradni list, Ljubljana 2009, stran 131.

Op. št. (2): Izjava mora izrecno in nedvoumno potrjevati, da gre za oporoko, konkludentna dejanja ne zadoščajo. Glej Gavella, N. In Belaj, V., Nasljedno pravo, Narodne novine, Zagreb 2008, stran 146. Ne zahteva pa se, da bi moral oporočitelj izjavo podati izključno z uporabo zakonskega besedila (»To je moja oporoka«), če je izjava kljub temu jasna in izrecna. Glej Kreč, M. in Pavič, Đ., Nasljedno pravo, Zagreb 1964, stran 205.

Op. št. (3): Ker je tudi pri preizkusu izpodbijane sodbe omejeno z razlogi, ki jih uveljavlja revizija, revizijsko sodišče ni presojalo materialnopravne relevantnosti zapustničine kasnejše oporoke v luči določbe drugega odstavka 222. člena ZD.

Op. št. (4): Zavrnitev predloga za izdajo sodbe na podlagi pripoznave glede druge toženke je procesno pravilna: iz sklepa o dedovanju je razvidno, da sta bila prva dva toženca razglašena za dediča zapuščine, v katero spada le sporno stanovanje, po enakih dednih delih, ne pa tudi, da bi dediča sklenila sporazum o delitvi skladno z dednima deležema; zato po podatkih spisa dediščinska skupnost med zakonitima dedičema še traja. Ker je tako, je mogoče spor rešiti le enako za oba (196. člen ZPP) in nobeden od njiju do delitve ne more razpolagati z dediščino (ali njenim delom) sam (prvi odstavek 145. člena ZD).

Vprašanja, ali prvega toženca pravnomočen sklep o dedovanju veže v razmerju do sodedinje – druge toženke in ali je dedna izjava, ki jo je podal na zapuščinski obravnavi, preklicna ali ne in kakšne učinke ima v razmerju do (iste) sodedinje, so nepomembne za odločitev o zahtevku tožnice, ki je sklep o dedovanju ne veže, ker v zapuščinskem postopku ni sodelovala (njen zahtevek ima podlago v določbi 223. člena ZD). Prvega toženca pa ne veže (in lahko vloži tožbo iz drugega odstavka 222. člena ZD) le pod predpostavko, da za oporoko ni vedel in je ni predložil (da ni ravnal mala fide).